Igra s telesom

Capoeira je plesno-borilna veščina, ki združuje fizično borilno tehniko, prvine plesa in praktično življenjsko filozofijo. Njene korenine so v Afriki, dokončno pa so jo razvili afriški sužnji v Braziliji. Na tamkajšnjem podeželju so se ob spremljavi glasbe pod pretvezo igre in plesa urili v borilni veščini. Capoeira je tako postala njihovo orožje in simbol.

V Sloveniji pod pokroviteljstvom športno-kulturnega društva Nacao Capoeira potekajo redni treningi pod vodstvom priznanega profesorja iz Bahije. Jose Ubaldo dos Santos oziroma profesor Alegria, kar je njegov vzdevek, ki pomeni veselje, v Evropi dela dobra štiri leta. Pred dvema letoma je s skupino obiskal Slovenijo, kjer so na delavnicah in seminarjih predstavili capoeiro. Vse od takrat je zanimanje hitro naraščalo in kmalu so organizirali redne treninge. Letos potekajo v telovadnici Makoto v ljubljanskih Mostah.

S to tradicionalno veščino se je dvaintridesetletni Ubaldo seznanil že kot otrok, s petnajstimi leti pa je začel resno trenirati. V Italiji, kamor je prišel zaradi ljubezni, je začel delati kot učitelj kulturnega izročila, ki ga nedvomno obvlada. Živi v Trstu, kjer se poklicno ukvarja s poučevanjem capoeire, Slovenijo pa obišče vsak teden za tri dni. Tako imajo člani društva iz Italije in Slovenije občasna skupna druženja, seminarje in glavni dogodek "batizado", ki je enkrat na leto.

Capoeira se je rodila kot boj za osvoboditev črnskih sužnjev v 16. stoletju. Glede na to, da sužnji niso imeli drugega orožja, so razvili svoja telesa, da so postala kot smrtonosno orožje, kar jim je pomagalo pri osvoboditvi. Ker je veščina precej stara, tudi veliko drugih borilnih veščin ali plesov vsebuje elemente capoeire. Na primer vsem znani ulični ples ali breakdance. V tridesetih letih je mestre Bimba capoeiro institucionaliziral in ustanovil prvo šolo. Prej se je veščina tradicionalno prenašala iz roda v rod. Ločil je tudi klasični tradicionalni slog angola in regional, sodobnejšo različico, ki je tudi sama prevzela nekatere prvine drugih borilnih veščin. "Na splošno je to igra s telesom, maksimalno izražanje, stanje na glavi, na rokah, premeti, vse, kar lahko z njim počneš. Potem ko osvojiš osnovno tehniko, značilne gibe, sledi improvizacija. Čas, ki je potreben za osvojitev osnovnih gibov, je pač odvisen od posameznika, ker se vsak izraža po svoje. V povprečju pa že po petnajstih dneh osvojiš osnovo, da greš v rodo."

Vzdevek pred vadbo

Po ogrevalnih vajah se druščina usede v krog in potem se v sredini kroga, rode, izmenjujeta po dva igralca. Ubaldo pravi, da je spodnja starostna meja za Evropejčke sedem let, zgornja pa 99 let. Skratka, starost in spol nista omejitev in vsak posameznik, ki se mu stvar zdi simpatična, prilagodi trening svojim sposobnostim. Načeloma je namen vadbe preseči osebne omejitve, za kar pogosto poskrbi učitelj, ki učencu naloži toliko, kolikor ta po njegovi presoji potrebuje. Poleg tega vsak posameznik dobi vzdevek, apelido, ki mu ga prav tako podeli učitelj. "Podlaga za vzdevek je osebnostna lastnost, značajska poteza, ki je lahko tudi smešna ali neprijetna. Na primer batata, ki pomeni krompir, ali paciencia, potrpežljivost, ki je potrebna, ko opazuješ nekoga, ker se premika tako počasi. Apelido capoeirist lahko dobi tudi po kakšni živali ali predmetu, ki ustreza njegovemu vedenju ali gibanju." Po nekakšnem nepisanem pravilu je na začetku posameznik navadno z vzdevkom nezadovoljen, kasneje pa ga integrira vase in se prek njega izraža. "Mestre Bimba, ki je leta 1930 ločil dva glavna sloga capoeire, je dobil vzdevek že pri rojstvu. Njegova mama je sprva mislila, da je rodila hčerko, kmalu pa so jo seznanili s tem, da je njen otrok fantek, saj ima prav velikega 'binga'." Da ta njegova lastnost ne bi preveč izstopala, so zamenjali črki v besedi in dobili sprejemljiv apelido - Bimba.

