Mladi nihajo

Kako lahko igralec, ki vso sezono daje po dve točki, v hipu eksplodira kot denimo Ožbolt na tekmi z Efes Pilsnom in postane ključni igralec?

Samo trdo delo na treningih, dvakrat na dan po dve uri in pol. Samo tako lahko doseže tako raven, da lahko igra vrhunsko. Kajti če je igralec zanemarjen in če se z njim ne dela, ne more igrati tako. Kar se tiče Ožbolta, je že od samega začetka dobival veliko priložnosti in je na začetku igral več kot Petrov. Na primer začel je tekmi Evrolige z Barcelono in Partizanom doma. Do poškodbe, ki ga je za dalj časa oddaljila. Na treningih je bil vedno prizadeven in priden. Gre pa za mladega igralca, ki zelo niha. Pri njem ne moreš vnaprej vedeti, kaj ti bo kak trenutek dal.

Ožbolt je očitno imel tudi srečo, da se je poškodoval Štelmahers?

Ne gre za srečo, tudi na tekmi z Zvezdo je igral odlično, pa takrat ni bil nihče poškodovan. Nikoli ne delim igralcem minutaže vnaprej, nikoli jih ne ločim na mlade, stare, črne, bele ali po religiji ... Enostavno ločim boljše in slabše igralce. Če dobro igra, bo dobil več priložnosti. Eno je pripravljenost, drugo pa dnevna forma. Zgodi se, da je igralec v dobrem stanju, ampak na sami tekmi ne odigra tistega, kar si od njega pričakoval. Morajo se pokriti psihološki, sociološki in taktični dejavniki, da lahko igralec dobro odigra.

Če nekomu ne daš priložnosti niti za minuto, se težko preveri njegova dnevna forma. In če dodamo še to - tudi Boisa in Petrov sta nihala, pa sta izkušena igralca, vendar se jima je odprlo.

Petrov je osvojil slovensko prvenstvo, odigral je dve leti Evrolige, osvojil je francosko prvenstvo, član je reprezentance, pa vseeno niha. Ampak igralcu, ki je bolj izkušen, je jasno, da mu človek bolj zaupa kot mlademu igralcu, ki tudi zelo niha.

Pravite, da so igralci dobro trenirani, ampak v čem je trik, če primerjamo Olimpijo in Crveno zvezdo. V Zvezdi je serija mladih igralcev, pri Olimpiji pa je minutaža mladega vala izjemno majhna, pa imate kratko klop. Zakaj so ti igralci časovno precej bolj omejeni kot pri Zvezdi?

Sagadin ima drugačen koncept. Oni ne igrajo v Evroligi, ne igrajo v ritmu četrtek-sobota in ni jim treba priti med prvih šestnajst v Evropi, kar je bil naš cilj. Ima tudi drugačno filozofijo, kar se tiče rotiranja igralcev. Veliko trenerjev rotira veliko igralcev, potem pa doživijo druge kritike, ki pravijo, da se igralec razigra, pa ga pokličeš iz igre, in spet ni prav. Sam se držim načela, da pri igralcih skušam ugotavljati njihovo formo na tekmah, tekmo pa odigrajo tisti, ki so v najboljši dnevni formi. Ne določim vnaprej, da bo Ožbolt igral dve minuti, ampak če Ožbolt igra dobro, bo dobil daljšo minutažo. Loviti rezultat in hkrati dajati priložnost več igralcem, ki nihajo, ni mogoče. Ni problem samo Ožbolt. V Olimpiji več igralcev niha. Že v prvi peterki imamo Rahimića, ki nikoli ni igral na ravni Evrolige in nikoli ni igral dveh tekem na teden. Tudi drugi igralci niso imeli takih izkušenj, da bi igrali na taki ravni.

Pavič je lani za Pivovarno Laško igral zelo dobro, v Olimpiji pa deluje na tekmah tako nebogljeno, da gledalci dobivajo občutek, da je nenadarjen začetnik?

Mogoče, ker je preskok v kakovosti zelo velik. Zato je potrebno veliko truda, potrpljenja in vztrajnosti, da se doseže vrhunstvo, še težje pa je ostati na vrhu in funkcionirati dolgo časa na visoki ravni svojih sposobnosti.

