Adrenalinska melišča

"Alpski ledeniki se zaradi učinkov tople grede, katerih posledica so tudi višje temperature, topijo in so vse manjši," je pretresljiva novica, ki jo poslušamo že nekaj poletij zapored. Ob takšnih podatkih se srce najbolj trga varstvenikom narave in ljubiteljem zimskih radosti na snegu. Izginjanje ledenikov v Alpah pomeni hudo nevarnost za smučanje in "bordanje" v poletnih mesecih kot denimo na ultra popularnem ledeniškem Kaprunu. Tudi zime niso več, kar so bile - pesti jih pomanjkanje snega in marsikatero smučišče pozimi ostane zeleno. In spet je ogroženo smučanje.

Toda ne gre povsem obupati. Tisti najbolj navdušeni so že našli oziroma izumili nove možnosti. Po puščavskem pesku v ZDA, Avstraliji, Afriki in na Arabskem polotoku se mladci spuščajo že več kot desetletje. Večinoma gre za ekshibicionistične buržuje, ki se le v "šortsih", nabildani, zgoraj brez, z vihrajočimi lasmi spuščajo po nežnih nagibih puščavskih gričkov. Nič zelo ekstremnega, nič blazno adrenalinskega ... Toda smučanje po pesku je vseeno zanimivo. V Alpah, kjer ni drobnega puščavskega peska, se rojeva precej bolj hardcore različica - smučanje in bordanje po meliščih. Po pravih, ne po pesku. Velika večina ob takšnih pripovedkah le zavije z očmi, češ vedno se najdejo norci, ki počnejo iracionalne stvari in to imenujejo ekstremni športi. In s tem skušajo pridobiti nekaj posnemovalcev ... No, v Švici, pod skoraj 4000-metrskimi vršaci, v bližini po svetovnem pokalu v smučanju znanega Adelbodna poteka pravo pravcato tekmovanje v dričanju po kamenju. Rockboarding imenovano. Izmislila sta si ga dva rezidenta tamkajšnjih gorskih vasic, Manuel Muerner in Matthias Kunz, obsedena z vsemi športi, ki se gojijo v takšnem družabnega življenja oropanem okolju. Zamisel o spuščanju s snowboardi po meliščih se jima je porodila, ko sta po sosednjih bregovih dirkala z gorskimi kolesi. Očitno je to postalo malce dolgočasno. Zamisel je bila podkrepljena z mislijo, da bi takšno kaotično in nevarno početje privabilo kar nekaj somišljenikov in še več gledalcev ter tako nekoliko pregnalo tamkajšnje dolgočasje. Navedla sta glavni dejstvi, zakaj bi bilo sploh smiselno početi kaj takšnega - smučarske karte na ledenikih, kjer se lahko smuča poleti, so izjemno drage. Smučanje po kamnih pa zveni izjemno privlačno za adrenalinske odvisneže. Prve poskuse sta naredila leta 1992 in tri leta pozneje pripravila prvo tekmovanje, kamor sta povabila nekaj svojih znancev. Vsega skupaj se jih je zbrala le deseterica. Zadeva je z leti dobivala vse več privržencev tudi onstran gora in meja Švice. Tekmovanje pa se je razširilo na tridnevni "event" z več disciplinami. Udeleženci, letos je bilo menda že 50 boarderjev in 30 smučarjev obeh spolov, so se pomerili v slalomu, poleg tega pa še v freestyle skokih čez 1,5-metrsko rampo in izvajanju trikov, čeprav so jih pri pristanku namesto razmeroma prijaznega snega čakali kupi grušča. Tekma v slalomu poteka mimo trikotnih vratc, kot so tista pri tekmah snowboarderjev. Pridružili pa so se jim celo telemark smučarji. Idejna očeta tekmovanja poudarjata, da gre še vedno za edinstveno merjenje poguma, in mu skušata še vedno dajati pridih "underground" tekmovanja. Tako da se zgodba o norem "eventu" v švicarskih gorah širi od ust do ust. Brez množice nadležnih novinarjev, TV-ekip in zgolj radovednih zijal. Uradna povabila so menda dobili le redki izbranci. Toda sponzorji a la Red Bull, ki nenehno skrbi za promocijo najrazličnejših adrenalinskih športov, so že prisotni. Sponzorji pa zahtevajo gledalce, marketing in vse, kar sledi.

SLO-kamnski

Na tekmovanje, ki tradicionalno poteka konec julija, je nameravala odpotovati tudi prva slovenska odprava. Ja, tudi v Sloveniji imamo privržence smučanja po kamnih oziroma po meliščih. Nekaj navdušencev izpod kamniških planin je poletno alternativno smučanje gojilo povsem neodvisno od Švicarjev. "Capo di banda" je Janko Žagar, ki je ustanovil slovensko Kamnski sekcijo. "Letos smo imeli namen oditi v Švico. Toda zadeva je pri nas še vedno bolj kot ne v povojih in odločili smo se, da letos rajši še ostanemo doma. Kamnski resneje prakticiramo šele od leta 2000," je pred potjo na kamniški poligon za kamnski razložil Janko. "Vse je še na ljubiteljski ravni. Zadeva še ni množična. Za zdaj nas je le sedem do osem aktivnih ... Je pa zelo garaško. Za Švicarje sem izvedel prek interneta. O podobnem početju pri Avstrijcih nisem zasledil še nič. Neka podobna tekmovanja sicer imajo Čehi. Na nekem velikem peščenem hribu, kjer se menda da zelo dobro smučati." Nedaleč od Stahovice, v neposredni soseščini kamnoloma kamniškega Kalcita ležita dve melišči. Ali šolski poligon, kot mu pravi za zdaj le peščica navdušenih "kamn" smučarjev. Za laike je videti zadeva precej nevarna, ostri, drseči kamni, strmina ...Nič kaj prijazno okolje. Prva asociacija je, da se pri spustu s smučmi lahko le popolnoma raztreščiš. Toda Janko prepričuje, da zadeva sploh ni tako nevarna: "Le pasti moraš znati. Vsak misli, da je padec na snegu sprejemljivejši in milejši. Vendar kmalu opaziš, da ni nobene bistvene težave. Le preveč trd ne smeš biti pri padcu." Mogoče res. Toda kdor se je kdaj razlepil po kamenju, je posledice čutil še nekaj časa. "Sploh ne," je sledil odgovor. "Poškodbe niso prehude, dvakrat sem malo bolj zares padel. Najhujša poškodba je bila nalomljeno rebro. Enkrat smo se snemali s kamero in hoteli so posneti padec. Spustil sem se prehitro in potem sem se nekajkrat prevalil." Amaterski kaskader pač.

