Svetišče Tirolcev

Slovenijo mednarodna telekomunikacijska združenja in svetovni gospodarski forumi uvrščajo med najbolj razvite svetovne države. Pravi antipod temu razvoju pa so slovenska vlaganja v šport, še posebej v športne objekte. Če bi delali recimo svetovno lestvico glede na športno infrastrukturo, bi bila Slovenija zagotovo v družbi globalno gledano ekonomsko najmanj perspektivnih svetovnih držav. Slovenija se trenutno ponaša s tem, da nima nobenega vsaj kolikor toliko modernega štadiona (novi celjski ima perspektivo, toda za zdaj le eno samo tribuno in premajhno kapaciteto za bolj pomembne kvalifikacijske tekme za SP ali EP), športne dvorane so na robu mednarodnih standardov, elitna smučarska prizorišča, kot je Kranjska Gora, pa so videti približno kot tehnični muzeji na prostem. Vrhunec vsega pa je porušeni slovenski skakalni ponos, Planica. Nedavno so bili slovenski smučarskoskakalni navdušenci deležni radostne novice - prenovili bodo podrto Bloudkovo velikansko v Planici, ki prav v teh dneh praznuje drugo obletnico "kolapsa". Toda ob omembi sredstev, 114 milijonov tolarjev za prenovo, je jasno, da kakšnih bistvenih posegov na stari planiški velikanki ne bo. Bežna sanacija stare planiške velikanke je sprožila negodovanje mnogih, od načrtovalcev modernega športnega kompleksa do smučarske zveze, ki je izrazila mnenje, da je skakalnica v Planici recimo prenevarna za treninge mlajših kategorij. Planica bo tako ostala še vedno svetlobna leta od modernih skakalnic, ki si jih privoščijo druga skakalna središča.

Arhitekturno čudo

S strani trenerjev pa tudi arhitektov je trenutno najbolj opevana nova naprava v Innsbrucku. V primerjavi z našimi naj bi bila nekaj takšnega, kot če bi primerjali slovenske nogometne stadione recimo z amsterdamsko Areno ali pariškim Stade de Franceom. Primerjava med planiško podrtijo in ultra moderno napravo tam daleč na Tirolskem se je zdela dobra ideja za kratko odpravo v Innsbruck. Dodatno spektakularnost innsbruški skakalni napravi daje dejstvo, da je avtorica projekta Iračanka Zaha Hadid (menda ima raje, da ji pripisujejo, da je zgolj rojena v Bagdadu), ki morebiti velja za trenutno najbolj slavno arhitektko na svetu. Skakalnica na Bergislu pa je bila menda eden odmevnejših projektov, ki so ga tudi res postavili. Njeni vizionarski projekti so doslej bolj ali manj ostajali zgolj na papirju ali pa v računalniku. Sicer pa je avantagarda Zahe Hadid menda z njeno starostjo (53 let) nekoliko upadla in njeni projekti se udejanjajo po Evropi, Aziji in ZDA.

