Majhna spravna pobožnost

Ledene jutranje meglice okrog dostojanstvene kamnite cerkvice na Kumu so odstirale fascinanten kolaž igrivih burk iz srednjeveškega vsakdanjika in z izrazito novodobnega bolšjega trga. Spodaj so se pod narejeno sramežljivimi pogledi rdečeličnih kmečkih deklin s težkimi meči in topimi dvoglavimi sekirami gledališko mikastili že pošteno zaripli plečati kerlci, na samem vrhu grička, tik preden je premrli romar dosegel ciljno ravnino in se mimo gostilne približal vhodu v hram svete Neže, pa je bilo mogoče podleči čarom najbolj pisanega in kičastega izmed bazarjev: kar se tiče ponudbe, je poleg igračkastih tovornjakov in priprav za puhanje milnih mehurčkov prevladovalo plastično orožje, katerega nabor se ni omejil zgolj na običajni arzenal mitraljezov in magnumov, temveč si je lahko upehani popotnik na kraju samem omislil tudi kakšno fluorescentno modro vesoljsko jurišno puško.

Dom svete Neže je sicer taka izrazito majhna, a zelo lepa cerkvica z nekoliko obrabljenimi zidovi in lepo negovanim oltarjem, polna cvetja in luči. Edino znamenje, da maša Petra Mlakarja izpred nekaj tednov ni minila povsem neopaženo, je bila neposredno na vhodno oglasno desko navešena fotokopija članka iz Družine, ki se trudi podrobno in grafično orisati takratno dogajanje, skupaj z vsemi smrtonosnimi notami "melanholične elektronske glasbe" in diaboliko "barvnih žarometov, ki jih je bilo več kot v disku", ter se konča v pol lamentu/pol apelu Jezusu, ki je nekoč pograbil bič in iz templja pregnal preprodajalce in bi podobno nedvomno storil tudi ob tej priložnosti. "Si bil v kasarni tudi tako pokrit?!" je bolj moji narobe obrnjeni baseballski čepici kot meni samemu takoj po vstopu v cerkev grobo revsknil starejši gospod z obrazom iz kamna. "Si imel tudi kot vojak kapo tako na glavi?!" Razložil sem mu, da nisem bil seveda nikoli vojak za obrambo preljube domovine, saj sem po prepričanju tako ali tako en tak izrazito freeriderski anarholiberalec (s takimi pa verjetno itak vsi vemo, koliko je mogoče računati), in dodal, da bom sporno svinjarijo z glave, če ga res tako moti, z največjim veseljem snel, da pa bi me hkrati zanimalo, ali je enako sovražno bolščal v tisto gručico mamk z rutami na glavi. Seveda sem bil tisti bebavi in zaostali spet jaz. "Ženska mora biti v cerkvi pokrita!" se mi je vsaj delno potrudil razpršiti najočitnejše koprene nevednosti v neuporabni betici. "Tako je v vseh cerkvah po svetu, v vseh religijah, tudi musliman, tudi šiit, tudi Buda ... Ženska mora biti v cerkvi pokrita, ker je grešnica!"

Satan

Ustrezno preplašen sem sporno kapo prižel čim bolj k sebi in se jo trudil vsako sekundo sproti narediti čim čim manjšo, hkrati pa sem si zaželel kakšne drugačne, nekoliko bolj duševno sorodne družbe. Zdi se, da sem jo za nekaj hipov našel v gospodu Alešu Guliču, uredniku trboveljskega radia in enem izmed organizatorjev triumfalne laibachovske vrnitve v lokalni delavski dom, ki je na več kot kilometer visok vrh na to Jernejevo nedeljo pribrnel na motorju Satanove bratovščine, z rdečo kratko majico Laibacha in bos v lesenih coklah. "Ja, veliko sem jih pokasiral na račun našega bivanja znotraj tehle zidov," mi je razlagal na odurnem pišu nedvomno zopet prezgodnje zime. "A se ni v resnici tisto noč zgodilo nič spornega, niti v misli, niti v besedi in tudi ne v dejanju. Šlo je pač za veselje po dobrem koncertu in radost ob snidenju dobrih prijateljev." Najbolj zgroženi naj bi bili tako ali tako tisti, ki jih sploh ni bilo tukaj in so o dogodku zgolj kaj slišali ali prebrali. "Vsi govorijo o tem, da je bil župnik prevaran, ampak deževati je takrat v resnici začelo! In smo se pač umaknili noter. Med govorom Petra Mlakarja si ni prav gotovo nihče nič nastavljal k ustnicam, če se je pa kasneje morda kdo malo neokusno obnašal, se pač je - vedno se najde kdo, ki se ne zna vesti. Tudi danes zjutraj so med prvo mašo zazvonili trije mobiteli, pa ne bo treba zaradi tega prav ničesar znova blagoslavljati!"

