Toleranca se grdo gleda

V predvolilnem letu nam lonec rukajo ravno dovolj, da je postalo boleče jasno, kako smrdljiva in strupena je brozga karantanske kolektivne podzavesti, ki ponavadi tri od štirih let lenobno in sesirjeno klokota zunaj interesov teh ali onih parlamentarnih struj. Verižna reakcija tudi od državnih institucij stopnjevanih sistemskih prenapetosti, demagoškega dobičkarstva in totalne osebnostne omejenosti je pripeljala do obdobja, ko vsak normalen človek verjetno kar malce nerad lista po dnevnem tisku v strahu, kakšno nadaljnjo izjavljeno nizkotnost bo tam notri zasledil. Tako je bil paranoični listač toliko topleje presenečen, ko je konec januarja v Dnevniku prebral izjave strpnosti in zdravega razuma dr. Antona Stresa. Pomožni mariborski škof, katerega beseda nedvomno nosi velik vpliv znotraj najeminentnejših krogov slovenske RKC, se je zelo jasno opredelil tako glede vprašanja izbrisanih kot glede kalvarije v zvezi z gradnjo džamije na Ljubljanskem barju. "Strinjali smo se, da jim je država z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev naredila krivico in da jo je treba popraviti," je dr. Stres dejal v zvezi z izbrisanimi, konkretno pa se je zavzel tudi za gradnjo džamije in celo dodal, da bi mu bilo osebno bolj všeč, če bi jo namesto na obrobje postavili "na obljudenem kraju, sredi življenja".

Dr. Stres nekaj tednov kasneje pravi, da je dobil znotraj najširših katoliških krogov na te svoje besede same pozitivne odzive in niti enega izraza nestrinjanja. Nasploh se mu slovenska družba ne zdi kaj bistveno bolj ksenofobična kot druge, morda smo včasih samo malce bolj ranljivi ob reakcijah na nekatere izvenserijske pojave, ki jih ne znamo ustrezno relativizirati in jih posledično ne vzeti preveč zares. Poleg tega gre po njegovem ločiti med nekaj izpostavljenimi mnenji iz pisem bralcev in prepričanji tihe večine, hkrati pa je močno izražanje čustev tudi odziv na propagiranje nekaterih ekstremnih pozicij na drugi strani, kot primer bi recimo navedel projekcijo džamije titanskih dimenzij pri večernih poročilih ali vztrajanje gejevskih aktivistov, naj se zveza istospolnih partnerjev izenači z institutom družine. Dr. Stres namreč ne nasprotuje nastajajočemu zakonu o registraciji istospolnih partnerskih zvez, če bi se ta zakon ne nanašal zgolj na istospolne partnerske zveze, ampak bi govoril o pravni ureditvi materialnih pravic, ki izhajajo iz življenja v skupnem gospodinjstvu. Pomožni mariborski škof bi domeno tega zakona zato razširil tudi na druge vrste zvez, ki temeljijo na življenju v trajnem skupnem gospodinjstvu, kajti nikakor ne more privoliti v kakršnokoli pravno enačenje istospolne partnerske zveze in tradicionalno pojmovane heteroseksualne družine.

"Nedvomno ne more biti prav nobenega dvoma glede tega, da moramo imeti vsi enake verske pravice," dodaja v zvezi z vprašanjem gradnje džamije. "Problemi vsekakor obstajajo in se je treba o njih pogovarjati. Tukaj živeči muslimani imajo prav, ko nam očitajo, da jih nimamo pravice dolžiti za tisto, kar se dogaja po mnogih njihovih matičnih državah, to je podobno kot takrat, ko se katoliki hudujemo, da nam nekateri očitajo inkvizicijo in kolonizacijo Srednje Amerike, s čimer nimamo mi tukaj in zdaj seveda absolutno nič! Vseeno pa je treba po drugi strani opozarjati na konkretno stanje v nekaterih državah: v Pakistanu je recimo pred leti katoliški škof napravil samomor - si predstavljate? - v protest proti tamkaj veljavnemu zakonu o blasfemiji, po katerem je moč katolike zaradi njihove veroizpovedi celo kazensko preganjati. V Turčiji, ki je ena najbolj laičnih muslimanskih držav, po radiu recimo ni dovoljeno napovedovati katoliških dogodkov. Vsekakor se mi zdi prav, da bi se pogovarjali tudi o takih rečeh."

