Grešne sestre

Pred dobrima dvema letoma je ameriška katoliška revija National Catholic Reporter objavila poročilo o spolnem nadlegovanju redovnic, ki se v tišini samostanskih zidov in daleč od oči laične javnosti širom po svetu dogaja pod streho Katoliške cerkve. Morali so ga objaviti. Iz higienskih razlogov. Ni šlo za maliciozne insinuacije. Ni šlo za ateistični atentat s ciljem zamajati temelje najstarejše institucije zahodne civilizacije in zasejati seme dvoma v srcih vernikov. Šlo je za poročilo, ki je leta in leta, točneje od februarja 1995, nastajalo v nedrih taiste ustanove, po sistematičnosti, temeljitosti in prodornosti pa se je kosalo z najbolj razvpitimi izdelki ameriških zvezdniško plačanih raziskovalnih novinarjev.

Ne, ni ga napisal častihlepni žolti žurnalist pod krinko, napisala ga je redovnica Mary O'Donohue, ki je podrobno analizirala stanje v 23 državah, kjer ima RKC svoje podružnice, in pri tem individualno, od primera do primera navedla dejstva o stopnjah seksualnega izkoriščanja, številu posilstev, nosečnosti, prisilnih abortusov in primerov aidsa v ženskih redovniških skupnostih po Afriki, Aziji, Latinski Ameriki, ZDA ter še zlasti v Italiji in na Irskem.

Sestra Mary je poročilo pogumno izročila svojim nadrejenim in vatikanski dostojanstveniki z uradnim glasnogovorcem Svetega sedeža Joaquinom Navarro-Vallsom na čelu so visoko dvignili obrvi, a njenih izsledkov nikakor niso mogli pomesti pod preprogo. Nekateri pikantni odlomki iz poročila so namreč že pricurljali v javnost in treščili na naslovnice tabloidov. Šit, ne. Gospod Navarro-Valls je na tiskovkah zbrano in ubrano predel, da gre za izolirane, spontane in nadzorovane primere, za neodgovorne posameznike, ki jih v najboljšem primeru čakajo vatikanske ječe, v najslabšem pa srd božji, to pa je dvignilo pritisk neki drugi Mariji, prednici "belih" redovnic, materi Marie McDonald, karizmatični voditeljici sester misijonark Naše Gospe iz Afrike, ki je že leta 1998 opozarjala in na podlagi pisnih pričevanj rotila vatikansko vrhuško, naj za božjo voljo nekaj ukrene v zvezi s pohotnimi misijonarskimi brati, ki so v strahu pred virusom HIV začeli masovno naskakovati svoje bele sestre. Pa niso ukrenili nič. Vatikan se je delal Francoza navkljub podpisani dokumentaciji o neki verski skupnosti, v kateri je v začetku devetdesetih zaradi misijonarske spolne sle v istem letu zanosilo kar 30 redovnic, vse, kar je v smeri sanacije razmer naredila lokalna cerkev, pa je bilo to, da si je zamašila ušesa, zatisnila oči in zaprla usta.

Pod težo argumentov, ki sta jih predstavili Mary in Marie, je Vatikan naposled klonil in začel pospešeno zbirati pepel za posipanje. Afero so na svoj mlin speljale tudi ameriške feministke, češ moški bodo zmeraj prasci, v patriarhalnem družbenem sistemu pa sta talar in frak le dva različna obraza iste metode zasužnjevanja žensk. Pedofilske afere, ki po tekočem traku pretresajo Katoliško cerkev, prilivajo dodatnega olja na njihov ogenj, ki pa resnici na ljubo zadnje čase ne žari tako intenzivno, kot je na prelomu tisočletja. Leta 1999 se je zgodil proces, ki je javnost opozoril na sistemsko napako v hierarhičnem ustroju Katoliške cerkve. Napako, ki ljudi ne glede na spol spreminja v patološke osebnosti, saj jih sili, da nasilno zatirajo najbolj primarna čustva in vzgibe. Ta sistemska napaka je širši laični javnosti znana kot celibat. In kaj se je leta 1999 zgodilo Katoliški cerkvi? Leta 1999 se je Katoliški cerkvi zgodila sestra Dominika.

Sadizem in zvodništvo

Sestro Dominiko, irsko redovnico s pravim imenom Nora Wall, je sodišče leta 1999 obsodilo na doživljenjsko zaporno kazen. Obtožnica ji je očitala posredovanje pri prostituciji in zvodništvo mladoletnih oseb. Sestra Dominika naj bi eno od desetletnih deklic, ki so ji bile zaupane v oskrbo, držala za gležnje, medtem ko jo je bojda v terapevtske namene posiljeval eden od brezdomcev. Srhljivo dejanje naj bi se zgodilo med letoma 1987 in 1988 v otroškem vzgojnem centru svetega Mihaela v mestu Cappoquin na jugu Irske. Regina Walsh, žrtev brutalnih vzgojnih metod sestre Dominike, je med pričanjem na sodišču v solzah priznala, da so jo med 9. in 12. letom večkrat posiljevali neznani moški, ki jih je pripeljala prav sestra Dominika, po Regininih besedah do obisti pokvarjena in ledeno hladna ženska. Sojenje je bilo zaradi proceduralnih napak med postopkom aretacije večkrat prekinjeno in preloženo, obsodbo pa so na višji sodni instanci kljub teži dokazov, ki bremenili sestro Dominiko, ovrgli.