Tudi med Slovenci, ki vadijo capoeiro, so nekateri, ki se sprva niso strinjali s svojim vzdevkom. Recimo Mirko Krsmanovič, študent fakultete za gradbeništvo in geodezijo, je dobil apelido Batata - krompir, ker je močnejše postave in zato "podoben krompirju. Na začetku mi vzdevek ni bil preveč všeč, kasneje pa sem ga integriral vase. Sedaj ga jemljem kot kompliment in ne kot žalitev, kot je videti na prvi pogled. Z njim sem se poistovetil in skozenj se izražam, kot krompir." Po letu in pol rednih treningov mu capoeira na splošno pomeni nekakšno izpolnitev v celoti. "V rodi se igraš s prijateljem in se boriš s sovražnikom, vse pa seveda v mejah normale, kjer ne prihaja do poškodb. V krogu čutiš povezanost med capoeiristi in vse teče samo, kot v rahlem transu, pri čemer ne potrebuješ droge kot pri rejvu, samo vodo."

Telo in duh

Kljub zelo skromni promociji se število članov v Sloveniji zgledno hitro povečuje, predvsem zaradi različnih naključij in navdušenja članov, o katerem gre glas od ust do ust. Med praktikanti so študenti, delavci in razni drugi zanimivi ljudje. Nekateri med njimi, recimo

Goran Gumze, ki končuje študij komunikologije, so se s capoeiro prvič srečali v Braziliji. Goran je v Braziliji delal raziskavo za diplomo o nogometu in ugotovil, da so Brazilci nori na nogomet in na capoeiro. Po vrnitvi v Slovenijo je po naključju izvedel, da skupina, ki vadi capoeiro, pri nas že deluje. Goranu capoeira pomaga spraviti iz mišic zatrdelost, ki se nabere pri smučanju, in je zanj rehabilitacija, po kateri je sproščen in razgiban. "Je pa naporna, ker če delaš take gibe, kot jih moraš, dejansko delujejo vse mišice, celo obrazne, ko se smejiš nasprotniku ali delaš razne grimase. V teh bojih igrah ni namen nasprotnika udariti, ker je potem igra takoj končana. Bistvo je, da se umakneš, da poskusiš udarec predvideti in med umikom že načrtovati napad. Kakšno podplutbo tako stakneš samo po pomoti, ko delaš hitro in se ne umakneš pravočasno." Po dveh letih treniranja pri igri že uživa, še vedno pa mora občasno razmišljati, kakšen bo naslednji korak, zato užitek še ni pravi. "Da prideš do tega, da te ponese intuitivno, potrebuješ vsaj pet let vadbe." Všeč mu je, ker je stvar duhovna. "V rodi, ki je krog igralcev, se zapre energija, v kateri se giblješ. Tudi oba v krogu ustvarjata z gibanjem v vseh smereh, prek vseh osi, krožno energijo. Tako se tvoja in nasprotnikova avra združita in v tem poskušaš brati nasprotnika in sebe, pri čemer rasteš in napreduješ. To capoeira dopušča, ker ni namenjena tekmovanju in boju, ampak je način življenja."

Čeprav se nekateri za capoeiro odločijo zaradi rekreacije, ne da bi prej kaj vedeli o brazilski kulturi. Andreja Crnkovič, študentka prava, se je v tečaju znašla, ker je hotela nekaj početi in ji je bila capoeira bolj všeč kot aerobika. Sprva ji je bilo neprijetno, "ker je treba peti, ploskati in igrati v krogu, potem pa se navadiš. Navadiš se tudi tega, da je naporno, saj se kdaj tako utrudiš, da imaš 'musklfiber' še ves teden." Kasneje je spoznala, da je poleg rekreativne plati fina tudi družabna plat, tako da je to zanjo nadomestek za žuranje na polno ob koncu tedna, saj so treningi ob četrtkih in petkih zvečer ter v soboto zjutraj.

Tudi Sanja Pahernik z vzdevkom Penelope Charmosa, očarljiva ali pa vzvišena, je na treninge prišla kot resna športnica. Prej je trenirala gimnastiko, a je kmalu spoznala, da je capoeira vse prej kot le šport, "ker tam dosežeš neko raven in ne napreduješ, pri capoeiri pa se vedno lahko naučiš kaj novega. Se izpopolnjuješ, srečaš nove ljudi, s katerimi igraš različno in se z vsakim drugače razumeš. Pri capoeiri je vse povezano. Odnos v rodi je vedno nova izkušnja. Ni kot druge borilne veščine, pri katerih delaš kate na pamet, tukaj vse delaš iz srca, po filingu. Pri capoeiri je treba poleg telesne moči in gibčnosti uporabljati tudi glas za petje in igrati na inštrumente. Večina, ki si predstavlja šport kot šport, se temu čudi."

