Prezrta olimpijada

Nekateri trdijo, da smo narod glasbenikov. Vsakdo, s posluhom ali brez, se namreč tako ali drugače ukvarja z glasbo. Drugi trdijo, da smo narod znanstvenikov, uglednih in priznanih v svetu. Najbolj glasni pa so tisti, ki trdijo, da smo definitivno narod športnikov. Po številnih odmevnih mednarodnih uspehih naših predstavnikov v svetovni športni areni niti tej trditvi ne bi mogli nasprotovati. Sploh ne po tem, ko glede na število prebivalcev skorajda dominiramo v nekaterih športnih panogah. O vsakem, še najmanjšem športnem podvigu se na dolgo piše in razpravlja, vsak malo večji uspeh pa ostane zasidran globoko v zgodovinskem spominu. Malce manj ponosno in na veliko se piše o uspehih "drugačnih". Nekaj vestičk je sem in tja zaslediti o paraolimpijadi, malokdo pa je sploh slišal za specialno olimpijado, športno tekmovalno prireditev oseb z motnjami v duševnem razvoju. In prav na nedavno končanih specialnih olimpijskih igrah so se odlično izkazali slovenske predstavnice in predstavniki, ki so domov prinesli kar enajst medalj, kar jim lahko športniki z "običajne olimpijade" le zavidajo.

Brez velikega pompa in horde pijanih navijačev, ki so značilni za uspešne slovenske odprave v mednarodne vode, se je enaindvajset specialnih športnic in športnikov 21. junija odpravilo v irski Dublin. Tam so jih najprej k sebi sprejele odprte družine, po aklimatizaciji pa so jih skupaj naselili v nekdanje semenišče. Za marsikoga izmed njih je bilo že samo potovanje podvig, ki bi bil v drugačnih okoliščinah dovolj velik že sam po sebi, saj so se znašli v neznanem okolju, brez staršev in znanja tujega jezika. Kljub omejitvam pa so uspešno zastopali slovenske barve. Tekmovanje, ki se odvija vsake štiri leta, je bilo tokrat prvič zunaj Združenih držav Amerike in za sodelujoče je bila otvoritvena slovesnost pred 75.000 ljudmi res nekaj veličastnega. Sploh ob prisotnosti smetane tipa filmskega megazvezdnika Arnolda Schwarzeneggerja, temnopoltega simbola upora Nelsona Mandele, Jamesa Bonda Piercea Brosnana in boksarskega šampiona Muhameda Alija. Tudi Bonu se je tokrat, namesto da bi hodil po svetu in iskal zatirane in odrinjene, ki jim lahko velikodušno pomaga, priložnost za kazanje dobrosrčnosti ponudila kar na domačem pragu, kjer so ogrevali množico na otvoritveni slovesnosti tudi U2. Mesto je lepo sprejelo sedem tisoč športnikov iz sto šestdesetih držav, saj so jih ljudje na vsakem koraku ustavljali, se z njimi pogovarjali, jim mahali v pozdrav in se z njimi slikali. Med vsemi sprejemi, srečanji in ostalimi prireditvami, ki so jih organizatorji pripravili udeležencem in obiskovalcem, izstopa razstava portretov vseh sodelujočih športnic in športnikov kar po stenah celega Dublina, ki je mimoidoče opozarjala na strpnost in drugačnost.

Tisoč šesto športnikov, ki so v Sloveniji vključeni v specialno olimpijado, se ukvarja z devetimi uradnimi športi (atletika, plavanje, kolesarstvo, namizni tenis, košarka, mali nogomet, balinanje, alpsko smučanje in demonstracijski šport). Nenehno se med sabo merijo na lokalnih tekmovanjih in še bolj pridno trenirajo, saj je zanje šport tudi oblika sproščujoče terapije in seveda predvsem prepotrebnega razvedrila. Štiri leta tekmovanj, kolikor mine med dvema olimpijadama, da tudi pri njih odgovor na to, kdo se bo udeležil specialnih olimpijskih iger. Eden izmed letošnjih izbrancev je bil tudi devetnajstletni Boštjan Krebelj, ki je z oddaljenega irskega otoka domov za spomin prinesel zlato medaljo, ki jo je osvojil v plavanju v prostem slogu na sto metrov. Poleg tega je osvojil še odlično šesto mesto na petdesetmetrski razdalji in še boljše peto mesto v mešani štafeti dveh fantov in dveh punc proti večinoma moškim ekipam. O tem, kako mu je uspelo pomesti s hudo konkurenco, pravi skromno: "Sem se trudil." Lahko pa bi se veselili tudi še boljše uvrstitve plavalne štafete, če ne bi dekleti in fanta pregoreli v kvalifikacijah, kjer so dali vse od sebe in se vsaj takrat veselili prvega mesta. Velika zasluga za odlično pripravljenost in navdušenost nad plavanjem gre njegovemu učitelju Ljubu, ki mu je kot prijatelj ali drugi oče in ga je, kot tudi ostale na šoli, s posebnim programom Gustava Šeliha že od prvega razreda znal zainteresirati za raznovrstne aktivnosti.

Z ostalimi športnicami in športniki, ki so bili tudi izbrani, da se odpravijo na specialne olimpijske igre, je šel skozi "hud" kondicijski trening v Škofji Loki. "Najhuje je bilo teč po hribih." Pozneje pa so skupaj kar sami potrkali še na Elanova vrata, ki je edini pokazal interes za sponzorstvo in jih je oblekel od nog do glave, da so bili vsaj v istih barvah. V nasprotju z domačo javnostjo, ki ni kazala zanimanja za trud športnikov s posebnimi potrebami, so na Irskem olimpijadi namenjali priloge v časopisih in o njih snemali dokumentarne oddaje. Slovenska nacionalna televizija, ki bi morala z denarjem, ki ga pobira od naročnine, govoriti ravno o podobnih dogodkih, pa raje bije boj s konkurenco s plehko lastno produkcijo, se huduje oče Bojan: "Gor so bili štirinajst dni, uspešno so zastopali Slovenijo, saj so prinesli enajst medalj, štiri zlate, tri srebrne in štiri bronaste. Ob vrnitvi pa ni bilo nikogar, ki bi jih pozdravil ali jim vsaj zaželel dobrodošlico." Na ogorčeno pismo babice se je odzval le mariborski župan Boris Sovič, ki je obljubil, da bo sprejel uspešne slovenske predstavnike, a si za zdaj še ni utegnil utrgati časa. Kljub temu so bili športniki veseli že zaradi same udeležbe in niti ignoranca jim ne more vzeti spomina na izjemno enkratno dogodivščino.