Innsbruška skakalnica je opazna že nekaj kilometrov pred Innsbruckom. Vrh stolpa se namreč kot glava kakšnega stvora iz obdobja jure dviga iz gozda nad mestom. "Hrib, na katerem stoji skakalnica, ima precej burno zgodovino, saj so našli celo ostanke iz železne dobe, pozneje pa je bila tu vojašnica cesarjevih lovcev," naju je s fotografom Ičijem poučil Harry Abfalterer, človek, ki skrbi za marketing innsbruškega čuda. Vsakomur, ki se pripelje ali sprehodi na Bergisel, hribček, ki leži malo več kot 100 metrov nad tirolsko prestolnico, postane jasno, da je skakalnica postala glavna atrakcija šele v zadnjih letih. Bergisel je nekakšno svetišče Tirolcev. Pod skakalnico je namreč vojaški muzej, posvečen cesarjevim lovcem, elitnemu polku avstro-ogrske vojske, ter številni spomeniki, posvečeni vojakom junakom iz časov K.u.K., kot Avstrijci radi pravijo nekdanjemu avstro-ogrskemu imperiju. Tirolci pa so še posebej ponosni nato, da so bili za časa Napoleona nekaj mesecev neodvisni. Tirolski uporniki so namreč prav na Bergislu premagali Francoze in njihove pomočnike iz sosednje Bavarske. Poleg vojaške in spomeniške šare so nato v dvajsetih letih zgradili prvo skakalnico. Prejšnja naprava je kar dvakrat gostila olimpijske igre. Prvič leta 1964, ko je Innsbruck kandidiral za OI, in drugič 1974., ko so olimpijske igre organizirali po naključju. Tistega leta bi morale biti zimske olimpijske igre v Koloradu. Organizatorjem pa je zmanjkalo denarja in se jih je nato usmilil Innsbruck. Skakalnica je nato bolj ali manj vegetirala in počasi propadala. Možje iz Svetovne smučarske zveze FIS pa do Avstrijcev niso bili tako prizanesljivi, kot so očitno s Planico, saj so jim postavili ultimat: ali nova skakalnica ali pa bo konec s skoki na Bergislu. Takšne sramote si trmasti Tirolci niso mogli privoščiti. Prav tako pa niso hoteli zgolj krpanja po planiško. Finančna sredstva za novo skakalnico so izprosili od države, dežele Tirolske, mesta Innsbruck in avstrijske smučarske zveze ter si zamislili skakalnico, ki bi jo lahko tudi tržili. Harry pravi, da so potem organizirali mednarodni arhitekturni natečaj, na katerega se je prijavilo sedem birojev iz Nemčije, Francije, Avstrije in Švice. Na koncu je zmagala Zaha Hadid s svojimi arhitekti. Tudi ostali projekti so bili zelo fascinantni in bi bili prav tako zelo atraktivni, če bi jih postavili. Neki arhitekt si je denimo zamislil zaletišče kot nekakšen žleb, zelo blizu zmagi na natečaju pa je bil projekt dveh stolpov v slogu nebotičnikov, med katera bi bilo vpeto zaletišče. Račun za novo skakalnico je na koncu znašal okoli 14 milijonov evrov. Postavili so jo skoraj v enem letu, za 50-letnico novoletne skakalne turneje. Vrh stolpa sicer še ni bil povsem končan, tako da je uradno otvoritev skakalnica doživela lani 14. septembra.

High tech

Skakalnico si turisti lahko ogledajo za šest evrov. Najbolj zanimivo je dejstvo, da ogled skakalnice poteka brez kakršnihkoli zoprnih nadzornikov. Tip, ki prodaja karte, nama je z Ičijem dal v roke prospekt in razložil, da je za prodajalno spominkov (v njej prodajajo vso možno kramo, povezano s skoki, od obveznih kap, majic in posterjev do znamenitih "snežnih" kugel, v katerih je - skakalec) postaja vzpenjače. In da je tam gumb, na katerega naj samo pritisneva, in to je to. V redu, sva rekla in se podala mimo betonskih tribun, ki so obvezno po avstrijsko pobarvane v najrazličnejše pastelne barve. Vzpenjača deluje kot dvigalo. S pritiskom na gumb se po klancu spusti gondola, ki se upravlja kot dvigalo. Trije gumbi - prva, druga ali tretja postaja. Druga opcija pa je "planinarjenje" ob doskočišču po 325 stopnicah. Vzpenjača vozi ob doskočišču mimo stolpov za sodnike in tv-ekipe, do odskočne mize. Nekaj korakov stran je stolp skakalnice, kar je povsem običajna pravokotna betonska konstrukcija, v kateri sta dvigali za obiskovalce in skakalce. Glavna atrakcija je vrh stolpa, kjer je razgledna ploščad na panoramo tirolskega glavnega mesta in okoliške 2000-metrske vršace. "Sedanjo skakalnico smo naredili nekaj višjo, kot je bila tista stara. Rekord, ki so ga postavili letos poleti, je 135 metrov. Kapaciteta skakalnice je 25.000 gledalcev, kolikor se jih zbere na tekmi novoletne skakalne turneje. Na leto pa imamo le dve skakalni tekmi, pozimi in poleti. Toda poleti pride le 4000 gledalcev," razlaga Harry. Zaletišče je narejeno iz keramične podlage, na doskočišču pa je na betonsko podlago nameščena plastična podlaga. Pozimi čez plastiko namestijo mrežo, na katero naložijo sneg. "Uporabljamo le umetni sneg, ki ga delajo v kraju, ki je okoli 40 kilometrov oddaljen od skakalnice, in ga nato s tovornjaki pripeljemo sem." Profesorji z innsbruške univerze pa so na odskočnem mostu namestili tudi številne svoje naprave, ki merijo, tehtajo, slikajo in računajo odskoke skakalcev in jih nato proučujejo vsakega posebej in dajejo napotke trenerjem.

