Tehno šoping

Nedelja je ponavadi najbolj beden dan v tednu. Mesta so ponavadi prazna, kafiči se zapirajo ob dvanajstih ali še prej, razen redkih izjem, diskoteke in klubi so zaprti, nočni televizijski program pa tako ni vreden obrabe televizorja ali prstov za pritiskanje na daljinca. Kaj torej početi v nedeljo pozno zvečer? Nič, ali pa morda vzeti iz štumfa ali kartice kakšen tolar in iti v mesto malo zapravljat. Ja, dobro se sliši. Polnočni šoping, in to v nedeljo. V času, ko nas čaka referendum o zaprtju trgovin, ki obratujejo ob nedeljah, so nas pred tednom vzradostile ali pa presunile reklame, da bo v trgovini Sportine na Čopovi razprodaja oblačil, ki bo trajala od polnoči z nedelje na ponedeljek, vse do polnoči s ponedeljka na torek. 24 ur torej. 24 ur znižanih cen, tudi za petdeset odstotkov. In to oblekic in čeveljcev samih fensi znamkic. V nasprotju z že prej s kapitalističnimi idejami okuženimi državami gnilega Zahoda, ki so svoje ljudstvo razveseljevale z razprodajami večkrat na leto, so k nam turbo znižanja prišla šele pred nekaj leti. Vsaj tiste prave totalne razprodaje, prej se je hodilo v Italijo ali Avstrijo, redki tudi v London ali Pariz, madžarski Lenti s smešnimi cenami pa je razveseljeval podalpske državljane 365 dni na leto. Pri nas smo dobili zakon, da se lahko poletne razprodaje začnejo vsak tretji ponedeljek v juliju. Kar nekaj tednov za tem, ko se na primer začnejo razprodaje v Italiji. Tudi podobne, kot je bila polnočna v Ljubljani. V Trstu so ob začetku razprodaj naredili veselico in vse trgovine v mestu odprli do polnoči. Odziv je bil menda fenomenalen in že razmišljajo, da bi vajo ponovili enkrat na mesec.

Stampedo

Sportina na Čopovi je svoja vrata odprla točno minuto čez polnoči, točno po zakonu. Že kakšnih pol ure prej, torej okrog pol dvanajstih, je bila Čopova ulica polna, kot da sploh ne bi bila nedelja in kot da ne bi bila ura pol polnoči. Videti je bilo podobno kot pred vstopom v kakšen hotel, kjer naj bi noč preživel kakšen hud pop idol. Upicanjene mačice v lahkih in bolj ali manj prozornih oblačilcih so se v parih, pa tudi skupinicah, včasih tudi oplemenitene s kakšnim postavnim žrebičem, zlivale v družbo čakajočih, tako da je skupinica iz minute v minuto postajala večja in složnejša, pa tudi močnejša. V glavnem je bilo iz prvih bojnih vrst slišati prave bojne krike v stilu "Hudo!" ali pa "Nehi se gužvat!" z dodatki bolj ali manj altovskega cvileža. Tisti manj agresivni in drzni so se zbirali nasproti vhoda na steni pošte in se med drugim naslanjali tudi na neki rdeč kombi, ki je bil tam parkiran. V tej skupini je bilo čakajoče ljudstvo bolj starostno pestro, pa tudi moške populacije je bilo več. Tukaj so bili v večini spremljevalci nakupovalcev, mame, očetje, fantje, bratje in sestre, pa tudi tisti, ki se jim ni ljubilo drenjat v množici. Stavit pa grem, da med spremljevalci ni bilo nobene bejbike, ki bi čakala svojega tipčka pred vrati trgovine. Zato pa so bili spremljajoči glede na svojo vlogo manj razburjeni in manj napolnjeni z adrenalinom, a toliko bolj žalostni ali cinični. "Čakam, ker me je bejba poslala sem, ker mora jutri zgodaj v službo. Včeraj je bila tukaj in mi naročila, kaj moram kupiti," je malce nejevoljno razlagal Peter. Če nisi bil dovolj zagreben in v prvi bojni liniji, si izvisel. In trud je bil zaman. Točno to se je zgodilo Petru, kot je potožil pozneje po kakšnih dveh urah, ko smo se spet srečali. Ko je po dveh urah čakanja prišel v trgovino, je cunjica njegove punce že odpotovala z neznano lastnico. Groza.

