Kraljevi tolmun

Poletna in jesenska suša je reko upočasnila, da je ležala skoraj negibno v strugi. V njeni žametno zeleni gladini so se ogledovale obarvane krošnje obrežnih dreves. Poldan je bil, sonce pa se je še vedno klatilo nekje nizko, po okoliških sadovnjakih. Žarki so padali v vodo pod ostrim kotom, zato se jih je velik del odbil že na površini. Preostali so bledeli proti dnu, kjer so ustvarjali nežne migetajoče svetlobne ornamente. Rečni tolmun je bil globok in mrakoben. Prepleten je bil z mogočnimi drevesnimi debli, ki jim je erozija v desetletjih spodnesla korenine in so se nemočna prekucnila v strugo. Med seboj so se tesno zagozdila in s koreninami globoko zasidrala v ilovico, da so lahko kljubovala tudi močnim tokovom ob najvišji vodi. V senci naplavljenega lesa je počival velik sulec, nesporen vladar globin zelenega tolmuna. Največji svoje vrste in največji vseh vrst v tem delu reke si je vzel odmor po izdatnem obroku. Velik klen se je v njegovih prebavilih počasi presnavljal v čisto energijo.

Nedaleč stran je po dnu poplesoval šop svetlečih se, za ped dolgih vitkih telesc. Včasih je na hitro trznil in poskočil, potem pa poskakujoče odplesal drugam. Med nenavadno igro se je ribi približal skoraj na dotik, nato pa sunkovito poletel kvišku, se zaletel v drevesni tram in zapičen v njem za vedno obmiroval. V lesu, kjer se je novi tujek zataknil, je bilo že veliko prav takšnih šopov. Viseli so po deblih in koreninah, zapleteni med veje, in kakor božični okraski krasili dom velikega sulca. Čeprav so se svetili ravno tako lepo kot tisti na novoletni jelki, so bili ti okraski kralju voda smrtno nevarni. Za piškurnikom, šopom namišljenih piškurjev, so se skrivali veliki jekleni kavlji na tri roglje z ostrimi konicami in vabe vseh mogočih vrst. Nekatere so bile izdelki vrhunskih firm, druge, nič manj nevarne, plod domišljije domačih ribičev. Ene so bile lične, iz silikona ulite japonske ribice, druge so bile izdelane iz kovancev nekdanje države in iz plastičnih ali gumijastih trakov, ki so oponašali vitka telesca piškurjev. Vse pa so imele nekaj skupnega - globoko so bile zapete v težak, z vodo prepojen les, skupaj s po nekaj metri plapolajočega, skoraj nevidnega laksa. Starejšim se je po prepereli plastiki in oksidirani kovini videlo, da so v lesu ujete že celo večnost, druge so bile še čisto nove in na najbolj sveži med njimi je bila pripeta in z najlonsko vrvico trdno privezana še pred kratkim živa riba. Vse te vabe in ostre konice velikanu niso bile več nevarne, toda vedno znova so se pojavljale nove. Ribiči, ti neutrudni sanjači, so večni optimisti. Ves čas živijo s svojo "naj ribo" v domišljiji in vse bodo naredili, da bi jo nekoč res dobili. A danes je veliki sulec sit in nekaj časa bo minilo, preden mu bo v trebuhu spet zazvonilo in bo začel oprezati za novo hrano. Do takrat bo varen pred ribiči in njihovimi nevarnimi igračami.

Skozi gozd dristavca sem se prebijal proti dnu. Oskubljena stebla dolgih vodnih cvetnic, ki so že izgubila liste in so bila nesramno gola, so me prav nerada spuščala naprej. Ovijala so se okoli na vse strani štrleče potapljaške opreme in zatikala za ročaja podvodne kamere. Nagnil sem se na bok in zavil dol po blatni drči, med raztresenim keramičnim posodjem pa prek peščenega grebena, poraščenega z vodno kugo, in spet sem bil tam, v najglobljem tolmunu Ljubljanice. Voda je bila tako bistra, kar je za Ljubljanico posebnost, da sem že slutil najbližja podrta drevesa in tudi sulec je bil prav gotovo tam. Še vedno je bil, zakaj bi ne bil danes! Nisem ga videl, ker sem bil še predaleč, vedel pa sem, da se skriva nekje v bližini. Mogoče je na dnu, pod največjim drevesom, kjer so veje gosteje prepletene kot kjerkoli drugje, ali pa v senci pod ogromno izruvano korenino?

Spomnil sem se najinega prvega srečanja v Njegovem tolmunu. Vidljivost je bila veliko slabša kot tega dne, kakšne tri metre. Previdno sem stikal med vejami in iskal menka za dober posnetek. Nenadoma se je iz megle proti meni zapodila kot hlod velika riba. Ko je bilo že videti, da se mi bo zaletela naravnost v masko in jo raztreščila, je rahlo zavila in švignila tik ob moji glavi. Zamah njenega mogočnega repa sem občutil na desnem ušesu kot nežno opozorilno klofuto. In kakor se je pojavila, tako je izginila. Hipoma! Njen namig je bil jasen in odločen: Poberi se iz mojega tolmuna! Sicer ...!? Nad nepričakovanim srečanjem sem bil do kraja presenečen. Toda namesto da bi jo pobrisal, sem naravnal razdaljo na kameri na pol metra in upal, da se bo riba vrnila. In res se je! Ni minilo pol minute, ko je znova “napadla” in potem še enkrat. Priplavala je vedno iz iste smeri, zakrožila v meni nevidni razdalji in sledil je nov bliskovit napad. Velikanka je bila veliko prehitra, da bi jo posnel, uspelo pa mi je ugotoviti, za kakšno ribo gre. Bil je orjaški sulec z dolgim valjastim telesom in velikim gobcem, polnim močnih zob. Po treh opozorilnih naletih se je pametnejši od obeh umaknil v skrivališče, jaz pa sem zatem še dolgo uro grel vodo tolmuna in ga iskal, dokler nisem ostal brez zraka. Tako je bilo prvič v Njegovem tolmunu, pozneje sva se srečala še nekajkrat. In zdaj sem prišel spet na obisk.

