Vitezi morskih globin

Skafander, ki je osemdeset let prejšnjih dveh stoletij vladal med potapljaškimi aparati, je danes redek muzejski eksponat. Odkar so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dokončno nehali uporabljati, saj so ga že dolgo izpodrivale sodobnejše akvalunge, so številni odsluženi aparati končali na odpadu.

Od gore opreme so se večinoma ohranile le čelade, pa še te so se sčasoma kot spominki potapljaških gurmanov porazgubile po širnem svetu. A ta dinozaver med potapljaško opremo je po vsej bleščeči karieri po krivici tako od sveta pozabljen in prezrt. Nekateri med potapljaškimi veterani so se z lahkim skafandrom oziroma s težko potapljaško opremo redno potapljali še pred dvema desetletjema. Kljub temu pa je danes skoraj nemogoče najti aparat, ki bi še deloval.

Ko smo pripravljali reportažo o krapanjskih težkih potapljačih, smo preiskali vso obalo od Šibenika do Savudrije, da bi našli kak delujoč aparat. Po dolgotrajnem navzkrižnem poizvedovanju med morskimi volkovi in potapljaškimi veterani smo ga naposled našli pri še vedno aktivnem potapljaču in dolgoletnem skafandristu Branku Glišiču iz Fažane.

Branko, pred dobrega pol stoletja rojeni Puljčan, ki je danes lastnik potapljaškega centra v marini Bunarina, v zimskih mesecih pa vodi smučarsko šolo nekje v Avstriji, se je bil takoj pripravljen potopiti s svojim starim skafandrom. Čeprav se je v življenju kot težki potapljač že toliko potapljal, da je pri beneficirani delovni dobi zbral kar štirideset let staža, preden je odšel v pokoj, mu ni bilo težko ponovno obleči skafandra. "Nekaj dni bom potreboval za testiranje, saj razumete, malo ga moram še podmazati," je dejal stari morski volk. Kombinezon, ki je več let neuporabljen ležal v skladišču, ga ni preveč navdušil."Pušča na vseh koncih kot ementalski sir. S takim ne morem pod vodo, poskusil bom dobiti drugo obleko," je razočarano sporočil, ko sva se naslednjič slišala. Najprej je moral zamenjati ventil, potem so bile težave z obleko. Branko se je na vso moč potrudil in mi po nekaj dneh sporočil, da sta on in skafander končno pripravljena za pod morje.

Oblačenje z asistenti

Dobili smo se na jahti ob Brankovem potapljaškem centeru Gli-Man Sub. V kokpitu barke se je pet dedcev borilo z debelo, dolgo cevjo za dovajanje zraka, obtežilnimi potapljaškimi čevlji, svinčenimi utežmi, bakreno čelado in kupom dodatne opreme. Namesto stare slikovite zračne pumpe ali nizkotlačnega kompresorja za tlačenje zraka pod morje so imeli banko potapljaških jeklenk, ki so jih lahko po več hkrati priključili za napajanje potratnega potapljaškega skafandra. "Vsaj tri pomočnike potrebujem, da me spravijo v obleko in da sem potem varen pod vodo. Morajo biti mladi in močni, da mi lahko pridržijo težko čelado nad glavo in mi pri tem ne odrgnejo nosu," je pojasnil Branko.

Odpluli smo miljo iz marine in se zasidrali na zunanji strani otoka Veruda ali Fratrskega otoka, kot ga tudi imenujejo. Tam sva oba, Branko in jaz, vsak na svoji strani barke najprej spustila odvečno vodo iz telesa, preden sva začela lesti v obleko. Dobro sva poznala posledice neupoštevanja tega pomembnega pravila, pa naj gre za suho potapljaško obleko ali za skafander.

"Kako pa ste to reševali v skafandru?" me je zanimalo.

"Uriniranje je poseben problem. Najprej oblačenje samo in opremljanje potapljača traja deset do petnajst minut, delo pod vodo nadaljnje dve do tri ure, ti pa bi po prvi uri rad, da te dvignejo na površino, da bi šel lulat. Ves postopek s teboj morajo ponoviti, te sleči in nato ponovno opremiti. To smo reševali tako, da smo se le delno slekli in z eno roko segli v obleko ter spraznili mehur v - imenujmo jo tako - epruveto, narejeno iz kosa cevi. Ampak načeloma smo pazili na to, da pred potapljanjem nismo preveč pili, da nismo pili kave. Toda če je bila nuja, je bilo grozno trpljenje, dokler te niso slekli, da si zdržal, da se ne poščiješ, bog ne daj v volneno podobleko!"

