1. 8. 2003 | Mladina 30 | Družba
Smrt "Globokega grla"
Kako je dr. David Kelly razkrinkal Tonyja Blaira in njegov Watergate
Predvsem dve fotografiji iz vietnamske vojne sta šokirali svet. Na prvi - iz leta 1963, ko se je sama vietnamska vojna ravno dobro začenjala - je bilo videti ritualni samosežig budističnega meniha Quang Duca (protest proti prokatoliški politiki vietnamske vlade), na drugi, posneti pet let kasneje in s Pulitzerjem nagrajeni, pa je bilo mogoče videti, kako general Nguyen Ngoc Loan, šef saigonske policije, na ulici strelja domnevnega vietkongovca: general stoji na levi, s profila, z dvignjeno pištolo, vietkongovec z zavezanimi rokami pa je s hrbtom obrnjen proti nam, okej, proti objektivu. In proti kameri, se razume - prizor je namreč posnela tudi TV kamera (general ga ustreli v glavo, vietkongovec se zvrne, iz glave mu bušne kri), toda zaradi grafične šokantnosti ga niso vrteli kaj dosti, tako da je v glavah ljudi preživela fotografija, ki je protivojni spin generacije '68 še dodatno ojačala. No, fotografija te nagle, "kengurujske" ulične eksekucije pa je te dni doživela lucidno, "šokantno" parafrazo: Michael Ramirez, karikaturist Los Angeles Timesa, je objavil karikaturo, ki eksekucijo preseli v Irak - desno stoji Bush ("W"), levo pa anonimni eksekutor ("politics"), ki mu s pištolo meri v glavo. Poanta je očitna: prvič, iraška vojna je le replika vietnamske vojne, drugič, Busha bo pokopala prav njegova politika do Iraka, jasno, vključno z vsemi lažmi, in tretjič, Bushu je bolj kot iraška gverila nevarna ameriška politika. Bušiji so takoj skočili pokonci in začeli kričati ter se zgražati: v karikaturi so videli poziv k atentatu na Busha. Ne, ni jim šlo na smeh. Zato ne preseneča, da je karikaturo pod lupo vzela tudi tajna služba (Secret Service), ki skrbi za Bushevo bulletproof varnost in ki "take slike jemlje resno"... ee, "z zaskrbljenostjo".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 8. 2003 | Mladina 30 | Družba
Predvsem dve fotografiji iz vietnamske vojne sta šokirali svet. Na prvi - iz leta 1963, ko se je sama vietnamska vojna ravno dobro začenjala - je bilo videti ritualni samosežig budističnega meniha Quang Duca (protest proti prokatoliški politiki vietnamske vlade), na drugi, posneti pet let kasneje in s Pulitzerjem nagrajeni, pa je bilo mogoče videti, kako general Nguyen Ngoc Loan, šef saigonske policije, na ulici strelja domnevnega vietkongovca: general stoji na levi, s profila, z dvignjeno pištolo, vietkongovec z zavezanimi rokami pa je s hrbtom obrnjen proti nam, okej, proti objektivu. In proti kameri, se razume - prizor je namreč posnela tudi TV kamera (general ga ustreli v glavo, vietkongovec se zvrne, iz glave mu bušne kri), toda zaradi grafične šokantnosti ga niso vrteli kaj dosti, tako da je v glavah ljudi preživela fotografija, ki je protivojni spin generacije '68 še dodatno ojačala. No, fotografija te nagle, "kengurujske" ulične eksekucije pa je te dni doživela lucidno, "šokantno" parafrazo: Michael Ramirez, karikaturist Los Angeles Timesa, je objavil karikaturo, ki eksekucijo preseli v Irak - desno stoji Bush ("W"), levo pa anonimni eksekutor ("politics"), ki mu s pištolo meri v glavo. Poanta je očitna: prvič, iraška vojna je le replika vietnamske vojne, drugič, Busha bo pokopala prav njegova politika do Iraka, jasno, vključno z vsemi lažmi, in tretjič, Bushu je bolj kot iraška gverila nevarna ameriška politika. Bušiji so takoj skočili pokonci in začeli kričati ter se zgražati: v karikaturi so videli poziv k atentatu na Busha. Ne, ni jim šlo na smeh. Zato ne preseneča, da je karikaturo pod lupo vzela tudi tajna služba (Secret Service), ki skrbi za Bushevo bulletproof varnost in ki "take slike jemlje resno"... ee, "z zaskrbljenostjo".
