Časovna kapsula

Pri National Geographicu se pripravljajo, da bodo objavili reportažo Arneta Hodaliča o Ljubljanici in daljšo zgodbo o državah, ki bodo maja prihodnje leto vstopile v Evropsko skupnost. Očitno si objave izdelkov slovenskega fotografa brez podrobnega preverjanja ne morejo privoščiti, zato je Don Belt, eden izmed glavnih urednikov revije, ki je poročen z legendarno fotografinjo Annie Griffiths, nekaj dni prebil v Ljubljani. Ker velja tudi za poznavalca Bližnjega vzhoda, je pred dvema letoma uredil knjigo Islamski svet (The World of Islam, National Geographic, Washington 2001). Prepričan je, da še zdaleč ni zmotno mnenje, da se Američani geografije učijo le takrat, ko so vpleteni v vojne, zato meni, da jih je treba po 11. septembru čim intenzivneje učiti o islamskem svetu.

Neskončno zavidam piscem in fotografom revije National Geographic, ker se lahko poglobljeno lotite posameznih zgodb.

To je res. Naši ljudje preživijo veliko časa na terenu in v uredništvu se zelo trudimo, da bi ta privilegij ohranili. Lahko pa si predstavljate, kako zelo pritiskajo na nas urednike, da bi skrčili, zelo omejili to svobodo. Finančniki nam ves čas težijo, zakaj nekoga pošiljamo na teren za dva meseca, mar ne bi zadoščala dva tedna, sprašujejo nas, ali je res tako izrazita razlika v materialu, s katerim se avtorji vrnejo, in podobno. Taka je pač govorica poslovnežev. Naš odgovor ostaja enak: seveda je velika razlika, če kdo dela zgodbo o Sloveniji dva meseca ali dva dni. Vendar nam za zdaj še uspeva ohranjati to razkošje.

Pa je zdaj težje, kot je bilo?

Da, veliko bolj se moramo boriti kot prej. Finančniki so pri reviji vse močnejši, finančni pritiski so večji. Res pa je, da se stroški ves čas višajo, vendar ne moremo vsega bremena preložiti na bralce. Pošta je dražja, dražji je papir, tiskanje ... Zato nas vse bolj in bolj stiskajo.

Za katero zgodbo ste imeli največ časa?

Pri vsaki zgodbi sem imel dovolj časa. Najdalj sem delal zgodbo o Sibiriji, kjer sem bil skoraj celo poletje leta 1990. Spremljal sem znanstveni program na Bajkalskem jezeru. Spremljal me je fotograf, žal pa njegove fotografije niso uspele in smo morali poslati drugega fotografa še za šest tednov, da je dokončal njegovo delo.

Koliko časa ste preživeli v, recimo jim tako, 'islamskih državah'?

Na Bližnjem vzhodu sem mogoče naredil pol ducata zgodb, zato sem sam in tudi z družino na tistem koncu sveta prebil kar nekaj časa. Pred dvema letoma sem uredil knjigo, v kateri so zbrani vsaj po moji presoji najboljši članki, ki jih je National Geographic v 120 letih objavil o islamskem svetu. Z muslimanskim svetom smo se ukvarjali vse od naših začetkov, to je od leta 1888. Zgodbe, zbrane v tej knjigi, so kot časovne kapsule: marsikatera med njimi nakazuje smer oziroma celo napoveduje dogodke, ki jih danes spremljamo v nosilnih prispevkih v dnevnih časopisih in drugih medijih. Še posebej jasnovidna je reportaža o Afganistanu iz leta 1921 Fredericha Simpicha. Avtor je napovedal, da bo Afganistan na hudi preizkušnji zaradi bodočih konfliktov med Vzhodom in Zahodom: Rusi, Angleži in Američani so bili vpleteni v dogodke, ki so te nemire zelo jasno napovedovali. Afganistan je stičišče kultur, ki so ga v njegovi dolgi zgodovini zavojevalske vojske večkrat pregazile. To je prostor, ki ga je težko obvladati, kjer je težko vpeljati zakone od zunaj, in je od nekdaj odlična valilnica za najrazličnejše upornike, ki znajo izkoristiti njegovo topografijo in geografijo. Simpich zelo nazorno piše o tem, zelo podobno sliko pa predstavlja članek iz leta 1993, ko so bili Rusi premagani. V teh reportažah je prikazana stopnja kaosa, ki vedno prevlada v Afganistanu, potem ko je iz države pregnana tuja sila in se plemenski poglavarji in podobni borijo za oblast. Nekatere stvari se v sto letih enostavno niso spremenile.