Lani je v isti ligi Goodyear igral dobro.

Drugačna je konkurenca znotraj ekipe, drugačna so tudi sama tekmovanja. Nasprotniki so drugačni. V Laškem ni igral ritma četrtek-sobota, ker ni igral v Evroligi.

Ali to pomeni, da konkurenca hendikepira igralca?

Konkurenca te lahko premaga ali pa te naredi močnejšega. Kdo bi lahko vnaprej trdil, da ne bi danes v Laškem spet dobro funkcioniral? Drugače je igrati, kadar so nasprotniki slabši, ko ni pritiska rezultata in ko ni velike konkurence. Nekateri igralci zaradi konkurence znotraj ekipe slabše reagirajo, ker čutijo pritisk. Drugi pa spet ravno takrat eksplodirajo. Nekateri igralci, kadar ne igrajo pod pritiskom, kadar so razbremenjeni, igrajo odlično, drugi pa počepnejo, ko čutijo pritisk medijev in rezultata. Razlika je tudi v osebnosti. Igralec se mora razvijati kot celota. Preskok iz lige Goodyear enkrat na teden v ekipo, kjer je velika konkurenca in pritisk rezultata, kjer se igra dvakrat na teden in igraš v Evroligi, je velik. Pomembno je igrati kakovostno v kontinuiteti.

Toda nekaterih igralcev med tekmo ne preskusite in jih vnaprej izključite. Ali to pomeni, da ste se zavestno odločili, da Zagorac, Šmigič in Mali ne bodo sodelovali v igri, saj sploh ne dobijo priložnosti?

Na začetku sezone sem pričakoval, da jim bom namenil več minutaže, vendar sta pomembnost rezultata in zahtevnost tekem naredila svoje. Problem je tudi, da pri meni že šesti, sedmi in osmi igralec nihajo v igri in so nepredvidljivi. Včasih je bilo v Olimpiji deset kakovostnih igralcev, ki so znali držati razliko, pa smo jih lahko deset rotirali in sta enajsti in dvanajsti tudi dobila priložnost. Letos pa je proračun kluba takšen in je le pet igralcev, ki so dokaj izkušeni, drugače pa je z Anagonyem, Pavičem, Ožboltom, ki jim manjka izkušenj. Ožbolt je odlično odigral na srečanju z Efes Pilsnom in s Crveno zvezdo, slabše pa na drugih tekmah. Pokazali smo, da igralcem zaupamo in jih dobro treniramo, da tudi ko pride do nepričakovanih poškodb, vseeno zmagamo zaradi kolektivnosti. Zadnja tekma je pokazala, da je mogoče hendikep v kakovosti nadomestiti s kolektivno in borbeno igro.

Imate igralce, ki jih rotirate, nekaj igralcev pa je tako rekoč zunaj rotacije. Zakaj mladi igralci ne dobijo priložnosti niti v ligi Goodyear?

Težko je razvijati ta potencial, še posebej, če imaš v ekipi toliko takih, ki nihajo, in hkrati še loviš rezultat. Kakovost je močnejša, ker ni več outsiderjev, da ne morejo nikogar dobiti. Nas je dobil Slovan, ki je v spodnjem delu lestvice, dobil pa je tudi Zvezdo, Krko, Budučnost, Split. Kot trener vsem 14 igralcem ne morem ugoditi, da bi bili vsi zadovoljni. Če bi lahko vsem razdelil minutažo in bi bili rezultati najboljši, bi bil najbolj zadovoljen. Tudi zato treniramo toliko časa, ker želim, da se vsak razvija individualno, ampak za skupen cilj.

Toda vse se začne pri kadriranju. Ena stvar je bila popolnoma iracionalna, zakaj ste najeli Olumindeja?