Karikatura ni bila slabo tempirana - prišla je namreč v dramatičnem, ekstremno napetem, usodnem, prelomnem, eksplozivnem času, potemtakem v času, ko se zgodovina v nekem smislu lomi. V času, ko se trese, maje in lomi Bushev imidž - ko Bush izgublja politično kredibilnost, ko mu ratingi padajo, ko njegova "iraška avantura" postaja razlog za impičment, ko na svetlo butajo njegove iraške laži, ko kritik in napadov nase preprosto ne more več zajeziti, kaj šele s kako diverzijo - rdeči alarm! teroristi prihajajo!! - prikriti, ko se s Tonyjem Blairom, svojim velikim britanskim zaveznikom, borita za preživetje, ko Machiavelli dela nadure, ko iz zakulisja vse bolj smrdi, tudi po truplih. Ni kaj, karikatura "atentata" je prišla prav v času, ki kar kliče po političnih atentatih in političnih samomorih. In seveda - po političnih atentatih, maskiranih v politične samomore. Karikatura Busheve "eksekucije" je prišla le nekaj dni po tem, ko so v gozdu pri vasici pri Longworth (Oxfordshire) našli truplo dr. Davida Kellyja, bivšega inšpektorja Združenih narodov (med letoma 1991 in 1998 je bil v Iraku kar 37-krat!) in glavnega Blairovega svetovalca za biološko orožje. Dr. Kelly, ugledni, zelo diskretni in delikatni mikrobiolog s komaj slišno intonacijo, naj bi v petek, 18. julija, naredil samomor - vzel je tablete proti bolečinam in si prerezal zapestje. Konec. Njegova smrt je povzročila potres, tako rekoč sodni dan. Stresli se niso le mediji... stresel se ni le Downing Street - stresli so se temelji ameriško-britanskega napada na Irak, temelji velike, brutalne, pogubne, tragične laži, temelji programiranega "novega svetovnega nereda" in umetnega vzdrževanja non-stop obsednega stanja, panike, kaosa in dezorientiranosti, temelji Busheve in Blairove vladavine.
Lov na krta
Blair je sicer svoje rojake in medije takoj pozval k strpnosti in samokontroli, češ zadržujte se, ne skačite h kakim prenaglim zaključkom, ne pretiravajte, zavrzite špekulacije, spoštujte integriteto pokojnika, toda ko pride do smrti dr. Kellyja, ni nobeno pretiravanje res pretiravanje. Bolje rečeno - smrt dr. Kellyja je reality check iraške vojne. In obenem tudi njena vest. No, njena slaba vest. Dr. Kelly je človek, ki je demaskiral Blaira in njegovo fabriciranje "faktov" o iraškem orožju za množično uničevanje: 9. julija je namreč v javnost bušnilo razkritje, da je bil prav dr. Kelly "Globoko grlo" - da je bil potemtakem "anonimni" in "skrivnostni" oficial Blairove administracije, ki se je maja v nekem hotelu večkrat tajno, brez vednosti nadrejenih, "neavtorizirano" sestal z Andrewom Gilliganom, reporterjem BBC-ja, specialistom za obrambne zadeve, in mu razkril, da je Blairova vlada dosje o Iraku in predvsem iraškem orožju za množično uničevanje priredila, zapekla in napihnila. Še več, na zahtevo Downing Streeta - na izrecno zahtevo Alastairja Campbella, direktorja Blairovega urada za stike z javnostmi (Director of Communications) - so v dosje vnesli tudi alarmantni podatek, da lahko Irak rakete z orožjem za množično uničevanje lansira v petinštiridesetih minutah, pa četudi so vedeli, da je to le fikcija in laž. To, da je Blairova vlada zgodbo o iraškem orožju za množično uničevanje napihnila, da bi dobila čim boljšo in čim bolj prepričljivo pretvezo za napad na Irak, in da je z lažjo ogrozila življenja britanskih vojakov, je bila huda in v potenci pogubna obtožba, zato je obrambni minister Geoff Hoon zahteval, da naj Gavyn Davies, predsedujoči BBC-ja, razkrije identiteto "Globokega grla", bolje rečeno, da naj potrdi, da je bil vir Kelly, ali pa naj to zanika. Yes or No?
