12. 9. 2003 | Mladina 36 | Družba
Prolegomena za hardcore
Ikone pornografske industrije proti neumnim belim možem
Jenna Jameson, nesporna ameriška porno kraljica
Odkar je bil na predsedniško mesto edine svetovne velesile izvoljen... se opravičujem, izbran škandal na dveh nogah, ki je zadnje ostanke zibelke demokracije po hitrem postopku preoblikoval v največjo fašistoidno teokracijo na svetu, škandali v ZDA niso več tisto, kar so nekoč bili. Tu pa tam se apatična javnost vendarle zdrzne, za hip odloži delo in vrečko s krompirčkom svobode ter našpiči ušesa.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
12. 9. 2003 | Mladina 36 | Družba
Jenna Jameson, nesporna ameriška porno kraljica
Odkar je bil na predsedniško mesto edine svetovne velesile izvoljen... se opravičujem, izbran škandal na dveh nogah, ki je zadnje ostanke zibelke demokracije po hitrem postopku preoblikoval v največjo fašistoidno teokracijo na svetu, škandali v ZDA niso več tisto, kar so nekoč bili. Tu pa tam se apatična javnost vendarle zdrzne, za hip odloži delo in vrečko s krompirčkom svobode ter našpiči ušesa.
Bill O'Reilly, konservativna glasnogovorniška zvezda notorične postaje The Fox News in voditelj šova The O'Reilly Factor, se je pred nedavnim v enem od svojih tendencioznih, moralistično navdahnjenih izvajanj obregnil ob izdelovalca športnih copat znamke Pony. Pony je namreč svoje športne copate promoviral z medijsko odmevno oglaševalsko akcijo, za katero so producenti namesto običajnih manekenk, športnikov ali filmskih igralcev najeli slovite starlete iz ameriškega pornografskega šovbiznisa, med njimi tudi Jenno Jameson, ki se po popularnosti zlahka kosa s trenutno najbolje plačano hollywoodsko zvezdnico Cameron Diaz. "Pony je za promocijo svojih izdelkov najel kvazi prostitutke," se je izmenično mrščil in napihoval Bill O'Reilly. "Nikoli več ne bom kupil ničesar, kar ponuja Pony."
Bill O'Reilly, ki so ga nekateri novinarski kolegi označili za "največjo medijsko kurbo", seveda ni prvič spregovoril s stališča samozvane moralne avtoritete. Pred dobrim letom je pozval Američane, naj ponavljajo za njim: "Hej, Pepsi, ne bomo več pili tvojih pijač." Razlog? Pepsi je med predstavnike za stike z javnostjo vključil tudi raperja Ludacrisa, raperji pa, kot vemo, niso ravno naklonjeni nežnim besedilom. No, po O'Reillyjevem napovedanem bojkotu Ponyjevih superg je v javnosti naposled le završalo. Prvič zato, ker je stigmatiziranje, marginaliziranje in šikaniranje etničnih, verskih, spolnih in drugače mislečih manjšin, ki ne dihajo z republikanskim sistemom vrednot, pod vladavino malega Busha postalo ustaljena praksa. In drugič, ker sta tako Fox News kot O'Reilly Jenno Jameson gostila malodane v vseh kontaktnih oddajah, ji dobesedno lezla v rit in si preračunljivo dvigala ratinge.
Najbolj konkretno je popizdil Larry Flynt, saj je Jenna Jameson medtem postala redna Hustlerjeva kolumnistka, ki v obliki delovnega dnevnika pod naslovom Jenna Tales insajdersko popisuje male in velike skrivnosti iz zakulisja pornografske industrije. Sodelovanje se je začelo z Jenninim intervjujem in 14-stranskim, fenomenalno fukiš layoutom. Na vprašanje, čemu pripisuje zgledno sodelovanje z mainstreamovskimi mediji, nesporna ameriška porno kraljica odgovarja, da se je domača javnost otresla predsodkov in začela sprejemati pornografijo kot enakopravno žanrsko obliko izražanja, kar gre njenim nasprotnikom še toliko bolj v nos, saj je za moralistične litanije iz leta v leto odprtih manj ušes. "Največkrat je tako, da tisti, ki pomislijo na pornografijo, pomislijo name, saj sem kar nekaj časa na sceni in mi nikoli ni bilo zaradi tega neprijetno. Končno se lahko seksualno izražam na način, ki mi najbolj odgovarja. Res sem navdušena, da me zdaj povsod sprejmejo odprtih rok." Jenni se v bližnji prihodnosti obeta vloga senatorjeve ljubice v televizijski nanizanki Mr. Sterling, spin-offu priljubljenega Zahodnega krila, z založbo HarperCollins pa je podpisala pogodbo za dve knjigi. Prva, nekakšen spolni priročnik z naslovom How To Make Love Like a Porn Star (Kako se ljubiti kot porno zvezda), bo predvidoma izšla v začetku naslednjega leta, druga, Jennina avtobiografija, pa slabo leto kasneje.
