Nori kravboji

Šoštanj, naselje nenavadno živobarvnih pročelij in občasni mrtvaški oder za naključnega do smrti mučenega klošarja, streljaj stran pa Gaberke, sam heartland slovenske ruralne blaženosti v izčrpani suhoti najbolj indijanskega izmed poletij. Na vseh straneh z vrsto za vrsto koruze obdani "prekrasni naravni poligon", kakor so kravodrom sila radi ponosno imenovali organizatorji, je s kaleidoskopom rilcev, štantov s suho robo, srečelovov in kopit še najbolj spominjal na miniaturni vsakoletni tabor najbolj poštene izmed slovenskih strank oziroma bi ta trditev obveljala za čas, preden se je iz uradne politike umaknil veliki Marjan Podobnik, za današnje potrebe pa moramo iz stavka verjetno žal povsem zradirati besedo miniaturni. Vsekakor gre znotraj vrst koruze za območje, kjer lahko posameznik o signalu za mobitel zgolj sanja in kjer velja mulo v Eminemovi majici za tako špico alternative, da ga sklene svet vaških modrecev poslati v najbližji živalski vrt ali pa vsaj na študij v Ljubljano.

"Razpoloženje raste, temperatura pada!!!" je okrog pol treh čustveno obljubljal špikerjev glas, s tem da je prvo vsekakor držalo, drugo pa niti približno ne. "Vse skupaj nas čaka veličastna predstava, čisti spektakel! Tiste krave, ki zmagujejo, namolzejo več mleka! Krave nasploh na svetu niso samo zato, da bi dajale mleko in tiste prečudovite kosti za nedeljsko župo, temveč so nam zmožne ponuditi še veliko drugih koristnih občutkov, ki se jih tukaj pri nas, kot bomo videli danes, vsekakor ne branimo!" Na srečo se je odločil, da bo podrobnosti o teh nedvomno ganljivih nevarnih razmerij prihranil za kdaj drugič, medtem ko so kravji navdušenci z dodatnim fetišem Andrejem Šifrerjem, častnim gostom prireditve, na prizorišče drli ne samo iz bližnje okolice, temveč tudi iz Novega mesta in še od dlje. Kljub gneči sta bila bonton in etiketa upoštevana do zadnje nianse: Lepo počasi, ne vsi hkrati!!! je naključnega drenjalca recimo opozarjal napis na enem izmed priložnostnih točilnih pultov, izjava pa je seveda v stripovskem oblačku prihajala iz ust razkrečene nage babe, ki je sedela na tleh pred titanskim vimenom.

Zvočniki so na krilih ubranih in izrazito veseljaških melodij vriskali, da svoje Štajerske pač ne dajo, saj jo preveč radi imajo, in da bodo, nadalje, raje doma ostali, zemljo kopali in orali. Kot uvod v glavno atrakcijo, kot predigro na začetku glavne orgije, je lahko občestvo najprej opazovalo precej bolj mainstreamovske dirke s konji, v paradi so se mu najprej predstavili koroški, savinjski in savski kavboji, kak poni in, najimenitnejša znamenitost, konjski taksi, vprega z zelenimi kolesi in zelenimi kopiti. V temu sledeči dirki so se na sedemsto metrov dolgi krožni progi naenkrat pomerjali po trije in štirje jezdeci, tako rekoč vse pa je bilo odvisno od štarta. V dramatičnem finalu sta se pomerila veliki favorit, dosedanji večkratni zmagovalec, ki je v vseh predtekmovanjih ležerno zmagoval za kakih deset konjskih dolžin in z zmagovito gesto visoko dvignjene roke (verjetno mišljeno kot na rodeu), in žilavo punče, ki je z družnim naporom gibčne rite svojega rjavca in lastne enako elastične zadnje plati na štartu vedno tako brezsramno izrinila oba konkurenta, da sta ji lahko potem samo še kot nekaj med mesečnikom in štirinožnim zombijem sledila do ciljne vrvice. Enako ostro je ritnila tudi favorita, in ta jo je potem tako brezuspešno lovil, da je na dveh tretjinah proge celo telebnil s konja, vendar ne dovolj, da ne bi ciljne ravnine triumfalno dosegel peš, s po kavbojsko visoko vzdignjeno roko, seveda.

Okrašene mukice

Kar se tiče kravjih dirk, številčno žal niso dosegle ravni iz preteklih let, saj se je v resnici prijavilo pol toliko tekmovalcev, kot so jih imeli gledalci privilegij opazovati ob na tem področju najbolj množični priložnosti doslej: prijavilo se jih je torej samo šest, vendar pa je to hkrati pomenilo, da so si s štartne linije v oči srepo zrli sami kolosi, veterani številnih preteklih izkušenj in kravji dirkači par excellence nasploh. Kravje dirke v Gaberkah pri Šoštanju namreč niso kaka tipična pogrošna vaška burkica, temveč ugledna in vplivna regata z okroglo desetletno tradicijo. Na veliko se je šušljalo, da bi znal pasti veliki časovni rekord - dolga leta ga je suvereno držala legendarna Liska, ki je šestdeset metrov pretekla v impozantnih osmih sekundah in štiriinštiridesetih stotinkah, preden je lani Srna letvico za izzivalca dvignila na naravnost nepredstavljivih 7.89. Pred prvim štartnim žvižgom se je v prid gledalstva odigral mali folklorni biserček, ko je plečati Ludvik na stezo privlekel dva vola, ju pošteno namahal in jima betici stlačil v jarem, saj je zagrozil z brezprizivnim preoranjem polja, s čimer bi šel po gobe seveda tudi kompletni kravodrom in, posledično, velika kravja dirka. Kolikor nam je vsem skupaj v smrtni grozi drgetalo srce, ga je po retoričnem tresku dveh velikanov, vrednem dialogov starih grških filozofov, vendarle uspelo prepričati zagorelemu Tonetu Špitalu, drugače enemu izmed tekmovalcev, in že smo bili korak bližje dejanski pobesneli dirki za pomembno lovoriko.

