Za demokracijo tepejo naprej

Ratibor Trivunac, študent sociologije, je član Anarhosindikalne iniciative, ki je v zadnjem času pomemben dejavnik sindikalnega življenja v Srbiji. Anarhistično-sindikalna zgodba se je začela s tiskanjem propagandnega časopisa Direktna akcija, ki ga aktivisti delijo pri vhodih v propadajoče srbske tovarne.

Kakšen je odziv delavca na zamisel, da bi sindikalno problematiko vzel v svoje roke?

Srbske gospodarske razmere so pogubne oziroma gospodarski položaj prebivalstva zunaj Beograda je poguben - Beograd je izložba, ki jo država izjemno financira, in tako nikakor ni realna podoba življenjskih razmer v Srbiji. V nekaterih manjših mestih je 80 odstotkov delavcev brezposelnih oziroma so se znašli v položaju nekakšne ekološke katastrofe, ko mnogi hitro umirajo. Ko ljudem v takšnih razmerah govoriš o anarhosindikalizmu ali anarhiji, se jim zdi ideja ustvarjanja svobodne družbe oziroma anarhije ravno tako pomembna ali enako uresničljiva kot to, da bo Srbija enkrat vstopila v Evropsko unijo. Po nekaj tribunah, ki smo jih imeli v manjših mestih z grozljivimi gospodarskimi razmerami, smo naleteli na neverjeten odziv. Ljudje so nas sprejeli popolnoma enako, kot bi sprejeli katerokoli drugo politično ali sindikalno opcijo. Menim, da je tako predvsem zaradi koncepta neposredne akcije kot primarnega sredstva boja. V času, ko iz podjetja odpustijo po 50 do 60 odstotkov delavstva, se zdi ljudem koncept boja z neposredno akcijo kot primarnim sredstvom boja čisto zanimiv.

Katera mesta imate v mislih, ko govorite o grozljivih gospodarskih razmerah?

Prav zdaj smo navezali stike s tovarno oziroma s Sindikatom brezposelnih iz Priboja. To je majhno mestece na jugu Srbije, ki ima problematično - naj jo tako imenujem - narodno sestavo, saj tam poleg Srbov živi veliko Muslimanov oziroma Bošnjakov. V takšnih etničnih okoljih ima anarhosindikalizem prednost, saj smo deklarirani antinacionalisti. Delujemo skupaj s Sindikatom brezposelnih, ki šteje pet tisoč ljudi, odpuščenih iz edine tovarne v tem mestu.

Toda če se v Srbiji že ni uveljavila ekonomska svoboda, se zdaj po poročanju medijev upoštevajo vsaj osnovne človekove pravice, kot je svoboda govora in izražanja?

Vse skupaj je ena sama velika laž, problematičen pa je tudi sam koncept človekovih pravic, konec koncev so tudi ZDA država, ki spoštuje človekove pravice. O Srbiji pa je vse povedala policijska akcija Sablja. V času izrednih razmer je bilo v Srbiji aretiranih 10.000 ljudi, 90 odstotkov ali več jih je sedaj na prostosti - vsa velika imena, katerih aretacije so pospremili veliki naslovi kot na primer "Ceca aretirana zaradi povezav s tem ali z onim klanom". Danes prihaja na dan, kakšne umazanije so se dogajale v tistem času. Nekaterim ljudem so policisti razlagali, da so aretirani zaradi povezav z zemunskim klanom, izkazalo pa se je, da so jih aretirali na podlagi obtožb o posesti trofejnega orožja. Konec koncev so takrat aretirali tudi mene in pokazali, kako raztegljiv je koncept človekovih pravic. Če upoštevamo, da sem bil zaprt zaradi enega samega besedila, zgodba o človekovih pravicah v celoti pade v vodo.

Zaradi kakšnega besedila ste bili aretirani?