V omenjeni številki Hustlerja - Hustler trinajstkrat letno izide v nakladi skoraj 700.000 izvodov, doseže pa poltretji milijon bralcev, saj naj bi po zadnjih anketah vsak izvod prebrali vsaj štirje - je Larry Flynt že dokaj odkrito zakoličil predvolilno kampanjo za guvernerja Kalifornije. V svojih kratkih, jedrnatih in pregovorno ciničnih uvodnikih se odkrito sprašuje, ali v ZDA še lahko govorimo o svobodi tiska, če morajo raziskovalni novinarji kritične prispevke o ameriški zunanji politiki objavljati v Veliki Britaniji, in ali so ZDA sploh še demokratična država, če morajo njeni prebivalci mirno in dostojanstveno požreti to, da jim s patriotskim aktom čez noč ukinejo pravico do združevanja, obveščenosti, svobodnega govora, zasebnosti, pravnega zastopnika, neodvisne preiskave, poštenega sojenja in svobodnega življenja. Hustler na svojih straneh redno gosti "teroriste", kakršen je denimo Michael Moore, in občasno objavlja necenzurirane fotografije grozodejstev, pardon, kolateralne škode, ki so jo med afganistanskim in iraškim civilnim prebivalstvom povzročile ameriške pametne bombe.
Porno Manifesto
Ohladitve, ki je na politično gospodarskem prizorišču zajela odnose med ZDA in Francijo, v pornografskih sferah zaenkrat ni čutiti. Pierre Woodman, Privatov snemalec in režiser, kultna figura francoskega porna, na veliko snema v ZDA in po uspešnem sodelovanju z bankrotiranim Penthousom zdaj bogato kooperira s Hustlerjem. Hustlerjev vpliv v Evropi in še posebej v Franciji pa po Flyntovih besedah "raste hitreje kot rit Anne Nicole Smith". Vas zanima, kakšna je razlika med pariškim Disneylandom in konec lanskega leta odprtim pariškim Hustler Clubom? Prvega v glavnem obiskujejo samo še Američani, slednjega pa vsi razen Američanov. Je pa res, da se Američani za razliko od Francozov ne morejo pohvaliti z nobeno univerzitetno izobraženo porno zvezdnico. Ha! Črnolasa in na prvi pogled precej resnobna Ovidie, prepričana levičarka, ki je začela snemati porniče zaradi svojega feminističnega prepričanja, je po izobrazbi diplomirana filozofinja. Na vprašanje, kako se rimata pornografija in filozofija, odgovarja, da je seksualna delavka, ki snema pornografske filme, in da je ta poklic izbrala prostovoljno.
Ovidie, ki je med drugim tudi ortodoksna vegetarijanka, je leta 1998 debitirala pri francoskem porno botru Marcu Dorcelu in do sedaj nastopila v več kot 40 filmih, nekaj pa jih je podpisala tudi kot režiserka. Letos je izšel njen težko pričakovani knjižni prvenec Porno Manifesto, ki ga preprosto morate prebrati, če bi radi za vselej razčistili s stereotipi, ki jih je na pornografsko filmsko industrijo nanizalo ljudsko izročilo. Če pa imate o pornografiji že izoblikovano mnenje, ki ga nočete ali ne smete spreminjati, se knjige s podnaslovom Zgodba o prepovedani strasti raje ne lotevajte.
