Megalomanski požiralec denarja

S fotografom sva se v Lendavo odpravila s preprosto nalogo: da bralcem predstaviva kulturni dom, ki je nastal po načrtih najbolj znanega madžarskega arhitekta Imreja Makovcza, nosilca tako imenovane organske arhitekture, avtorja skoraj 300 projektov, ki združujejo tradicijo keltskih simbolov. Makovecz je eden tistih arhitektov, ki so v arhitekturno srenjo prinesli svež veter, a je bil zaradi nenavadnega, skoraj mitološkega sloga, ki ga je prodajal kot nacionalni slog Madžarov, hkrati deležen tudi velikega nasprotovanja in zgražanja stanovskih kolegov. Očitali so mu, da ustvarja cenene izdelke, ki so všečni širšim množicam, nimajo pa zgodovinske vrednosti. Kljub temu si je Makovecz predvsem v devetdesetih letih ustvaril svetovni sloves, še posebej leta 1992, ko je na razstavi EXPO v Sevilli postavil madžarski paviljon. Lendavski kulturni dom je prvi projekt tega kontroverznega arhitekta na slovenskih tleh. V prilogi časnika Večer so pred kratkim zapisali, da kulturni dom s svojo mogočno, štorasto streho in z zanimivimi zaključki na njej spominja na madžarsko zgodovinsko izročilo hunskih bojevnikov. Tudi zaradi takšnih argumentov se nam je ogled stavbe zdel upravičen. A po skoraj sedmih urah vožnje v razgreti pločevini in dveh urah klepeta z domačini je postalo jasno, da je nenavadna arhitektura samo del zgodbe o lendavskem kulturnem domu. Druga, manj svetla plat je povezana s financiranjem in z dolgotrajno gradnjo.

V kulturni dom je bilo doslej vloženih že več kot milijardo tolarjev državnih in občinskih sredstev, a učinek je pičel. Objekt tudi osem let po začetku gradnje ni končan. Še hujše. Zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja zadnja štiri leta stala, medtem pa je objekt propadal. Leseni okviri vrat in oken so dotrajani, fasada potrebuje novo plast barve, okenska stekla so razbita ... Veliko poslopje je stisnjeno na precej neprimerni lokaciji med opečnatimi stanovanjskimi bloki in Mercatorjevim nakupovalnim središčem. V bližini so sicer trije zgodovinsko pomembni objekti: židovska sinagoga, cerkev sv. Katarine in lendavski grad, toda povezave med njimi in kulturnim domom ni, saj je okolica še vedno povsem neurejena. Čeprav je objekt sam po sebi zanimiv, ima več pomanjkljivosti. Ker lokacija ni ustrezala prvotnemu načrtu arhitekta oziroma ker bi za uresničitev njegove prvotne zamisli morali podreti vsaj dva stanovanjska bloka, je Makovecz privolil v zmanjšanje objekta. Tako ima kulturni dom namesto sedmih le pet stolpičev. Navadnega obiskovalca ta podrobnost ne bi zbodla v oči, poznavalci pa pravijo, da število sedem ni naključno, saj simbolizira sedem držav, v katerih so živeli Madžari. Ta simbolika je uporabljena na številnih objektih po Madžarski, pri nas pa so se ji zaradi prihranka že v začetku gradnje odpovedali. Druga pomanjkljivost je ureditev notranjosti. V objektu je velika dvorana z odrom, ni pa nobenih pomožnih prostorov, kjer bi potekale dodatne dejavnosti ali kjer bi se umetniki lahko pripravljali na nastope. Tudi vsa dodatna gradbeno-obrtna dela, ki bodo opravljena za dokončanje objekta, tega ne morejo več spremeniti. Postavlja se torej vprašanje, kako uporaben bo v resnici novi kulturni dom in ali mu ne grozi, da bo obsojen le na zelo občasno uporabo.

Še pomembnejše je vprašanje, kdo je kriv za to sramoto, da se je v gradnjo zmetalo več kot milijardo tolarjev, objekt pa še vedno ni končan, in zakaj je gradnja sploh tako draga. Znano je na primer, da je bil v naselju Mako na Madžarskem po Makovczevih načrtih sprojektiran podoben kulturni dom, pa so ga naredili v pičlem letu, in to za borih 420 milijonov tolarjev, če vrednost iz forintov preračunamo v domačo valuto. In še: zakaj bodo stroški gradnje kulturnega doma v Lendavi, potem ko bo končan, kar za tretjino višji od prvotno načrtovanih? Odgovor na ta vprašanja ni preprost, saj je krivcev cel kup. A preden se lotimo te plati zgodbe, si je treba postaviti še nekaj vprašanj. Ali mesto Lendava z manj kot 4000 prebivalci sploh potrebuje megalomanski kulturni dom? Bo dvorano s štiristo sedeži mogoče napolniti? Kako bo občina z letnim proračunom, ki znaša dobri dve milijardi tolarjev, plačevala od 60 do 70 milijonov tolarjev fiksnih letnih stroškov za vzdrževanje in ogrevanje objekta? Zneska si nismo izmislili, pač pa gre za uradne ocene. Je bila naložba v ta objekt sploh upravičena? Je realno pričakovati, da bo kdaj povrnjena, ali pa bo kulturni dom deloval v breme občinskega in državnega proračuna? Po pogovoru z vpletenimi je jasno, da si teh vprašanj pred začetkom gradnje niso postavljali ali pa so si jih postavili le skrajno površno. Kulturni dom je tipičen skupek amaterizma in neracionalne rabe davkoplačevalskega denarja. Še posebej boleče je zapravljanje občinskega denarja, saj je Lendava ena revnejših slovenskih občin z visoko stopnjo brezposelnosti. V zadnjih letih je več občinskih projektov obstalo na mrtvi točki prav zaradi stroškov gradnje kulturnega doma. In marsikdo se boji, da bo tako tudi po koncu gradnje. Vprašanje je namreč, ali bodo na ramena občine poleg fiksnih stroškov vzdrževanja padli tudi stroški za plačilo različnih umetniških dogodkov. Nihče namreč ne more vnaprej zagotoviti, da bo vodstvu kulturnega doma zanje uspelo zagotoviti sredstva prek vsakoletnih razpisov ministrstva za kulturo.