Na centrskem položaju se je pojavila poškodba Rahimića. Anagonye pa je mlad igralec, ki zelo niha. Šlo je za talentiranega igralca z velikim potencialom, ki pa bo žal ostal samo potencial, dokler se ne bo spustil na realna tla in začel trdo delati. Na trgu je s takim proračunom težko iskati, saj je trg zelo omejen. Na začetku sezone sem hotel Kuqota, Žižića, Mujeznovića. Ampak Žižić ima 250.000 dolarjev zagotovljene pogodbe na banki, plus premije. Mi smo mu lahko ponudili le polovico tega zneska, zato nismo bili niti blizu temu, da ga dobimo. Trg je tak. Lahko konkuriramo le s tem, da se igra v Evroligi, da se dobro trenira in da bo to za igralca odskočna deska. Težava je v tem, da liga NBA dela veliko škodo evropski košarki, saj jemlje ne samo kakovostne košarkarje, ampak tudi potenciale. Tam ne dobijo priložnosti in malo trenirajo. V evropski košarki, kar se tiče centrov, kakovost pada. Ker je povpraševanje po centrih veliko, ponudba pa majhna, je cena centrov enostavno ogromna. Ker je kakovost slaba, cena pa visoka, je težko dobiti košarkarja, ki bi prišel za malo denarja in je hkrati kakovosten. Oluminde je talent, ki je res zamenjal veliko klubov. Za nas je bil sprejemljiv, ker je prišel za manjši denar, pa to ni bilo tako malo.

Koliko pa je stal?

O znesku ne bom govoril. Drag igralec, hkrati pa ne more ponuditi za to ustrezne kakovosti. Poskusili smo z njim. Pričakoval je veliko, imel je visoko mnenje o sebi, potem pa je na treningu doživel frustracijo. Ko mu daš priložnost, je ne izkoristi, hkrati pa zahteva še več priložnosti. Težava je bila v tem, da sem verjel, da ga lahko spustim na realna tla, da bo treniral, da bo skozi trening dvignil svojo raven pripravljenosti.

Je Anagonye del Olimpijine prihodnosti?

Mene je zadovoljil in upam, da bo trdo delo nadaljeval. Verjamem vanj. Kar se tiče prejšnje selekcije igralcev in možnosti izbire, je to vse posledica trga. Igralci imajo najvišje cene po končani sezoni. Se pravi, da je treba čakati. Po eni strani nimaš veliko denarja, po drugi strani trg diktira visoke cene; ko se sezona konča, igralci čakajo na čim več ponudb, potem s pomočjo menedžerjev dvigujejo cene.

Ampak če imate z igralcem pogodbo za dve leti, potem njegova cena po prvem letu ne povzroča težav?

To je drugače. Tudi Jurak, Dujmović in Ilievski so imeli pogodbo. Enostavno ne moreš zadržati igralca, ki mu drug klub ponuja štirikrat več kot mi.

Ali ni tudi s finančnega vidika pametno vlagati v mlajše igralce?

Olimpija to počne vsako leto. Mi naredimo igralca in ga moramo prodati, da preživimo. Tudi če imamo najtrdnejše pogodbe, se pojavi problem: povpraševanje po dobrem igralcu je veliko, mi pa moramo napolniti proračun. Takega igralca ste prisiljeni prodati, da lahko preživite. To ni samo pri Olimpiji. Benetton ni mogel zadržati Langdona, ker je bil Efes Pilsen finančno močnejši. Zdaj se pojavlja še nov tip problema, ko je težko dobiti že kakovostne talente. Včasih so bogatejši klubi samo spremljali igralce in jih pustili, da delajo v kakovostnih okoljih. Nato pa so ugotovili, da se jim ne splača igralca samo kontrolirati, ker potem, ko doseže tržno ceno, postane zelo drag. Za nas je to še večji problem, ker nimamo denarja, da bi kupili že narejenega dobrega igralca, tem, ki jih še dobimo, moramo dati ugodnosti v pogodbi, tako da ne moremo dobiti velike odškodnine, nenadoma pa ne pridemo več niti do talentov, ker jih že pokupijo večji klubi.

Ravno zaradi tega bi morali dobivati mladinci Olimpije, ki so vseskozi državni prvaki, več priložnosti.