Sto rožnih vencev

Med to prvo jutranjo mašo je bilo zavetišče romarjev sicer že ponovno blagoslovljeno, vendar to ni pomenilo, da je bila najina pot zaman, saj je postopek ob enajstih še enkrat ponovil nadškof Franc Perko. Kolikor novinarja vedno vleče, da išče senzacije in razbira nianse tam, kjer jih v resnici ni, v tokratnem izvajanju dolgoletnega belgrajskega dušnega pastirja resnično ne bi mogli zaznati ničesar mrakobnega ali vsaj predimenzioniranega, med blagoslavljanjem se mi je za hip morda zazdel celo kot nekdo, ki sicer zvesto, a blago in nevsiljivo izpolnjuje dano nalogo, ki se mu nujno ne zdi stoodstotno smiselna. Res je sicer, da je pol ure pred uradnim začetkom maše, še preden je smuknil v svečana bela pastirska oblačila, občestvu v namen blagoslovitve objekta, "da dobi Bog zahvalo in zadoščenje", naložil sekvenco rožnega venca, ki ga je vdani parter potem ponovil recimo stokrat (kolega Sarkič je nehal šteti nekje pri osemintrideset), a je to poleg dokončnega izmitja odmeva besede na f s teh svetih zidov služilo predvsem dovajanju kisika na že tako ponosno plameneči ogenj kolektivne verske vneme.

Kolegu Sarkiču je sicer, kako simbolično, ravno v trenutku, ko je nadškof razlagal, kako so vse skupaj tako ali tako še najbolj razpihnili mediji, z najvišje galerije padel pokrovček objektiva in se začel v nastali tišini še kako gromoglasno kotalikati po tleh, na srečo pa so bile razen tega govornikove besede nasploh izrazito blage. Dogodek, "to, kar je pač bilo", po njegovem najverjetneje vseeno ni bil tako hud, kot so ga nekateri potem pozneje doživljali, je pa hkrati res, da so se ob tej priložnosti v sveti hiši znašli ljudje, ki se v takih prostorih mudijo redko ali nikoli in ki se zaradi tega znotraj teh zidov potem niso znali najprimerneje vesti: oskrumbe Doma svete Neže sicer gotovo ni bilo, je pa bilo neprimerno vedenje, kar naj zdaj popravi molitev čistih misli, pokore in src, dvignjenih neposredno k Bogu.

Da pa ne bi tega nastopa kdo vseeno vzel prelahko, je nadškof Perko nekaj več jekla vnesel v besede, ki jih je napotkov željnim dušam na srce položil med kasnejšo pridigo, ko je o kristjanih spregovoril kot o otrocih luči, otrocih svetlobe in jim v kontrast postavil otroke teme, med katere se uvrščajo vsi tisti, ki božjih postav, žal, ne sprejemajo in si želijo sami postavljati pravila svojega življenja. Bog jih sicer nenehno vabi k sebi, a temu navkljub vse prepogosto zaidejo v objem večne pogube, saj mislijo, da hočejo svobodo, ta tako imenovana svoboda pa je v resnici zgolj sužnost grehu in zlu. Sočloveka je treba tako vedno ljubiti in skušati razumeti, predvsem pa mu pomagati iskati stik z veselim oznanilom naše neomejenosti na to majhno zemeljsko človečnost, po katerem bodo tisti, ki izpolnijo božjo željo (po besedah svetega Avguština Bog ne zahteva veliko, temveč zahteva vse) v večnosti nekoč povsem prosti kletke prostora in časa, gospodujoč nad vsem stvarstvom, želi velike in nedojemljive božje darove. Škofom se danes očita nestrpnost do ljudi, a to v resnici ni nestrpnost, kot tudi ni nestrpen Nebeški Oče, on samo predlaga pot in pušča posamezniku pri odločitvi popolno svobodo: če odkloniš, moraš pač sprejeti gotovost večnega izničenja svojega človeškega dostojanstva.

In spet Satan

Med z molitvami in s hvalnicami prekinjano pridigo se je zunaj razvil en tak zelo konkreten miniarmagedon. Kak drug pisunček bi zapisal, da je nebo jokalo, tale pa bo raje rekel ... ee, recimo, da se je bilo v okolici cerkvice na trenutke nemogoče premikati z odprto marelo, ker sta te veter in dež zagrabila in zavihtela kot sesedlo vudu lutko. Po maši sem skušal pribeležiti še nekaj vtisov; opozorili so me sicer, da župnik Ciril Merzel, ki je dal privoljenje za uporabo cerkvenih prostorov, najverjetneje ne bo hotel govoriti z menoj, saj gre po novem za na ves svet besnega možaka, kar niti ne bi smelo biti nerazumljivo, saj so ga v bližnji preteklosti na ta račun namakali v vse mogoče gnojne brozge, a takega odziva vseeno nisem pričakoval. Ko sem se predstavil kot novinar Mladine, je do tedaj vljudno zadržani možak eksplodiral: "A, Mladina, to pa ne! Vi ste tisti, vi ste vse tole sploh zakuhali!" Ko sem se mu za nadaljnja pojasnila približal drugič, me sploh ni hotel poslušati, tretjič mi je zabrusil zgolj: "Vedite, da ste mi prizadejali življenjsko napako!"