V Afganistanu nisem bil nikoli, tako da nimam lastnih izkušenj. Ampak to, kar so naši fotografi in pisci National Geographica odkrili leta 1920, je pravzaprav zelo podobno Afganistanu iz decembra 2001. Zgodovinske vzporednice so neverjetne. Današnji vzorec družbe je zelo podoben vzorcu s konca 19. stoletja. Današnje obdobje lažje razumemo, če pogledamo nekoliko nazaj. Spremenila se je tehnologija, orožje je boljše, imajo mogoče bolj sofisticiran pogled na svetovno politiko, mogoče je vpletenega več denarja, ampak način, kako država funkcionira, je pravzaprav enak. Spremenila so se imena, obrazi, to pa je tudi vse.

Lahko podobno sklepamo za Irak?

Mislim, da so se nekatere stvari spremenile, še več jih je ostalo enakih. Poglejmo leto 1919 oziroma 1920, ko so Britanci poskušali dobiti Irak in ga nadzorovati, ko so ustoličili Fejsala. Angleži so se tako kot danes borili za to, da bi obvladovali popolnoma isto zemljepisno, kulturno, družbeno in politično območje. Razdelitev v državi med šiiti na jugu, suniti na sredini in Kurdi na severu je bila očitna že leta 1919 pa leta 1990 in je resničnost danes. Vsak, ki poskuša vladati Iraku kot celoviti državi, mora to razumeti ali pa je v resničnih težavah.

To pomeni, da bi moral predsednik Bush prebrati vsaj vašo knjigo?

Lahko bi jo. Nekoliko sem presenečen, da ameriška zunanja politika oziroma ljudje, ki oblikujejo našo zunanjo politiko, niso boljši študentje zgodovine. Obnašajo se kot romantiki ali idealisti, kot pravi arabisti, ki so nekoč hoteli preoblikovati Bližnji vzhod. Pogovarjajo se tako, kot so se leta 1916, ko so se sporazumeli, da bodo Francozi vzeli en del, Britanci drugega in bo vse krasno. To, kar se dogaja v Bushevi Beli hiši zadnji dve leti, je zelo podobno idealizmu ali naivnosti, ki je prevladovala včasih. Kot bi držali prst na čelu in premišljevali, kako bomo na novo uredili Irak, kako bomo na novo zgradili Bližnji vzhod ... Daj, daj, beri zgodovino, to ne gre tako zlahka!

Eden glavnih razlogov za izdajo knjige je prav ta, da smo hoteli ljudi spomniti, kaj je resničnost, kateri so zgodovinski in zemljepisni temelji, na katerih stoji islamski svet. Tako malo razumemo ta svet, premalo se vanj poglobimo, preveč smo površni.

Nujno moramo prebirati stare reportaže, saj tako lažje razumemo, kaj se dogaja v sodobnem svetu. V reportaži iz leta 1950, narejeni takoj po ustanovitvi države Izrael, so se naši pisci spraševali, kaj bo s 750.000 palestinskimi begunci, ki živijo v šotorih. Naši avtorji so opozarjali, da bo to velikanski problem, ki ga svet mora rešiti, preden bo prepozno. Podobno vprašanje so postavili leta 1928 in leta 1950, vendar to vprašanje še ni rešeno. Razlog, da se še vedno sprašujemo isto, pa je ta, da na vprašanje ni še nihče odgovoril.

Kakšna je naklada vaše revije?

Skupna naklada je 8,5 milijona izvodov.

Ali lahko govorimo o kakršnem koli vplivu vaše revije na ameriški način razmišljanja?

Seveda poskušamo vplivati, vendar v Ameriki prodamo le 6,5 milijona izvodov, Američanov pa je nekaj več kot 280 milijonov. Naši naročniki so v ZDA le kaplja v morje. Mogoče imamo večji vpliv, kot bi lahko sklepali po številu naročnikov, ampak politične odločitve se sprejemajo v popolnoma drugih sferah, ne tam, kjer se gibljejo naši naročniki. Mi lahko predstavljamo informacijski, sofisticiran pogled na to, kaj je prav in kaj ni, kaj je resnično in kaj ni, ampak na politiko ZDA vplivajo popolnoma druge stvari. V ZDA je velik judovski lobi, ki ima izjemen vpliv na politične odločitve v Washingtonu, na odločitve, ki jih sprejemajo v Beli hiši, v kongresu ... In sile te vrste so precej močnejše v političnih debatah kot mi. Mi smo nevtralna sila, ki nima nobene politične moči.

