Lov za izgubljenim krompirjem

Kar so za Južno Afriko diamanti in za Kubo ročno izdelane cigare, so za Irsko njeni emigranti. Torej nacionalno izvozno blago. In prav tako, kot so Kubanci ponosni na svoje cohibe, so Irci ponosni na svoje slavne rojake po svetu. V dublinskih knjigarnah se police kar šibijo pod težo obsežnih knjig tipa Znameniti Irci vsega sveta. Takšni leksikoni tehtajo toliko, da jih ni mogoče nesti v eni roki, letališko osebje pa, ko jih zagleda, nič ne sprašuje, ampak takoj zaračuna pristojbino za prtljago, težjo od dovoljene. Kajti najpogosteje te knjige kupujejo - kdo pa drug - irski emigranti, ki obiščejo staro domovino. Tisti, ki se niso proslavili sami, se tolažijo z uspehi Thomasa Mora in Jonathana Swifta. Ali pa Henryja Forda, vseeno.

Irska obsedenost z emigrantsko genealogijo ima tako rekoč biblične razsežnosti. Zgodbo o irskih koreninah publicista Fintana O'Toola je mogoče primerjati z odlomki iz Stare zaveze: "Robert je rodil Keppla, Keppel je rodil Eliasa, Elias je rodil Walterja, imenovanega Walt, Walter, imenovan Walt, pa je rodil Mickeyja in Donalda ..."

Poleg Miške Mikija in Racmana Jake, o katerih prebivalci Clonemisha v pokrajini Carlow, od koder naj bi izviral njun duhovni oče Walt Disney, s ponosom pravijo, da "jabolko ne pade daleč od drevesa", Irci še prav posebej cenijo Johna F. Kennedyja. Pa ne le zaradi njegove etnične, ampak tudi zaradi verske pripadnosti - bil je namreč prvi katoliški predsednik ZDA, vsi pred njim so bi protestanti. V znak spoštovanja Kennedyjeva slika še danes visi v številnih pubih in brivnicah širom po Irski, kjer se stranke še vedno pogovarjajo, kako je bilo, ko je Johnny prišel v New Ross, rojstno vas Kennedyjevih, kjer ga je pričakalo kakih pet tisoč tet in bratrancev in kjer ga je krajevni svečenik nagovoril z besedami: "Dobrodošel doma, veliki sin našega rodu."

Poleg Kennedyja je bil Irec tudi Reagan, vendar on ne šteje, ker je bil protestant. Zato pa toliko bolj cenijo nekega drugega irskega kavboja, Mariona Morrisona. Nekoliko jih moti le, da je ime spremenil v John Wayne. Izgovarjal se je, da je to storil, ker so ga sošolci preveč zafrkavali. Kakorkoli že, Miška Miki, John Wayne in John Kennedy so potomci irskih emigrantov, ki jim je uspelo, da so se - z ogromno truda, napornega dela in kdo ve česa še - povzpeli na družbeni Triglav svoje dobe in pogledali na svet iz zornega kota, v katerem se je znašlo le malo Ircev pred njimi. Osvojili so zlate kolajne v disciplini, v kateri že stoletja tekmujejo milijoni njihovih rojakov in ki se imenuje emigracija na dolge proge, in to z ovirami. V tem seveda niso bili vsi tako uspešni kot omenjena trojica, razen če za uspeh ne štejemo tega, da jih je danes po vsem svetu vsaj desetkrat več kot doma.

Kakor koli, Irci so poleg Guinnessa in dobre literature patentirali tudi emigracijo. Nič od tega niso izumili - temno pivo, lepe knjige in velike selitve narodov so obstajali že pred njimi. Toda Ircem je uspelo, da so iz tega sestavili ne le dobro zgodbo, ampak kar nacionalno mitologijo.

S trebuhom za pirejem

Zakaj so vsi ti ljudje zapustili Irsko? V glavnem zaradi krompirja. Drugače od drugih emigrantov, ki gredo s trebuhom za kruhom, gredo Irci s trebuhom za krompirjem. Sredi 19. stoletja je bilo osnovno živilo na Irskem kuhan krompir. Izjema so bile nedelje, ko so jedli krompirjev pire, za velike praznike pa krokete. Kruh so jedli le bogataši, protestanti in razsipneži, teh pa je bilo malo.

Kdo ve, kako dolgo bi to trajalo, če po velikem valu evropskih revolucij leta 1848 Irske ne bi napadel koloradski hrošč. Propadlo je nekaj letin krompirja zapored, in to v celoti. To se je ujemalo z rekordnimi letinami pšenice, tako da so si protestantski zemljiški posestniki zadovoljno meli roke in žito pod odličnimi pogoji prodajali v Anglijo. Ker v tistem času znanost še ni bila iznašla človekoljubne pomoči, je v Irski zavladala strašna lakota. Umrlo je milijon ljudi, nekaj od lakote, nekaj zaradi epidemij, ki so kosile med onemoglim prebivalstvom. Še milijon je bilo beguncev, ki so odšli v emigracijo.

