Sedežnica vrh gore

Prejšnja sreda. Kanin, naše edino pravo visokogorsko smučišče. Nekaj pod 2200 metri nadmorske višine. Smuke željan mladenič iz Tolmina je brezskrbno vstopil v gondolo in ta se je začela vzpenjati. Pa smučar tistega dne ni okusil sladkosti belih strmin. Na odseku, skozi katerega je tisti hip potoval, je namreč iz kolesja izpadla žičničina transportna vrv. Žičnica se je zato avtomatsko ustavila. Brez skrbi, gondola, v kateri je bil smučar, ni zgrmela v globino, kot se je zaradi dotrajanosti nosilne jeklene vrvi zgodilo leta 1979 na Golteh, kjer je bilo nekaj smučarjev tudi huje poškodovanih. Ne, sneto kaninsko vrv je ustavil varnostni sistem. Gondola je tako le obstala v zraku. Gorski reševalci so do ujetega fanta prišli šele čez dve uri in po še dveh urah dela mu je le uspelo spet stopiti na tla. Tisti smučarji, ki so obstali na Kaninu, pa so si morali pomagati sami. Nekateri so v dolino smučali, drugi so jo mahnili peš do nižje ležeče postaje gondolske žičnice, nekateri pa so noč prebili kar v restavraciji vrh Kanina. Zanimivo je, da so sistem, ki je na Kaninu v sredo odpovedal, pred kratkim obnovili in da so takrat zamenjali tudi kolesje in nosilne vrvi. Zakaj je torej prišlo do napake? Direktor Alpskega turističnega centra (ATC) Kanin Aleš Uršič nam je povedal, da je prišlo do podobne okvare, kot je gumidefekt na avtomobilu. Počila je gumijasta obloga na enem od koles.

Pa kaninska žičnica sploh ni bila edina, ki je obstala v zadnjih dneh. Le nekaj dni prej je odpovedala naprava na Voglu, na še enem slovenskem visokoležečem smučišču, s katerega se ponuja eden najlepših razgledov na Triglav. Na Voglu namreč v nedeljo zjutraj niso mogli pognati "najmočnejše nihalke v Sloveniji", v katero so pred poltretjim letom vložili 1,6 milijarde tolarjev. "Če imate moderen avto, vam tudi lahko nekaj majhnega crkne. Pregorel je majhen čip, ki sicer stane 700 evrov. Nato smo si ga izposodili v Pivovarni Union in težavo okoli 14. ure odpravili," pravi direktor Žičnic Vogel Tomaž Šumi. Smučarski dan in dnevni zaslužek pa je bil takrat že izgubljen.

Čeprav so napaki hitro odpravili, pa je direktor Rekreacijsko-turističnega centra (RTC) Krvavec Jasto Marcon opozoril, da bi bil problem lahko precej hujši, če bi odpovedal računalniški program, ki ureja žičničarske prevoze. Zakaj? Sliši se neverjetno, ampak slovenski žičničarji sploh nimajo orodij za upravljanje z omenjenim programom. Kako je to mogoče? Ker jim orodij dobavitelji nočejo dati. "Tako bi morali priti k nam serviserji z Dunaja in šele oni bi lahko odpravili napako. Pred dvema letoma nam je mrknil računalniški sistem in na srečo je, preden so prišli z Dunaja, v sistem vdrl gospod, ki se na to spozna. Dobaviteljem smo že predlagali modemsko povezavo s serviserji, a o tem nočejo niti slišati," pravi Marcon.

A prejšnji teden na srečo ni mrknil računalniški sistem. In ponovimo, napravi, ki sta odpovedali na Kaninu in Voglu, tudi nista bili zastareli. Bili sta novi oziroma prenovljeni. Večina slovenske žičničarske infrastrukture pa je hudo zastarela. Žičničarji sicer veliko vlagajo v posodabljanje naprav, le tako lahko namreč ohranijo dovoljenja za obratovanje, in dela jim nikoli ne zmanjka, saj slovenska smučišča krasijo tudi številni muzejski primerki. Petindvajset ali trideset let stare žičnice pri nas pač niso nobena redkost. Naložbe pa stanejo. "Slovenija sploh nima predstave, koliko to stane," nam je potožil upravitelj enega od slovenskih smučišč. Za kašne številke gre? Na Golteh so na primer rabljeno 700-metrsko trosedežnico v Italiji kupili za 760.000 evrov. V ceno seveda niso všteta gradbena in montažna dela. Za 1750 metrov dolgo novo priklopno štirisedežnico, ki si je tudi želijo, pa bi morali pri sosedih odšteti bajnih 4 ali 5 milijonov evrov. Zato resno razmišljajo, da bi raje kupili enako, vendar rabljeno žičnico, ki bi stala pol manj. Vendar se z vlaganjem v žičnice nujno potrebne naložbe še ne končajo. Zaradi muhastih zim je treba vlagati tudi v umetno zasneževanje, v akumulacijska jezera, pa v dodatno ponudbo. Zaradi teh, sicer nujno potrebnih naložb se je v hudih težavah znašel že marsikateri smučarski center. Pravzaprav vsi, ki v zaledju niso imeli dobrostoječih lastnikov. Pa še uspešen lastnik ni dovolj za uspeh, saj nekateri kljub uspehom smučarskih naložb ne znajo ali pa nočejo reševati. Tako smo bili zadnje čase priča številnim prisilnim poravnavam, zamenjavam lastnikov, ogledom tujih investitorjev ... Kaj se torej dogaja s slovenskimi smučišči? Katerim se bo uspelo izkopati iz hudih finančnih težav?