Prav zdaj sem ponovno prebrala nekaj let star članek fotografinje Alexandre Avakin iz Gaze.

Kot urednik sem se z njim ukvarjal precej časa.

Besedilo, čeprav gre le za nekoliko daljše podpise k fotografijam, se mi zdi še vedno informativno, sveže, fotografije so preveč lepe ... Smehljajoča se deklica z golobom v roki se mi zdi enostavno preveč optimistična za tiste kraje.

Ta članek je bil objavljen leta 1996. To je bilo čudovito obdobje, to je bilo obdobje upanja. Hamas je vrnil orožje in dogajale so se še druge čudovite stvari. Seveda je to upanje potem splahnelo in spet je vse postalo 'normalno'. Najbrž je bil ta članek anomalija, in če bi se zdaj vrnili v Gazo, bi naredili popolnoma drugačno zgodbo. Mogoče imate prav, te slike so predstavljale upanje in pozitivno razpoloženje.

Lahko pisec vpliva na fotografije in reče, da so, recimo, preveč lepe?

S tem argumentom ne bo zmagal.

Nekatere fotografije v vaši reviji so enostavno preveč popolne, čeprav priznam, da zadnja leta ta popolnost ni več tako očitna.

Mogoče postajajo vse bolj dokumentarne. Ste videli reportažo Alexandre Boulat, narejeno med vojno v Iraku? Objavili smo jo junija letos in potem spet oktobra fotografije Randyja Olsona in Steva McCurryja ... Ti naši fotografi so bili pred vojno in med njo v Bagdadu. Za te fotografije lahko mirno rečem, da so resnično dokumentarne in izjemne, predvsem pa so fotografije, kakršnih ameriško občinstvo ni videlo. Njihova perspektiva je popolnoma drugačna: vsa Amerika je gledala le vojaške enote. Mediji so zelo enostransko prikazovali vojno. Pravzaprav sem zelo ponosen, da je naša revija prikazala drugo stran, drug pogled na dogajanje v Iraku. In fotografije so resnično dobre: niso popolne, so pa močne.

Koliko piscev in fotografov v vaši knjigi o islamu je 'domačinov'?

Zelo malo.

Se to spreminja?

Poskušamo, ampak je težko. Ne poznam prav veliko arabskih fotografov, ki bi bili dovolj dobri za našo revijo, poznam pa več piscev, ki bi jih bilo vredno imeti v reviji in jih tudi prepričujemo, da bi objavljali pri nas. A če se vrnem k tej knjigi, zelo malo tekstov je napisanih iz perspektive nekoga z Bližnjega vzhoda, bolj so pisani iz naše, zahodne perspektive.

Je za vaše bralce prepričljiveje, če pod člankom vidijo ameriški podpis, kot če vidijo tujega?

Ne vem, kaj jim je ljubše. Nam je pomembneje, da je avtor sposoben ujeti bistvo dežele tako, da članek komunicira z vsem svetom. Mogoče bi raje povabil lokalnega avtorja, vendar bi od njega zahteval, da stopi korak stran od svoje nacionalnosti in vedenja o deželi. To je težko narediti. Pisati o svojem domu je zelo težko. Marsikdo je to poskusil, pa mu je spodletelo. Eden najboljših piscev, kar jih poznam, Paul Salopek, ki je dvakrat dobil Pulitzerjevo nagrado in je naredil za nas številne zgodbe (zdaj dela predvsem za Chicago Tribune), si je zelo, resnično zelo želel delati zgodbo o meji med Mehiko in Teksasom. To je njegovo območje, območje, ki ga pozna do potankosti, ker je od tam poročal za svoj časopis, ker je tam živel ... Odrasel je v Mehiki, tekoče govori špansko, pozna vse ljudi ... Vendar se je izkazalo, da enostavno ve preveč. Ko se je vrnil s terena, mu ni in ni uspelo napisati zgodbe. Bil je popolnoma izgubljen, ker je zbral preveč snovi. Ni vedel, kako naj jo organizira, kako naj poenostavi, ni vedel, kako naj napiše zgodbo o tej meji, ki bi lahko komunicirala z vsakim ... Ni mu uspelo in zgodbo smo dali drugemu avtorju. To je bilo enostavno zato, ker ji je bil preblizu. Potreboval je kar nekaj časa, da si je opomogel od tega.