Spustil sem se pod dvojno deblo in zaplaval v mrak, proti drevesnim koreninam. Na tistem mestu je vodni tok izdolbel v ilovico podolgovato kotanjo, ki so jo ribe pogosto uporabljale za skrivališče. Prikradel sem se k brlogu in prižgal močno halogensko luč. Pred mano se je izrisalo dolgo bleščeče telo z značilnim bakrenim nadihom, posuto z drobnimi temnimi pikami. Sulec je ležal podolgoma v vdolbini, kakor v gnezdu. Ni bil velik kakor On, a ga je bilo vendarle precej skupaj. Čeprav je imel glavo skrito za deblom in je nisem mogel videti, sem si predstavljal njegovo dolžino v celoti. Moral je imeti precej prek metra. Še sam sem do polovice zlezel v kotanjo in posnel dolg kader. Šele tedaj sem videl, da je tesno za njim še ena, za spoznanje krajša riba. Obe živali sta mirno prenašali moje početje, dokler se ni na vse nas spustila zavesa rjavega mulja. Ugasnil sem luč in se ritensko izvlekel iz ribje hiše. Pogledati bo treba še na dno, pod največjim drevesom, v edino preostalo skrivališče, kjer bi še lahko bil. Če le ni kje na potepu po svojih ribjih poteh, ga bom tam zagotovo našel. Poiskal sem najdebelejše deblo in mu sledil vse do sredine široko razraščene krošnje. V njene mrtve gole veje so se ujele plastične vrečke vseh barv in velikosti, raznih oblik in starosti in visele kot napol spuščene zastave žalosti. Sredi njih pa se je v soncu pobliskaval odvit trak odvržene videokasete. Med vejami je bila, pod vodo skoraj nevidna, pajčevinasto razpredena ribiška vrvica. Pazljivo, da se ne bi zapletel vanjo ali v kako drugo izmed številnih pasti, sem se med rogovilami prerival niže proti dnu. Kmalu so se veje toliko razmaknile, da sem zagledal pod sabo trdna ilovnata tla. V zmešnjavi najrazličnejše šare in naplavljenega lesnega drobirja sem iskal znane oblike - mojega ribjega prijatelja. Nič, samo davno odsluženi predmeti, kot bi iztresel vsebino srednje velike starinarnice, in pa lesa na kubike. Spustil sem se še za kakšen meter, ko sem nenadoma opazil, da se je na enem od hlodov nekaj prav narahlo in enakomerno premikalo. Pa saj to ni res ... o, pa je! Tisti premikajoči se hlod je bil On, moj stari luskinasti kamerad! In jaz sem ga zamenjal za ničvredno hlodovino. Videti je bil miren, prav nič vznemirjen, jaz pa sem lebdel dva metra nad njim in od razburjenosti v krču stiskal kamero. Tudi ko sem pristal seženj stran od njega, se mu plavuti niso niti malo premaknile, le škržna poklopca sta se v enakih presledkih odpirala in zapirala. In oči, te žive oči, so ves čas budno opazovale vsak moj premik. Izdihoval sem počasi, toda mehurji zraka so na poti proti površju ropotali po vejah in z njih trgali na desetine drobnih polžkov, ki so kot ledena sodra padali po naju. Z eno roko na sprožilcu, z drugo na stikalu za luč in z masko, tesno pritisnjeno na iskalo, sem ribo tiho prosil, naj ostane pri miru. Samo minutko še, prosim! Toliko, da te posnamem. In riba je res ostala nepremična. Znova sem pripravil kamero in se ji približal še za ped. Z novim kadrom sem bil še bolj zadovoljen kot s prvim! Riba pa je še vedno ležala pred mano, tako mirna, da sem se že zbal, ali je kaj narobe z njo. Še malo sem se primaknil, še pogumneje in še bolj poln upanja. Le trideset centimetrov oddaljena kamera je brnela sulcu naravnost v obraz. In razmerje naravne svetlobe in moje luči je bilo ravno pravšnje. Nisem mogel verjeti, da mi je uspeval enkraten posnetek ribe velikanke, ki me je že tolikokrat potegnila za nos. Filma je bilo konec in tedaj sem si nenadoma zaželel, da bi ribo za slovo še pobožal. Nežno sem se je dotaknil na boku. Prej povešena hrbtna plavut se je v trenutku napela, kot bi zategnil jadro na stari trabakoli. Umaknil sem roko in plavut se je spet povesila k počitku, kot bi riba čutila, da ji nevarnost ne preti od mene.

Na sulca in na vse njegove vodne sostanovalce je prežala neka druga nevarnost. Pred njo pa ga ne morejo zavarovati niti največja previdnost, niti dolgoletne izkušnje, niti izjemna velikost. Nevarnost je ležala in še leži skrita v kanalih višje gori ob reki. Ponavadi smrdeča in strupena leno počiva ali se neopazno cedi, včasih pa nenadoma naraste in neslišno spolzi v reko. Ena takih strupenih nevarnosti je ubila tudi njegovega prednika, ogromno ribo, kakršne ribiči, tudi najstarejši, ne pomnijo. Našli so ga naplavljenega na obali med velikim poginom rib. Bo imel On večjo srečo? Le upamo lahko, da jo bo imel in da bosta On in generacija novih rib lahko sklenila naraven življenjski krog.