Strah pred Velikim bratom

Večina ponudnikov storitev mobilne telefonije ima v svoji ponudbi tudi lociranje posameznega uporabnika. Ta pošlje SMS, povratni SMS pa mu pove, kje natančno je. Stvar ni revolucionarna. Mobilna telefonija pač deluje tako, da sistem ve, kje približno uporabnik je. Toda to buri domišljijo številnih uporabnikov, češ da se je tako rekoč že začelo znamenito Orwellovo leto 1984 in da imajo mobilni operaterji vlogo "Velikega brata", ki nas lahko nadzira na vsakem koraku. V osrednjem nedeljskem časopisu smo pred dobrim mesecem prebrali razmišljanje novinarja starejše generacije o tem, kako bo DARS v prihodnosti dobil nadzor nad slovenskim življem zaradi satelitskega pobiranja cestnine (v mobilne telefone naj bi vgrajevali pametne kartice, s katerimi naj bi potem plačevali cestnino). Mobilni operaterji pa naj bi tako ali tako nadzirali, kje v kakem trenutku je sleherni uporabnik mobilne telefonije.

Kar se tiče pobiranja cestnine, je EU res zapovedala, naj bi leta 2010 povsod po Evropi pobirali cestnino elektronsko, prek satelitskega navigacijskega sistema. EU naj bi do leta 2008 vzpostavila svoj navigacijski satelitski sistem Galileo. Avtomobili naj bi bili opremljeni s posebnimi napravami za satelitsko navigacijo, s pomočjo katerih bo sistem izračunaval, koliko kilometrov smo prevozili recimo po avtocesti. Toda tako bo možen le nadzor vozil. Nadzor ljudi je precej bolj kočljiv. V Veliki Britaniji se je recimo pojavilo kar nekaj ponudnikov, ki zagotavljajo nadzor uporabnikov mobilne telefonije prek interneta. Uporabnik storitev dobi za aktiviranje posebno geslo, nato pa prek interneta pošlje SMS in na zaslonu se pokaže kraj, kje je izbrani človek. Večina storitve oglašuje v slogu "Nadzorujte svoje otroke prek interneta", "Ugotovite, ali je vaš partner v službi ali že na poti domov", "Pomagajte svojim uslužbencem, da se bodo laže znašli na terenu". V ZDA so recimo zelo priljubljene GPS-zapestnice za otroke, s katerimi starši prek satelitskega navigacijskega sistema ugotovijo, kje so njihovi potomci. Na Finskem celo razmišljajo o zakonu, ki bi staršem dovoljeval nadzor mladostnikov prek mobilnih telefonov. Brez njihove privolitve, do 18. leta starosti. To se ne ujema ravno z zadnjo direktivo EU o varstvu zasebnosti in elektronskih komunikacijah, na podlagi katere bo napisan tudi novi slovenski zakon o elektronskih komunikacijah. Omenjena direktiva EU "prepoveduje uporabo sledenja za informacije o mobilnih telefonih brez dovoljenja uporabnika oziroma lastnika mobilnega telefona, razen ko to informacijo potrebujejo bodisi reševalne službe ali policija". Ponudniki mobilne telefonije bodo ob klicu na številko 112 ali 113 prisiljeni sporočiti, kje klicatelj je.

Kako sistem lociranja deluje in kako je z lociranjem uporabnikov mobilnih telefonov v Sloveniji? "Če je mobilni telefon vključen, vendar ni vzpostavljena zveza oziroma ne sprejemate ali oddajate SMS-jev, sistem ne ve, na območju katere bazne postaje je uporabnik. Edino, kar sistem zazna, je lokacijsko območje (location area), kjer je uporabnik. Velikost območja je odvisna od gostote ali števila uporabnikov. V Ljubljani obstajata dve takšni območji - severni in južni del Ljubljane, eno lokacijsko območje je recimo celotna Gorenjska," je delovanje sistema sledenja uporabnikov pojasnil Ivo Kranjčevič, tehnični direktor Mobitela. Sistem mobilne telefonije pač potrebuje grob podatek, kje približno uporabnik je. Na podlagi tega podatka začne mobilni sistem ob klicu iskati uporabnika po lokacijskem območju, ki je po velikosti na ravni regije. Ko se vzpostavi zveza, sistem zazna, kje uporabnik je, na ravni bazne postaje. Kranjčevič pravi, da se v trenutku, ko se zveza prekine, uničijo tudi vsi podatki. Shranjevanje lokacijskih podatkov bi bilo predrago za mobilne operaterje, saj bi potrebovali veliko dodatne opreme. Tako shranjujejo le podatke o vzpostavljenih zvezah. Vendar le tri mesece, v glavnem zaradi morebitnih pritožb uporabnikov. Lokacijske storitve pa delujejo zgolj na podlagi zahteve uporabnika. "Gre za natančnost zgolj na ravni bazne postaje. To pa seveda ni kdove kolikšna natančnost. Podatki o lokaciji bi bili lahko še natančnejši, če bi se odločili za triangulacijo. Meritve bi opravljali iz treh baznih postaj. Vendar tega za zdaj še ne počnemo. Za lokacijske storitve, recimo, kje je najbližji bankomat, kje je najbližja črpalka ali kje je najbližja gostilna ali trgovina ..., je po mojem čisto dovolj natančnost, ki jo ponujamo," pravi Kranjčevič. Če bo v novem zakonu o elektronskem komuniciranju poudarjeno, da policisti in reševalci lahko zahtevajo lokacijske podatke, bodo morali mobilni operaterji hraniti lokacijske podatke o uporabnikih najbrž prav tako približno tri mesece. Sicer pa so lokacijske storitve še ena od domislic mobilne telefonije, za katero se je zdelo, da ima lepo komercialno prihodnost. Toda za zdaj je ponudba kot cenejša različica satelitske navigacije veliko večja od povpraševanja. Kar pa zadeva "Velikega brata", mobilni operaterji tako ali tako poimensko ne vedo, kdo so uporabniki anonimnih predplačniških storitev, kakršne so pri nas mobi, halo in mega.