Primer sestre Dominike je natančno preučil ameriški raziskovalni novinar Jim Goad, ki se intenzivno ukvarja z razkrivanjem spolnih zlorab pod okriljem Katoliške cerkve. "Sodeč po mojih raziskavah gre pri procesu proti sestri Dominiki za prvi primer sojenja redovnici, obtoženi spolnih zlorab, ki je prišel v javnost in dobil sodni epilog. Primer pa še zdaleč ni edini, razlika je le v tem, da so se ostali končali z izvensodnimi poravnavami."

V letu 2002 so samo v ZDA zaradi spolnih zlorab razrešili več kot tristo duhovnikov, decembra istega leta pa je moral kljub krčevitim obrambnim manevrom odstopiti tudi zloglasni kardinal Bernard Law, ki je v strahu za ugled Cerkve dopustil, da bostonska škofija postane pederastični in pedofilski eldorado. Svetovni mediji so se na dolgo in široko razpisali o duhovniških seksualnih ekscesih, le malokdo pa je vedel, da je morala mesec dni pred kardinalovim padcem zaradi obtožb v zvezi s spolnim zlorabljanjem neke osnovnošolke odstopiti redovnica Ann Daylor, zadolžena za versko vzgojo v cerkvi Svete Marije v predmestju Bostona. Čeprav naj bi se očitane zlorabe, ki jih je v celoti zanikala, zgodile pred štiridesetimi leti, se je Ann Daylor molče umaknila iz javnosti, še preden so mediji temeljiteje pobrskali po njeni preteklosti.

Na splošno je resda redko slišati o spolnih zlorabah, ki jih zagrešijo nune, kljub temu pa obstaja več deset dokumentiranih primerov spolnega nadlegovanja otrok, povečini deklic, pri katerih stopnja sadističnega izživljanja krepko presega tisto, ki se zadnja leta očita duhovnikom. V preteklem desetletju so samo v ZDA več kot sto nun javno obtožili spolnega nadlegovanja otrok in mladoletnih oseb, niti en sam primer pa se ni znašel na sodišču. Goad celo trdi, da doslej še nobena ameriška redovnica ni bila sodno preganjana, kaj šele obsojena zaradi spolnega zlorabljanja. "Raziskave kažejo, da je med osebami, ki zagrešijo kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, pet odstotkov žensk. V nekaterih analizah se ta odstotek povzpne do številke 25," piše Jim Goad. "A kakorkoli že, ženska, obtožena spolnega nasilja, ima v primerjavi z moškim, obtoženim istega dejanja, precej manjše možnosti, da bo sodno preganjana. In tudi če pride do sodnega postopka, se ta le izjemoma konča z obsodbo. Študije, s katerimi razpolagam, kažejo, da kar šestim od sedmih žrtev, ki so jih v otroštvu tako ali drugače zlorabile ženske, sprva niso verjeli, ko so povedale svojo nesrečno zgodbo."

V zadnjem času je izšlo veliko knjig, ki z različnih vidikov izčrpno razkrivajo zgodovino spolnih zlorab znotraj Katoliške cerkve, samo ena med njimi pa se ukvarja izključno s kronologijo spolnega nasilništva redovnic nad otroki in samostanskimi sestrami. Knjigo z naslovom Habits of Sin (Oblečene v greh) je leta 1995 napisala Ashley Hill, ki trdi, da jo je nuna zlorabila že pri sedmih letih. "Prepričana sem, da je stopnja duševnih motenj pri redovnicah višja in globlje zakoreninjena kot pri duhovnikih," pojasnjuje Hillova. "Duhovniki nedolžne žrtve v glavnem zlorabljajo zato, da bi potešili svojo spolno slo, medtem ko pri redovnicah govorimo o ranjenih, razcepljenih osebnostih, ki skozi spolno zlorabo sprva izražajo ljubezen do žrtve, nato pa jo surovo kaznujejo zaradi istega, domnevno grešnega dejanja. Žrtev torej prisilijo v greh, da bi jo lahko zanj sadistično kaznovale." Podoben primer je nedavno odmeval v Avstraliji. Ženska, ki naj bi jo pred tridesetimi leti spolno nadlegovala redovnica v katoliški dekliški šoli, je natančno popisala, kako je nuna vanjo prodirala s prstom ter jo nato grobo pretepla z ravnilom. Ko je bilo mučenja konec, je poklicala starše in jim naročila, naj svojo razvratno hčerko malce bolj trdo primejo.

