Nadzorniki slovenskega neba

Zveza Nato je določila, da bodo Slovenijo, ker pač nima svojih prestrezniških letal, varovala italijanska letala. Slovenska javnost je bila zaradi tega nekoliko razočarana, še posebej ker "čuvaji slovenskega neba" nosijo insignije italijanskega letalskega asa iz časov fašizma. Kakorkoli, italijanska letala so najbrž manjše zlo kot nakup lastnih slovenskih prestrezniških letal. Slovenija bi morala kupiti najmanj šest prestreznikov, kar bi davkoplačevalce stalo vsaj nekaj sto milijonov dolarjev (kolikor toliko spodobni sodobni prestrezniki stanejo nekje med 40 in 60 milijonov dolarjev).

Slovenski del vojaškega nadzora zračnega prostora bo ostal tako kot doslej pod poveljstvom 16. bataljona za nadzor zračnega prostora z operativnim centrom na Brniku in dvema radarjema pri Vrhniki in na Oljski gori pri Ljubljani. Slednji bo skrbel tudi za usmerjanje italijanskih letal v slovenskem zračnem prostoru do morebitnega kršitelja slovenskega zračnega prostora. Komunikacija, tudi glede na dejstvo, da gre za tradicionalno poliglotske Italijane, med našimi nadzorniki in piloti po besedah poveljnika 16. bataljona Stojana Todorovskega poteka v angleškem jeziku, ki je standardni komunikacijski jezik Nata.

In kako poteka lov na zračne vsiljivce? Če vojaški zračni nadzorniki zaznajo neko neznano ali neidentificirano zračno plovilo, naprej preverijo pri civilni kontroli zračnega prometa, ali imajo morda oni podatke o letu. Če jih nimajo tudi civilni kontrolorji, ta podatek sporočijo v zavezniški operativni center v bližini Ferrare. "Večina spornih situacij se reši v komunikaciji med civilno in vojaško kontrolo. Komunikacija traja največ minuto do dve, ker je treba hitro reagirati. Če gre za neznani cilj, se operativnemu centru Nata predlaga uporaba enote za hitro posredovanje, v kateri je par prestreznikov," pojasnjuje vodja operativne skupine za nadzor zračnega prostora, major Blaž Pavlin.

Za večino spornih situacij naj bi bila vzrok spremenjena ruta poleta civilnega letala ali časovno prestavljen let, lahko pa je krivo tudi slabo vreme in letalo, ki se izogiba nevihtnim oblakom. S temi podatki je večinoma seznanjena civilna kontrola prometa. Pavlin pravi, da so prestrezniki, ko pridejo do slovenske meje, predani operativnemu centru Slovenske vojske. Kasneje pa naša vojska usmerja letala proti cilju, kar je standardna procedura Nata. "Pri vsakem cilju je najprej obvezna vizualna identifikacija. Najprej je treba ugotoviti, za kakšne cilj gre in kakšne namene ima. Zato se uporabljajo prestrezniki," pravi Pavlin. V trenutku, ko je posadka prestreznikov alarmirana, vojaški kontrolorji obvestijo civilne kontrolorje, da odstranijo ali držijo na določeni višini vsa civilna letala, da ne bi prišlo do konfliktnih situacij.

Velika dilema, ki se večkrat pojavlja, je majhnost Slovenije in oddaljenost prestreznikov, nameščenih na severni italijanski jadranski obali. Letalo, ki krši slovenski zračni prostor, lahko hitro pobegne neznano kam. Slovenski nadzorniki zračnega prostora pravijo, da Nato zahteva, da morajo prestrezniška letala vzleteti najpozneje 15 minut po alarmu. 10 minut pa naj bi potrebovala do slovenskega zračnega prostora. Kar pomeni, da sta za nadzor slovenskega neba dva prestreznika v Chervii v stalni pripravljenosti. Italijanski prestrezniki pa sicer lahko letijo le na območju Slovenije. Tudi na Madžarsko, zaveznico v Natu, ne smejo. Neznani cilj v tem primeru prevzamejo madžarska letala. "Kršitve zračnega prostora se dogajajo zelo redko. Madžarski prestrezniki so v petih letih, odkar so Madžari člani Nata, poleteli le dvakrat. Enkrat so poleteli nad nevihto, drugič pa na malo športno letalo, ki je prišlo z Vzhoda. Pilot se je najbrž zgubil," pravi major Pavlin. Italijani imajo glede kršitev največ problema z malimi športnimi letali, ki prihajajo preko Alp iz avstrijske smeri.

Koliko je sicer bilo kršitev slovenskega zračenega prostora od osamosvojitve? Major Todorovski pravi, da je bilo največ kršitev v času vojaških spopadov na Balkanu. Še posebej v času, ko je Srbska krajina segala skoraj do Slovenije in so se hrvaška letala in helikopterji izogibali srbskim položajem, tako da so preletavali del Bele krajine. Slovenska vojska je na tistem področju postavila mobilni radar. Naloga 16. bataljona pa je bila le zbiranje podatkov in pošiljanje na operativno poveljstvo. Slovenija takrat ni imela nobenega varstva s prestrezniki, zgolj protiletalsko orožje. Pa še tisto za bolj nizko leteče cilje.

16. bataljon ima poleg dveh radarjev dosega 240 navtičnih milj še 8 manjših mobilnih radarjev, "srce" celotnega sistema nadzora pa je sistem ASOC (Air Soveregnity Operations Center). "ASOC je celovit sistem, v katerega se stekajo podatki iz obeh stacionarnih radarjev, z osmih mobilnih radarjev, stekajo se informacije iz civilnega radarja, kot tudi iz sosednjih držav Nata," pravi Todorovski. Sistem ASOC so sicer ZDA v španoviji z njegovim proizvajalcem Lockheed Martinom tako rekoč vsilile 11 novim članicam Nata iz Vzhodne Evrope. Tudi prodaja sistema je potekala precej bazarsko. Romuni naj bi za sistem plačali 7,2 milijona dolarjev, Madžari skoraj 10 milijonov dolarjev, Slovenija menda 7 milijonov, Poljaki pa naj bi ga zato, ker naj bi nabavili nova ameriška letala F 16, dobili kar zastonj. Toda ali Slovenija potrebuje tako velik sistem kot površinsko precej večje države Nata? Major Todorovski pravi, da je pri sistemu ASOC pomembna programska oprema. Visoka cena pa je posledica dragega razvoja. Pripadajoča strojna oprema so računalniki, kot se jih da kupiti v trgovini. Američani pa so zadevo prodajali v kompletu tako z računalniki in opremo za povezavo. Slovenski ASOC ima možnost povezave s sedmimi podobnimi centri, toda za zdaj so povezani le z dvema centroma v Italiji in na Madžarskem. Pri povezavah gre pač za odločitev Nata. Če bi recimo Avstrija in Hrvaška postali članici, bi lahko bili povezani tudi z njima.