27. 8. 2003 | Mladina 34 | Družba
Gospodar vseh živali na zemlji
V teh dneh, ko sonce že dneve in dneve tako okrutno žge, da prek dneva od vsega pod nebeškim svodom miga samo še razbeljen zrak, se včasih zazrem v kakšno drevo, ki s svojimi uvelimi in povešenimi listki kot kakšen božji volek, ki ga življenje tiho, a vztrajno zapušča, le še klavrno, kot bolnik v globoki komi, štrli iz razpokane zemlje. Pa si mislim, o drevo, ti me pa sedaj, ko takole brez vsake misli in spomina, ne zavedajoč se svoje nekdanje veličine, polagoma odmiraš, spominjaš na oni obilni kup mesa, ki ga je pred kratkim pobralo v Kralja Faisala specialistični bolnišnici v Jiddahu. In tudi tistemu nekoč mogočnemu Idiju Aminu se v njegovi temni in globoki nezavesti prav zanesljivo niti sanjalo ni, da je zadnje čase tam nekje v neki Škofji Loki nekakšen skromni uradnik pogosto in mnogo razmišljal o njem. Pa ne s sočutjem ali naklonjenostjo, kajti le kdo bi lahko občutil simpatijo do onega lonca, v katerem so se skupaj zvarili pobalinstvo, oholost, brezobzirnost, pohlep, neizmerna častihlepnost, živalska okrutnost in samovšečno nastopaštvo, obilno začinjeno z nepredvidljivo muhavostjo, v pojav, ki je sam sebe ponosno poimenoval s polnim nazivom NJEGOVA EKSELENCA, DOSMRTNI PREDSEDNIK UGANDE IN FELDMARŠAL VSEH NJENIH VOJNIH SIL, AL HADJ DR. IDI AMIN DADA (to bi pomenilo "debeli očka") OUMEE, VC, DSO, MC (pomena teh kratic mi ni uspelo razvozlati), GOSPODAR VSEH ŽIVALI NA ZEMLJI IN VSEH RIB V MORJIH TER OSVAJALEC BRITANSKEGA IMPERIJA V AFRIKI NA SPLOŠNO IN V UGANDI POSEBEJ IN KRALJ ŠKOTSKE (kje in kako je prišel do tega zadnjega naziva, mi pa absolutno ni jasno). In pri tem nazivu me prav zanima, kako je mogel biti tako malomaren, da vanj ni vključil še svojih devetih zaporednih naslovov absolutnega boksarskega šampiona Ugande, ki jih je osvajal od leta 1951. Zlobneži pa so mu ta veličastni naslov skrajšali kar v IDI OT. Ne, prav nič se nisem cmeril in hlipal, ko me je doletela ta vest (takrat so ga tudi že zagrebli, kajti muslimani morajo še pred sončnim zatonom pokopati tisto, kar je pomrlo čez dan), prav tako pa nisem rekel "o, hvala" ali "njegova smrt je izjemno velik dosežek sodobnega človeštva", kot je to storil Yoweri Museveni, sedanji predsednik Ugande. (Mislim, da tega ni izjavljal v imenu zadoščenja vseh tistih okrutno pobitih vsaj 200.000 ali morda celo pol milijona Ugandčanov, temveč so te besede le izraz dokončnega olajšanja za varnost svojega stolčka, saj je Dada neprestano koval neke blazne načrte o svoji zmagoslavni vrnitvi na svoj "prestol".) Na drugi strani pa so bili nekateri neizmerno ogorčeni nad njegovo smrtjo. Ha, so vpili predstavniki raznih človekoljubnih in pravičniških organizacij, evo, spet je eden ubežal roki pravice, Amin ne bi smel umreti, vse dokler mu ne bi sodili in dokler ne bi odslužil pravične kazni. Ne, pri meni je ta dogodek odzvenel tako, kot da bi na televiziji dokončno ukinili serijo grotesknih risank, ki pa že dolgo niso bile več tisto pravo. "Debeli očka" je za časa svoje vladavine skoraj vsakodnevno zabaval svetovno javnost s svojimi večinoma črnohumornimi štosi, ki so bili pravzaprav zelo hecni, seveda, vsaj dokler si ždel daleč izven dosega njegovih krempljev in niti slučajno nisi bil njegov podanik. Risanke pa sem izbral zato, ker so nekako povezane z otroško psiho, ker se v njih neprestano izredno nemilo garbajo na zelo nenavadne in domiselne načine in končno, ker je bil eden njegovih največjih užitkov gledanje dogodivščin Toma & Jerryja (poleg I love Lucy). Vsi analitiki ga namreč le ohlapno opljuskavajo z definicijo psihopatološke osebe, sam pa bi ga precizneje definiral kot "zamrznjenega otročka". Večina ljudi je sicer slepo prepričana o angelski naravi teh malih bitij, kar pa je seveda neizmerna zabloda. Vsi ti "jezuščki" so namreč sila sebično okrutna bitja, in če bi v svojih drobnih teleščkih imeli še moč, bi bil svet zelo krvav. Že dojencu na materinih prsih, če iz teh ne curlja dovolj mleka ali pa morda okus njegovim muham ni primerno slasten, v presilnem besu navre kri v plešasto glavico, da mu obrazček postane zaripel kot pri kakšnem mandrilu, drobni lepljivi prstki se mu krivijo v daviteljskih krčih, brezzoba ustka pa med tuljenjem slepo kanibalsko hlastajo po materinem telesu in, tako menim, prav nobena skrbna roditeljica ne bi preživela dojenja, le če bi se mali stvori ne rodili tako nemočni. Večkrat pa sem opazoval tudi malo večje faktorčke, ki so po travnikih dolgo in skrbno nabirali v škatlice vžigalic razne pikapolonice in podobno žuželjčjo drobnjad, potem pa z užitkom sedli na kakšne stopnice ter nato precej metodično in s strašno slastjo s prsti mazali eno drobno bitijce za drugim ob beton. Vendar naj bosta le ta dva primera dovolj, čeprav bi lahko našteval tja v neskončnost; Idi Amin je bil prav tak, a ob tem težak kot gorska gorila, kateri je bil, se oproščam, tudi malo vizualno podoben, zraven pa še predsednik države. (Tehtal je od 250 do 300 funtov, torej tam nekje nad 120 kilogramov). Z otročki pa ga je družila še ena poteza; imel je namreč tako imenovane mevle v riti, kar pomeni, da ni bil niti trenutka pri miru, neprestano je nekam begal, celo seje vlade je zapuščal že po nekaj minutah in brez pravega razloga hrupno odplahutal nekam drugam, kar le še potrjuje mojo teorijo o "zamrznjenem otroku".