Ne glede na takšne in drugačne tragedije so se vrata trgovine odprla res nekaj minut čez polnoč. Prej je s kakšnega okna vsake toliko časa zasvetila kamera ali fotoaparat ali pa je se je kakšen prodajalec kanil naužiti nekaj sekund slave in pomahal množici spodaj. Vmes pa so se notri "mastili" novinarji in novinarke. Kot privilegirana rasa so lahko pomerjali in celo zaznamovali stvari ter jih plačali pozneje. Ko je prvi stampedo ob huronskem cviljenju in vreščanju vdrl v trgovino ter skoraj povozil obrambno linijo varnostnikov, ki so poskušali na vsaj malo bolj civiliziran način rajo spustiti do tkanih dobrot, je bilo iz ust nas čakajočih tam okrog kombija slišati le komentarje v stilu, da kaj takšnega res ni nihče pričakoval. Ljudstvo pa je še kar lezlo in lezlo s konca Čopove in izza vogala Pošte in se zgrinjalo v množico. Svojo zabavo so si privoščili tudi policisti, ki so se vsakih nekaj minut z avtomobilom popeljali skozi množico, ki jim je veselo omenjala razne organe bližnjega in daljnega sorodstva. Čopova je bila ob enih ponoči v nedeljo bolj polna kot kdaj prej. In še so prihajali. Vsake toliko časa so redarji v trgovino ob večglasni podpori z vzklikanjem spustili novo skupinico, ki se je zapodila v trgovino, kot bi bilo vse zastonj. Mi tam okrog kombija smo takoj doumeli, da vsaj eno uro ne bo nič z našim vhodom v trgovino, zato nas je nekaj odšlo na kratek potep po presenetljivo obljudenem centru mesta, ostali pa so čakali kar tam, da izpolnijo svoje domače naloge. Rado, sicer zaprisežen punker in eden bolj znanih zbiralcev plošč, se je tam znašel po naključju, kljub vsemu pa ga je stvar zabavala. "Bom šel še jaz kaj kupit, čeprav ne vem, kaj," je razglabljal, oblečen v majico s portretom neke še kar visoke gore (Korošica), ki jo je osvojil včeraj, med tem ko smo pljuckali vsak svoj napitek v Anđotovem Pločniku. Bolj kot razprodaja ga je razjedala novica, da so v Silverstonu, takoj po dirki formule, nastopili Sex Pistols. In njega ni bilo tam. Ko nam je prijazna natakarica, kljub temu da bi moral biti lokal že zdavnaj zaprt, prinesla še en drink in nam zaupala, da imajo "danes odprto do dveh, ker je tako ogromno ljudi", in ki so, mimogrede, še kar prihajali v lokal na Prešerca, smo opazili prve nakupovalce, ki so se zadovoljni s papirnatimi vrečkami vračali po Čopovi navzdol. Dovolj dober razlog, da se vrnemo pred trgovino, kjer pa ni bilo nič novega. Redarji so še naprej po skupinah spuščali nakupovalce v trgovino, spremljevalne ekipe in posamezniki so še naprej ždeli okrog kombija in se naslanjali na steno Pošte, policisti so se z avtomobili veselo vozakali po Čopovi in se šopirili, kot da bi nadzorovali kakšne demonstrante ali kaj takega, folk pa je še kar rinil tja v trgovino in iz nje nosil bele papirnate vrečke. Na prvi pogled se ni dalo oceniti, ali je težje priti ven ali noter. Vsake toliko časa je komu počil film in je odkorakal proč v stilu, "to je pa huda motenost, saj nisem nor, da bi stal tukaj". Še najbolj se je pobega domov veselil nek fotr, ki je rahlo podkrepljen z maligani glasno komentiral dogajanje kakšno uro, potem pa mu je hčerka prišla povedat najbolj radostno novico dneva, da se ji ne ljubi več čakat in naj jo pelje domov. "To je bila pa prva tvoja pametna danes," je vzhičen zabrundal in odšvedral dol po Čopovi. Ob pol treh, po treh urah potrpežljivega in zajebantskega čakanja, sem končno prišel na vrsto tudi sam. Uspelo mi je vstopiti v trgovino, ki je delovala, kot da bi nekdo v njej nekaj iskal, pa ne našel. Kupi razmetanih oblek so se valjali povsod, kjer je bilo možno. Pred garderobami so bile vrste, varnostniki pa so iz njih metali vse živo kar na tla, od koder so jih marljive STUFF mravljice pridno zlagale, kakor se je pač dalo hitro in popolnjevale prazne police. Pred blagajnami so bile vrste, v katere so se vrivali razni pomembneži s fotoaparati ali brez in poskrbeli za kakšno sočno besedo na svoj račun, ki jih ponavadi ne najdemo v slovarjih. Trgovina je res izgledala kot veliko mravljišče. Mravljice v podobi mačic v ritmu tehno in house muzike so poplesavale, migale s tačkami in kračicami ter bezljale od čeveljcev k špegelcem, od kiklic do majčk, od hlačic do hlač in tako naprej in tako nazaj. No, priznati je treba, da v šlatanju in razmetavanju artiklov ni kaj prida zaostajal tudi njihovi antipodni spol, ki pa mu je bolj kot na same krpice pogled bežal med nakupovalke na ženskih oddelkih.