“Kaj me je gnalo v ta poklic? V prvi vrsti želja, da bi si nekoč izoblikovala jasno, čisto in trdno podobo o lastnem telesu in spolu,” piše Ovidie. “Delo ni ravno lahko in cena, ki jo moraš plačati, ni ravno nizka. Ker smo bolj kot v kateremkoli drugem poklicu vpleteni po telesni in intimni plati. Ker milijonom gledalcev prodajamo svojo podobo. Ker smo pod velikim socialnim pritiskom. Ker smo v stalnem konfliktu s svojimi družinami. Ker velja, da po pornografski karieri težko najdemo `resno' delo. Ker si zapremo poti, ki vodijo do ostalih vej šovbiznisa. Ker ne moremo v javnost, da nas ne bi kdo oblajal ali celo napadel. Ker je naše življenje v dvoje nenehno na preizkušnji. Za nič od tega ne gre kriviti porno industrije, še najmanj pa za družbeni prezir, ki ga mora prenašati. Zato stalno opozarjam novinarje, ki trdijo, da postaja pornografija vse bolj družbeno sprejemljiva, kako zelo se motijo. Gre za iluzijo, ki je posledica dejstva, da vse več medijev izključno v komercialne namene prevzema pornografsko ikonografijo. Pornografija sama še nikoli ni bila bolj pod udarom čistunstva.”
Ovidie si je za rdečo nit 140-stranskih razmišljanj o pomenu in vlogi pornografije v sodobni družbi izbrala Heraklitovo misel, da psi lajajo samo na tiste, ki jih ne poznajo. Pornografija je v tem kontekstu dokaj specifična. Psi, ki najbolj glasno lajajo nanjo, je iz principa nočejo spoznati. Poglejmo za ilustracijo na sončno stran Alp, kjer se to občasno manifestira bodisi kot dostojanstveno dobermansko renčanje kakega gospoda metropolita bodisi kot pudljasto bevskanje kakega Marka Crnkoviča, v obeh primerih pa govorimo o namerni ignoranci fenomena, ki ga je treba oblajati že zato, ker ti nekako ni po volji. “Pornografiji nasprotujejo osebe, ki ne ločijo fikcije od realnosti,” pojasnjuje Ovidie. “Osebe, ki zasovražijo dobrega človeka, če na filmu igra negativca. Porno igralkam je usojena taka vloga. Imajo nas za moralno sporne, lahke ženske. Ste videli Ramba? No, ko se Stallone vrne s snemanja domov, ne mršči obrvi, ne dela grimas in ne strelja komunistov. Za porno igralke velja enako. Po snemanju jih doma ne čakata dva pohotna žrebca v jacuzziju. Običajno jih ne čaka niti jacuzzi. Pogosto na obrazih sogovornikov preberem razočaranje, ko jim povem, da med snemanjem takorekoč nikoli ne občutim spolne naslade, kaj šele da bi doživela orgazem. Vse je le igra.”
Ovidie prezira tako imenovani porno šik, ki si ga vse očitneje sposojata mainstream in celo etablirana umetnost. “Porno šik je umetni erotični produkt, ki so si ga za hinavce izmislili hinavci. Nadomestek za tiste, ki so v mladosti onanirali nad katalogi z ženskim spodnjim perilom.” Še bolj pa se ji upirajo antipornografski križarji: “Napadi altruizma pri posameznikih in skupinah, ki čutijo neustavljivo potrebo, da bi pomagali seksualnim delavkam, so naravnost smešni, njihovi poskusi, da bi iz krempljev izkoriščevalske industrije iztrgali naša ponižana in popredmetena telesa, pa kratkomalo patetični. Kaj, če bi za mnenje o tem enkrat za spremembo vprašali tudi nas?” Kaj pa tolikokrat omenjano nasilje? “Na pamet obsojati pornografijo zaradi nekaterih iz konteksta iztrganih prizorov spolnega nasilja je podobno, kot če bi zato, ker rastejo tudi strupene gobe, nehali jesti jurčke. Nasilje nad ženskami in spolno nasilje nista čakala na filme Marca Dorcela, da bi lahko izbruhnila.”