Hillova pravi, da si javnost nune težko predstavlja v vlogi spolno nasilnih oseb. "Dediščina patriarhalne družbe. Ženska je bila stoletja zatirana in izkoriščana, odrekali so ji njeno spolno identiteto. Po preprosti logiki pa nekdo, ki ni spolno bitje, ne more biti spolni nasilnež." Konec devetdesetih je Avstralijo zajel plaz pričevanj o spolnem nasilju, ki naj bi ga izvajale redovnice. Izpoved nesrečne ženske je žrtve očitno opogumila. Skupni imenovalec večine tragičnih zgodb, poslej podpisanih z imeni in priimki, je bila Nazarenska hiša, katoliška sirotišnica blizu Brisbana, kjer naj bi redovnice v petdesetih letih iz otrok izganjale hudiča tako, da so jih analno in vaginalno posiljevale z ročaji metel, teple po spolovilih, silile poljubljati trupla in jim vsakič znova zabičale, naj se z nikomer ne pogovarjajo o "vzgojnih" kaznih za umazane grehe, sicer jih bo ponoči obiskal zlodej v podobi volka in jim pregriznil vrat. Neka sestra po imenu Filomena je med drugim lastnoročno izbirala žrtve, s katerimi so se zabavali pedofilski duhovniki.

Leta 1988, še pred avstralskimi razkritji, je Paddy Doyle objavil knjigo z naslovom The God Squad (Božji odred), v kateri opisuje svojo mladost v neki drugi sirotišnici, v otroškem vzgojnem centru svetega Mihaela v mestu Cappoquin na jugu Irske. Da, prav tam, kjer je ordinirala že omenjena sestra Dominika. Ko je imel šest let, mu je ena izmed redovnic drgnila penis do erekcije. Za dečka njegovih let je bila to popolnoma nova izkušnja, nič čudnega, da je bil Paddy najprej zmeden in nato še prestrašen, kaj se z njim dogaja. Redovnica pa ga je le prezirljivo gledala in se naslajala nad njegovim občutkom nemoči.

Zločini brez kazni

Nobena od opisanih zgodb, kakršnih je po besedah Ashley Hill na tisoče, a zanje nikoli ne bomo zvedeli, se ni znašla na sodišču, kaj šele da bi se zaključila z obsodbami. Kako to, sprašujete, če pa je roka pravice samo leta 2002 na zatožno klop zvlekla na desetine pedofilskih duhovnikov, ki so ali pa še bodo Katoliško cerkev stali stotine milijonov dolarjev. Razlogov je več. Prvič, opisane spolne zlorabe so se zgodile desetletja nazaj, kar zgovorno priča o stopnji in količini strahu, ki so ga grešne redovnice vteple v otroške duše. Posledice so ostale, toda obrazi mučiteljic so zbledeli. Drugič, nune pripadajo hermetično zaprti skupnosti, ki okostnjake v svojih omarah skriva bolje kot vsaka mafijska družina. Tretjič, nune so ženske in kot take v patriarhalni cerkveni hierarhiji popolnoma neznatne. Uniformiran inventar, ki pride in gre. Vzdevke in imena spreminjajo pogosteje kot debitantke v pornografski industriji. Kako naj žrtve zvejo njihova prava imena, če pa se jih niti redovnice same ne spominjajo več. In četrtič, Katoliška cerkev spolnih zlorab, ki so jih zagrešile nune, nikoli ni priznala, pa čeprav so bile nekaterim žrtvam Nazarenske hiše v Avstraliji potihem izplačane odškodnine v skupni vrednosti milijon dolarjev. "Razrešitev te pereče problematike je še zelo daleč," pravi Ashley Hill. "Stvari se dejansko sploh še niso začele razpletati. Zdaj so nekje na točki, kjer so bili pedofilski škandali duhovnikov pred 25 leti."

Za konec pa še zgodba Lise Palac, ki je bila do svojega dvajsetega leta tiho, ubogljivo, marljivo, pobožno, s trdo katoliško roko vzgojeno dekle in perspektivna študentka. Nekega lepega dne se je preselila v novo sobo in med pospravljanjem ji je z najvišje police na glavo priletel vibrator, ki ga je tam očitno pozabila prejšnja stanovalka. V tistem trenutku se ji je življenje zasukalo za 360 stopinj. Odkrila je seks, točneje uživanje v mazohistični spolnosti, čemur je po njenih besedah podzavestno botrovala verska vzgoja s poudarkom na katoliški fascinaciji s trpljenjem. Pridna punčka Lisa Palac se je transformirala v pornografsko artistko, urednico lezbičnega magazina On Our Backs s sedežem v San Franciscu, založnico revije Future Sex in aktivistko za popularizacijo feministično orientirane pornografije. "Med katolikom in osebo, ki uživa v spolnem podrejanju, ni nobene razlike. Katoliška cerkev s svojo neusmiljeno filozofijo bolečine, kazni in odrešitve predstavlja največjo sadomazohistično skupnost na svetu," piše Lisa Palac v knjigi The Edge Of Bed: How Dirty Pictures Changed My Life (Na robu postelje: Kako so mi umazane slike spremenile življenje), ki so jo nekateri recenzenti razglasili za najbolj iskreno avtobiografijo po knjigi An Unseemly Man notoričnega Larryja Flynta.