Težava je v tem, da prehod od mladincev k članom ni tako lahek. Tu so starši, moraš se odreči prijateljem, ker treniraš dvakrat na dan, moraš se odločiti, ali se boš vpisal na fakulteto ali igral košarko, ker študirati in trenirati dvakrat na dan ni več mogoče. Družina te mora podpirati, da se začneš s košarko ukvarjati profesionalno. Poleg tega je tu še adolescenca.

Zakaj ne dobijo priložnosti?

Če jim bo uspelo na treningih dokazati, da so boljši od Štelmahersa in Petrova, in če bodo na tekmah dokazali, da so boljši, bodo igrali. Težko je dati priložnost večim igralcem in hkrati loviti rezultat.

Včasih so največji zvezdniki uspeli že kot mladinci: vzemimo Kičanovića, Vilfana, Dražena Petrovića, vsi ti so bili pri osemnajstih že igralci evropskega formata. Bili so ljubljenci trenerjev, vsi so jim gledali skozi prste. Zakaj se kot trener ne odločite za enega ali dva, jima pogledate skozi prste in ju forsirate ne glede na kikse?

Trudim se po svoji moči delati rezultat in razvijati mlade igralce. Če imaš sedem ali osem kakovostnih, ki ne nihajo, lahko daješ minute mladim igralcem. Dražen je kot najboljši evropski košarkar grel dve leti klop v NBA, toda z vztrajnostjo in samodisciplino ter trdim delom se dokazal tudi čez lužo. Banjalučko pivaro smo pri njih premagali v zadnjih sekundah. Kako naj damo v igro Šmigiča in tvegamo? Kot trener bi bil najsrečnejši, če bi tem igralcem lahko dal priložnost in dosegel visoke cilje. Pet ur na dan se trudimo, da pokažejo več, da premagajo starejše.

V čem je skrivnost tega, da lahko epizodni igralec, ki mesece igra skromno, nenadoma eksplodira in postane malodane steber ekipe kot Anagonye?

Skrivnost je v napornem vsakodnevnem delu, vztrajnosti, potrpežljivosti in odrekanju. To pa so samo potenciali, štelo bo, ko bo konstantno igral vrhunsko.

Igralci potem igrajo pod pritiskom: če ne bom zadel, me bo trener zamenjal. Ali ni to tisto, zaradi česar roka zadrhti?

Takšno je življenje. Znotraj ekipe se je treba boriti, znotraj tega še za svoje osebne cilje. Trener želi igralce razvijati, hkrati pa je pomembna ekipa. Težko je več igralcem gledati skozi prste. Da se igralec razvija, ga je treba dati na igrišče in mu dati minutažo. Ko dela napake, ga moraš vseeno spodbujati in čakati. Če bi več rotiral, ne bi prišli med prvih šestnajst in na final four lige Goodyear.

Kdo je Olimpijin skavt?

V Olimpiji operativni štab šteje štiri ljudi. Drugi klubi jih imajo 20. Kar se tiče skavtinga, sem jaz tisti, ki spremlja nekatere igralce in sestavi seznam.

Zakaj ima Krka zmeraj boljše Američane kot Olimpija? Ali imajo drugega menedžerja? Obstajajo kaki dogovori, po katerih morate jemati igralce od določenega menedžerja?

Pri Američanih res kaže tako. Ne bi pa rekel, da smo imeli slabo roko pri izbiri Mujezinovića, Awjobija, Ilievskega, Hukića, saj so to tudi tujci. Moraš pa imeti srečno roko in izvrstne zveze in poznanstva, ki ti lahko dobro in pravočasno svetujejo.

Vujačič, Slokar, Lorbek so šli v tujino, še preden smo jih videli igrati. Je možno, da je pri njih šlo za bojazen, da v Olimpiji ne bodo dobili priložnosti kot mnogi pred njimi?

Hoteli smo vzeti Lorbeka in Slokarja, pa smo ponudili manj kot njuna zdajšnja kluba.

Kakšna je cena teh igralcev?

Nimamo vpogleda v njihove pogodbe.

Koliko pa jim je ponudila Olimpija?

Tudi tega ne morem povedati. O denarju ne bom govoril. Lahko pa povem, da gre za dvakrat ali celo trikrat večjo vsoto.