Sicer pa je Ovidie zelo konkretna tudi glede oboževalcev, točneje pri nasvetih, kako se obnašati v družbi najljubše porno igralke. “Ne hlinite, da ste diskretni, ker niste. Izogibajte se kričanju v stilu `glej jo!' ali `ona je'. Ne gnjavite. Ne zadržujte je po nepotrebnem. Lahko da nima časa, čeprav ga imate vi na pretek. Ne sprašujte je za telefonsko številko, ker vam je ne bo dala. Ne dajajte ji svoje telefonske številke, ker vas ne bo poklicala. Ne sprašujte je, ali se dobita kasneje, ker ona ne bi imela nič od tega. Ne recite, da porno zvezde spijo z vsemi; ne mešajte fikcije in resničnosti. Niti za trenutek ne upajte, da bo spala z vami; če bi sprejela vsa nespodobna povabila, ne bi mogla početi nič drugega. Ne sprašujte, ali bi igrala v resnem filmu; to že počne. Ne poskušajte je fascinirati z vedenjem o snemanju porno filmov; zagotovo ve več od vas. Ne vztrajajte, da je večina porno filmov seksistična, ker to ni res. Ne trdite, da so vsi porniči enaki, ker to pomeni, da nimate pojma. Ne ponižujte njene izobrazbe in inteligence; lahko naletite na osebo, ki vas v obojem prekaša. Ne filozofirajte o spravljanju v suženjsko razmerje, ker je brez dvoma bolj svobodna, kot ste vi. In za božjo voljo, če ste moški, ne sprašujte, kako postati porno igralec. Obrnite se raje neposredno na produkcijsko hišo. Ki vam po vsej verjetnosti ne bo nikoli odgovorila.”
Dosjeji XXX
Za pornofile, ki se ne zadovoljijo s tem, da ločijo Michaela Ninna od Johna Stagliana ali pa Maxa Hardcora od Maxa Bellocchia, je pri pariški založbi Le Musardine izšel monumentalni, izčrpni 450-stranski zbornik Le Cinema X, ki ga je podpisalo sedem avtorjev s koordinatorjem projekta Jacquesom Zimmerjem na čelu. Pisci zajetne knjige, ki jo na naslovnici krasi fotografija Traci Lords iz njenega zadnjega, v Franciji posnetega filma Traci, je't aime, so se lotili temeljite analize fenomena pornografskega filma, njegovih žanrskih potencialov in stereotipov, mainstreamovskega spogledovanja s porno filmom (in obratno), kulturoloških, socioloških in umetniških referenc, ki so vplivale na razcvet pornografske industrije, njenega žanrskega kodeksa in še zlasti njenega moški fantaziji prijaznega, malodane popolnega sveta, poseljenega z mladimi, radoživimi, seksualno osvobojenimi, voljnimi in večno pohotnimi dekleti in ženami. Knjiga poleg informativnega vpogleda v zgodovino porno filma, od njegovih underground začetkov naprej, fenomenološko obdela tudi popularnost ter komercialni potencial določenih seksualnih deviacij in perverzij, od ekstremnega sadomazohizma do zoofilije, pri čemer se ne izogne niti urbani legendi o snuff filmih.
Začenši s sedemdesetimi, je vsako desetletje predstavljeno skozi svoje najbolj specifične lastnosti, od škandalov do osebnosti, ki so ga najbolj zaznamovale. Skratka, v vseh pogledih izjemno delo, ki na svojem področju tako glede širine tematik in ambicioznosti pristopa zaenkrat nima resne konkurence. Da so pri ustvarjanju preglednega zbornika sodelovali izključno francoski pisci, postane očitno šele v zadnjem delu publikacije, ki prinaša rahlo pristranske, domači produkciji naklonjene sezname 41 prelomnih filmov, 47 ključnih režiserjev in 99 nepozabnih igralk in igralcev.
Jep, knjiga je orožje, vzemimo jo v roke. Je namreč težka in masivna. Kar pomeni, da imajo samozvani dušebrižniki in moralne avtoritete, ki kar počez in v glavnem na pamet trobijo o škodljivosti pornografije, odslej na izbiro dve možnosti: da knjigo preberejo in se seznanijo z dejstvi ali pa da jo v nasprotnem primeru pri naslednjem križarskem pohodu nad popolnočno prikazovanje porničev dobijo v glavo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.