Šette, otto, mora, cinqu, do ...

Turnir v mori cantadi, igri vaških gostiln

Zmagovalca Franko in Vitorio na levi

Zmagovalca Franko in Vitorio na levi
© Andrej Medica

Morda je malce banalno, toda katera igra je najbolj razširjena v istrskih gostilnah, predvsem v poznih večernih urah, skratka v času, ko so navzoči že primerno okajeni? Odgovor bi lahko bil dolg in analitičen, če bi hoteli upoštevati vse vidike globalizacije, glede na število priseljencev tudi različnost kultur, intelektualno raven, stopnjo izobrazbe itd. Tisti, ki ste pomislili na kakšno igro s kartami, morda na briškulo in tršet, ste v zmoti. Toda če niso karte, je kratek odgovor, ki ga izstrelimo brez razmišljanja, vsaj tisti, ki tu pa tam obiščemo kakšno gostilno, mora cantada. Ja, to je tista igra, ko nasprotnika z dlanmi tolčeta po mizi in na ves glas vpijeta cifre v italijanščini.

Moro poznajo in jo igrajo povsod tam, kjer je med obema vojnama kraljevala Italija. Če bi jo izumili v Ameriki, bi jo zagotovo vsaj v špageti vesternih igrali namesto pokra. Tako pa jo je v filmu uporabil tu in tam le kakšen velecenjen evropski režiser, na primer Passolini. Mora se sicer ne igra za denar. Strasti pa so pri igranju tako razvnete, da nazadnje namesto razglasitve zmagovalca, tako kot v vesternih pri igranju pokra, pogosto spregovorijo pesti. Danes se to sicer zgodi bolj poredko, včasih pa je bila mora ena redkih stvari, zaradi katerih je sicer miroljubnim Istranom dokaj hitro zavrela kri.

Igranje more je enostavno. Podobno je kockanju, s to razliko, da pri mori namesto kock mečemo prste svoje roke, točko pa dobi tekmovalec, ki ugane seštevek iztegnjenih prstov obeh tekmovalcev. Skratka, edina rekvizita, ki ju potrebujemo za igranje more, sta roka, na kateri je vseh pet prstov, in kreda za zapisovanje točk. Zmagovalec je tisti, ki prvi zbere enaindvajset točk. Navadno se mora igra v paru, zmaga par, ki prvi dobi dve igri. Enostavno, predvsem pa butasto, boste rekli. Pa vendar, ko poskusiš igrati, hipoma ugotoviš, da zmaga ni odvisna od sreče kot pri večini hazarderskih iger, temveč od znanja in psihičnih priprav. Posebno v času velikih turnirjev.

Priprave

Vas Pregara. Vaški kulturni dom, domača glasba, prostor neogrevan, a to nikogar od navzočih ne moti. Robustne lesene mize napovedujejo, da bo tekma ostra. Turnir naj bi se pričel ob šestih zvečer, vendar je vsem jasno, da bo, če bo začetek ob sedmih, že idealno. Kljub vsemu je navada železna srajca in vedno se najde kakšen nestrpen igralec, ki teži, kaj se še čaka, na drugi strani pa nekateri še kar iščejo soigralca in prosijo, naj se počaka. Seveda čakanje vsi izkoristijo za to, da se vrtijo okoli šanka kot čebele okoli panja. Kajti eno od načel oziroma pravil more je, da je trezen ne moreš igrati, pijan pa še toliko manj, tako da mora vsak igralec sam zase določiti tisto pravo mero promilov v krvi, pri kateri najbolje funkcionira.

Kakorkoli, končno se je pričelo žrebanje petnajstih prijavljenih parov. Bilo bi jih še več, če se ne bi možje v modrem ravno tisti večer odločili, da bodo izvajali poostren nadzor meje. V tem delu Istre kljub obljubam še ni nobenega maloobmejnega mejnega prehoda, tako da je nemoteno prehajanje meje še vedno odvisno od dobre volje policistov. Skratka, s hrvaške strani je bilo tokrat nekaj konkurentov manj. Vendar konkurenca ni bila zato nič manjša. Na turnir sta prišla že nekaj let neporažena Franko in Vitorio, ki sta organizatorjem že nekaj dni prej svetovala, naj za nagrado ne kupujejo standardne svinje, saj menda za pršute in pancete v njunih kleteh ni več prostora.