Sicer obstajajo tudi drugačne rešitve. V neki stari knjigi Ronjenje i podvodni radovi dr. Nikole Babca sem videl na primer gumijasti pripomoček z imenom kesa za mokrenje, ki si jo "teškaš" pritrdi pred potopom, nekateri sodobni jamski potapljači pa za večurne potope uporabljajo kar navaden kondom ...

"V petnajstih minutah bom gotov," me je opozoril Branko, ko so se lotili oblačenja.

Skozi širok ovratnik je stopil v ogromno vrečasto potapljaško obleko iz gumiranega platna, ki sta jo ob strani pridrževala dva pomočnika.

"Podaj mi tisto, kakosežereče ..." je zaklical, in preden je končal stavek, mu je tretji pomočnik že brizgnil v manšeti obeh rokavov tekočino za pomivanje posode, da so roke brez naprezanja zdrknile skozi. Potem se je Branko usedel na mali potapljaški stolček, ki so ga težki potapljači nekoč uporabljali pri oblačenju. Na njem je bila še vedno pritrjena značka puljske vojaške bolnišnice. Tako so ga naučili "teškaši" v Uljaniku, kjer je bil zaposlen in kjer je pod vodstvom izkušenega mornariškega potapljača Sveta Matiča opravil tudi tečaj za težkega potapljača. Sprva je redno asistiral starejšim kolegom pri vseh delih potapljanja na palubi, od pomoči potapljačem do dela s kompresorjem ... Tako se je postopoma začel počutiti koristnega in vse bolj kot pravi član ekipe. Potem je končno prišel dan njegovega prvega potopa: "Bil sem razburjen, malo me je bilo strah, a bil sem tudi ponosen, da se bom končno še sam potopil. Ko so mi zaprli steklo na čeladi in se začeli pogovarjati z mano po telefonu, sem si rekel, kaj pa zdaj. V nekaj minutah sem bil moker, preznojen do kože, verjetno zaradi silnega razburjenja, nepotrebnih premikov, oni zgoraj pa so govorili samo, pojdi naprej, malo desno, nazaj, toni, dvigni se itd. Ko se mi je zdelo, da sem v vodi že celo večnost, je sledil poziv, naj počasi priplavam na površino. Poskušal sem se orientirati, da bi se obrnil proti ladji, ko je k meni priletela prazna dvajsetlitrska pločevinka od barve. Iz slušalke pa, Glišo, zdaj boš nabral malo pedočev za žar. Pomislil sem, ma kakšni pedoči, imejte malo usmiljenja za prvič. Ampak tudi, če bi protestiral, ne bi pomagalo. Za stare mačke, ki so v vodi ponavadi tri do štiri ure skupaj, ni bilo mojih dvajset do trideset minut nič strašnega," se je razgovoril Gliša.

Zdaj je bilo treba dvojni ovratnik njegove obleke za vodo neprepustno spojiti z bakrenim prsnim oklepom in ga učvrstiti z bakrenimi kotvami in krilnimi maticami. Branko pa je nadaljeval zgodbo o svojih začetniških izkušnjah: "Med tečajem mi je bilo najtežje, ko sem moral plavati na površini. Obleka se je napolnila z zrakom in padel sem vanjo. Moral sem se držati na rokah, da sem dosegel ventil za praznjenje zraka, ki je visoko v čeladi. Preden vse to skoordiniraš, ker ne znaš, trpiš, dokler ne najdeš najboljšega položaja. Prav tako je neprijetno, ko začneš hitro toniti, ušesa začnejo boleti, ti pa ne moreš do nosa, ampak požiraš slino, smrkaš ... da bi čim prej izenačil pritisk ..."

Tretji asistent je medtem čepel na tleh in Glišiču zavezoval usnjene, z bakrom okovane potapljaške čevlje, obtežene s svinčenimi podplati. Nato so potapljaču okrog pasu privezali debelo vrv, katere konec je Branko sam učvrstil in jo skrajšal s primernimi vozli. Nanjo si je pripel poseben potapljaški nož, katerega nožnica je bila prav tako kot vse drugo iz bakra.

"Modro vrv!" je bil naslednji ukaz "teškaša" veterana.

