Ognjeni zublji železne ceste

Na poti v Lipico je ob železniški progi ogenj napredoval s hitrostjo okoli meter zemljišča na minuto. V hipu je od zelenega grma ostal le vejasti okostnjak. Ogenj je s sunkom vetra preskočil nizko kamnito pregrado in se nevarno približal železniški progi, po kateri je ravno tisti hip peljal vlak s cisternami nečesa na videz zelo vnetljivega. Gasilcev pa ni in ni bilo. Dvajset minut po klicu na 112 sta se v rdeči ladi nivi pripeljala od znoja bleščeča mladostnika, ki sta na hitro pogledala prizorišče in odpeljala naprej. Hitela sta, ker je ta dan Kras gorel na več krajih. Iskre z lokomotive muzejskega vlaka so na obeh straneh železniške proge med Štanjelom in Branikom zanetile bliskovit ogenj. "Najpogostejši vzrok požarov na Obali, še več primerov je na sežanskem območju, je iskra z vlaka. Zavorne cokle so pregrete, okrog železniške proge je zaraščeno in se hitro vname," je dejal nekdanji poklicni gasilec s petnajstletnimi izkušnjami, danes pa poveljnik Obalne gasilske zveze Darko Bonin. Kritike na račun vzdrževanja železniške proge iz gasilskih vrst so zajetne. "Uporabniki prostora bi morali poskrbeti za lastno varstvo - železničarji so že davno obljubili posebno cisterno, ki naj bi omogočila dovoz vode na gorečo lokacijo, pa nič od tega," je dejal predsednik Gasilske zveze Zgornje Vipavske doline Ivo Krušec.

Lani je na slovenskih tleh zagorelo 4763-krat, od tega je bilo požarov v naravi 1874. Ob tem je bilo prizadeto 1,057.54 hektarjev zemlje, škodo pa so ocenili na 32,575,458 sit. Ognjeni jeziki veliko raje kraljuje v naravi kakor v gradbenih objektih - saj je v različnih poslopjih zagorelo 1519-krat, na prometnih sredstvih pa so prostovoljni in poklicni gasilci posredovali 634-krat. Samo v letošnjem juliju je bilo v požarih v naravi uničenih že 170 hektarjev površin. "Obalno-kraški del Slovenije je najbolj rizičen. In tukaj smo v težavah. Kajti na veliko število obsežnejših požarov imamo v primerjavi s Pomurjem, Dolenjsko in Gorenjsko manjše število društev in število članov," je izpostavil poveljnik Gasilske zveze Slovenije Matjaž Klarič. Vzrok za pomanjkanje prostovoljnega gasilskega kadra vidi predvsem v zgodovini pokrajine. "Zahodni del Slovenije je bil med obema vojnama pod italijansko oblasjo, ki je ukinila delovanje vseh društev na Primorskem. Tudi gasilskih. Tako je tam gasilska dejavnost za precejšnje obdobje zamrla." Sicer obstajajo poklicne gasilske enote v Kopru, Novi Gorici ter Ajdovščini in Sežani. "A to je včasih po dva gasilca na izmeno, kar je za požare v naravi, kjer gre za velike površine, premalo. Zato je pomembno sodelovanje med poklicnimi in prostovoljnimi gasilci," je dejal Klarič. Poleg tega še večje pomanjkanje gasilcev pričakujejo z ukinitvijo civilnega služenja vojaškega roka v vrstah sežanskih gasilcev. "Z ukinitvijo obveznega služenja v vojski bomo morali okrepiti prostovoljni sektor."

