Frizerji ovac

Teksel je prišel prvi in zavzel častno mesto, nad katerim je pisalo "Državna razstava drobnice". Kljub svojim 120 kilogramom je pohlevno prenašal pripombe o pečenkah, rebrcih in klobasah na svoj račun. Ponosni lastnik mu je pristavil vodo in se začel hvaliti, da je njegov lepotec zaplodil že pol Slovenije. Nedeljske maše je bilo konec in okoli njega se je zbirala čedalje večja množica ljudi. "Ja, ta prau bi biu za moje uouce," je sledila pripomba, ki je bila Tekslu verjetno že bolj všeč. Beee, beee, beee. V boksih poleg njega so ovce razporejali za striženje. "Je pa že bolje potrpeti na modni stezi kot pri frizerju," se je Teksel mirno ulegel, vedel je, da se bo vsa pozornost preusmerila na njegove številne ljubice.

V nedeljo, 21. septembra, je v Zagorju pri Pivki potekalo že tradicionalno, 8. državno tekmovanje v striženju ovac. "Notranjsko je že drugič zaporedoma doletela čast, da organizira državno tekmovanje v striženju ovac. Lani je tekmovanje potekalo v bližnji vasi Jurišče. Vendar kraj prireditve za rejce ni pomemben, vsako leto se na svojem prazniku zberejo 'ovčarji' iz Bovca, Kobarida, Mozirja, Notranjske, Bele krajine ... iz vse Slovenije!" sem se še pred začetkom striženja pogovoril s predsednikom Slovenskega združenja rejcev drobnice Borisom Grabrijanom. Za nama se je v boksih stiskalo 150 ovac. Organizatorji so jih razporejali v male bokse, namenjene tekmovalcem. "Ovce za tekmovanje sta prispevala rejca iz okolice Pivke. Paziti moramo, da jih ne zmešamo med sabo. Lastnik je na vsako ovco posebej navezan." Boris je odprl prireditev in nagovoril "ovčarje": "Stari zapisi pričajo, da je pred 150 leti imel samo en gospodar v okolici Pivke 1200 ovac, toliko, kolikor jih imajo danes vsi ovčerejci skupaj na Pivškem. Notranjska je bila in je še vedno, kljub številkam, ki temu ne govorijo v prid, pomembna za slovensko ovčerejo. Tekmovalci, želim vam srečo pri izbiri ovac in sodnikih!"

Na balin

Na vrsti je bila prva kategorija - striženje z električnimi škarjami. Strižci so zavzeli mesta pred boksi in štoparice so se vključile. Tekmovalci so se zapodili med klientke in jih začeli frizirati. Na balin je bila frizura dneva. Strižci so z ovco plesali svoj tango. Živali so lovili po odru, jih preobračali in jih oklepali med noge. Vsaka sekunda je štela. Vsakega tekmovalca je spremljalo budno sodniško oko. "Pravila ocenjevanja so zelo stroga in točno določena. Skupni čas je sestavljen iz štirih delov: čas striženja, število vreznin, ocena kakovosti striženja in ocena ravnanja z ovcami. Strižec z električnimi škarjami mora ostriči šest ovac, meri se čas od vstopa v boks do trenutka, ko strižec izpusti zadnjo ovco v boks in zapre vrata. Po striženju sodniki natančno pregledamo živali in za vsako vreznino prištejemo 30 sekund. Pomembna je tudi kakovost striženja, oceni pa se z 1 do 5. Zelo pomembno za ocenjevanje je ravnanje z živalmi. Komisija običajno ravnanje z ovcami oceni s 3, če pa presodi, da je tekmovalec posebno lepo ravnal z živalmi, mu dosodi več oziroma manj. Zaradi neprimernega ravnanja z živalmi ali zelo hude vreznine je možna tudi diskvalifikacija tekmovalca," mi je izza velikih sončnih očal strogo razložila glavna sodnica Ajda Kermauner Kavčič. "Prihodnje leto načrtujemo uskladitev pravil s svetovnimi. Razlika je v bistvu le v tem, da se pri nas ne ocenjuje kakovost ostrižene volne. Vsak dvojni rez namreč vpliva na kakovost volne. Drugo je podobno kot pri nas, le da so bistveno bolj popustljivi glede ravnanja z ovcami. Na tekmovanju v Franciji so šivali ovce kot na urgenci," jo je dopolnil Boris Grabrijan.

Strižci so se medtem potili in hiteli z oblikovanjem pričesk. Nekateri so si za to priložnost omislili nov, zmogljivejši aparat za striženje, to pa je bil usodno za organizatorje. Varovalka ni zdržala in brnenje je utihnilo. "Zdaj pa lahko strižemo po newyorško," se je oglasil strižec Ron, tisti, zaradi katerega se je državno tekmovanje spremenilo v mednarodno. Ron je iz Nevade, vendar že nekaj let živi v Pesnici pri Mariboru, kjer z ženo Zinko, ki je po rodu Slovenka, vodita ekološko kmetijo. "Morau sem se naučiti gouoriti slouvensko, ker proudajam na trgi," je Američan izkoristil odmor in s svojo simpatično slovenščino zabaval gledalce.

Zaradi velikega števila električnih aparatov so se začele težave z elektriko. Organizator je moral ugasniti govejo glasbo, da je agregat spet nemoteno delal. Štoparice so se še enkrat vključile in tekmovanje se je lahko nadaljevalo. Čez nekaj minut so vsi štirje strižci pospravili vsak po šest ovac. Od začetka tekmovanja je minilo dobrih 15 minut.