Rana ura

Moram priznati, da me je vse skupaj na vso moč zabavalo, predvsem cene, ki so bile kao znižane za petdeset odstotkov, so pa bile še vedno vsaj za petdeset odstotkov višje kot cene na razprodajah v Italiji, kamor sem čisto slučajno zašel dan pred tem. Najbolj banalen primer so bile neke kavbojke G-Star, ki so bile v Sportini znižane z 32 jurjev na šestnajst in še nekaj, v Udinah pa so bile taiste G-starke (sicer v outletu), isti model in ista številka, 10 evrov. Običajna cena kavbojk ranga G-star je v tistih krajih med 40 in 80 evri.

Ker sva se z Denisom odločila, da bova vztrajala na razprodaji do jutra, sva si od vsega skupaj hotela malce oddahniti in si privoščiti kakšen požirek pijače. Ob pol štirih v nedeljo v Ljubljani dobiti drink je kar hud problem, razen če seveda ne zaviješ v Društvo Daktari, kjer "veterinar" zna poskrbeti tudi za takšne vrste bolezen, kot je žeja ob tako pozni uri. No, tudi tam se je že bolj ali manj vse končalo, zato sva bila toliko bolj vesela, da sva bila deležna gostoljubja do petih zjutraj, ko sva se morala vrniti na kraj zločina na Čopovo. Raja, med njo je bilo tokrat opaziti več malce starejših ali bolje srednjeletnih, je sicer še vedno prihajala v trgovino, vendar bolj posamično. STUFF mravljice so še vedno marljivo zlagale cunje na kupčke in izgledale so dokaj izmučeno, vendar so znale povedati, da je bilo kar kul, pa tudi plača za nočno delo bo večja. Kako ne, po sicer nepreverjenih ocenah se je od polnoči do šestih zjutraj v Sportino zgnetlo okrog tri tisoč kupcev, kar bi bil že kar dober obisk koncerta v Hali Tivoli. "Danes bomo delali 12 ur, zadnjič na koncertu Simply red smo jih delali 18," je ob pol šestih zjutraj povedal eden izmed redarjev ob srkanju Red Bulla. Ponavadi na delovnem mestu ne dobijo niti vode, tokrat pa so se jih delodajalci usmilili celo z energy drinkom. V slabih šestih urah so zasačili zgolj enega, ki mu tudi znižane cene niso pomenile toliko, da bi odprl svojo denarnico, in ki je v garderobi kar z zobmi z oblek pulil varnostne plastične zaponke ter skušal ubežati z za okrog 120 tisoč tolarjev vrednim bogastvom. Kot je v navadi ob takšnih zneskih, so poklicali policijo, ki je lopova obravnavala v kleti trgovine, drugih pa jim ni uspelo zasačiti. Ljudska modrost sicer pravi, da je piskajoča varnostna vrata moč pretentati tako, da varnostno plastiko oblečeš v tri plasti aluminijaste folije. Če je kdo to tudi uporabljal, se ne ve. Sicer pa so varnostniki znali povedati, da je ta trik odvisen tudi od tega, na kakšno jakost je nastavljen avtomat za piskanje. Vsake toliko časa je res zapiskalo, vendar kršiteljev ni in ni bilo. Druga bolj simpl stvar je, da preprosto odrežeš plastiko dol z oblekce ali hlač, vendar ti ostane luknja, ki pa se da s kakšnim dobrim našitkom ali dobro šiviljo spremeniti v čisto privlačno popestritev. Menda je takšen podvig skoraj uspel lani v Emporiumu neki nakupovalki, ki je razrezala za okrog 220 tisoč tolarjev oblačil, vendar so jo zalotili, ker je v garderobi na tleh pustila plastične varnostne zakovice skupaj s koščki tekstila. Potem jo je mirno prišel iskat njen frajer z bemflom, plačal račun in stvar je bila pozabljena.

Ob šestih zjutraj je bila za naju razprodaja končana, rumena raketa pa naju je čakala na drugi strani Titove. Avtobusi so že vozili prve izmene v službo, v trgovini je vladalo čudno zatišje, muzika je še naprej šponala, STUFF mravljice so še naprej zlagale, njihova šefica je bila zadovoljna, saj takšnega obiska, kot je povedala, res niso pričakovali, lastnik, ki je še ob enih ponoči srebal svoj drink v Asu, verjetno tudi, kot vsi tisti, ki se jim je v nedeljo ponoči v Ljubljani končno nekaj zgodilo. Če bi bili kakšni lokali v bližini odprti vso noč, bi bila res lahko doba žurka. Pa saj so v končni fazi počitnice. Podobno kot v Trstu, kjer razmišljajo o polnočnih tehno nakupih, bi lahko tudi v Ljubljani naredili kaj podobnega. Pa ne v BTC-ju.