Umirali bodo umetni klubi

Ko ste bili še nogometaš, ste osvojili nekaj slovenskih državnih prvenstev, kako bi zdaj vse to primerjali s to - zelo prepričljivo - osvojitvijo drugoligaškega naslova?

Svoje igralske dneve dajem v en koš, vse drugo pa v drug koš. Petkrat sem bil prvak, štirikrat z Olimpijo in enkrat z Gorico. Po mojem so bili to lepi časi, pa tudi v drugih sezonah sem igral v klubih, ki so dosegali, kar so si zastavili na začetku sezone. Pač ta zadnja sezona je bila edina igralska, ko moji ekipi ni uspelo ustvariti, kar smo si želeli, in smo izpadli v drugo ligo. Verjetno je to tudi eden od razlogov, da sem nogometno kariero končal tako hitro. Nekoč sem si rekel, da v drugi ligi ne bom igral, in ko smo izpadli v drugo ligo, sem se na hitro odločil in končal igralsko pot. Funkcija športnega direktorja mi je bila ponujena že prej, bila je še možnost, da bi šel igrat za Olimpijo, a dogovor ni bil sklenjen. Prva sezona v funkciji športnega direktorja je bila zelo uspešna. Ponosen sem na ekipo, da je dosegla cilj, ki smo si ga zastavili, in upam, da bomo letos napravili korak naprej. Dolgoročnejši načrt je postati stabilen prvoligaš, potem pa mogoče celo kaj več.

Večkrat so vas povezovali z mestom športnega direktorja pri Olimpiji, koliko resnice je v teh govoricah?

Te zgodbice, konkretno glede mesta športnega direktorja pri Olimpiji, se vlečejo že dve leti. Pred dobrim mesecem pa sem bil res na pogovorih pri Juriju Schollmayerju. Za Olimpijo se nisem odločil iz dveh razlogov. Prvič so zadeve v Domžalah tako postavljene, da sem imel občutek, da bi, če bi odšel, vse skupaj pustil na cedilu. Zastavili smo dolgoročen projekt. Tu smo mladi fantje, smo tim, smo homogena ekipa, in to prinaša rezultate na dolgi rok. Sam sem pripeljal Slavišo Stojanoviča in Miho Kebeta. Oba sta s svojim delom upravičila to, kar sem od njiju pričakoval. Sta kakovostna mlada strokovnjaka, ki bosta v prihodnjih letih gotovo še bolj napredovala v slovenskem prostoru. Drugi razlog je, da trenutno razmere v Olimpiji niso povsem stabilne. Vrat si tam nisem zaprl. Imel sem konstruktiven pogovor, dal sem vedeti, da je Olimpija vsekakor izziv, ker Domžale nikoli ne morejo biti Olimpija, vendar trenutno tam ni razmer, v katerih bi lahko razvil svoje želje in športne cilje tako, kot jih lahko tu, v Domžalah.

Olimpiji ste rekli ne zaradi službe v Domžalah, kakšne pa so vaše naloge v Domžalah v primerjavi s ponujenimi pri Olimpiji?

Moje delo je tu malo obširnejše, pri Olimpiji bi bil izključno športni direktor, to pomeni kadrovanje s prvo ekipo in skavting, vsaj tako mi je to predstavil Jurij. V Domžalah je športni direktor človek, ki bedi pravzaprav nad vsem razen nad financami. S temi stvarmi se ukvarjata predsednik in finančni operater. Jaz pa z vsem drugim, od mladinske šole, infrastrukture do prve ekipe ...

Z visoko stopnjo stabilnosti v moštvu in zavidanja vredno organizacijo kluba ste dosegli prvo mesto z naskokom v drugi ligi. Stabilnost je v klubu gotovo velika prednost. Kako ste jo dosegli, saj je pred vašim prihodom na položaj športnega direktorja veljalo, da se je v Domžale veliko prihajalo in veliko odhajalo?

Ne smemo zanemariti zaslug ljudi, ki so bili v klubu pred menoj, ampak njihovo veliko napako vidim v tem, da ni bilo homogenosti. Vsak je igral s figo v žepu neko svojo igro, čeprav so verjetno želeli dobro klubu, a se pri tem niso posvetovali in niso skupaj reševali težav. Pa še zelo težko so prevzemali odgovornost za napake. Za dobre stvari se hitro najde krivec, za napake ne. Sicer pa so tudi veliko storili za dober nogomet v teh letih prve lige. Nujna je bila sprememba, saj spremembe prinašajo napredek.

S podaljšanjem pogodbe trenerju Slaviši Stojanoviču ste nakazali, da ostajate pri načrtnem delu, ki vas je vrnilo v prvo ligo. Kako dolgoročno je začrtan načrt dela v klubu?

Slaviša je zelo kakovosten strokovnjak. Je mlad, veliko se mora še naučiti, tako kot jaz. Uživa pa maksimalno podporo, mojo in tudi predsednikovo. Z novo pogodbo smo mu hoteli to pokazati. Tudi javno, ker so krožile razne govorice. Nobena pogodba sicer ne daje stoodstotne gotovosti, vse skupaj bo funkcioniralo, dokler bomo dobri, in Slave to ve. Pravzaprav je bila to poteza, ki je pokazala, da stojimo za našim trenerjem.

