Ustvari si svoj raj

Svet je sicer drek, ampak vseeno napredujemo. Če nič drugega, imamo vsaj prebivalci tistih globusovih reženjčkov, ki si lahko privoščijo čofotanje po cyberpeskovniku, čedalje imenitnejše možnosti pobega, z vsakim letom zmogljivejše hišne prijatelje, ki nas vsak mesec popeljejo v bolj mavrična eskapistična prostranstva. Podatki o prodaji računalniških iger sicer pričajo, da človeška bitja najraje bežimo v bombardiranje, obglavljanje in podobne metode maltretiranja drugih človeških bitij, a po novem bodo imeli - če bo šlo vse po sreči - svojo igro tudi tisti predstavniki skupnosti, ki si želijo globalno vas teraformirati v prej nesluten paradiž.

Jacqueline Ann Stevens je mlada dama, ki ne mara "realistov", saj jih tako kot Nietzsche doživlja kot ljudi, ki so se do zob oborožili proti strasti ter domišljiji in bi svojo notranjo votlost radi spremenili v stvar ponosa in ornamentacije. Pisateljica, politična teoretičarka in profesorica na University of California v Santa Barbari se je namenila ustvariti računalniško igro za vse, ki se niso našli v prejšnjem opisu in ki bi radi z aktivno on-line soudeležbo ustvarili vsaj e-utopijo, če že realne ni nikjer na vidiku. Avtorica projekta, ki ga je finančno in promocijsko podprla tako ugledna ustanova, kot je londonska galerija Tate, se je pri postavljanju osnovnih parametrov svojega projekta agoraXchange v celoti oprla na lastno knjigo Reproducing the State, ki si je za izhodišče zastavila eno izmed Freudovih kasnejših tez, da nam je večina naših tako čislanih institucij neprimerno bolj v gorje kot v slast in bi jih veljalo čim prej škartirati. Če so bile tovrstne teze veljavne v času Freuda, so bržčas prav tako relevantne tudi danes, ko trdno vemo, da živi več kot milijarda naših sosedov brez pitne vode in več kot dve brez elektrike, tretjina vseh življenj na svetu pa ugasne zaradi izstradanja ali bolezni, ki bi jih bilo mogoče vsekakor preprečiti. Svet kot celota preprosto ne deluje.

Temeljne premise morebitne on-line Indije Koromandije so štiri, in sicer:

vsakdo se lahko preseli kadarkoli in kamorkoli, narodi, kot jih poznamo, so zastarela kategorija, koncept teritorialne pripadnosti se skozi desetletja tako rekoč povsem izniči;

na svidenje tradicionalni družini, točneje, vse "družinske" povezave ne bazirajo na genetskem izhodišču, temveč jih ljudje izbirajo glede na osebne preference in se tudi potrdijo s pravno zavezujočimi pogodbami;

docela izkoreninjen je proces dedovanja: ko naskočiš večna lovišča, tvoje nakopičene zaklade posebni globalni komiteji redistribuirajo po vsem svetu, pač glede na konkretne potrebe.

nič več lastništva zemlje, oblast podeljuje najemniško pravico posameznikom in združbam, ki s svojo aktivnostjo dokazano ne škodujejo sobitjem.

Projekt agoraXchange.net naj bi na istoimenskem spletnem naslovu štartal 1. februarja in naj bi v prvi fazi privzel obliko odprtega foruma - kot se po krajšem premisleku strinja tudi sama avtorica, naj bi šlo v tem obdobju za chat kanal za utopiste, ki se bodo intenzivno pogovarjali o tem, kakšno igro bi se radi igrali. "Za zdaj imamo zgolj osnovno ogrodje, background zgodbe, kako se je utopični prevrat sploh zgodil - ki pa v resnici sploh ni pomemben, osebno me neprimerno bolj zanima, kakšen bo končni konsenz spletne skupnosti: ključno je, da se bodo v nastali simulaciji novega svetovnega reda upoštevala izhodiščna štiri pravila, in osebno me blazno zanima, kakšen svet bo na tej podlagi nastal. Na primer: če eliminiramo koncept dedovanja in lastništva zemlje, bodo participanti zopet ustvarili tak stekli materializem, kot ga vidimo vsak večer v sklopu TV-poročil, ali pa se to vendarle ne bo zdelo smiselno?"

Prva stvar, glede katere se bodo morali udeleženci spletne agore zediniti, bo sam sklop merila za posameznikov uspeh v krasnem novem svetu. Če to kar naenkrat ni denar, kaj potem? Slava? Duhovnost? Koeficient toplega harmoničnega sobivanja z bližnjimi? Seks? Tako rekoč vsak aspekt igre bo podvržen debati, dokler ne bo čez nekaj mesecev poseben komite določil osnovnih prototipov igre, kakršno bi si člani skupnosti želeli igrati. Za zdaj trdno velja zgolj to, da bo šlo za spletno geopolitično simulacijo ne popolnega, temveč boljšega sveta, skozi katero naj bi se čim več priklopljencev zavedlo, kako slabo je večina reči dandanes v resnici urejena. Avtorica vsekakor računa na naravnost neverjetno predanost svoje uporabniške baze, med katero naj bi se potem tudi rekrutirali ustrezni računalniški programerji. Čeprav naj bi za projekt sumljivo zagrizeno zanimanje pokazali pri Sonyjevem igričarskem oddelku, igra verjetno ne bo zares množična, nekaj tisoč ljudi bi že štelo za velik uspeh, kot na primarno ciljno skupino pa Jacqueline računa na on-line politične aktiviste in študente. Patološki gamerji bi verjetno izrazili kategorično nemotivacijo do igre, ki bi jo morali najprej sami ustvariti in nato v njej še ne bi imeli možnosti nikogar bombardirati.

povezava