V lepem nogometu se uživa

Kaj vse naredi navijač Liverpoola za svoj klub?

Spomnim se finala pokala državnih prvakov leta 1977 v Rimu, igrali smo z nemško Borussio Moenchengladbachom. Ko so igralci pritekli na igrišče, je bilo pol stadiona rdeče-belega. Še danes se pogovarjajo, da igralci in ljudje niso mogli verjeti, da je tam toliko liverpoolskih privržencev. Pa tiste dni nismo potovali tako preprosto kot danes.

Poznam ljudi, ki so prodali televizorje, pralne stroje, hladilnike ... Njihove žene so prišle domov, v kuhinji pa nič. In listek: „Žal mi je, lahko se ločiva, ampak pogovoriva se pozneje, zdaj moram v Rim.“ Imam fotografije iz Rima, polne starih avtov, ki so spuščali dušo na poti čez švicarske Alpe, z majhnimi rdeče-belimi zastavicami.

Danes, ko imamo Ligo prvakov, je najznamenitejši in tržno najvrednejši angleški klub Manchester United. Pa vedno ni bilo tako ...

Ljudje vedo, da Liverpool ni bil prvak v tej ligi, pozabljajo pa, da smo naslov osvojili štirikrat in bi ga bili petič, če Heysel ne bi bil taka tragedija. Heysel je bil grozen. Takrat, v 80. letih, so vsi klubi imeli težave z nasiljem, skupaj z nami. Pred tekmo smo opozarjali na slabo policijo, razdelitev navijačev in rivalstvo med njimi. Toda to vse ne bi bilo tako tragično, če se ne bi bil podrl zid!

Ali mislite, da je bilo prav, da so srečanje vseeno odigrali?

To je bilo ogabno. Liverpool ni hotel igrati, a mu je tako ukazala UEFA. Dejansko smo izvedli slab prosti strel, tako da je Juventus zmagal in smo vsi lahko šli domov. Liverpool si ni želel dobiti te tekme.

Zakaj pri vas ni uveljavljen ultra stil navijanja, kakršen vlada v sosednjih državah?

Ta italijanski stil je malce strašljiv. Pri nas je nekoliko bolj sproščeno. Sicer so pri nas bakle prepovedane, ampak na velikih tekmah zagorijo prav pri naših navijačih.

Kako je You'll never walk alone postala vaša himna?

Petje na stojiščih oziroma kopu je obstajalo že prej, leta 1963 pa je lokalni glasbenik Gerry Marsden napisal to pesem. Tiste dni so se na kopu pele pesmi Beatlov in menili so, da bi jo lahko zapeli. Nato jim je potegnilo, za kakšno imenitno nogometno pesem gre, in od leta 1964 na vsaki tekmi, ko igralci pritečejo na igrišče, navijači dvignemo transparente in šale in odpojemo You'll never walk alone. Ko dobivamo tekmo, pet minut pred koncem pričnemo peti. Najprej nežno in tiho, nato glasneje. Tega ne počnemo, da bi se norčevali iz nasprotnika, ampak je znak našega zadovoljstva. Ta verz je sedaj tudi v grbu kluba.Imamo okoli 260 zbranih različic te pesmi, pomaga mi prijatelj iz Norveške, ki je tako vnet, da je postavil spletno stran o zgodovini pesmi.

Kaj se dogaja na vaši lestvici navijaških hitov? Kakšne najraje prepevate?

Imamo še veliko drugih pesmi, ki jih zlagamo in pojemo. Ena se imenuje Scouser Tommy in govori o mladem dečku na bojišču, ki v zadnjih zdihljajih našteva velike igralce: Tommy Smith, Ian Rush, Robbie Fowler, Michael Owen.

Vsako leto kaj dodajo. Lanska The Fields of Amfield Road je krasna in melodična, romantična pesem o tem, kako lepo se je sprehoditi do stadiona Amfield in tam gledati zeleno travo. Klubi iz Londona pojejo, da sovražijo Liverpool in nas, da imajo delo, mi pa ne, da imajo več denarja od nas, skratka, brijejo norce iz nas. Mi pa smo znani tudi po tem, da naše pesmi ne govorijo o sovraštvu do drugih, ampak o ljubezni do našega kluba. Delamo pesmi o tem, kako krasni smo, ne pa, kako sovražimo Arsenal ali Bayern.

Kaj je kop? Gre za vašo pogruntavščino ali ste to prevzeli?

Beseda izhaja iz Spion Kopa v Južni Afriki, kjer se je leta 1902 v burski vojni zgodil pokol nad Angleži. Arsenal, ki je bil vojaška ekipa, je prvi imenoval del stadiona Spion Kop v spomin na te ljudi, nato pa so to storili še drugi klubi. Mi smo leta 1922 zgradili krasno pokrito stojišče za največ 28 tisoč ljudi, ki smo ga uradno poimenovali Spion Kop, in od takrat smo edini s tem imenom. Sedaj s sedeži je prostora za malce manj ljudi, a streha ustvarja neverjeten hrup. Na svetu je veliko kopov, a le eden je naš, ki ima neverjetno tradicijo petja, humorja, ki se ustvarja na prizorišču. Na drugih igriščih v vratarje mečejo kovance in druge predmete, pri nas pa jim za dobre obrambe ploskamo. Ne bi radi, da zmagajo, lahko pa sprejmemo to, da delajo dobre stvari. Ko nas je Barcelona pred dvema letoma popolnoma nadigrala s 5 : 0, ji je ves kop ploskal za predstavo.

Tudi vaši transparenti so dokaj nenavadni.

Vino za moje može, jezdimo v zoro ali Nikoli ne boš hodil sam napišemo v francoščini. To ni napad nanje, ampak naš način izražanja. Če segaš proti mesecu, se boš dotaknil zvezd je znameniti izrek trenerja Gerarda Houllierja na transparentu, ki je skorajda čaroben, filozofija.

Večer pred tekmo je v Ljubljani nastal ravs med vašimi navijači in domačini. Je to običajno na gostovanjih?

Bil sem presenečen, tega tukaj nisem pričakoval, pa nisem prišel prvič. Naši navijači so neškodljivi, so pa zelo glasni. Če bi tukaj vsi stali in peli, ne bi rinili v težave, želijo zgolj peti. Liverpoolovi navijači imajo ugled.

So se zadeve v zadnjih petnajstih letih, ko hodite naokrog kot Angleži, spremenile?

Zanima nas klub, briga nas za reprezentanco. Sedaj je prvič, da je v njej precej naših, prej je bila to izključno londonska zadeva. Ponosni smo, da naši fantje igrajo zanjo, toda lahko se poškodujejo in ne bodo mogli igrati za Liverpool. Vsi so se močno trudili znebiti se slabega angleškega slovesa, izgrednikov pred desetletjem ali dvema pa tako ni zanimal nogomet. Zdaj ima večina britanskih navijačev potne liste, ker gre za normalne moške in ženske, ki ne povzročajo težav. Ljudje pridejo na gostovanje na različne načine, popijejo nekaj piv, se zabavajo in gredo na tekmo.

Kaj je za dolgoletnega navijača naporneje - dolgočasno ali težko gostovanje?

V lepem nogometu se uživa, a na evropskih tekmah je res pomemben samo izid.