Vzdevek je dobila zato, ker se ni hotela usesti na tla, ker ni hotela dati glave na tla, da se ne bi umazala. Najbolj všeč so ji akrobacije na rokah, skoki, visoko gibanje, ker zaradi telesne višine težje dela vaje pri tleh. Pri gimnastiki so jih učili, da je treba biti zravnan, tukaj pa "čim bolj izmuzljiv in sproščen, izvajati moraš tekoče gibanje. Cilj igre je, da ne razmišljaš o naslednji potezi, ampak se prepustiš igri in začutiš tudi glasbo, ki ti narekuje ritem gibanja. Če je glasba hitra, bo igra bolj visoko, visoke brce, če počasna, pa bolj pri tleh."

Pravzaprav v capoeiri vsak najde kaj drugega, čemur se čudi. Psihologinja Nataša Božič - Natural je navdušena nad glasbo: "Zelo všeč mi je igranje na inštrumente, berimbau in pandeiro, ki je kot tamburin. Berimbau je ukrivljena palica, na kateri je napeta žica kot pri loku. Žica je navadno vzeta iz avtomobilske gume. Na eni strani loka je pritrjena odprta buča, za resonanco. Kjer držiš berimbau, imaš tudi kamenček, ki ga pritiskaš ob žico in ustvarjaš tri različne tone, ki se uporabljajo za izvajanje različnih tradicionalnih ritmov."

Večplastnost capoeire je pritegnila Filipa Vilča - Aspiradorja (sesalnik), absolventa arhitekture, ki se uči tudi portugalščine: "Filozofski vidik, ki ga ponazarja roda oziroma kolo, predstavlja življenjsko situacijo, v katero vstopaš. Partner je tvoj nasprotnik, nekdo, s katerim se srečuješ in se odzivaš na njegove poteze."

Skoraj mojstrica pa je že postala Anina Derkovič, študentka zakonske in družinske terapije. O capoeiri pravi: "To je zadeva, za katero Brazilci pravijo, da jo imajo v krvi, zato je za Evropejca oziroma belca dokaj težko postati mestre." Anina je trenirala različne stvari od tai chija in karateja do flamenka in jahanja. Poleg tega je že po naravi gibčna in se pri takšnih dejavnostih hitro uči. Po dveh letih ukvarjanja s capoeiro občasno že prevzame vodenje "ginge", osnovnega koraka. "Sama bi lahko učila osnovne elemente, tehniko, capoeira pa je več kot le tehnika. Mestre je v Braziliji spoštovan tudi kot modrijan in ne samo kot mojster telesne spretnosti." Enkrat na leto se na "batizadu", osrednjem dogodku capoeire, sprejmejo novi člani, ki dobijo prvi "cordao" zelene barve. Tudi drugi, ki želijo napredovati, igrajo z mestrom za nov pas. "Všeč mi je skupinski duh, ker se ustvari prijetna energija med ljudmi in naravno sodelovanje. Capoeira je spoznavanje sebe in priznanje sebe v vseh dobrih in slabih straneh. Na primer jezo spoznaš, vendar je ne smeš impulzivno izražati, ne sme biti tvoj gospodar. Cela igra je lahko precej ponižujoča, če izgubiš nadzor nad sabo. Če te kdo udari, se elegantno pobereš, z nasmehom na obrazu in mu vrneš z zvitostjo, pretkanostjo, taktičnostjo."

Nobeden od prejšnjih trenerjev ni bil takšna avtoriteta, da bi ga dovolj resno jemala in nadaljevala trening. "Sedaj pa mi je fino, ker sem malo tega pogrešala pri starših, po drugi strani pa avtoritativnost sovražim in se proti njej borim." Aninin apelido Tempestade pomeni vihravost, nevihtnost, ker so ji všeč nevihte, to pa se izraža tudi v njenem značaju. "Na splošno mi je všeč stanje na glavi, delanje mostov, to se mi zdi že od malih nog naravno. Ko sem videla, da to počnejo tudi drugi, sem se počutila bolj normalno." Plesi se ji zdijo bolj omejeni, pri capoeiri pa je mogoča ravno pravšnja mera za zelo svobodno izražanje agresivnosti in prijetnih občutkov.