Prestop Aleša Jeseničnika je novost v našem nogometu. Za kaj gre?

Ta zamisel se je porodila v moji glavi po sestankih, ki sem jih imel s Schollmayerjem. Glede Jeseničnika pa se je porodil načrt, da bi naredili korak naprej k sodelovanju med Domžalami in Olimpijo, saj to naša regija potrebuje. Pogovori z Jeseničnikom in njegovim menedžerjem so že od začetka potekali tako, da se zadeva tiče obeh klubov, Domžal in Olimpije. Jeseničnik je zdaj igralec Domžal, čez leto dni pa se bo lahko odločil, kje vidi svojo prihodnost, na izbiro bo imel Domžale in Olimpijo. Njegova velika želja je, da igra v Olimpiji, saj je to verjetno še vedno želja vsakega mladega igralca. Olimpija je plačala odškodnino za prestop, mi pa ga plačujemo.

In po koncu sezone?

Po koncu sezone, ob morebitni prodaji, se odškodnina deli glede na stroškovni vložek obeh ekip. Recimo konkretno po koncu te sezone bo to nekako 50 : 50.

Kaj pa če se bo izkazal za dobrega in ga bo hotela Olimpija?

Če ga bo želela Olimpija, bomo sedli za mizo in Aleš bo povedal, ali želi oditi tja. Tako smo se dogovorili, namreč da bo zadnja beseda njegova.

Kakšno je vaše mnenje o licenciranju klubov pri nas in kako blizu licence je NK Domžale?

Verjetno ga je treba jemati v okvirih našega prostora. Moramo pa biti, če se bomo za to odločili, načelni. Tega se ne da početi s figo v žepu. Domžale so, kar se tiče teh pravil, licenci že zelo blizu, z novo pokrito tribuno bomo zadovoljili tudi infrastrukturna merila. Popraviti moramo še standard v garderobah. Tudi sicer so pri nas stvari transparentne, predvsem na tistem področju, ki je v Sloveniji najbolj boleče, to so finance. Že leta 2000 smo imeli v klubu finančno kontrolo in vse je bilo v redu.

Kakšna je kakovost nogometa pri nas iz direktorske perspektive?

Vsi pravijo, da ta liga nazaduje. Jaz pravim ne napreduje in stagnacija v današnjem času je neke vrste nazadovanje. Delovne razmere so težke, infrastruktura je slaba, tudi samo trženje v nogometu je v Sloveniji preslabo. Normalno, da bo del kakovostnih igralcev, ki hočejo doseči kaj več, odšel delat in igrat v kakovostnejše okolje. Zato se moramo truditi, da vzgojimo čim več dobrega mladega kadra, da bodo te izgube čim manj boleče. Tak cilj imamo tudi tu, v Domžalah, da torej mladinska šola začne funkcionirati tako, kot je treba, in da bomo v petih letih imeli iz lastne šole tri, štiri igralce, ki bi lahko igrali v prvi ligi. Tega doslej ni bilo. V tej smeri smo že naredili korak naprej, saj imamo že v tej ekipi pet devetnajst-, dvajsetletnikov, ki bodo morda že čez en teden igrali v prvi ligi. Mislim, da tega nima noben klub v Sloveniji. Ob tem pa mora biti v vsaki ekipi tudi nekaj starejših, da mladim pomagajo pri razvoju.

Prej ste omenili stagnacijo slovenske prve lige ... Kdo in kako bi moral stvari vzeti v roke, da ne bi bilo več tako?

Za začetek mislim, da bi se morali stvari lotiti bolj strogo. Brez izjem. Dobri klubi, ki imajo svojo vizijo, ne bodo umirali. Umirali bodo umetni klubi, takih pa ne potrebujemo, saj prav zaradi njih nogomet v Sloveniji stagnira. Zame ni nobena tragedija igrati v drugi slovenski nogometni ligi. Tudi v drugi ligi se lahko, če je prava, razvijajo mladi igralci povsem normalno. Zato ne vem, zakaj nekateri klubi forsirajo igranje v prvi ligi za vsako ceno, saj to lahko samo škodi. Mi smo lani odigrali odlično sezono v drugi ligi. Res pa je naša želja, da bi ostali v prvi ligi, in mislim, da smo tega sposobni.

Kolikšen je vaš proračun in kolikšen bi moral biti, da bi si upali napovedati naskok na naslov državnega prvaka?