Če skoki pritegnejo le 30.000 gledalcev letno, je jasno, da skakalnica od tega ne more preživeti. V bistvu služi kot nekakšno zabavišče, tematski park. K temu pa obvezno sodi še "gostinski obrat" in v stolpu so v drugem nadstropju naredili panoramsko restavracijo, ki ima celo boljši razgled po vznožju skakalnice, kot je tisti iz nadstropja višje. "Obiskovalci in skakalci si najbolj zapomnijo pokopališče pod skakalnico, saj se zdi, da letijo skoraj naravnost nanj," je nekoliko ironično pripomnil najin vodič. Subjektivno je bolj fascinanten pogled na sosednji novi nogometni štadion. Kljub temu da je Innsbruck po število prebivalcev primerljiv z Mariborom in da njihov klub igra v drugi ligi, imajo štadion za 28.000 gledalcev. Sicer pa bo tam tudi potekalo evropsko prvenstvo v nogometu. Restavracija, pobarvana v žive zelene barve, je bila skorajda predmet povod spora med gospo arhitektko Hadid in graditelji. Vztrajala je pri dolgočasni rjavi barvi, sicer se umakne iz projekta. Šele ko je prišla v Innbruck in so ji pokazali, da je vse naokoli zeleno, se je zmehčala in dovolila, da so investitorji po svoje prebarvali notranjost. Račun dobičkonosnosti se izide šele z dejstvom, da skakalnico obišče skoraj 200.000 radovednih turistov. "Prvo leto smo imeli 170.000 obiskovalcev in 25.000 gledalcev. Glede na to, da Innsbruck letno obišče okoli milijon turistov, računamo na okoli 400.000 obiskovalcev, kar je nekje maksimum. Kuhinja v stolpu je recimo zelo majhna. Skakalnico vodi avstrijska smučarska zveza, ki je zadovoljna z njenim trženjem," pravi Harry. 200.000 obiskovalcev pomeni 1,200.000 evrov dohodka samo od vstopnine. Poleg tega restavracijo za zabave in prezentancije najamejo podjetja, ki hočejo biti malo bolj fensi. Upravitelji skakalnice pa imajo na drugi strani tudi nekaj težav. Prva se je zgodila na snowboard skokih. Zbralo se je ogromno ljudi, program so spremljali DJ-i. Skakalnica je imela le dva izhoda in prireditev se je le zaradi dveh izhodov končala tragično, saj umrlo nekaj obiskovalcev. Druga težava, pravi Harry, pa so sosedje skakalnice. Slednji neverjetno obožujejo mir in ne dovolijo, da bi recimo na skakalnem stadionu organizirali koncerte ali kakšne druge podobne prireditve pozno v noč. Pa čeprav bi bil skakalni stadion zaradi oblike arene več kot idealen prostor.