Vaginalne bojevnice

Nekega ponedeljkovega jutra je bila na redakcijskem sestanku izrečena beseda vagina. V zvezi z Monologi vagine, igro-knjigo-projektom, ki naj bi dal nov zagon ženskemu boju za enakopravnost. A glede na to, da smo večinsko moška redakcija, vagina ni bila omenjena s stališča enakopravnosti. O njej so govorili moški, ki se jim je očitno zdelo strašno fino, da so za ženski spolni organ namesto pičke lahko uporabili ta klinično-neumazani izraz. Edina ženska nisem bila tako navdušena nad vagino kot oni. Najprej zato, ker je zgodba v bistvu že kar dolgo na sceni in čisto zares ni prav nobena novotarija. Potem zato, ker so me o pomembnosti fenomena prepričevali z argumenti o Jane Fonda, češ evo, sedaj feministke iz 70. let, ki so takrat govorile, kako so seksualno osvobojene, priznavajo, da v bistvu niso in da so šele sedaj odkrile svojo vagino. Sori, ob tako mačističnih argumentih sem pač obmolknila. Ta del fenomena boja proti nasilju nad ženskami so seveda pozabili omeniti.

Potem sem povprašala frendice, kaj si mislijo o tem. Prišle smo do sklepa, da ko bodo moški na odru s tako senzibilnostjo in iskrenostjo govorili o svojih penisih (ali v slovenščini obstaja še kakšen bolj kliničen izraz za kurce?), bomo tudi me z veseljem razložile, kako je, kadar nas žuli tampon. S tem argumentom sem si drznila oponirati izbrani moški družbi naslednji ponedeljek na redakcijskem sestanku. Pa so mi takoj razložili, da tudi moški govorijo o moških spolnih organih, kar naj pomislim na Maxa, ki skoraj v vsaki številki Mladine razlaga o moških organih. Ja, res je, a razlika med Maxovimi vedno zabavnimi teksti o moških organih in izpovedmi vaginalnih monologov je razlika med objektom in subjektom. Res nisem še zasledila moškega, ki bi v javnosti v podrobnosti razlagal, kakšen je denimo občutek, kadar se mu testisi zapletejo v zadrgo pri kavbojkah in ali je njegov orgazem z Desanko Šakič drugačen od tistega z Mojco Real, ter vse to povezal denimo s stisko, ki jo čuti, ker je vzgojen tako, da mora prikrivati svoja čustva. Eh, pa spet nisem bila uslišana. In boj vaginalnih monologov proti nasilju nad ženskami spet ni bil slišan. A vseeno so me pripravili do tega, da sedaj berete tole. Vendarle gre za žensko stvar.

V V V

No, ampak če slučajno ne veste, o čem je tekla beseda, je tu kratek povzetek. Eve Ensler je leta 1996 napisala monodramo Monologue of Vagina ter jo predstavila v off off broadwayski dvorani s sto sedeži. Kdo bi si mislil, da bo iz tega nastal tak vihar. Od začetkov, ko nekateri ameriški časopisi niso hoteli objaviti oglasov za predstavo, češ da je obscena, do milijonskih donacij v sklad za boj proti nasilju nad ženskami. Od začetnih off off broadwayskih predstav so namreč vaginalni monologi prerasli v globalno gibanje V-Day, ki je pravzaprav organizacija, ki se bori proti nasilju nad ženskami.

Enslerjeva je za knjigo oziroma igro naredila 200 intervjujev z ženskami vseh starosti in socialnih statusov. V predstavah, ki občinstvo navadno spravljajo v smeh, se igralke denimo sprašujejo, kakšno obleko naj bi nosila njihova vagina. Ali s kakšno vrsto slaščice bi jo opisale. Vendar se vse te zabavne ženske zgodbe slej ko prej spremenijo v zgodbe o nasilju nad ženskami. Pravzaprav je beseda vagina le limanica za prikaz realnosti ženskega bivanja v sodobnem svetu. Enslerjeva je prepričana, da je ravno nasilje nad ženskami tisto, kar bo uničilo zemeljsko civilizacijo, saj je to neposreden napad na življenjsko energijo prokreacije. Zato se v manifestu svoje organizacije V-Day zavzema za svet, kjer ne bo nasilja in bodo ženske popolnoma svobodne in bodo nemara celo vladale svetu.