Skratka, izžrebali so tri skupine po pet parov, iz katerih se po dva para uvrstita v finale, tam pa se za zmago pomeri vsak z vsakim. Sreče pri žrebu s soigralcem Markom tudi tokrat nisva imela, saj so se v najini predtekmovalni skupini znašli najmočnejši gladiatorji. Vendar kot pravijo, upanje umre zadnje. Tako kot pri nogometu so tudi pri mori možna presenečenja. Sicer se redko zgodi, da se že v predtekmovanju pomerita vsaj na papirju dva najboljša para v igranju more, res zelo redko pa, da se v isti skupini znajdejo pari, ki si na turnirjih navadno izmenjujejo prva tri mesta.

Mora ima, kljub svoji enostavnosti, vsaj eno značilnost, ki bi jo bilo morda mogoče primerjati na primer z igranjem kart. Zagotovo vsi veste, da je pri kartanju, ne glede na igro, najpogosteje toliko pravil, kolikor je igralcev za mizo. Sam sem se s sokvartopirci že neštetokrat sprl, na primer pri taroku obvezno o tem, kdaj pagat pobere škisa, pri briškuli pa, do katerega kroga si lahko soigralca z znaki nakazujeta potek igre. Ljubi mir je vladal le, ko smo se s soigralci za pravila dogovorili že pred začetkom, vendar to še ni pomenilo, da smo partije tudi končali v duhu dobrih medčloveških odnosov. Težava pri mori pa je v tem, da je pravil oziroma nepravil toliko, da se o njih nikakor ni mogoče dogovoriti. Skratka, v prednosti je tisti, ki ima močnejše živce in zna goljufati. Prednost imajo vsekakor starejši igralci, pa ne vedno le zaradi izkušenj. Spoprijeti se z dvema šestdesetletnikoma, ki imata zaradi prekomerne uporabe motike uničene vse prste, zaradi cigaret pa hripav glas, pomeni težave. S takimi je tako rekoč nemogoče pošteno igrati oziroma jih premagati, saj jim zaradi hitrosti igre in skrivenčenih prstov pravzaprav nikoli ne moreš dokazati, koliko prstov so pokazali.

Triki

Zvok v dvorani se je v hipu spremeni v hrupno melodijo italijanske poštevanke. S soigralcem sva segla nasprotnikoma v roke in s figo v žepu zamomljala, "naj zmaga boljši", v resnici pa ... Časa sva imela le še toliko, da sva glasilke zadnjič namočila v črni bambus, saj je to organ, ki pri mori najbolj trpi. Kričanje se je pričelo:"šette, otto, mora, cinqu, do ... (sedem, osem, mora, pet, dve)" in že sta nasprotnika zbrisala eno od enaindvajsetih s kredo napisanih točk. Eden ni nobeden in igra se je nadaljevala s skorajda nadzvočno hitrostjo. Nasprotnikov narisani glavnik je izgubljal zob za zobom in v hipu je bilo ena nič za boljše. Nič hudega, navsezadnje se igra na dve dobljeni igri. Morala in upanje sta bila kljub slabemu začetku na zelo visoki ravni, saj naj bi bila sreča v nadaljevanju le na najini strani. A kaj hitro sva ugotovila, da je sreča skupaj z upanjem, veseljem in s prijetnim presenečenjem vsaj tega dne za naju ostala nekje na poti v Pregaro. Prvič, gladko sva izgubila tudi drugi niz, in to kar z dvajsetimi točkami razlike. In to proti paru, ki niti slučajno ni sodil med favorite skupine. Časa za analizo izgubljenega dvoboja ni bilo, saj naju je na drugi strani mize že čakal par dobro ogretih veteranov. Skratka, favoriziran par, pri katerem moraš biti še posebej pazljiv. Predvsem zaradi izkušenj, ki sta si jih tekmovalca pridobila na kopici turnirjev, kajti takšni stari mački poznajo cel kup psiholoških trikov, s katerimi te znajo v hipu pokositi. Eden izmed trikov je način izgovarjave števil. Mimogrede, igro so poskusili igrati tudi v slovenščini, vendar je ta povsem neprimerna za moro. Zakaj? Predvsem zato, ker imajo številke od dve do deset v slovenščini preveč soglasnikov. Pomembni so predvsem samoglasniki, na katere so končajo vse številke v tržaškem narečju: dve - do, štiri - quatro, pet - cinqu, osem - otto, devet - nove ... In ravno prava izgovarjava ponuja ogromno možnosti, da pri nasprotniku povzročiš zmedo in bes. Statistično pri mori najpogosteje pade šestica, sledita petica in sedmica, za njima štirica in osmica, tu pa tam trojka in devetka, zelo poredko pa dve in mora. Najlažje je blefirati pri šestici in sedmici oziroma pri šei in šette. Glede na to, da moraš število zavpiti v trenutku, ko odpreš dlan, izkušen igralec, ki zna pravilno povleči prvi samoglasnik, pridobi toliko časa, da lahko prešteje nasprotnikove prste in dokonča vzklik sebi v prid. Na primer vrže roko in zavpije šeeee ... ter glede na število iztegnjenih prstov doda le še -i za šestico ali -te za sedmico.