Bistveno bolj dostopno in celo debonair je deloval nadškof Perko, ki se z mojo provokatorsko prej izraženo tezo, da je bil videti kot nekdo, ki se s svojo blagosloviteljsko misijo v izhodišču ne strinja povsem, seveda ni strinjal, saj je bila po njegovem ta "majhna spravna pobožnost" vsekakor primerna. "Ljudi s tistega večera sicer ničesar ne obtožujem, jih pa pomilujem zaradi njihovega neznanja. Dejansko tukaj ni bilo storjeno neko sovražno dejanje, je pa res, da se nekateri v cerkvi niso znali obnašati." Kot zanimivost je dodal, da cerkev za tovrstno priložnost ponovnega blagoslavljanja sakralnega objekta v obrednikih sploh nima točno določenega ustaljenega obrazca - če je cerkev popolnoma razdejana, se obnovi in ponovno blagoslovi, kot da je prvič, tukaj pa fizične skrunitve sploh ni bilo in je tako za to priložnost poleg rožnih vencev izbral neko malo prirejeno hvalnico Jezusu. Na moj pomislek, ali ni malce zagatno med otroke teme uvrščati prav vsakogar, ki si želi pravila svojega življenja postavljati sam, je s strpnim nasmeškom odvrnil, da je tako pač gledanje krščanstva, da tako pač je.

Videti je bilo, da je bilo občestvo s ponovno blagoslovitvijo Doma svete Neže zelo zadovoljno - "Prav je, da smo blagoslovili, ko so bili pa tisti notri," mi je zaupala ena izmed starejših gospa, ki sicer ni vedela, kaj natančno so tisti tu notri počeli, jo je pa zelo motila že njihova navzočnost. "Če drugače ne hodijo v cerkev, zakaj so pa potem prišli tokrat?" -, bistveno manj pa je bilo lahko navdušeno nad neurjem, sredi katerega so morali mnogi člani romati nazaj v dolino. Upajmo, da so njihovi za povodenj vse preveč pomanjkljivo oblečeni hrbti predstavljali tudi konec te precej abotne afere, iz katere bi se lahko cerkev, roko na srce, spravila delat tudi bistveno več, kot se je to nedeljo dejansko zgodilo, če nadutega kvaziopravičila laibachovcev iz intervjuja v Sobotni prilogi sploh ne omenjamo. "Tole s tem opravičilom je sploh butasto," mi je dan kasneje razložilo dekle, ki se je neposredno udeležilo sporne slovesnosti izpred več kot meseca dni. "Vsi skupaj se v cerkev niti približno nismo umikali z dežja, temveč je bilo v njej že zdavnaj prej vse pripravljeno za pridigo in je bilo jasno, da bo imel Mlakar tam svoj nastop ne glede na vremenske razmere. Tole zdaj s tem izmikanjem in sprenevedanjem je, milo rečeno, ... bedno."

Sam impresarij in veliki svečenik NSK-jeve vehementne retorike in besed na f Peter Mlakar te zadnje izjave sicer ni želel komentirati, temveč je samo še enkrat potrdil, da na Kumu tisti večer vsekakor je deževalo in da je bil nasploh zelo vesel, da je lahko svojo pridigo izpeljal v tem odličnem prostoru, ki je bil tudi glede na vsebino samega govora bistveno primernejša lokacija kot travnik, kjer je bilo najprej mišljeno, da bo nastopil. Mlakar najodločneje zanika, da je šlo pri vsem skupaj za kakršen koli napad na katoliško cerkev, temveč naj bi šlo za povsem religiozno dejanje: "V cerkvi svete Neže smo želeli ljudem ponuditi duhovno hrano in jim vliti moči za premagovanje tuzemskih težav. Tisto, za kar človek v svojem slepem prepričanju misli, da ga osrečuje in je v resnici vir njegove nesreče, ker je laž, smo občestvu predstavili kot nično in mu skušali pogled obrniti navzgor. Mislimo, da smo dali nekaj odgovorov, s katerimi bi se strinjali tudi svetniki v nebesih, ki šele sedaj, v večnosti, uživajo pravo življenje, saj je bilo to, zemeljsko, zgolj ena kratka noč, kot pravi eno izmed besedil na plošči WAT."