Dr. Ivan Štuhec pravi, da ga v zvezi s temi vprašanji moti predvsem, kako se je začelo v javnosti v zadnjem času na veliko žonglirati s ksenofobomanijo, ko se skuša ljudem ob vsakem družbenem problemu takoj dopovedati, kako strašansko nestrpni so. "V resnici gre za povsem realne družbene probleme, ob katerih preprosto mora priti do polarizacije in se seveda morajo slišati zelo različna mnenja, ne pa da se nekoga ob vsakem nestrinjanju nemudoma označi za fobika. Po natanko isti logiki bi lahko rekli, da pri nas naravnost mrgoli katolikofobov, pa tega ne govori nihče od nas." Po njegovem gre pri večini teh polemik za posledico izrazito ideoloških konstruktov. "Če pristajamo na to, da narod in nacija nimata kriterijev, ki jih lahko postavljata tudi drugim, se preprosto razpustimo! Če pa to imamo in imajo tudi povsod po svetu, imamo verjetno tudi pravico postavljati pogoje. Multikulturnost in multireligioznost je nova ideologija, ki jo širijo ultralevičarske struje, kar v praksi pomeni, da so postale pri nas kar naenkrat vse druge religije pomembnejše kot judovsko-krščanska. Mene pa zanima, koga hodijo gledat Japonci v Evropo. Prav gotovo ne hinduističnih in budističnih templjev! Če ne bomo imeli spoštovanja do lastne tradicije in identitete, potem vam povem, da je vsa ta multikulturnost navaden larifari!"

Kar zadeva izbrisane, se dr. Štuhec zavzema za preverjanje posameznih primerov in popravo vseh morebitnih krivic: "Špekulantom in prevarantom pa nimamo kaj podarjati. Če si hotel in si poskrbel za to, si državljanstvo najbrž lahko dobil. Ne rečem pa, da ni tudi takih državljanov, ki sploh ne vejo, kaj se od njih zahteva, vsaj dokler ne trčijo ob prvo konkretno birokratsko oviro. Takim pa je vsekakor lahko bila storjena krivica." V zvezi z gradnjo islamskega centra poudarja pravice vsake verske skupnosti do sakralnega objekta, zanima pa ga predvsem, zakaj ni vsa ta medijska in politična kampanja zagnala podobnega vika ob nedovolitvi gradnje kakšne katoliške cerkve: "Sprašujem se, zakaj je islamska religija glede tega zdaj v kar nekam privilegiranem položaju! O tem vprašanju se piše na veliko zdaj nekaj mesecev, salezijanci pa so si v Mariboru dvajset let zaman prizadevali dobiti dovoljenje za gradnjo svoje cerkve, in to v delu mesta, ki cerkve sploh nima! Tudi v primeru nesojene gradnje v Velenju niti približno ne piha medijsko tako ugoden piš!"

Nadalje bi dr. Štuhec pri novogradnji na Barju pričakoval, da se bo - tako kot so se povsod po svetu - arhitekturno prilagodila prostoru: "Po Torontu nisem videl nobenega minareta, da bi štrlel od nevemkod, pa sem hodil mimo džamij!" Za konec pričakuje konkretne pisne dogovore med državo in predstavniki vsake izmed večjih svetovnih religij, tako tudi muslimanske, iz katerih bo med drugim jasno razvidno, kaj se bo v tem kulturnem centru dogajalo in kaj ne. To ne pomeni, da želi muslimansko prebivalstvo kakorkoli odtujiti politični participaciji, ravno nasprotno, po njegovem bi morali slovenski muslimani dobiti posebne politične predstavnike na lokalni in na republiški ravni. Kar se tiče predloga zakona o istospolnih partnerskih skupnostih, se mariborski teolog zavzema za enake državljanske in socialne pravice prav vseh državljanov, hkrati pa se ne sme in predvsem ne more izenačevati tisto, česar sploh ni mogoče izenačevati. Konkretno to pomeni, da istospolni pari nikakor ne morejo nikoli dobiti pravice do posvojitve, razmejitev pa mora biti jasna tudi na deklarativni, simbolični ravni: tudi če bo novi zakon sklop pravic in dolžnosti članov istospolnih skupnosti obravnaval na skrajno podoben način kot zakon, ki ureja področje tradicionalistične heteroseksualne družine, mora nujno iti za drug, povsem ločen zakon, ne pa da se novi neposredno sklicuje na starega. "Veste, pri tem izsiljevanju, da bi se eno nujno enačilo z drugim, tu gre za nič drugega kot za izrazito ideološki boj!" Ideološki boj, dr. Štuhec, v katerem s podobno vnemo sodelujete tudi vi! "Res sodelujem, kaj pa hočem!"