Gilligan je svoje "zaupno" poročilo objavil 29. maja, na radiu (BBC), 1. junija pa je v časopisu Mail on Sunday nekatere reči dopolnil in poudaril, da je njegov vir zelo dobro vedel, da Irak ne predstavlja "neposredne grožnje", toda tedaj se je že začelo bombastično obleganje BBC-ja: Blairova vlada, obrambno ministrstvo in Campbell so javnosti zagotavljali, da BBC trosi "laži", da so navedbe "netočne" in da gre za "teorijo zarote", obenem pa so hoteli zvedeti, kdo je ta enigmatični insider, ta notranji izdajalec, ta jebeni whistleblower, tako da se je Gilligan 19. junija znašel celo pred parlamentarno preiskovalno komisijo. Obleganje se je iz dneva v dan le še stopnjevalo, toda BBC je ostal pri svoji zgodbi - vlada pa pri svoji. Jasno je bilo, da ne bo ostalo pri tem: Kelly ni trznil. Hočem reči - ni se izdal. Čakal je, toda napetost je rasla s tako silovitostjo in s takimi twisti, da je 30. junija svojega nadrejenega obvestil, da je res govoril z novinarji in da je povsem mogoče, da je Gilligan del podatkov, ki jih je dobil od njega, uporabil v svojem poročilu. Le del! Ker je Kelly vztrajal, da Gilliganu ni rekel, da je Blairova vlada napihnila dosje o Iraku in da je namerno vnesla laž o "petinštiridesetih minutah", je Blairova vlada še bolj pritisnila na BBC. In ker je hotela BBC spraviti v past, je skušala v igro potegniti tudi Kellyja, kar pa je storila dvofazno. Najprej je 8. julija sporočila, da je "eden izmed članov obrambnega ministrstva" priznal svoje srečevanje z Gilliganom - njegove identitete ni razkrila, toda tudi BBC, ki ni padel na finto, tega stavka ni dokončal. Je pa ob tem taktično poudarila, da ta "član obrambnega ministrstva" Gilliganu ni povedal tega, kar je potem Gilligan objavil, kar seveda pomeni - če je ta neimenovani "član obrambnega ministrstva" Gilliganov glavni vir, potem je Gilligan svoje poročilo napihnil, kajti Kelly ni rekel tega, kar je rekel Gilligan. Ker BBC očitno ni in ni hotel pasti na finto in Kellyjeve identitete ni hotel potrditi, je vlada naslednji dan "svojim" novinarjem posredovala "govorice", da je veliki, izvirni skrivnostnež v resnici dr. Kelly. Ime se je v hipu razneslo. BBC tega sicer ni zanikal, toda obenem je dialektično ustvaril vtis, da dr. Kelly ni bil edini vir, tako da mu vlada ni mogla očitati, da si je fakte izmislil. Ja, BBC si je s tem, ko je ustvaril vtis, da je imel v Blairovi vladi več virov, zavaroval hrbet.
No, dr. Kelly pa se je nenadoma in povsem nehote znašel pod žarometi, sredi stresnega medijskega obleganja in sredi parlamentarnih preiskav (15. junij), v katerih je zdaj še javno zanikal, da je bil Gilliganov glavni ali pa edini vir, in poudaril, da tega, kar je zapisal Gilligan (da je vlada napihnila dosje o Iraku itd.), sam ni nikoli rekel. Ker ni bilo jasno, kdo je "drugi človek", ki je preveč vedel, je Blairova vlada začela z lovom na tega fantomskega "krta" v obrambnem ministrstvu, vojno proti BBC-ju pa je še ojačala. Toda bolj ko se je Kelly selil z zaslišanja na zaslišanje, bolj ko so mediji stvari gnetli in odmotavali in bolj ko je Blairova vlada tavala v temi, bolj je kazalo, da sta Kelly in Gilligan "povezana" in da je bil Kelly glavni in ključni Gilliganov informator. Kar je bilo za Blaira zoprno in praktično pogubno: če bi se namreč izkazalo, da so bili različni Gilliganovi viri v resnici en sam vir, dr. Kelly, bi to pomenilo, da BBC ni lagal in da je Blair v riti. Vse bolj nestrpni in panični Blair je zato 16. julija zahteval, da BBC razkrije vir - naslednji dan je dr. Kelly izginil. Odšel je zdoma in ni se več vrnil. V petek, 18. julija, so ga našli mrtvega. Dva dni po njegovi smrti je BBC razkril, da je bil dr. Kelly definitivno Gilliganov glavni vir - "the principal source". Kaj je to pomenilo, veste: da je vse to, kar je objavil Gilligan, v resnici povedal dr. Kelly... da je bil dr. Kelly "prvi" in "drugi človek"... pač "Globoko grlo"... ee, človek, ki je razkrinkal britanski Watergate.