Na Irskem je v začetku 19. stoletja živelo okoli osem milijonov ljudi. Danes jih v Republiki Irski živi manj kot štiri milijone. V zadnjih dvesto letih se je število ljudi irskega rodu v svetu povečalo na skoraj 40 milijonov, tako da v Angliji, recimo, živi dvakrat več Ircev kot v Republiki Irski, da o Ameriki sploh ne govorimo.

Toda niso vsi Irci odhajali v tujino zaradi krompirja. Poleg revežev so Irsko zapuščali tudi pripadniki družbene elite, to pa so bili v tistem času skoraj vsi državljani, ki so bili siti, toplo oblečeni in pismeni. Nekateri so odhajali zaradi političnega preganjanja, drugi so postali emigranti iz osebnega prepričanja. Recimo James Joyce ne le da je odšel takoj, ko je bil dovolj star, da je lahko sam kupoval pijačo, ampak pozneje za nobeno ceno ni hotel imeti irskega potnega lista in je obdržal starega, angleškega. In vsakič, ko so ga vprašali, zakaj je zapustil Irsko, je odgovoril: "Kdo pa pravi, da sem jo zapustil?" Tudi številni drugi slavni Irci od Oscarja Wilda do Boba Geldofa so vse, kar so dosegli, dosegli v tujini. Prav tako je res, da so bili nekateri največji Irci tujci - prvi predsednik Republike Irske Eamon de Valera je bil Američan, rojen v Brooklynu v New Yorku. Njegov oče je bil Španec, a Ircev to ne moti, glede tega upoštevajo tisto Stalinovo, da "sin ni odgovoren za svojega očeta".

Zaradi vsega tega irska identiteta nima veliko zveze z zemljepisom. Nejasen izraz "irishness" ali "irski duh" je neulovljiv in oguljen, prav kakor pojem "slovanska duša" ali "kitajski nasmeh" ali kaj drugega, kar najdemo v predgovorih k turističnim vodnikom. Pa vendar je irishness lahko prepoznaven - dovolj je prebrati stran O'Briena, si ogledati deset minut Sheridana ali si privoščiti rundo Guinnessa v pubu za vogalom - in to kjer koli na svetu. Lahko tudi na Irskem.

Espresso, dottore!

Fantastičen razvoj irskega gospodarstva ob koncu prejšnjega stoletja je mogoče primerjati samo s Stalinovimi petletkami v Sovjetski zvezi ali z Marshallovim načrtom v Nemčiji. Poleg tega so Irci veliki skok naredili tako rekoč z mesta. Gre za edinstven primer prehoda iz predindustrijske družbe naravnost v postindustrijsko. Tisto vmes so preprosto preskočili.

Irci so v generaciji ali dveh odvrgli lopate in krampe po gradbiščih v Angliji, končali šole in se začeli ukvarjati z nečim, kar se imenuje "career management". Ljudje počasi nehavajo garati, ker morajo, in se postopoma lotevajo del, ki jih radi opravljajo. Vprašanje brezposelnosti je rešeno. Vprašanje izobraževanja je rešeno. Stanovanjsko vprašanje prav tako. Denarja za v pub v petek zvečer je dovolj. Sodeč po tem, koliko se pije in kakšni so videti pločniki v soboto zjutraj, ga je več kot preveč. Gospodarskih razlogov za zapuščanje otoka preprosto ni več.

Dosegli pa niso le to; Irska je z ugodnimi pogoji, ki jih je ponudila, pritegnila precej tujih vlagateljev, družb in bank. Veliko je novih delovnih mest ne le za Irce, ampak tudi za tujce. Novost je, da se Irci zadnja leta vračajo iz emigracije, da bi delali doma. Najnovejše pa je to, da na Irsko prihaja vse več imigrantov iz drugih držav.

Irci so se sprva čudili, kako lahko kdorkoli prostovoljno pride v državo, ki so jo oni sami, tako kot njihovi predniki, skušali za vsako ceno zapustiti. Če ne računamo vikinških, normanskih in anglosaških osvajalcev ter škotsko-protestantskih priseljencev se je na Irskem v zadnjih tristo letih naselila le manjša skupina Židov, ki so pribežali pred pogromi v carski Rusiji v drugi polovici 19. stoletja. Zato Irci priseljevanje tujcev razumejo kot enega od dokazov, da je njihova pot v kapitalizem prava in da je obdobje obnove in izgradnje države, znano kot leta keltskega tigra, obrodilo sadove.

Najprej so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja prišli tehnični strokovnjaki in tisti, ki jih imenujejo poslovni middle management. V glavnem so delali v predstavništvih transnacionalnih družb, lepo zaslužili, lepo zapravljali in vse je bilo O. K.