Iz igre se je razvilo več oblik reproduciranja vaginalnih monologov. Morda je najbolj intimna oblika t. i. Vagina Monologue Party, kjer se pri večerji ali kar tako dobi kakšnih deset žensk, ki se združijo v tem specifičnem ženskem sestrstvu, da bi razpravljale o svojih intimnih izkušnjah. Morda je to najnovejša oblika psihoanalitične seanse, kombinacija Freuda in Opre za domačo rabo. Saj ne, da tudi sicer ne bi govorile o svojem seksualnem življenju. Seveda govorimo, le da se to zgodi spontano, ne pa organizirano.

V-glamur

V javnosti pa so najbolj odmevne predstave Monologov vagine s slavnimi holivudskimi igralkami. V bistvu so te predstave nekaj takega kot glamurozne dobrodelne večerje - so namreč povod za zbiranje dobrodelnih prispevkov za boj proti nasilju nad ženskami. Najbolj odmevna taka prireditev je bila leta 2001, ko so v newyorškem Madison Square Gardnu pred 18.000 gledalci nastopile Oprah Winfrey, Calista Flockhart, Winona Ryder, Glenn Close, Ali MacGraw in po desetih letih brez igranja tudi Jane Fonda. Prav ona je poleg tega, da je interpretirala zadnji monolog o rojstvu, organizaciji V-Day donirala milijon dolarjev. Ne, dragi fantje, holivodske dive ne govorijo o svojih vaginah, temveč le interpretirajo že napisane zgodbe monologe, ki se na posameznih predstavah razlikujejo, dopolnjujejo, spreminjajo. In ni rečeno, da se nanašajo le na ženske spolne organe. Nasprotno - nanašajo se na ženskost per se. Monologi se pogosto odzivajo na aktualne dogodke - med vojno v Bosni je nastal monolog o posiljeni deklici; monolog Under the Burqa kakopak govori o afganistanskih ženskah, prva pa ga je brala Oprah.

Enslerjeva je očitno znala izkoristiti liberalnost bajno bogatih zvezdnic, ki so pripravljene za minimalno plačo dva tedna nastopati v različnih vaginalnih predstavah. Med zvezdnicami je prav Jane Fonda postala nekaj takega, kot je bila lady Di v gibanju za razminiranje - magnet, ki vleče; tista javna oseba, ki se je popolnoma posvetila projektu, tista, ki potuje po Palestini, Afganistanu, Indiji in razsvetljuje ženske. A prav Jane Fonda je bila ena tistih, ki so prvo ponudbo nastopa na monologih zavrnile, bilo jo je sram v javnosti izustiti besedo, ki se začne na v. Enslerjeva sama priznava, da pač živimo v zvezdniški družbi in da je to izkoristila za svoj namen. Njen namen pa je boj proti nasilju nad ženskami. Seznam vseh znanih osebnosti, ki so brale monologe, je poimenovala Zbor Vulv. V bistvu je sodelovanje v obojestransko korist - zvezdnice s tem izkazujejo svojo predanost aktivizmu, z izrekanjem "umazanih" besed postanejo free spirit liberalke, to pa v sodobni ameriški družbi očitno šteje vedno več.

Leto dni po mega šovu v New Yorku so se spomnili, da bi V-Day postal globalni dan, ko bi širom po svetu s predstavo vaginalnih monologov slavili ženskost in se borili proti nasilju nad ženskami. Tisto leto je sodelovalo 800 mest. O dogajanju so posneli film Until the Violence Stops, ki so ga predvajali na filmskem festivalu v Sundanceu in je prejel posebno nagrado Freedom of Expression.

V-Day je pravzaprav neprofitna korporacija, ki je v šestih letih obstoja zbrala več kot 20 milijonov dolarjev za boj proti nasilju nad ženskami. Sredstva pošilja nacionalnim in lokalnim organizacijam, te pa nato zagotovijo različne oblike pomoči. Leta 2001 so V-Day uvrstili med sto najodmevnejših dobrodelnih ustanov na svetu. Pravzaprav je V-Day postal franšiza, kajti katera koli organizacija, ki ima podobne cilje kot Enslerjeva, lahko pripravi dogodek, ki je sestavljen iz predstave vaginalnih monologov in razprave o nasilju nad ženskami. Navadno je vrednost vstopnic za take dogodke precej visoko ocenjena. In samo mimogrede, V v V-Day hkrati pomeni Victory, Violence in Vagina. Kakor vam drago.