Stahoviška melišča pa niso edina strmina, ki jo je presmučala Kamnski selekcija. Spuščala se je že po meliščih pri Vrbi na Gorenjskem, v Bohinju, Gozdu Martuljku, na Ljubelju ... "Najboljše se vozi po finem, drobnem kamenju. Poseben izziv pa je po dežju, ko zadeva še bolj drsi," sledi dodatna razlaga. Za tovrstno smučanje ni žičnic. Dostop je le z opremo na rami in hrbtu ter s hojo v hrib. Zato za zdaj ne rinejo na prav posebno težko dostopne vršace, pod katerimi so mamljiva melišča. Sicer pa je smučanje po kamnih bojda zelo naporno in nekaj spustov v kombinaciji s hojo in tovorjenjem opreme že hudo utrudi.

Opazujoč Janka, kako se spušča po "šolskem" poligonu in kasneje še malce bolj "ubitačnem" sosednjem melišču, sem najprej dobil asociacijo na ubijanje smučarskih začetnikov. Toda zadeva je glede na povprečnemu človeku nerazumno početje zelo kompleksna. Še najbolj spominja na turne smučarje, ki se spuščajo po kakšnih na videz nemogočih strminah. Malo spustiš, zaviješ, se ustaviš, iščeš najboljšo možnost za naslednji spust. Brzina pri smuki po kamnih ni ravno glavna vrlina ... "Glavna razlika je v tem, da si pri snegu navajen, da letiš, tu pa gre vse skupaj počasneje. Veliko več tudi 'bremzaš'. Pri veliki hitrosti se težko kontroliraš. Pozna se že, če je melišče mokro. Pri smučanju imaš recimo občutek, da drsiš. Pri smučanju po kamnih pa imaš občutek, da si nenehno vsaj 5 centimetrov nad tlemi. Tehnika pri smučanju po meliščih pa je približno takšna, kot če bi smučal po celem, sveže zapadlem snegu. Veliko več je dela z nogami kot s celim telesom. Težišče smučarja je postavljeno nekoliko bolj naprej. Pri krajših zavojih sta nujna odskakovanje in dober občutek za mehek prenos teže z gornje smučke na spodnjo," nas je poučil Janko.

Posebna oprema

Povprečnemu smučarju "zakrvavi srce", ko zapelje čez kamen ali prek skale, ki štrli iz snega. Tedaj se človeku zasmilijo celo smuči. Vožnja po kamnih pa se zdi še najbolj podobna tekmovanju v zaletavanju z avtomobili, kjer je končni cilj popolna destrukcija. Uničena oprema pomeni nove in nove stroške. Smučanje za magnate? Janko pravi, da ni tako. Njegova Kamnski selekcija ima neke vrste sponzorja v lokalnem kamniškem smučarskem servisu. Tam konec vsake sezone ostane kar nekaj starih smuči. Namesto da bi jih odpeljali na smetišče, končajo v predelavi. "Vsa oprema je stara. Na servisu imajo vedno na zalogi stare smuči. Lani sem jih dobil 14 parov, tako da recimo s smučmi sploh ni težav." Razen dolžine. Najprimernejše so klasične smuči, dolge od 150 do 160 cm. Večinoma so rabljene smuči daljše, zato sledi žaganje. "Če so smuči predolge, se pač odrežejo. S 180 cm na recimo 160 cm. Daljše od 180 cm pa so na koncu že predebele. Najboljše so seveda smuči originalne dolžine. Če jih dobimo, se razume." En par pa naj bi zadostoval celo za več kot štirideset voženj. Drugo je kot pri alpskem smučanju. Pancerji, smučarske palice ... Priporočeni so še čelada, nakomolčniki, nakolenčniki ... Janko, kar se oblačil tiče, prisega na stari dobri jeans. Stare "kavbojke" so najtrpežnejše pri padcih po kamnih. Vse drugo bi se hitro potrgalo. Prav tako so menda najprimernejše klasične delavske rokavice. Tiste rumene, kakršne uporabljajo zidarji. Kamniški ljubitelji precej razmišljajo tudi o preskoku iz ljubiteljskih v malo bolj tekmovalne vode. Če bi pri nas dobili dovolj posnemovalcev, bi priredili tekme tudi kje v svoji neposredni bližini. Mogoče celo v povezavi s švicarskimi somišljeniki. "Discipline, ki jih bomo gojili, so slalom, mogoče kdaj v prihodnosti skoki." Rabljenih snowboardov, ki čakajo na odhod na smetišče, je bolj malo, pa tudi vsa druga oprema je pač malo predraga, da bi končala na grušču in kamenju.