Debakel v puščavi

Ameriški kongresniki so Pentagonu zaukazali, da mora biti do leta 2015 vsaj tretjina ameriških vojaških oskrbovalnih vozil brez človeške posadke. Robotska vozila naj bi precej zmanjšala število žrtev pri vojaških posegih, ki je, kakor vidimo recimo v Iraku, kar visoko. Oskrbovalna in izvidniška vozila so namreč med bolj priljubljenimi tarčami obcestnih zased. Ameriški vojski je uspelo razviti povsem spodobna letala brez človeške posadke predator, ki opravljajo izvidniške naloge. Hkrati so lahko opremljena tudi z raketami za napade na kopenske cilje. Toda pri zemeljskih vozilih je zgodba povsem drugačna kot pri zračnih plovilih. Ameriški vojaški raziskovalni inštitut DARPA je prejšnji teden v kalifornijski puščavi Mojave pripravil prvo dirko DARPA Grand Challenge z namenom ugotoviti, kako daleč je razvoj vozil, ki bi bila sama sposobna premagovati najrazličnejše terenske ovire. Na tekmovanje so se prijavili različni mojstri od carjev domačih delavnic, ki tekmujejo na "robotskih" bitkah, kakršne so RoboWars, pa vse do nadobudnih študentov različnih univerz in znanstvenikov, zaposlenih v ameriški vojaški industriji. Nagrada je bila mamljiva. Milijon dolarjev za zmagovalno vozilo, ki bi prevozilo 230-kilometrsko razdaljo v manj kot desetih urah (prvotna trasa dirke naj bi potekala celo med Los Angelesom in Las Vegasom, nato pa so ta megalomanski načrt nekoliko omilili).

Na startu se je nazadnje pojavilo 15 ekip od 25 prijavljenih. Že pri spremljanju razvoja vozil je postalo jasno, da bodo nekatera stala tudi po več milijonov dolarjev. Navsezadnje je samo DARPA v tekmovanje vložila 13 milijonov dolarjev. Ekipam so na pomoč priskočili sponzorji, večinoma vodilna ameriška tehnološka podjetja, ki so tekmovalce oskrbela z najrazličnejšo opremo, kot so laserji, različni senzorji, računalniška oprema, satelitska navigacija in vozila sama ... Šlo je predvsem za predelane tovornjake, terence, puščavske bagije ali štirikolesne terenske motocikle, oborožene z goro najrazličnejše opreme. Eden izmed mojstrov robotskih dvobojev je ameriškim novinarjem pred dirko pripovedoval, da je svojega štirikolesnega terenskega kawasakija dobil od lokalnega zastopnika japonske tovarne motociklov, opremil pa ga je z GPS-napravami, sonarjem, radarjem, giroskopi in zelo hitrim računalnikom. Med dodatno opremo je bilo sprva uvrščeno tudi orožje, izdelano iz stare mikrovalovke. Z elektromagnetnimi valovi bi lahko scvrl nasprotnikovo elektroniko. Vendar je DARPA na prvem tekmovanju prepovedala oborožene spopade. Ti tudi niso bili potrebni. Dirka se je namreč kmalu po startu spremenila v grotesko.

Po pravilih, ki jih je postavila DARPA, ekipe po startu niso smele več upravljati vozil oziroma kakorkoli vplivati na njihovo vožnjo. O vožnji je odločala oprema. Če so senzorji ali radar zaznali oviro na poti, je računalnik sam določil, kako se ji izogniti. Pred dirko je menda na internet pricurljal zemljevid proge in že tedaj so se pojavile prve kritike, češ da je vse skupaj postalo nezanimivo. Ekipe bi namreč lahko vozila vnaprej sprogramirale glede na progo in teren. Vendar to ni kaj dosti pomagalo. Večina vozil je obstala že na prvem kilometru. Najpogostejši vzrok so bile težave s satelitsko navigacijo (eno vozilo se je na veliko žalost njegovih stvariteljev zaradi tega neprestano vozilo v krogu), odpovedovali so zavorni sistemi ali pa so se vozila zapletla v ovire iz bodeče žice. Dražja vozila so imela že na začetku večje možnosti za uspeh. Toda le dvema je uspelo prevoziti 10-kilometrsko razdaljo. Najdlje je prišel eden od favoritov, predelano vozilo hummer z imenom Sandstorm, ki so ga izdelali mojstri robotike s pittsburške univerze Carnegie Mellon ob pomoči sponzorjev, kakršni so Intel, Boeing, Catterpilar ... Njihovo vozilo je omagalo na dvanajstem kilometru, ko je nasedlo in se mu je zlomila sprednja os. Njegovi avtorji so bili kar malce razočarani, saj so pričakovali, da bo vozilo zmoglo vsaj pol predvidene poti. Prepoznavanje ovir in lukenj z robotskim vidom je eden večjih izzivov, s katerimi se prav zdaj spoprijema robotika. Sandstorm pa je hkrati postavil rekord, saj je bil prvo tovrstno vozilo, ki je zmoglo tolikšno razdaljo s hitrostjo 65 kilometrov na uro. Znanstveniki inštituta DARPA so priznali, da jim je doslej z robotiziranimi vozili uspelo premagati največ 10 kilometrov s polovico manjšo hitrostjo. DARPA je tudi že napovedala, da bo veliko dirko ponovila že čez dobrih 18 mesecev. Z enakim nagradnim zneskom. Toda dirke robotiziranih avtomobilov bodo očitno v prihodnosti povsem vsakdanje. Podobno tekmovanje je že za septembra letos napovedala pred nedavnim ustanovljena zveza International Robot Racing Federation (IRRF). S prav tako milijonskim dolarskih nagradnim skladom. IRRF je drugače od DARPE nevladna organizacija, ki hoče z najrazličnejšimi dirkami robotov pospešiti tehnološki razvoj. Namesto v vojaške namene pa je, kot so njeni člani zapisali na spletni strani, njen temeljni cilj razvijati robotsko tehnologijo v bolj humane namene. Robotizirana vozila bi namreč zelo olajšala življenje slepim ali invalidnim ljudem, ki pač ne morejo voziti klasičnih avtomobilov ali uporabljati prevoznih sredstev. Namesto za vojaške namene bi takšna vozila lahko uporabljali tudi pri delu v nevarnih razmerah ali pa bi z njimi zagotavljali pomoč na krajih, kjer je dostop z navadnimi vozili skorajda nemogoč.