Madžarska varčuje pri svoji manjšini

Danes vsi po vrsti - od kulturnega ministrstva do občine - zatrjujejo, da je dom namenjen madžarski manjšini in vsem drugim prebivalcem občine Lendava in njene širše okolice. V objektu naj bi potekali različni dogodki od gledaliških, glasbenih in kinopredstav do kongresnih prireditev. Sedanji župan in nekdanji podžupan občine Lendava Anton Balažek pravi, da ne računajo le na obiskovalce iz Pomurja, pač pa tudi iz Madžarske in Hrvaške, saj sta do meje s prvo le dva kilometra, z drugo pa manj kot pet kilometrov. Argument, da dom ni namenjen le manjšincem, je seveda nujen, saj je le tako mogoče upravičiti smiselnost gradnje. A res je, da je bil dom namenjen predvsem manjšini. Glavni pobudnik gradnje namreč ni bilo ministrstvo za kulturo, pač pa madžarska samoupravna skupnost občine Lendava, torej manjšina. Ta je svojo željo po ustanovi izrazila že leta 1986, pritegnil ji je tudi takratni občinski izvršni svet, zaradi pomanjkanja denarja pa načrt ni bil uresničen. Leta 1991 je madžarska manjšina za participacijo zaprosila ministrstvo za kulturo, a to pobude ni uvrstilo v svoj program investicij, ker predlagatelji niso pripravili ustrezne dokumentacije. Sledilo je več let, ki so jih porabili za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj. Med drugim je bila v tem času sprejeta odločitev, da se za sofinanciranje pridobi madžarska država. Pri tem ni odveč omeniti, da je ministrstvo za kulturo že leta 1992 občino Lendava opozorilo na vprašanje kritja stroškov vzdrževanja objekta, takratnega predsednika vlade pa obvestilo, da bo le stežka spremljalo gradnjo objekta, češ da ima hkrati v delu še tri druge velike investicije - obnovo SNG Maribor, gradnjo Primorskega dramskega gledališča in obnovo Narodne galerije v Ljubljani. Kljub pomislekom je bil leta 1995 sklenjen sporazum o začetku investicije, podpisali pa so ga ministrstvo za kulturo, ki ga je takrat vodil minister Sergij Peljhan, urad za zamejske Madžare Republike Madžarske, občina Lendava, ki jo je takrat vodil župan Jožef Kocon, in madžarska samoupravna skupnost občine Lendava, katere najbolj znana predstavnica je poslanka državnega zbora Maria Pozsonec. S sporazumom je bilo dogovorjeno, da Republika Slovenija iz državnega proračuna za gradnjo zagotovi dve tretjini sredstev, madžarski urad, občina in manjšinci pa preostalo tretjino. Pri tem je treba vedeti, da se madžarska vlada pisno ni nikoli zavezala, da bo sofinancirala gradnjo. Čeprav naj bi bil dom namenjen tudi za potrebe madžarske manjšine. In posledica? Ministrstvo za kulturo je obljubljeni denar postopoma prispevalo v celoti. Tudi občina je primaknila bistveno več, kot je načrtovala in kot je bila finančno sposobna. Prispevek madžarske države pa je bil skromen. Ali če smo natančnejši: po predračunski vrednosti naj bi stroški za gradnjo celotnega objekta znašali približno 861 milijonov tolarjev. Ministrstvo za kulturo se je držalo obljube o dvetretjinskem deležu in je od leta 1995 do 2000 za gradnjo prispevalo 568,3 milijona tolarjev. Občina je v tem obdobju prispevala 416,3 milijona tolarjev, madžarska stran pa le 21,3 milijona tolarjev, pa še to ne v denarju, pač pa s plačilom projektnih načrtov, ki jih je izdelal Makovecz. Vsa poznejša prizadevanja, da bi od madžarske vlade iztržili kak milijon več, so propadla. Šele pred kratkim so Madžari privolili v manjšo pomoč, pa še to le v opremi.