Prostovoljke

Sicer gasilskim društvom na Slovenskem ne kaže slabo. Če je bilo leta 1954 zabeleženih okrog 44 tisoč krotilcev ognja, jih je letos več kot 123 tisoč, no, sicer niso vsi aktivni operativci. Od leta 1993 je bilo v gasilske vrste sprejeto prek 14 tisoč novih članov. Med njimi je skokovito naraslo število žensk, ki so se strokovno usposobile za gasilke. Danes jih je več kot 27 tisoč, v operativnih enotah je razporejenih skoraj 9500 članic. Ženske so tudi uspešne. Na letošnji mladinski gasilski olimpiadi v Avstriji, prejšnji teden, so mlade Slovenke zasedle prvo mesto, fantje - šesto. A med krotilci posledic vožnje muzejskega vlaka na Krasu dam ni bilo. Presenečala pa je v oči bodeča mladost bojevnikov proti ognju. Zdelo se je, kakor da se z ognjem igračkajo malo starejši otroci. "V zadnjih letih se je naše članstvo pomladilo. Veliko delamo na kadrovanju. K sodelovanju povabimo otroke od sedmega leta naprej. Vzgojimo jih tako, da se počutijo del organizacije. Od desetih pionirjev se približno eden odloči za opravljanje ustreznega izpita in po osemnajstem letu postane operativec," je razložil Matjaž Klarič. Devetnajstletni član prostovoljnega gasilskega društva Lokev je pojasnil, da imajo v času počitnic mlajši prednost. Zaposleni prostovoljci imajo pogostokrat težave z delodajalci zaradi odpusta na požar, zato je sedaj pri požarih toliko več mladih. Sam se je za gašenje začel navduševati že v zgodnjih letih. Ga je pritegnil adrenalin? "Adrenalin je prisoten. Na začetku ga je bilo več, zdaj ga je čedalje manj. Pri stavbnih požarih ga je še kar nekaj, a teh je v naših krajih bolj malo. V gozdnih požarih pa ga zame skoraj ni več. Vendar se mi pri gasilstvu zdi še bolj privlačna povezanost med gasilci - timsko delo, druženje." Med delom se še nikoli ni poškodoval, kajti med pomembne lastnosti gasilca šteje tudi previdnost. "Sam moraš oceniti, kdaj moraš iti ven zaradi preutrujenosti in pomanjkanja zraka." Med največje nevarnosti gasilcev spada dehidriranost. "Ko prideš v neposreden stik z ognjem, si že zaradi visoke temperature zelo kmalu dehidriran," je dejal Igor Zafred, prostovoljec iz divaškega društva. Sedem mesecev je bil gasilec v Sežani kot vojak v civilu, toda po končanem služenju se je odločil za prostovoljno gašenje. "Malo zaradi družinske tradicije. Moj oče, dedek in pradedek - vsi so bili gasilci. Pa tudi všeč mi je." Gašenje na Krasu, ki smo ga bili deležni, je bilo njegovo prvo prostovoljno delo. Štiriindvajsetletni Igor gre v boj z ognjem najraje z vodno cevjo. "Ker je to najmanj naporno in je gašenje najbolj učinkovito." Vendar so to na nedostopnih terenih med požari v naravi pogostokrat le neuresničene gasilske sanje. "Najtežje se je požara lotevati z naprtnjačo. To je v bistvu nahrbtnik z dvajsetimi litri vode, ki jih je treba ročno črpati. Z njim greš na najnedostopnejše terene peš, in takih intervencij je 60 %, posebej na Krasu." Med krotenjem ognja v naravi je le enkrat naletel na žival, ki ji ni uspelo pobegniti. "Našli smo miš, ki je imela ožgane tačke. Drugače se mi zdi, da večje živali pred ognjem pobegnejo, še preden izvemo za požar." Največji požar je doživel v času služenja v vojski ob železnici na divaškem letališču. Uganite lahko, kaj je bil vzrok. "Največ adrenalina je bilo tedaj, ko so zagorela drevesa. Sicer ni bilo nevarnosti, da bi kakšno padlo, videti dvajset metrov visok ogenj pa vsekakor ni nekaj vsakdanjega."

Vozila muzejske vrednosti

V bližini kraškega ognja se je na mopedu z ene lokacije na drugo majal mlad domačin. Kot začaran je gledal v ogenj in ob potrebi navrgel iz rokava podatke o vseh večji in manjših požarih v zadnjih letih. In to je počel celih pet ur. Na osrednjem forumu slovenskih gasilcev po duši in dejavnosti - www.gasilci.org - izkušeni ugotavljajo, da bodo težave s preveč radovednimi občani zmeraj, saj je vsaka intervencija akcija za ljudi. Sočasno eden od udeležencev foruma poziva gasilce, naj ne uporabljajo curkov vode za preganjanje včasih dejansko težavnih opazovalcev, kajti s tem zmanjšujejo svoj ugled in renome. Gasilcem, še posebej na Primorskem, pa je veliko do ugleda. Igor recimo zatrjuje, da so v Sloveniji prostovoljni gasilci prej osmešeni kakor cenjeni. "Opazovalci menijo, da se samo veselimo, kar sploh ne drži." Predsednik Gasilske zveze Slovenije je poudaril, da je za prostovoljca, ki za svoje delo ne dobi niti tolarja, edino zadoščenje pohvala oziroma priznanje javnosti. Avtor knjige Osnove gasilske varnosti, že omenjeni Ivo Krušec, ob tem meni, da ima tudi država do gasilcev mačehovski odnos. "Še zmeraj ni urejen status prostovoljnega gasilca, opozorili smo tudi, da bi bile prepotrebne olajšave oziroma nekakšne ugodnosti za delodajalce prostovoljcev, ki trpijo škodo zaradi njihove odsotnosti pri delu. Gasilska zveza Slovenije že več let opozarja Vlado Republike Slovenije in za to odgovorne, da je prostovoljno delo v naši državi zapostavljeno." Gasilci so na 14. kongresu Gasilske zveze Slovenije letos od Vlade Republike Slovenije zahtevali, da čim prej sprejme odločitve, da delodajalcem, ki imajo zaposlene operativne gasilce, prizna neke vrste bonitete, popust pri zavarovalni premiji za zavarovanje premičnin in nepremičnin, popust pri davku iz dobička in še kaj. Problematični so tudi predragi zdravniški pregledi za prostovoljce in prepočasna posodobitev gasilske opreme. "Naš vozni park sestavlja 60 % vozil, starih okrog dvajset in več let. Nekatera med njimi imajo že muzejsko vrednost," je opozoril predsednik Gasilske zveze Slovenije. Sicer znaki izrabljenosti gasilske opreme in pomanjkanja zaščitne osebne opreme za zdaj ne vplivajo na operativnost. "Vendar tempo posodabljanja, ki ga imamo, ni zadovoljiv. Še posebej bo to občutljivo na Obali in Krasu, kjer je toliko več intervencij." Krušec pa glede vse večjega števila požarov na Krasu meni, da je treba postoriti kaj preventivno. "Pomagajo gozdne pregrade iz negorljivih površin. Morali bi urediti posebna vodna zajetja in gozdne preseke, ki zaustavljajo ogenj." No, požar, zaradi katerega smo poklicali 112, se je ustavil ravno zaradi ovir, sicer ne nameščenih posebej za to. Prostovoljcev ogenj ni dočakal niti eno uro po klicu in se je umiril sam od sebe.