Nekdo je hitro prinesel iz kabine novo, za prst debelo modro najlonsko vrv, ki bi sicer lahko rabila tudi za privezovanje barke. Nanjo so fiksirali Branka, za varnost, da se ne bi pod težo opreme prevrnil v morje. Ta vrv ima pozneje, med potapljanjem, zelo pomembno vlogo. Z njo se potapljač dviga in spušča, predvsem pa je namenjena signalizaciji, sporazumevanju med potapljačem in ekipo na krovu.

Potop

Prva, "suha" faza je bila s tem končana in Branko se je lahko premestil na potapljaško lestev na krmi barke. Ko je bil do kolen v vodi, so mu fantje prek glave obesili prsno in hrbtno svinčeno utež s skupno težo trideset kilogramov. Naposled je našega igralca čakalo še zadnje "kopensko" dejanje, pritrditev čelade. Čeprav morda od daleč ni videti tako, je ta operacija sila zahtevna za pomočnika in lahko nevarna za potapljača. Težko čelado je treba počasi in natančno spustiti prek potapljačeve glave in pri tem paziti, da mu ne bi oster kovinski rob ranil nosu. V tej fazi je potapljač povsem nemočen opazovalec v rokah svojih asistentov. Ni bilo malo primerov, ko so nerodni pomočniki odrgnili nos kateremu od svojih potapljačev. No, Brankovi pomočniki so to delo opravili tako dobro, da jih je skozi odprto okence na čeladi nagradil z zadovoljnim nasmeškom.

"Veste, kakšne so lastnosti dobrega skafandrista?" je vprašal skozi ozko odprtino na čeladi, dokler je bila ta še odprta. "Ne sme biti klavstrofobičen, ker se v skafandru včasih lahko počuti, kot da ga je kdo zaprl v cev. Mora biti samotar, ker je v vodi vedno sam, in rad mora imeti to, kar počne."

Potem so odvili ventile na jeklenkah in zrak je začel enakomerno šumeti v čelado. Ko so zaprli še opazovalno okence na njej, to zadnjo vez z zunanjim svetom, je pomočnik z roko udaril po bakreni pločevini in potapljač se je smel spustiti po ladijski lestvi.

Z reguliranjem ventila na cevi in tistega na čeladi je uravnal svojo plovnost in se počasi spustil na plitvo dno poleg mene. Pod težo njegovih svinčenih podplatov so zahreščale školjčne lupinice in dvignil se je oblak mulja. Branko je v svojem platneno-bakrenem oklepu deloval kot srednjeveški vitez ali morda še bolj kot kakšen vesoljski vojščak iz sodobnega fantazijskega filma. Le okreten ni bil tako. Čeprav se je lahko poljubno dvigal in spuščal z reguliranjem plovnosti, je bil za vodoravno premikanje vendarle obsojen na hojo po dnu. Hoja težkega potapljača pod vodo pa se precej razlikuje od tiste na kopnem. Da bi hodil vertikalno vzravnan, ni mogoče, saj ga vodni upor takoj ustavi in ga poleže na hrbet. Zato se potapljač nagne močno naprej, šele potem lahko hodi. Hitreje, ko želi napredovati, bolj naprej mora pomakniti težišče. Sicer pa posebne hitrosti od skafandra ne smeš pričakovati, pa tudi njegov namen ni hitrost, temveč umirjeno in dolgotrajno delo na dnu.

Zadnja leta službovanja je Branko svoj skafander zamenjal za sodobnejša in lažja Draegerjeva modela D 200 in D 202. Nova oprema ni bila tako robustna kot stara, čelada je bila iz stekloplastike, prav tako prsni oklep, zato je bilo vse skupaj veliko lažje. D 202 je imel še dodatno opremo za samoreševanje. V kompletu sta bila majhna jeklenka in varnostni regulator, ki sta varovala potapljača pri morebitnem nenadzorovanem padcu v globino in mu omogočala rešitev na površino, če je odpovedal dotok zraka.

Tudi Branko se zaveda, da skafander, ki mu je še pred kratkim služil za preživetje, za vedno odhaja v muzej. Zato namerava skupaj s prijatelji in morda ob pomoči hčerke Sonje in sina Bojana, ki sta oba športna potapljača, v prihodnjih letih pripraviti nekakšna informativna potapljanja še za druge potapljače. Skafander bo pripravil predvsem za inštruktorje potapljanja, ki bi zaželeli razširiti svoje znanje in na svoji koži občutiti, kako težko je bilo življenje težkih potapljačev, teh vitezov podmorskih globin. S tem bo pripomogel tudi k vrnitvi zaprašenega "dinozavra" iz pozabljenih potapljaških zgodb nazaj med nas, nazaj v življenje.