Blairov Quang Duc
Britanska afera "Globoko grlo" ni padla z neba. Dr. Kelly je namreč "spregovoril" v času, ko so se povsod stopnjevali dvomi v Bushev in Blairov "dokazni material" in v upravičenost napada na Irak, ko je vse več "faktov o Iraku" zadišalo po debeli laži in hiperboli, ko je postajalo vse bolj jasno, da je Blair-Bushev napad na Irak temeljil na lažeh, fabrikacijah in pretiravanjih - in ko so tudi sami Iračani Američanom in Britancem jasno pokazali, da jih nočejo. Samomor dr. Kellyja je vse to le še poudaril - stvari je naredil transparentne. Njegov samomor je bil globoko političen - in obenem zelo podoben političnemu atentatu, maskiranemu v politični samomor. Blair ni kriv. Hočem reči - Blair ima alibi. Na dan, ko je izginil dr. Kelly, 17. julija torej, je bil daleč od doma, daleč od Downing Streeta in daleč od resnice - nastopal je namreč v ameriškem kongresu, v katerem so republikanci zrežirali pravi, pompozni PR show. Njegov govor so prekinili osemnajstkrat - z ovacijami. Kot da gre za državnika intergalaktičnih razsežnosti. Ja, Blair, fan Busheve "preventivne" doktrine, je v kongresu, ki mu je pripel tudi medaljo, naletel na večjo podporo, kot jo ima doma, v Britaniji, kjer mu ratingi padajo, nekatere sondaže pa celo kažejo, da je večina Britancev za to, da ga brcnejo iz Britanije. Blair je v svojem govoru še enkrat zapel himno napadu na Irak, med drugim pa je rekel tudi tole: "Če se že motimo, potem smo vsaj uničili grožnjo, ki je odgovorna za nečloveško klanje in trpljenje." Ergo: Četudi bi se izkazalo, da je vse, kar smo rekli o Iraku laž, smo svet rešili vsaj morilskega tirana! Da je zaradi teh laži umrlo na tisoče civilistov in iraških vojakov, je pozabil omeniti, kakor je tudi pozabil omeniti, da zaradi teh laži še vedno umirajo ameriški in britanski vojaki.
In ko smo že ravno pri lažeh, ne pozabite, da si Blairova vlada ni izmislila le tistih famoznih "petinštiridesetih minut", v katerih da lahko Sadam Husein lansira rakete z orožjem za množično uničevanje, ampak je lani predstavila tudi "kronski" dosje o Iraku, za katerega se je potem izkazalo, da je le plagiat neke študentske seminarske naloge, in seveda - mit o tem, da je Irak v Nigru kupoval uran, je tudi lansiral Downing Street, ki je zdaj v downu. Zakaj je šel Blair v laganju, napihovanju, pretiravanju in fabriciranju tako daleč, vemo - prvič, ker so ga strokovnjaki za mednarodno pravo svarili, da ne more slediti "preventivnemu" Bushu in da bi lahko zaradi tega dobil status vojnega zločinca, in drugič, ker je bila britanska javnost odločno proti napadu na Irak. Če je hotel ustvariti vtis legitimnosti in legalnosti, je moral britansko javnost prepričati, zapeljati, nategniti: odtod vse te pravljice o apokaliptičnih razsežnostih iraškega orožja za množično uničevanje. Dr. David Kelly je Blairov Quang Duc. Najmanj! Upajmo, da ni njegov vietkongovec.