Teolog in profesor Svetega pisma dr. Jože Krašovec je bil sprva izrazito previden pri pogovoru z nami, saj je prepričan, da je postala ta celotna tematika v Sloveniji zgolj objekt totalne politične in medijske manipulacije in se je o njej prav zaradi tega maltene nemogoče kvalitetno javno pogovarjati. "Konkretne teme, ki zadevajo temeljna vprašanja vrednostnih postavk in človekovih pravic, se izrabljajo samo še za strankarske interese: konec koncev, ker se tako izrabi čisto vsaka druga stvar, zakaj se ne bi tudi ta?" Tovrstno ideološko manipuliranje s človeškimi usodami naj bi bilo že po sami logiki stvari prej domena političnih opcij, ki zagovarjajo laičnost, nedavno zmanjšanje priljubljenosti teh struj v javnomnenjskih raziskavah pa naj bi zgolj kazalo, da jim je grdo spodletel njihov primarni namen, namreč slikanje družbe, v kateri se same strastno borijo za demokratizacijo, medtem ko se jim na drugem polu v bran vedno znova postavi toga in monopol ustvarjajoča rimskokatoliška cerkev.

Kar se tiče konkretnih vprašanj, se v vprašanje izbrisanih ni poglobil dovolj, da bi lahko odločno zatrdil, ali se je krivica zgodila ali ne ("Če se je, jo je treba brez nadaljnjega popraviti!"), bistveno bolj pa se je poglobil v vprašanje gradnje nesojene džamije na Ljubljanskem barju. V tem sklopu želi kot kristjan in Evropejec na prvem mestu poudariti absolutno in neodtujljivo pravico muslimanskega prebivalstva do svetišča, ki izhaja ne samo iz krščanskega personalističnega principa svobode duha in osnovnih civilizacijskih norm, temveč tudi iz posebne pozornosti, sočutja in skrbi, ki jih je vsak kristjan v sklopu gostoljubja in osnovne človeške spodobnosti dolžan izkazovati vsem priseljencem. "Temeljni problem pa nastopi ob vprašanju, za kakšen tip svetišča gre. Kje je meja tistega, kar smo moralno še dolžni podpirati?"

V tem primeru naj bi se meja postavila prav pri takem velikem islamskem centru; temu je treba izreči odločen NE! "RKC nima nikjer v Sloveniji takega centra, kot ga želijo postaviti oni. Tak center daleč presega potrebe števila tukaj živečih islamskih vernikov - ravno včeraj je v debati mešane družbe, kjer je prevladovalo levo agnostično prepričanje, obveljalo mnenje, da gre pri gradnji tega objekta za čisto navadno provokacijo, ki seveda ni sad tu živečih vernikov, temveč mednarodnega islamskega kolektivizma, ki je kot vsak kolektivizem po definiciji nedemokratičen. Po mojem iskrenem prepričanju bi morale vse demokratične države absolutno brez pardona pritiskati na vse nedemokratične - in to ne samo na islamske - in potem ko bomo imeli vsi enake pravice, potem se lahko začnemo pogovarjati. Ko pa vidim, kako nimajo kristjani v številnih muslimanskih državah prav nobenih pravic, ko ljudje pristanejo po zaporih samo zato, ker se razglasijo za kristjane, no, takrat se vsekakor ne morem strinjati s prej omenjeno provokacijo!"

Moje podvprašanje, ali ne gre po redukciji ad absurdum zgolj za odblesk pravila Tam doli žrejo kristijane, zato bomo tudi tukaj žrli muslimane, je sogovornik označil za vrhunsko manipulacijo, na katero z veseljem odgovori, in sicer: "Absolutno se zavzemam za to, da jim omogočimo vsa svetišča, ki jih potrebujejo, čeprav oni nam tako osnovne pravice pogosto odrekajo! Prav gotovo ne smemo biti taki kot ti diktatorji, kot tisti šejki! Dolžni smo pritiskati na tiste praznoglave in domišljave potentate, ki jim princip demokracije ne pade niti na pamet! Kjerkoli je islam postal vodilna religija, se je vzpostavila diktatura. Avtomatično. Pravice drugih vernih pa so se vse prepogosto zreducirale na absolutni minimum!" Pogovor sva končala s temo zakona o registraciji istospolnih partnerskih zvez. Temu zakonu nasprotuje, saj bi legalizacija tovrstnih pojavov pomenila rušenje koncepta absolutne nenadomestljivosti družine, ki zahteva sama na sebi izjemno odrekanje in boj s strastmi in vabami, recimo vabo nezvestobe: "Tako kot si moramo mi stalno prizadevati, da krotimo strasti, si morajo gotovo tudi homoseksualci. Poleg tega pa se vsaka legalizacija zlorabi, da hočejo še več, in tako ni sčasoma nobene meje več!"