Štajerski reševalci

Zadnja novica je prišla iz podjetja Unior Zreče. Podjetje, v okviru katerega zelo uspešno deluje Unior turizem, upravljavec dobro obiskanih smučišč na Rogli in Term Zreče, je prejšnji teden sporočilo, da namerava marca vendarle objaviti namero o prevzemu RTC Krvavec. Ideja o povezavi Rogle in Krvavca je sicer že dolgo znana. Med družbama obstaja tudi že dogovor, da lahko smučarji z vstopnicami, kupljenimi na Krvavcu ali Rogli, smučajo v obeh centrih. A kaj se je zgodilo s Krvavcem, nekoč uspešnim sindikalnim smučiščem za Ljubljančane, da ga morajo zdaj reševati štajerski kolegi? Razloge lahko najdemo kar v naložbah, v katere so se podali leta 2000. Takrat so kupili novo kabinsko žičnico in topove, za kar so zapravili 1,7 milijarde tolarjev, potem pa naložb nikoli niso pokrili. Še več, lanska izguba je bila rekordna, 570-milijonska. SKB banka, večinska lastnica RTC Krvavec, se je zato odločila, da svoj delež (ki po dokapitalizaciji znaša 90 odstotkov) proda. In vse od takrat velja Unior Zreče za podjetje, ki bi Krvavec lahko spravilo iz rdečih številk. Česa natančno pa bi se lotili? Direktor RTC Krvavec Jasto Marcon pravi, da o konkretnih načrtih ni mogoče govoriti, dokler prevzem ne bo dokončen. "Lahko pa povem, s kakšnimi težavami se soočamo. Parkirišč je premalo, razširiti je treba sisteme za zasneževanje, se bolj angažirati pri zagotavljanju stalnih gostov, ki jih nimamo. Potrebujemo tudi nove žičnice. Stare obratovalno dovoljenje sicer imajo, ampak leta prinesejo svoje," pravi Marcon, ki sicer dvomi, da je smiselno vlagati v popravilo starih žičnic. Sploh dve na Krvavcu sta kritični. Najstarejša je letnik 1967. "Trenutno pa stoji 31 let stara dvosedežnica, pri kateri sta šla dva zobnika. Zanju bomo morali odšteti od 18.000 do 20.000 evrov." Sicer pa so podobnih misli kot na Krvavcu tudi na Rogli. Srečko Retuznik, direktor smučišč na Rogli, je namreč prepričan, da pri kupovanju žičnic "pravilo 'Nisem tako bogat, da bi kupoval staro.' še vedno drži."