Čeprav naj bi se gradnja po prvotnih predvidevanjih končala že v dveh letih, se to ni zgodilo. Rok je bil podaljšan na pet let, a tudi do leta 2000 gradnja ni bila končana. Zato je postalo več kot očitno, da so bili stroški gradnje prvotno podcenjeni in da bo za dokončanje potrebnih še dodatnih 476 milijonov tolarjev. Dobro polovico tega zneska naj bi potrebovali za zunanjo ureditev, komunalno infrastrukturo in opremo, preostalo pa za gradbeno-obrtna dela. Občina tako velikega zalogaja ni zmogla, madžarska stran ni pokazala zanimanja za to, da bi kaj prispevala, ministrstvo za kulturo, ki ga je takrat vodil minister iz LDS Jožef Školč, pa se je dodatnemu financiranju iz državnega proračuna uprlo, češ da je dogovorjeni delež že prispevalo. Občina, ki je nosilka investicije in lastnica kulturnega doma, je bila gradnjo prisiljena ustaviti. Razlogov, da so stroški projekta prerasli prvotna pričakovanja, je bilo več. Od izredno slabe organizacije do slabega vodenja, kar je povzročilo neracionalno rabo sredstev. Med drugim naj bi bile za dvig stroškov krive nenehne podražitve gradbenih del in materiala, kar je plačevala občina, ki je že tako ali tako za naložbo prispevala tudi komunalno urejeno zemljišče in celotno dokumentacijo. Na podražitve je vplivalo še to, da so se pri gradnji doma od leta 1994 izmenjala kar tri izvajalska podjetja, ki so že med gradnjo propadla in šla v stečaj. Gre za podjetja Ing-gra, Gradbenik in Gidos. Naši viri trdijo, da je bila izbira skrbno načrtovana. S projektom kulturnega doma naj bi skušali reševati finančne stiske lokalnih gradbenih podjetij, pri izbiri teh pa naj bi pomembno vlogo odigralo tudi to, da sta bila direktorja Gradbenika in Gidosa hkrati lendavska občinska svetnika. Dodatno zadrego pri gradnji naj bi bile povzročale intrige znotraj madžarske manjšine, ki je razdeljena na dve močni, nasprotujoči si skupini. Kocon, ki je župansko funkcijo opravljal od leta 1994 do lani, je sredi drugega mandata poleg te funkcije prevzel še službo direktorja predstavništva Gorenja v 260 kilometrov oddaljeni Budimpešti, zaradi česar mu je za nadzor nad gradnjo ostalo bore malo časa. Pri vsej zgodbi je morda še najbolj žalostno to, da so zaradi gradnje kulturnega doma porušili edino judovsko šolo v Sloveniji. Sprva je bilo sicer načrtovano, da bo šola ostala kot del pomožnih prostorov kulturnega doma, tako da bodo obe poslopji povezali, ker pa so gradbinci zaradi malomarnosti del šolske stene poškodovali, je župan Kocon odobril rušenje. Pri tem očitno ni bilo nikomur mar, da je šola v središču mesta stala že od leta 1845, da je bila pred drugo svetovno vojno tudi rabinova hiša, da je bila zaščiten kulturni spomenik in da je skupaj z bližnjo judovsko sinagogo in judovskim pokopališčem bila posebna kulturna znamenitost, kakršne ne premore nobeno drugo slovensko mesto.

Megalomanstvo

Kaj se lahko naučimo iz te premalo premišljene naložbe? Če bi si vprašanja o smiselnosti gradnje kulturnega doma postavili pravočasno, se sploh ne bi začela ali pa bi jo ustavili takrat, ko bi bilo to še smiselno, in bi tako prihranili milijone. Ker si teh vprašanj niso postavljali, je projekt preživel kar štiri kulturne ministre. Še največ pomislekov o smiselnosti gradnje je imel nekdanji minister in sedanji poslanec državnega zbora Školč, a tudi on gradnje ni ustavil, saj je bilo do takrat v projekt vloženega že preveč denarja. Priznava pa, da je bil objekt od vsega začetka predimenzioniran, da madžarska stran ni prispevala dovolj denarja in da je dodatno financiranje, ki naj bi ga zagotovilo kulturno ministrstvo, nesmiselno. Hkrati se tudi Školč zaveda, da se dokončanju gradnje ni več mogoče izogniti, saj bi bila škoda neprimerno večja od koristi. Edini izhod je torej nova finančna injekcija. Tako je bil konec junija sprejet dogovor o nadaljevanju gradnje in vložitvi dodatnih 400 milijonov tolarjev. Polovico tega zneska bo prispevalo slovensko ministrstvo za finance iz postavke dopolnilnih sredstev za občine (prvih 150 milijonov že letos, preostalih 50 pa prihodnje leto), sto milijonov bo prispevala občina Lendava, preostalih sto milijonov pa bo v opremi prispevala madžarska vlada. Po najbolj optimističnih županovih predvidevanjih bo dom končan aprila ali maja prihodnje leto. In šele takrat bo jasno, ali je bila celotna investicija zares upravičena.