Ni mogel narediti niti osnutka. In umiral je od želje, da bi naredil to zgodbo.

V nekem vašem intervjuju sem zasledila, da delite svet na islamskega in zahodnega. Je to prava delitev? Zakaj ne islamski svet in krščanski svet ali Bližnji vzhod in Zahod ...

Ne vem. Mislim, da je izraz zahodni svet termin, ki je nastal zaradi našega načina življenja, usode, religioznega življenja, gospodarskega, kulturnega, političnega življenja; s tem označujemo predvsem Evropo in Ameriko. Podobno je, če rečem islamski svet ali arabski svet ali arabsko-islamski svet. Krajše je in zares gre le za semantiko. To vidim kot uporaben način, kadar govorimo o sedanjih vprašanjih, sedanjih konfliktnih sistemih ali celo o pogledu na svet. Navsezadnje bi svet lahko razdelili tudi na razviti in nerazviti svet, prvi in tretji svet, evropski svet proti vsem drugim ali ameriški proti preostalemu ... Zdaj je videti, da je islamski svet izpostavljen, kamor koli greš, celo v Indonezijo, Malezijo, Bangladeš, so muslimani v silovitem vrtincu zaradi svojega odnosa z vladami. Zato se mi zdi zelo uporabno pojmovanje islamskega sveta kot monolitnega, a raznolikega sveta, v katerem se nekatere bistvene stvari in pomembne vrednote razlikujejo od teh na Zahodu. Vem, da je na Zahodu ogromno muslimanov, zato se ta delitev lahko hitro sesuje, ko pogledamo nekoliko pod površje.

Bi bil ta hip svet drugačen, če bi ZDA vodili demokrati?

Mislim, da bi imeli ta hip zelo drugačen svet. Če bi bil predsednik Al Gore, tako kot bi moral biti, ker je bil pač izvoljen, bi bil zelo drugačen predsednik od Georgea Busha. Mogoče bi napadel Afganistan, mogoče, nikakor pa se ne bi zgodilo to, kar se je v Iraku. Njegov način boja proti terorizmu bi temeljil na gradnji koalicij in na sodelovanju sveta, gotovo ne bi iz vseh naredil sovražnike samo zato, ker Američani hočemo voditi svet.

Demokrati nimajo pravega kandidata?

Še ne. Zares tudi ne vidim človeka, ki bi ga lahko izbrali. George Bush bo ponovno izvoljen, in to bo resničen problem. Za ves svet. V dveh ali treh letih mu je uspelo narediti neskončno veliko škode. Skoraj je že zakuhal strašansko godljo s Kitajsko, zunanje politike se je lotil tako, kot da je treba absolutno ponižati Severno Korejo in uničiti vse, za kar si je prizadeval Bill Clinton. Njegova zunanja politika je temeljila na tem, da iz Kitajske naredi našega največjega sovražnika, potem pa je prišel 11. september in pozabil je na prejšnje projekte in Bližnji vzhod je postal idealen za uresničitev njegovih bolnih načrtov.

Kapital, denar je le del tega, kar ga vodi. Za marsikatero stvar, ki jo je naredil, so ideološki razlogi na prvem mestu. Grozljiva je tudi njegova notranja politika, saj temelji na interesih poslovnežev in tistih, ki so ga izvolili za predsednika. Tovarne, ki onesnažujejo okolje, so z njim dobile proste roke. Poskuša umakniti vso zakonodajo, povezano z okoljevarstvenimi ukrepi, odstopil je od kjotskega protokola ... Videti je, kot da želi nagraditi samo ljudi, ki imajo gospodarsko moč. Občutek imam, da Amerika postajala drugi Rim: šteje le naša korist, vsi drugi so nepomembni - ali ste z nami ali proti nam. To so njegove besede. Tako pa v resničnem svetu ne gre, ker ljudje, ki ne bodo našli svojega prostora v tem imperiju, ki ne bodo subjekt tega imperija, ker ne bo v interesu Američanov, da bi z njimi sodelovali, bodo našli pot, da ga uničijo. Imperij bo postal slaboten in bo propadel. Čaka ga počasna in okrutna smrt: death of thousants cuts.