Smučišče, pred katerim so boljši časi, mnogi vidijo tudi v Kranjski Gori, nekdaj mondenem smučarskem letovišču, ki mu je največjo klofuto bržkone prisolila Mednarodna smučarska zveza. Ta je že večkrat zagrozila, da bo Kranjski Gori vzela smučarsko tekmo za svetovni pokal, če v Podkorenu namesto predpotopne žičnice na tekmovalni poligon ne bo kaj kmalu vozila nova štirisedežnica. Nove naprave ni in ni, grožnje so zato vse pogostejše. Letošnji pokal Vitranc kljub temu bo. Kot kaže, pa naj bi ga vendarle ohranili tudi v prihodnje. Prejšnji teden so organizatorji tekme sporočili, da so le dobili gradbeno dovoljenje za novo štirisedežnico. Ohranitev tekme in sploh rešitev celotne Kranjske Gore pa so že konec lanskega leta napovedali Štajerci, ki so sredi decembra postali novi večinski lastniki RTC Žičnice Kranjska Gora. Na pomoč je priskočil Športni center Pohorje, torej še eno uspešno štajersko smučarsko podjetje, ki je 75,53-odstotni delež odkupil od Arkade in Tehnouniona, ki sta sicer svoja deleža že pred časom neuspešno ponujala tudi kranjskogorskim hotelirjem. Štajerci so zdaj nase prevzeli tudi 1,5 milijarde tolarjev težak kranjskogorski dolg, za naslednji dve leti pa napovedujejo še za 1,25 milijarde tolarjev naložb. Najprej seveda v novo štirisedežnico. Pravijo, da bi za rabljeno napravo odšteli okrog 350 milijonov, če bi se odločili za novo, pa 550 milijonov tolarjev. In ker imajo Mariborčani tudi obilo izkušenj s prirejanjem smučarskih tekem, ne preseneča, da so jih na Gorenjskem sprejeli odprtih rok, tako RTC Žičnice kot občinski funkcionarji. Novo lastništvo so med tem že občutili tudi smučarji, saj smučarske vstopnice, kupljene v Mariboru ali Kranjski Gori, že veljajo v obeh centrih. Veljajo pa tudi na Kopah in Ribniškem Pohorju, ki sta tudi že nekaj let v rokah Športnega centra Maribor. Ta je z zadnjim "prijateljskim prevzemom" postal največji smučarski kompleks v državi.

Tuje naložbe

Na Golteh, ki s 1550 metri nadmorske višine ponujajo razgled celo na Snežnik, so se reševanja težav lotili nekoliko drugače. Leta 1999 je Rekreacijsko-turistični center Golte, ki je bil takrat v stečaju, na dražbi kupilo južnotirolsko podjetje Dr. Schaer in Reden. Italijani so se lotili gradnje infrastrukture za umetno zasneževanje, razširili so proge, vendar se niso najbolje znašli ne pri pridobivanju papirjev ne pri stiku z lokalno skupnostjo in lastniki zemljišč. Marca 2002 jim je prometni inšpektorat zaradi dotrajane nosilne vrvi nihalke Žekovec celo prepovedal obratovanje. Ko so Avstrijci nato skušali vrv zamenjati, je prišlo do hude nesreče, v kateri sta umrla dva delavca. Italijani so se nato odločili poiskati partnerja. "Lani so tako v Premogovniku Velenje, ki naj bi ga zaprli čez 20, 25 let in išče programe za prezaposlovanje delavcev, predlagali, naj Italijani ostanejo 50-odstotni lastniki, 50-odstotni lastnik pa bodo postala slovenska podjetja in okoliške občine, s tem da bi upravo prevzeli Slovenci. Vrednost italijanskega kapitala je 2,1 milijona evrov, tolikšna je tudi vrednost slovenskega kapitala," nam je povedal direktor današnje družbe Golte Ernest Kovač. Pa se Italijanom sploh splača vlagati v smučišče na skrajnem južnem robu Alp, ki meji na kraški svet? "Res so že mislili, da je bila investicija zgrešena. Zdaj pa so videli, da se gostje vračajo, da nas je lokalna skupnost dobro sprejela in da so poslovni rezultati ugodni, in so pripravljeni investirati." Zdaj iščejo celo tretjega partnerja, ki bi bil pripravljen vložiti še 2,1 milijona evrov. Zanimivo je, da je projekt Golte tudi prvi skupni projekt, pri katerem aktivno sodeluje devet občin iz zgornjesavinjsko-šaleške regije, ki naj bi v prihodnje tvorile skupno regijo. Kakšni pa so načrti? Načrt za naslednja štiri leta je ocenjen na osem milijonov evrov, med drugim pa zajema ureditev dostopa iz smeri Ljubnega in Mozirja, hitro štirisedežnico in podaljšanje obstoječih prog. Te se zdaj raztezajo med 1400 in 1600 metri nadmorske višine, v prihodnje pa naj bi se smučišča iztekla na 1050 metrih.