Težave z elektriko so se nadaljevale, mašine so bile prehude, zato je organizator nadaljeval unplugged - kategorijo z ročnimi škarjami. Tekmovalec je moral oskubiti po tri ovce. Dirka s časom je bila v ročni različici še bolj razgibana, saj je tekmovalo kar nekaj posebnežev. Da na tekmovanju ni starostnih omejitev, je dokazal 71-letni Savinjčan, malo mlajši domačin pa je prikazal, da je mogoče ovce elegantno ostriči tudi na mizi, čeprav je bila na trenutke njegova dejavnost videti kot daritveni ritual. Boj med ovčarji je bil izenačen. Ovce je ročno najhitreje obdelal Boris Rebec, tri ovce je obril v rekordnih 11 minutah in 31 sekundah neto. Kazni so mu prinesle še debeli 2 minuti. Slabe 4 minute na ovco. Hitro. "Ovce se za tekmovanja pripravijo. Obrijejo se jim trebuhi, repi in mednožje. Ovce imajo na trebuhu različno dlako zaradi starosti, drugi deli se brijejo zaradi varnosti. Gledamo, da imajo tekmovalci čim bolj izenačene možnosti, na takih tekmovanjih se izločijo jagnjice, ovce, ki še niso bile nikoli strižene, saj jih je izredno težko briti. Kar pa se tiče velikosti ovac, ni veliko razlik v striženju. Mogoče je celo lažje striči večjo ovco," je Boris hitel čestitati zmagovalcem in hkrati razlagal gledalcem.

Ovčja družina

Nadaljevanje prvenstva je bilo v znamenju ovčarske družine Žvokelj. Oče Slavko je uspešno opravil svoje delo in se uvrstil v finale. S seboj je pripeljal hčeri, mlajša Neža ima 15 let, starejša Danijela pa 20 let. Posebej zanju je zvezal ovci in sestri sta šli po očetovih stopinjah in opravili svoje delo. Neža je bila najmlajša udeleženka in je tekmovala zunaj konkurence, Danijela pa, ki je bila edina predstavnica ženskega spola, je postala državna prvakinja: "Doma v Pivki imamo 120 ovac. Z Nežo vsako leto pomagava očetu in njegovim prijateljem pri striženju." Neobritih ovac v boksih je zmanjkalo, strižci so bili potrebni okrepčila. Jagenjček je bil že spečen.

"Center ovčereje je v Walesu, tekmovanja v striženju ovac pa so najbolj značilna za Avstralijo in Novo Zelandijo. 'Down under' prirejajo maratone, torej koliko ovac tekmovalec ostriže v 10 urah. Ampak še vedno so najbolj priljubljena in razširjena tekmovanja na čas," sva si tudi midva z Borisom vzela odmor ob pivu. "Na Notranjskem je bila včasih drobnica izjemno pomembna. Iz teh krajev so naši dedje pozimi drobnico gnali na pašo v Italijo, v Padsko nižino. Dogovor med italijanskimi kmeti in slovenskimi ovčerejci je trajal vse do II. svetovne vojne. Danes drobnica zimo preživi v hlevu, kar je za živali slabo." Sledilo je vprašanje mestnega otroka, kdaj se ovce strižejo. "Ko tepka cveti, ko tepka zori, pravi belokranjski pregovor. Striže se dvakrat na leto. Slovenski ovčerejci so imeli veliko težav s striženjem, saj je to opravilo, ki se ga ni lahko priučiti. Veliko lastnikov ovac je zato prodalo ovce, saj jih niso znali ostriči in tako niso vedeli, kaj naj storijo z njimi. V osmih letih tekmovanja so se te stvari spremenile. V nekaj letih so se oblikovale skupine strižcev, ki skrbijo za striženje po kmetijah. Servisi so nastali predvsem po zaslugi teh tekmovanj."

Napovedali so finale štirih brivcev v električni kategoriji. Glasba je utihnila zaradi redukcijskih razlogov, zapele so škarje. Za čast in 50.000 tolarjev so se potegovali Janez Jeras, Slavko Žvokelj, Dušan Birtič in Alojz Novak. Večina od njih je projev, zato je bilo pričakovati boj do zadnje volne. V finalu je moral vsak od strižcev postriči deset ovac. Po 16 minutah je bilo odločeno. Najhitrejši je bil Alojz Novak. Treba je bilo počakati še na zadnjo besedo sodnikov. Ti so mu določili le 30 kazenskih sekund in zmaga je bila dokončna.

Alojz je star znanec podobnih prireditev, lanski zmagovalec in serviser oziroma pro. Letos se je že pošteno natreniral in ostrigel že 8000 ovac. "V Avstraliji in Novi Zelandiji dosegajo tudi čase, krajše od minute, vendar imajo tekmovalci pomagače, šteje pa se le neto striženje. Zato so naši časi več kot odlični," je bil navdušen nad zmago. Skupno je v obeh kategorijah striženja nastopilo tekmovalka in 13 tekmovalcev, osem v ročni in šest v električni izpeljanki.

Zmagovalec je, kot se na podobnih dirkah spodobi, nazdravil s šampanjcem, tekmovalci so ostrigli še preostale ovce, gledalci pa so se preselili na sosednje polje, kjer je bilo vse pripravljeno za dirko vseh dirk - tek s kozami, tradicionalni zaključek ovčarskega praznika.