Nezanimivi športni suvenirji

Ta teden, 5. septembra, naj bi se končala velika humanitarna dražba športnih rekvizitov, ki so pripadali smetani slovenskega športa; dražba je potekala na internetu in na nekaterih posebnih glasovalnih mestih v izbranih trgovskih centrih. Nekateri izmed najboljših slovenskih športnikov so darovali celo opremo, s katero so dosegli svoj športni vrhunec in ima zanje posebno vrednost. Toda dražba bo, kot kaže, bolj polomija. Za športne artikle, kot so recimo šprinterice Jolande Čeplak, s katerimi je leta 2002 postala evropska prvakinja, ni bilo zanimanja. Niti za strelsko rokavico, s katero je postal svetovni prvak Rajmond Debevec. Pa čeprav so bile Jolandine šprinterice ocenjene na borih 150.000 tolarjev. Športna oprema gre po svetu večinoma za med, saj je veliko zbiralcev, ki so pripravljeni zanjo odšteti precejšnje zneske.

Spletne dražbe so sicer ena najbolj priljubljenih oblik trgovanja prek interneta. Dražbe so v realnem svetu večinoma izrinili mali oglasi, kjer se kupec in prodajalec individualno pogajata za ceno, v virtualnem svetu pa so dražbene spletne strani daleč prekosile oglasnike. Na svetovnem spletu jih najdemo na tisoče, internacionalnih in lokalnih. Daleč nad vsemi kraljuje Ebay, sledita mu Yahoo in Amazon, kjer se trguje z vsem, kar obstaja na planetu. Nekateri bi v šali ali zares trgovali tudi s svojim lastnim telesom ali z najbližjimi. Seveda za takšne ponudbe poskrbijo cenzorji v osebi upravljalcev strani. V Sloveniji ima primat, kar zadeva dražbene strani, Bolha.com. Uspešne pa so tudi občasne dražbe računalniških ali drugih elektronskih artiklov, kakršne recimo vsak teden pripravlja spletna stran časopisa Večer ali pa kako računalniško podjetje. Za večje naložbe, kot je nakup avtomobila ali nepremičnine, pa večina kupcev in prodajalcev še vedno raje zaupa tiskanim ali spletnim oglasnikom.

Humanitarno dražbo športnih rekvizitov je pripravila Fundacija za pomoč otrokom, ki želi pomagati in omogočiti kakovostnejše življenje kronično, hujše in kakorkoli dolgotrajno bolnim otrokom. V akciji so ji na pomoč priskočili največji slovenski spletni iskalnik Najdi.si, največje ljubljansko nakupovalno središče City park, kjer so razstavljeni vsi dražbeni predmeti, dražbo je oglaševala RTV Slovenija. Glavni prispevek pa so dali športniki. Kaj se je sploh znašlo na dražbi? Najdražji je bil avtomobilski kombinezon aktualnega svetovnega prvaka v rallyju Marcusa Groenholma, v katerem je letos nastopal na rallyju po Argentini. Njegova izklicna cena je bila 580.000 tolarjev. Na 430.000 tolarjev so bile ocenjene smuči Jureta Koširja, s katerimi je pred dvema letoma osvojil drugo mesto na svetovnem pokalu v slalomu. Snowboard Dejana Koširja, s katerim je osvojil svetovni pokal, na 300.000 tolarjev, enako sta bili ocenjeni kolesarska oprema Jureta Robiča in Tadeja Valjavca in zbirka znamk ultraplavalca Martina Strela. Izklicna cena kombinezona Primoža Peterke, s katerim je zmagal na Finskem, je bila 250.000 tolarjev, šprinteric Jolande Čeplak in tekaške opreme Dušana Mravljeta 150.000, Debevčeve rokavice 100.000, dresov košarkarjev pa 50.000 tolarjev. V zadnjem trenutku so najnovejše reprezentančne drese podarili še nogometaši Zlatko Zahović, Miran Pavlin in Nastja Čeh. Morebitni kupci so cene višali na spletni strani Najdi.si in na klasičen način, tako da so metali listke s ponudbami v nekatere za to namenjene skrinjice. Njihove ponudbe so potem objavili tudi na spletni strani Najdi.si. Dober teden pred koncem akcije je bil odziv katastrofalno boren. Za največ, 10.000 tolarjev, se je zvišala cena dresa najbolje plačanega slovenskega športnika Raša Nesterovića (dres njegovega bivšega kluba Minesota Timberwolves), za 5000 tolarjev cena dresa Marka Milića (iz časov, ko je igral za Real Madrid) in za 1000 tolarjev cena dresa Matjaža Smodiša (Virtus Bologna). Drugi artikli so bili še vedno na voljo po prvotnih izklicnih cenah. Ogledali smo si tudi dražbeno skrinjico v City parku poleg razstavljenih predmetov. V njej je bil nič. Skoraj nič, saj je na dnu ležalo nekaj listkov in bankovec za 20 tolarjev. Precej razočarani so bili tudi v Fundaciji. Povedali so, da je zanimanja nekoliko več, saj so za nekatere košarkarske drese dobili ponudbo, enako izklicni ceni. V City parku so na začetku poleg skrinjice namestili 70 pristopnih formularjev. Toda nad njimi so se znesli mimoidoči objestneži in formularji so končali prazni, zamazani ali popisani v skrinjici. Ta pa v City parku zdaj rabi tudi za odmetavanje odpadkov. Cena športnih rekvizitov je za Slovence očitno previsoka ali pa to nikogar ne zanima. Niti premožnejših. Izklicno ceno so določili športniki sami, glede na to, koliko jim pomenijo njihovi spomini ali koliko so predmeti realno vredni. Navsezadnje je snowboard Dejana Koširja narejen po naročilu in bi ga lahko odkupil kak proizvajalec boardov, zgolj da bi videl, kako je narejen. Prav tako imajo veliko tržno vrednost Koširjeve tekmovalne smuči, 580.000 tolarjev za Groenholmov dres pa je znesek, ki bi ga v tujini odštel marsikateri navdušenec nad rallyjem. Fundacija za otroke je sedaj začela akcijo ponujanja dražbenih predmetov v odkup slovenskim podjetjem. Rok so postavili do sklepne prireditve, ki naj bi bila sredi septembra. Toda vprašanje je, ali bodo podjetja pokazala kaj več zanimanja, saj raje vlagajo v umetniške izdelke instant slovenskih slikarjev in kiparjev. Morebiti pa je skrajni čas, da se odpre slovenski športni muzej, kjer bodo takšni artikli dobili pravo veljavo. Saj so zgodovinsko celo pomembnejši od večine predmetov po slovenskih muzejih. Če bo zraven tablica, kdo je predmet daroval, se bodo izprsili tudi podjetniki.