Še en utapljajoči se smučarski center, ATC Kanin, se je pred kratkim odločil vzeti vajeti v svoje roke. Na ogled tamkajšnjih smučišč so povabili predstavnike uspešnega francoskega podjetja Transmontagne, ki upravlja z osmimi žičniškimi sistemi v Franciji, Italiji in Švici, ukvarja se tudi z gradnjo pokritih smučišč, zanimalo pa se je tudi že za več slovenskih smučišč. Za ATC Kanin, ki je sicer v večinski lasti države, so časi težki. Čeprav smučišča na Kaninu segajo 2200 metrov visoko, sta jim jo zagodli dve zeleni zimi. Kljub temu so v novitete vložili več kot 1,2 milijarde tolarjev. A za nujna dela, recimo za odpravo zastarelih naprav, zaradi katerih se Kanin ne more primerjati z nekaterimi novejšimi smučišči v bližnji okolici, ali pa za umetno zasneževanje, bi potrebovali še vsaj 1,7 milijarde. Pa to še ni vse. ATC Kanin bi trenutno potreboval tudi 220 milijonov za poplačilo upnikov. Zdaj upajo na pomoč iz evropskih strukturnih skladov, iščejo pa tudi partnerja, ki bi poskrbel za dolgoročni razvoj Kanina. In Transmontagne, s katerim se zdaj resno pogovarjajo, se zdi najverjetnejši reševalec. Francozi so sicer že povedali, da so v Kanin pripravljeni vlagati le, če se bo povezal s smučiščem Nevejsko sedlo na italijanski strani meje, na kar so na Kaninu pripravljeni, svojo odločitev pa naj bi sporočili do konca zime.

Nejasne usode

Transmontagne pa se trenutno zanima tudi za Žičnice Vogel, ki so decembra dočakale prisilno poravnavo, kar je njihov dolg zmanjšalo za pol milijarde in zdaj znaša "le" še slabo milijardo tolarjev. Direktor Žičnic Vogel Tomaž Šumi je kljub temu optimist in računa, da bi dolg lahko odplačali še letos. Če bo sneg, seveda. Današnji lastniki Vogla so KD Group, SOD, KAD, ribniški sklad za regionalni razvoj in Sklad za razvoj Triglavskega narodnega parka, saj je Vogel del našega edinega nacionalnega parka. "Dobro bi bilo, če bi imeli lastnika iz 'foha', tako kot ga imata Krvavec ali Kranjska Gora. Kar idealno bi bilo, če bi bila vsa slovenska smučišča pod enim lastnikom, ki bi vedel, za kaj v tem poslu gre. Predstavniki podjetja Transmontagne so bili presenečeni nad velikostjo Vogla, zanima pa jih nakup celotne ponudbe, tudi hotelov." Za Vogel so se pred leti zanimali tudi Američani. "A so postavili nerealne zahteve - lastništvo nad zemljiščem in dovoljenja za gradnjo. To pa v Bohinju seveda ne gre."

Tudi za Veliko planino, ki poleti slovi po številnih kravah, ki mulijo travo na tamkajšnjih pašnikih, se zanimajo tujci. Kot pravijo v družbi Velika planina, so najresnejši Francozi in Nizozemci. Edini lastnik družbe Velika planina, kjer so prvo žičnico zgradili leta 1964, v začetku januarja pa je dočakala prisilno poravnavo, je zaenkrat še občina Kamnik. Ta pa Velike planine, ki jo pestijo tudi zelene zime in slabe cestne povezave, ne more sanirati sama. Letos je kljub drugačnim napovedim zaživela tudi Kobla, ki so ji mnogi napovedovali podobno usodo, kot jo je doživelo smučišče Zatrnik, ki je zaradi nesoglasij med lastniki zemljišč in upravljavci smučišča ugasnilo. Čeprav je bil lani sprejet novi zakon o žičničarski dejavnosti, ki je v imenu javnega interesa med smučarsko sezono omejil pravice lastnikov zemljišč, na katerih so smučišča. Smučarskemu centru Žičnice, turizem in gostinstvo Kobla je še pred novim letom grozil stečaj, nato pa so zadevo rešili tako, da sta njegova 90-odstotna lastnika postala njegova upnika, podjetje Filbo in Gozdno gospodarstvo Bled. Zdaj morajo odplačati še 230 milijonov dolgov.

Jasno je, da so za velike težave številnih slovenskih smučišč največkrat kriva vlaganja v naložbe, ki pa so tako osnovne, da brez njih sploh ne bi mogla obratovati. Zato se seveda pojavlja vprašanje, ali se smučarska dejavnost v Sloveniji sploh še splača. Med drugim že zaradi naravnih zakonitosti. V tujini se smučišča na 1600 metrih nadmorske višine običajno šele začnejo, v Sloveniji pa imamo nad to višinsko točko le peščico prog. V Mariboru se smučišče konča celo na 325 metrih. Nizka nadmorska višina pa s seboj potegne bistveno več stroškov. Direktor ATC Kanin Aleš Uršič, ki je tudi predsednik združenja slovenskih žičničarjev in se mu zdi povezovanje slovenskih smučišč smiselno, na to odgovarja: "Vsem je jasno, da boš v smučariji težko koval dobičke. Te lahko dobiš le posredno, z gostinstvom, hotelirstvom." Večina upravljavcev smučišč pa ima v posesti le žičnice. Vložiti bo torej treba še ogromno. Pa bo reševalcev dovolj za vsa smučišča?