Zaradi dramskega vložka in zaradi crknitve mikrofona glavnega špikerja je nastala precej neljuba zakasnitev, kar so med vsemi daleč najtežje prenesle same uboge mukice, ki so morale najprej več ur čakati v pregretem hlevu tik ob zunanjem perimetru prireditve, nakar so se morale kake pol ure prestrašeno prestopati še med huronskimi navijači, in sicer v maltene popolni večerni toaleti: tekmovalci so svoje bolide namreč sklenili okrasiti in jih prav po kurbiš našminkali, jih okitili z najrazličnejšimi venci, nanje navesili vse mogoče trakove, jim na potno čelo napopali velikanska sončna očala in jih celo oblekli, kasnejši tretjeuvrščeni je svoji hišni ljubljenki recimo omislil kopita "na zvonec". Nič čudnega, da so revice sčasoma vendarle do konca popizdile in s pražnje zloščenimi kopiti razmontirale eno izmed zaščitnih ograj. Še dobro, da se je nova baterija za mikrofon nazadnje vendarle našla in se je ježa lahko pričela.

"Ampak ... kako za vraga jih vendar naterajo, da dirkajo?!" je večer prej zanimalo enega izmed mojih prijateljev, ki je v otroštvu, preden je v prestolnici naredil kariero sijajnega turističnega vodnika, veliko skrbel za te plemenite živali in jih doživel kot sila statična in umirjena bitja, ki bi jih veliko prej kot z masseratijem lahko primerjali z najbližjim vaškim kombijem. Oba takrat seveda nisva mogla vedeti, da njegovo vprašanje hkrati precej učinkovito vsebuje tudi odgovor samo nase, saj jih tekmovalci v galop preprosto ... naterajo, tega pa se lotijo v paru: eden jo zagrabi za uzdo ali pa kar za gobec in začne brez vsake milosti vleči naprej, drugi pa se ji požene na hrbet in jo začne na vse kriplje in pretege s petami butati v boke. Eden vleče, drugi poriva, bodoči bolidi v pričakovanju te krute preizkušnje panično mukajo, masa pa navdušeno kruli. Predtekmovanje je bilo sestavljeno iz treh zaporednih dvobojev in niti o enem ni odločala ura, saj so bili vsi končani, ko je enega izmed novodobnih kravbojev njegovo prevozno sredstvo tako dokončno odvrglo na tla, da preprosto ni bilo več mogoče zlesti nazaj gor. "Preveč je našminkana, zatu se ji je sfuzlalu!" je navdušeno kriknila moja leva soseda, ko se je neki ubogi šekasti beštiji dokončno zmešalo in je preprosto odritala med gledalce, za vekomaj diskvalificirana iz ugledne druščine najeminentnejših.

Pokal in krma

V vratolomnem finalu, kjer so se udarili trije zmagovalci predtekmovalnih duelov, se je vodeča mukica zaustavila kak meter pred ciljem in preprosto ni hotela naprej, kar je izkoristila skrajno desna tekmovalka in uplenila zmago iz zaledja. Tretjeuvrščeno je bilo potem treba na kolenih prositi in poljubljati zemljo pred njenimi kopiti, da je vendarle blagovolila opraviti še tistih nekaj prestopicljajev čez rumeno linijo. Kravja šampionka je tako postala štiriletna 550-kilogramska in petindvajset litrov mleka na dan brizgajoča robustna Siba, ki sta jo pilotirala lastnik Franc Ostrovršnik in demonski jezdec Pepi.

"Z nežnostjo, z nežnostjo, ne pa z grožnjo ali s hudobijo!" je gospod Franc pozneje pokomentiral svoj epohalni dosežek in dodal, da ni bilo treba uporabiti prav nobenega dopinga, saj je Siba pač preprosto pridno bitje, ki rado ustreže. "Umirjena krava je to," je zasoplo, a ponosno dodal Pepi. "Tudi ni bilo treba kaj preveč vaditi, samo danes zjutraj smo malce potrenirali." Njune ponosne izjave so od časa do časa preglasili tragični lamenti tretjeuvrščenega, ki je vsem skupaj in nikomur posebej razlagal, da njegova ljubica spet pričakuje dvojčke in je bila zato tako počasna. Zmagovalec je poleg pokala, zaradi katerega ga bodo prijatelji odsihmal gotovo gledali s povsem drugačnimi očmi, uplenil še trideset prešernov, prav vsi udeleženci pa so bili nagrajeni s krmo, ki jim bo prišla po teh sušnih mesecih gotovo še kako prav.

Recimo, da se enkrat za spremembo ne bomo obremenjevali z na videz strašanskimi mukami, ki so jih med transportom in med kasnejšim čakanjem na videz trpeli ubogi konjiči in mukice, saj so mi poznavalci nekoliko prezirljivo znali razložiti, da je glede na njihov vsakdanjik za krave to, kar se jim je dogajalo ob tej priložnosti, navadna relaksacija, s tem da naj bi se njihov položaj v primerjavi z življenjsko situacijo njihovih prapraprababic tako ali tako poboljšal do neprepoznavnosti. Se mi je pa med vožnjo nazaj utrnila neka druga, resnično strašljiva misel: kolikor je govedo ob tej priložnosti v teh krutih in nepravičnih razmerah, v tej razbeljeni vročini in pred to hudoželjno publiko izkazalo potrpežljivosti in celo miline, ga bom moral očitno v prihodnosti nehati zlorabljati kot metaforo za obiskovalce slovenskih množičnih prireditev?