So slabi in dobri igralci more. Dober igralec nikoli ne ogrozi svoje prednosti. Edina strategija dobrega igralca je, da v nasprotniku zbudi impulzivne reakcije, ki povzročijo napake. Prepoznate jih po tem, da zelo hitro mečejo dlan na mizo, z enim očesom štejejo prste in z drugim fiksno opazujejo nasprotnika, predvsem pa nikoli ne izgubijo živcev. Povprečen igralec pa pri nasprotniku neprestano išče šibko točko in drobne napake, ko pa kakšno najde, jo tako poveliča, da se mu zazdi, da toliko obvlada položaj, da je možen razplet dvoboja en sam, in to je - zmaga.

Možnost, da bova z Markom osvojila katerega od doma ročno izdelanih pokalov, je bila minimalna. Čakala sta naju še dva predtekmovalna dvoboja. A sva kaj kmalu ugotovila, da se sreča in upanje tokrat nista samo izgubila nekje na poti, temveč sta popolnoma pozabila na naju. Naslednja nasprotnika sta bila namreč istrska različica nepremagljivih Buda Spencerja in Terencea Hilla iz najboljših časov špageti vesternov. To sta bila Vitorio in Franko. Počasi nama je postalo jasno, da je možnost za zmago ali pa vsaj časten zadetek odšla na Triglav, če ne še dlje. Po sicer uspešnem začetku sta istrska heroja takoj prevzela pobudo v svoje roke in najin začetni galop v kali zatrla.Najprej sta improvizirala nekakšen time out s prižiganjem cigarete, za kar sta porabila več kot minuto, ker naju to ni zmedlo, sta uprizorila nekakšen medsebojen prepir. In ker naju nista sprovocirala niti s tem genialno odigranim gledališkim vložkom, sta uporabila plan B. Profiči v igri z začetniki ne uživajo ravno pretirano, saj jih ne morejo premagati s taktiko, ker je začetniki preprosto še nimajo. Lokalna kavboja sta glede na to, da nikjer ne piše, da moraš prste metati na mizo, roko metala v zrak. Z Markom zaradi pomanjkanja izkušenj in zaradi hitrosti igre nisva niti enkrat točno videla, koliko prstov sta v resnici pokazala, tako da sta si nesporna favorita lahko po svojem okusu brisala točke.

Finale

Igra je potekala sama od sebe. Najglasnejša med šestimi finalisti sta bila, kdo drugi kot Franko in Vitorio, vendar tudi drugi pari niso bili od muh. Skratka, glasna in nevarna. Njuni gibi med igro so bili mirni in premišljeni. Nasprotniki so popolnoma uigrani v istem ritmu, le enkrat ali dvakrat se je zgodilo, da je kdo padel iz ritma, a to je bila zagotovo taktika. Pari, ki so še imeli možnost za zmago, so počasi odpadali, ostali so le še trije. Vitorio in Franko sta ves čas igrala na meji. Njuno metanje je bilo tako tvegano, da je bila kri nasprotnikov venomer tik pod vreliščem. Čeprav gre pri finalistih skorajda za prave profesionalce, ki pri igranju more besedne zveze fair play oziroma besede poštenost ne poznajo, je izbruh čustev neizbežen. Razpon čustev, ki se spremenijo v minuti, je neverjeten. Od strastne jeze do mazohizma, od popolne mirnosti do popolne vznemirjenosti. Reakcije finalistov so popolnoma nepredvidljive, od ciničnih nasmeškov do hihitanja za prazen nič. Mora je znanost. Čeprav se ne igra za denar, najpogosteje le za pršut in pokal, poceni večerjo pa tako ali tako dobijo vsi tekmovalci, je bil boj oster do zadnjega diha. Franko in Vitorio sta zasluženo drvela novi zmagi naproti. Napetost v dvorani je rasla in bilo je vse tiše. Slišalo se je le vpitje finalistov. Pravil, fint in goljufij je bilo tudi tokrat veliko. A ker sem še premlad in imam z igranjem more še premalo izkušenj, vam pravzaprav vseh goljufivih kombinacij ne znam razložiti, čeprav so mi jih našteli in razložili več kot sto. Poznam jih preslabo, da bi si upal pokomentirati taktiko zmagovalcev. Kakorkoli, Franko in Vitorio sta ponovno dokazala, da sta carja, saj v mori cantadi lahko zmagajo le carji.