Nadškofa Franca Perka se osebno spomnim kot moža, ki je pred meseci pošteno, dostojanstveno in predvsem strpno opravil verjetno vseeno nekoliko nehvaležno nalogo ponovne posvetitve Doma svete Neže na Kumu po domnevni desekraciji, ki naj bi jo bili zagrešili oboževalci skupine Laibach s svojim vdorom. Dolgoletni belgrajski pastir v naši družbi sicer opaža indice strahu in samozagledanosti, ki izhajajo tako iz pregovorne majhnosti kot iz desetletja trajajoče ideološke zaprtosti slovenske deželice, hkrati pa realna stopnja Slovenčeve ksenofobije vseeno ne pomeni resnične nevarnosti odprtemu in gostoljubnemu sprejemanju drugačnih ljudi. V slovenskem srcu namreč bije neka "zdrava etičnost", ki je nedvomno posledica večstoletne krščanske vzgoje: "Kristjan preprosto ne more biti ksenofob, kot tudi ne morejo biti ksenofobi naši sodržavljani, ki morda sicer niso verni, pa so jih vseeno izoblikovale zgodovinske krščanske vrednote našega civilizacijskega obzorja."

Kar se tiče vprašanja izbrisanih, se tudi on vanj ni poglobil dovolj, da bi lahko zatrdno presojal o dejanskosti navedenih krivic, če pa so se krivice zgodile, jih je treba nemudoma popraviti: "Tudi tistim, ki so se takrat trudili svoj status pravno urediti, pa jim je bilo to morda na ta ali oni način onemogočeno. Vsekakor ne moremo ugoditi tistim, ki so svoje pravice v ustreznem času odklonili, ker pač niso resno računali s Slovenijo. V Beogradu sem večkrat slišal stališče: Idite, Slovenci, idite, za godinu dana ćete nas na kolenima moliti da vas opet primimo!" Vse, kar lahko zagotovo reče, je, da je debata v državnem zboru na to temo prenapihnjena in na trenutke prav odiozna, vprašanje pa za ceneno nabiranje volilcev zlorabljata obe strani.

Kar se tiče gradnje džamije, se zdi nadškofu Perku samo po sebi umevno, da imajo muslimani pravico ne samo do molilnic, temveč nedvomno tudi do politično-kulturnega središča, kakršen bi objekt na Barju gotovo bil. "Po mojem ne more temu nasprotovati prav noben kolikor toliko razumen človek!" Pri tem bi osebno sicer pričakoval, da bi se v Evropi živeči muslimani zavzeli za pravice v matičnih islamskih državah živečih kristjanov, vsekakor pa bi bila džamija Ljubljani lahko samo v okras in bi pred Evropo, po kateri džamije danes rastejo kot gobe po dežju, lahko pričala predvsem o slovenski strpnosti, kakršno je treba na vsakem koraku nedvomno gojiti in podpirati. Zadnja izmed treh predvolilnih tem, torej vprašanje istospolnih partnerskih zvez, je med nama povzročila največ nestrinjanja, saj gospod Perko, ki konkretne vsebine zakona sicer ne pozna, uzakonitev partnerskih zvez vseeno pojmuje kot zločin nad družino, osnovno celico človeške družbe, od katere zavisi celotno moralno zdravje socialnega organizma.

"Veste, katoličani smo odločno proti temu in ne boste med nami verjetno našli nikogar, ki bi take reči podpiral, vsaj nikogar, ki svojo vero jemlje resno. Tako stališče iz božje besede izhaja tako jasno, da ne more biti o njem nobenega dvoma, veliki primer Sodome in Gomore pa jasno kaže, da v primeru, ko tako početje podpira celotna družba, celotna družba kliče nase kazen." Na tej točki je moj sogovornik jel zagovarjati stališče, ki se mi zdi osebno nekoliko protislovno, namreč da ne sme biti po eni strani prav nobene diskriminacije žrtev tovrstnih bolestnih in nenravnih nagnjenj, po drugi pa naj bi bila ena temeljnih dolžnosti države, da dela jasno vrednostno in z zakonskimi ureditvami podprto hierarhijo med homo in hetero usmerjenimi partnerskimi zvezami. Pojavi istospolnih nagnjenj naj bi se v družbi sicer tolerirali, nikakor pa ne odobravali: "Spominjam se, ko sem prišel v semenišče in nam je škof Vovk razložil, kako je pri njih s kajenjem: kajenje, je rekel, se pri nas tolerira, torej grdo gleda, hahaha!"