Domžale bi težko naskakovale naslov državnega prvaka, ker so za zdaj še premajhen klub. Pri nas je proračun prve ekipe verjetno najnižji od vseh proračunov klubov v prvi ligi. Proračun za plače prve ekipe bo letos približno pet, pet in pol milijona tolarjev bruto na mesec. Mislim, da s tem pri vrhu ravno nismo, so pa to naši realni okviri. Morda smo letos celo malo pritisnili, ampak zadeve so pokrite, sicer v to ne bi šli. Imamo veliko manjših sponzorjev, ki bi se jim ob tej priložnosti zahvalil, proračun pa znaša nekje 800.000 evrov na leto. Za kake višje cilje mislim, da bi potrebovali tudi generalnega sponzorja, in če bi nam ta dal kakih 20.000 evrov na mesec za prvo ekipo, si upam trditi, da smo prihodnje leto gladko na tretjem ali četrtem mestu, kar je v tem trenutku za Domžale maksimum.

V Sloveniji se z mladimi očitno dobro dela, saj vse več mladih nogometašev odhaja v tujino. Kaj menite o tem, da petnajstletniki odhajajo v Bayern, Parmo ... Kakšne možnosti imajo, da jim uspe v teh velikih klubih?

Možnosti, da jim uspe, seveda so. Koliko so tako zgodnji odhodi smotrni, je drugo. Jasno je, da petnajstletnika, ki ga pokliče Bayern, vrže na rit. Tu pomembno vlogo igrajo starši. Sicer pa je tako, če je ponudba prava in za njo stoji tudi vodstvo kluba, je to gotovo dobro. Če pa gre za pogodbo z nekim desetim menedžerjem v klubu, to verjetno pomeni propad za igralca. Iti tja samo zato, da lahko rečejo, da so tam bili, in potem leto ali dve v elitnem klubu zgolj vegetirajo, to je slabše, kot če bi ostali doma. Za mlade igralce mora tam nekdo pokazati zanimanje in skrb, da je tak zgodnji odhod lahko pozitiven. Poglejmo kar našo zlato generacijo, kjer so se vsi, razen morda Zlatka Zahoviča, razvili v Sloveniji. Z odhodom v tujino so kasneje pridobili še prepotrebno psihološko stabilnost, vse drugo so se naučili že doma.

NK Domžale med nogometnimi navdušenci slovi po rednem plačevanju igralcev in trenerjev, kar je pri nas redkost. Tako kot to, da v moštvu ni tujcev? Zakaj in kako ste se odločili za ta korak? Ni denarja ali ni ponudbe?

Ponudb je bilo kar nekaj, vendar je bila moja zamisel, da nimamo tujcev. Pa ne zato, ker bi bil proti tujcem. Pač Domžale v tem trenutku za dobrega tujca nimajo dovolj denarja, povprečnih tujcev pa ne bomo imeli, ker jih ne potrebujemo. Ko bo tujec prišel v Domžale, bo eden izmed treh naših najboljših igralcev, takega, ki bi bil sprejemljiv tudi za naš proračun, pa trenutno ni.

Proračuni se po svetu, predvsem v nogometno manj razvitih deželah, polnijo tudi s prodajo igralcev. Kako je s tem pri Domžalah?

Tega v Sloveniji tako rekoč nihče ne počne, so zgolj osamljeni primeri, ki pa niso plod načrtnega dela. Bi pa bilo v prihodnje treba razmišljati tudi o tem, čeprav je težko, saj je na trgu zelo veliko igralcev in tudi vsote se zmanjšujejo. Res pa je, da se je celo iz majhnega kluba, kot so Domžale, prodalo nekaj igralcev. Oskar Drobne v Varteks za 150.000 DEM, Armando Mlinar za 75.000 DEM v Avstrijo, Toni Usnik v Izrael, tudi sam sem imel ponudbe, vendar nisem hotel iti. Zakaj se ne bi to nadaljevalo?

Kdaj lahko v slovenskem nogometu pričakujemo dobičke in ali je to sploh možno?

To sicer ni povsem moje področje, vendar mislim, da so dobički klubov povsod po svetu povezani z marketingom. Da bi se to zgodilo v Sloveniji, mora nogomet pri nas dobiti drugačen "politični" status, torej mora postati šport številka ena ali dva in ne sedem kot je pri nas. Pa tudi potem bi klub, ki bi želel zaslužiti, moral igrati kako vidnejšo vlogo v Evropi, vsaj v pokalu Uefa, če že ne v Ligi prvakov.

Veliko se govori o slabi infrastrukturi pri nas. Vaš klub se tu prebuja, kaj ste že naredili in kaj še boste?

Kar zadeva infrastrukturo, bo v Sloveniji treba še precej postoriti, predvsem tu mislim na pomožna igrišča, ki so najpomembnejši element za razvoj igralcev. Veliko klubov se prej odloči za novo tribuno kot za pomožno igrišče, to je po mojem napaka. Povprečen klub bi moral imeti vsaj tri pomožna igrišča. Mi imamo za zdaj dve in smo na to zelo ponosni. Imamo pa še dve igrišči v okolici Domžal, zanju skrbimo in imamo tako v bistvu štiri pomožna igrišča. Velikih kampov za trening si v Sloveniji ni mogoče zamisliti, zato so pomožna igrišča še toliko pomembnejša. Če bi tudi drugi klubi pri nas imeli tako razvito infrastrukturo, bi že v enem letu naredili velik preskok v kakovosti igre.