V sindikatu sem po funkciji sekretar in po statutu med dolžnosti sekretarja sodi pisanje ASI-jevih sporočil za javnost. Ko so ubili Đinđića, smo tisti, ki smo spremljali poročanje elektronskih medijev, videli noro idealizacijo ubitega - iz njega so ustvarjali demokratičnega boga, ki je svoje srce položil na oltar demokracije itd. Menili smo, da je to nesprejemljivo in da je v temu neredu potreben glas razuma. Napisali smo sporočilo za javnost oziroma predstavili svoje poglede na celotno dogajanje. V besedilu smo obsodili razglasitev izrednih razmer, ki niso imele le tipičnih totalitarnih vsebin, ampak so prepovedovale kakršnokoli sindikalno delovanje, stavke; vse to pod pretvezo, da bo prepoved stavk Srbiji v pomoč, da ujame Legijo in druge Đinđićeve morilce. Na dan umora smo srbskim medijskim hišam poslali omenjeno sporočilo, vendar ga nobena ni objavila, saj je bilo v izrednih razmerah medijskim hišam v zvezi z izrednimi razmerami prepovedano objaviti karkoli, kar ni odobrila državna cenzura. Dva dni za tem se je pri meni pojavila policija in mi preiskala stanovanje. Predvidevam, da so iskali kaj nelegalnega. Ker niso našli ničesar, so me odpeljali na postajo, me tam zasliševali o besedilu itd. V zaporu sem preživel tri prelepe dni in noči z zelo zanimivo ekipo ljudi, saj sem bil klasificiran kot oseba, povezana z umorom. V celici sem bil skupaj z ljudmi, ki so bili obtoženi nabave orožja, s katerim je bil umorjen Đinđić, nabave avtomobila, s katerim so storilci pobegnili s kraja zločina itd.

Anarhiste, predvsem zaradi negativnih odzivov na taktiko Black Bloca, velik del javnosti povezuje z nasilnimi razbijači.

Osebno lahko rečem, da podpiram taktiko Black Bloca, vendar je treba potegniti jasno ločnico in vedeti, kaj to pomeni. Obstaja problem v razumevanju same ideje Black Bloca. Na eni strani obstaja Black Bloc, ki ga zares sestavljajo anarhisti in anarhosindikalisti, dejavni v svojih mestih. To so ljudje iz mreže anarhističnih gibanj z jasno profiliranimi političnimi idejami, ki z določenim ciljem napadajo predstavništva velikih podjetij, bank itd. Na drugi strani pa Črni blok v državah zahodne Evrope v velikem delu sestavljajo ljudje, ki prihajajo iz nekega kaotičnega punk backgrounda ali česa takega in imajo uničevanje za cilj sam po sebi. Njihov cilj je, da se stvari lomijo, zažigajo, to pa je seveda nekaj, česar aktivist iz anarhističnega gibanja ne more odobravati. Najboljši primer so bile solunske demonstracije, kjer sta enostavno nastala dva Črna bloka, blok anarhistov, ki se je spopadal s policijo in poskušal prodreti v rdečo cono, in tisti, poimenujmo jih kaospunkerji, ki so zažgali knjižnico in uničevali klopi po parku. Takšne stvari nimajo nobene zveze z anarhizmom.

Najpreprostejši in najpogostejši protiargument anarhizmu je trditev o utopičnem idealizmu, ki se na Zemlji ne more uresničiti.

Ko se govori o utopiji, se v glavnem govori o nečem, kar je neuresničljivo. Naj se ta fraza sliši še tako oguljeno, menimo, da utopija ni nekaj neuresničljivega, je le nekaj, kar se doslej še ni uresničilo. Načela utopije skušamo udejanjiti v naših medsebojnih odnosih, delovati želimo po načelih, po katerih menimo, da bi prihodnja družba morala delovati. Naš največji problem ni policija, naš največji problem ni država, naš največji problem ni kapitalizem, naš največji problem so pregrade, ki obstajajo v človeških glavah.