Monologi vagin so se pojavili tudi pri nas. Na šestem festivalu Mesto žensk jih je v dvorani Kinoteke brala francoska igralka Elina Lowensohn, v Parizu živeča igralka romunskega rodu, ki velja za vzhajajočo zvezdo ameriškega in francoskega neodvisnega filma. Celoten izkupiček večera je bil namenjen Združenju proti spolnemu zlorabljanju, kaj velikega medijskega odmeva pa ni bilo. Tudi projekt potujoče ženske svetovalnice Ženski taxi Aprilije Lužar, ki je bil predstavljen v okviru Mesta žensk leta 2002, je po svoje posledica Monologov vagine, saj je projekt zmagal na letošnjem mednarodnem natečaju V-Day - STOP RAPE CONTEST, kar je omogočilo uresničitev projekta. Istega leta so v Mariboru postavili predstavo Monologi vagine v režiji Jureta Ivanušiča. Brala je Mojca Simonič. Ne, pri nas se še ni zgodilo, da bi na predstavi monologov nastopile slovenske igralske ali estradne zvezde. Morebiti pa bi o tem veljalo razmisliti.

V kar tako

Fenomen Monologov vagine v sodobni družbi odseva na dveh ravneh. Prva je oživitev ženskega aktivizma. Če je edini način, da ženske opozorijo na nepravičnosti, ki se dogajajo na svetu, to, da govorijo o najintimnejših občutkih svojega bivanja; če se mediji odzovejo le, kadar se pojavi kakšna besedna provokacija, tj. vagina, ki jo izgovarjajo holivudske zvezde ... ja kaj, potem naj bo tako. Če se mora boj proti nasilju nad ženskami oglaševati z vaginami, to kaže le na prenasičenost sodobne družbe, ki zaznava le šokantne presežke. Nič novega.

In kaj so Monologi vagine prinesli v popkulturni vsakdanjik? So ženske zaradi tega, ker nekje javno izgovarjajo besedo na v, resnično bolj osvobojene? Monologi vagine naj bi posredovali samo esenco ženskosti, duh žensk, ki ga slavijo le redko. Kot da bi bila esenca ženske res samo med njenimi nogami. Ali drugače - kot da bi ženske zares začele obstajali šele, ko bi v javnosti razpredale o svojem mednožju.

Še bolj simptomatično pa je, da so od vsega V-projekta v javnosti odmevale le vagine. Popkulturni odsev Monologov vagine je, da se pisanje in govorjenje o ženskih spolnih organih pojavlja v skorajda vsem popularnem tisku. Žensko mednožje pač ni več tabu. Recimo v New York Observerju so objavili novinarski-raziskovalni-esejistični prispevek, ki se ukvarja s pomenom velikosti vagine. Saj veste - če je pri moških velikost pomembna, ali je tako tudi pri ženskah. Ugotovitve so mešane: nekateri moški in nekatere ženske menijo, da je notranja velikost ženskih spolnih organov brez dvoma hudo pomemben dejavnik pri obojestranskem seksualnem užitku. Drugi spet - no, bolj druge - menijo, da velikost ženske vagine nikakor ne vpliva na seksualno zadovoljstvo, ker je pač prilagodljiva velikosti moških organov. Predvsem moški so tisti, ki so zagotovili, da se jim je že zgodilo, da so imeli občutek, kot bi seksali s kozarcem vode. O svoji velikosti seveda niso podvomili. Samo še drobna opomba na to temo - menda imajo zelo suhe ženske zelo velike vagine.

Ne vem, zakaj se ne morem izogniti občutku, da je ta "objektivizacija" ženskih spolnih organov pravzaprav le poskus vzpostavitve še ene stopnje enakosti med spoloma. Namreč - če ženske zahtevajo enako visoko plačo kot moški, če se naučijo popravljati avto, potem lahko tudi o svojih spolnih organih govorijo na enak način kot moški. Kot o svojem orodju za dosego idealne in nezavrte spolnosti, in le tako bodo postale popolne. Pa čeprav se bo potem dogajalo, da bodo rockovski pevci razglabljali o tamponih, tako kot je recimo Boštjan iz benda Nude v intervjuju za RockOnNet pametno ugotovil: "Pred kratkim sem bral knjigo Vaginalni monologi, kjer je napisano, da se vagina upira tamponom, ker zanjo pač niso naravni. Zato bi morali narediti oljne tampone." Bravo.