Kasneje so se pojavili revni sorodniki iz Evropske unije - iz okolice Neaplja ali Barcelone, s Sicilije ali iz Soluna. Pridno so delali po kavarnah in kioskih, a so manj zapravljali. Pomožna dela v storitvenih dejavnostih so - kot v vseh bogatih državah - Irci prepustili ekonomskim imigrantom.

Dober glas seže v deveto vas in tako se je zgodba o tem, da je na Irskem mogoče dobiti delo in da zanj celo dobro in pošteno plačujejo, kmalu razširila v Vzhodno Evropo in še dlje. Novo tisočletje so Irci dočakali skupaj z Romuni in Letonci, s Poljaki in Filipinci. Tudi to je bilo O. K., kajti pomanjkanje delovne sile je bilo veliko, tujci iz revnejših držav pa so delali kot zmešani in bili za to še hvaležni.

Danes v Dublinu ni nobena redkost, če vam v kavarni postreže doktor medicine iz Kabula ali če kupite časopis od inženirja nizkih gradenj iz Lahoreja. Toda v zadnjem času je keltski tiger nekoliko omagal, zato je oblast sprejela omejevalne ukrepe, da bi zmanjšala število emigrantov iz držav, ki niso članice Evropske unije. Ti so odgovorili z več zahtevami za politični azil in z udarniškim štepanjem otrok, da bi si zagotovili pravico do bivanja na Irskem. Država pa je odgovorila tako, da je preprosto sprejela predpis, ki pravi, da to ne velja ... Obe strani - oblast in potencialni imigranti - sta se za zdaj skrili vsaka v svojo luknjo in se trudita, da bi zavarovali vsaka svoje interese, kakor najbolje vesta in znata.

Emigracija, usoda moja

Pri vsem tem Dublin še nikoli ni bil tako odprt za vse. Ne le v smislu velike kulture - tu si recimo lahko ogledate gostovanje vrhunskega ruskega baleta -, ampak tudi v smislu drobnih vsakdanjih stvari. Če želite, lahko greste v ruski bistro na 200 gramov vodke in porcijo peljmenov s smetano. Ali na kar koli drugega. V severnem Dublinu od nedavnega obstaja tudi mala emigrantska ulica, kjer Nigerijci, Alžirci in Kitajci skupaj s svojimi novimi rojaki Irci kar na cesti ali v prodajalnah ponujajo skromno blago in poskušajo sestaviti svoje zemljepisne in druge karte v celoto.

Irci so povečini zelo dobronamerno in toplo sprejeli tujce, posebej begunce. Jemljejo jih kot nekaj, kar bo obogatilo družbo, iz lastnih izkušenj pa so jim dobro znane človeške stiske. Seveda tudi tu, tako kot povsod, najdete zatežence in rasiste, zato od časa do časa skozi zaprto okno kake emigrantske hiše prileti opeka, pred kratkim pa je študentka iz Japonske končala v bolnišnici, ker mladeniči v kraju, skozi katerega je šla, nikakor ne prenašajo teh prekletih Kitajcev.

Je na Irskem res toliko imigrantov, kot se tega nevajenim Ircem zdi na prvi pogled? Statistika pravi, da v državi živi okoli 40.000 delavcev na začasnem delu iz držav, ki niso članice EU (sem sodijo tudi Avstralija in Južna Afrika ter seveda Norveška in Švica). Po številu beguncev je Irska prav na evropskem dnu, če upoštevamo število prebivalcev, pa je nekje na sredini svetovne lestvice.

Tukajšnjega 3,5 azilanta (najbrž gre za tri obilnejše in enega drobnega) na 1000 Ircev glede na britanskih 9 ali nemških 11 res ni vredno omenjati. Težava pa, kot vedno, ni v dejstvih, ampak v pogledih na stvari. O navalu beguncev, težavah, ki jih povzročajo, in denarju, ki jim ga je treba nameniti, se tako ali tako največ govori v najbogatejših državah, kjer so te težave najmanjše. V razvite države pride manj kot 20 odstotkov beguncev, ogromna večina jih ostane v nerazvitih državah, praviloma v kaki sosednji boguzahrbtni državi, kjer se nihče nad ničimer ne pritožuje, pa ne zato, ker se ne bi imel nad čim pritoževati, ampak zato, ker ve, da pritoževanje nima smisla.

Sicer pa je legalno registriranih imigrantov, začasnih ali stalnih, na Irskem okoli 50.000. Hkrati velja, da je samo v New Yorku še danes vsak trenutek od 50.000 do 100.000 ilegalnih irskih emigrantov.

Nagnjenost k emigraciji, čeprav se je po 200 letih irski eksodus končno ustavil, je še naprej opazna. Irci še danes, ko jim ne bi bilo več treba hoditi v tujino in ko jim je doma čisto udobno, vztrajajo pri igranju "green card lottery" in sodelujejo pri žrebanju dovoljenj za stalno bivanje v ZDA. Nekateri to počnejo iz navade. Drugi iz ljubezni. Ker radi kockajo. In potujejo.