Boj za naravno dediščino

Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov je pred več kot 80 leti tedanji pokrajinski vladi poslal spomenico. V njej ugotavlja, da so "skoraj vse kulturne države uvidele potrebo ohranitve prirodnih spomenikov" in da je treba tudi pri nas narediti kaj podobnega, "ako se hočemo obraniti sicer upravičenemu očitku nekulturnosti in nepojmovanja važnosti prirodnega sveta". V spomenici se poleg Doline sedmerih jezer in alpskega parka v Kamniških planinah pojavi tudi zamisel o parku na Snežniku. Kot gozdni varstveni park naj bi bil "velepomemben zato, ker se tu zadevajo alpska, kraška in mediteranska flora ter prihajajo druga v drugo".

Tudi zaradi te spomenice je kasneje nastal Triglavski narodni park, prav tako je še vedno živa zamisel o Regijskem parku Snežnik. Ministrstvo in agencija za okolje sta ustanavljanje parka sicer prekinila, a le začasno, saj bosta na tem območju izpeljala projekt Natura 2000. Gre za evropsko mrežo posebej varovanih območij, katerih namen naj bi bil ohranjanje biotske raznovrstnosti. Ustanovitev parka bo sledila pozneje. Tako kot nekoč naj bi bila tudi danes Snežnik in njegova okolica prepoznana za pomembno naravovarstveno območje, takšno, ki naj bi bilo namenjeno ohranjanju drugod že uničene narave.

A tako se zdi le na prvi pogled. Koalicija različnih naravovarstvenih organizacij se namreč že nekaj časa spopada z občino Ilirska Bistrica. Ta se je skupaj z Elektrom Primorske namenila na Volovji rebri zgraditi kompleks vetrnih elektrarn. Nekaj deset stebrov z velikimi koluti, ki naj bi proizvajali čisto, do okolja prijazno energijo. Na prvi pogled je stvar absurdna, naravovarstveniki, ki se zavzemajo za boljše okolje in do okolja prijazno pridobivanje električne energije, kar kakšne smrdeče termoelektrarne pač niso, nasprotujejo postavitvi vetrnic, ki okolja sploh ne bi onesnaževale. Tisti, ki se zavzemajo za ohranjanje narave, nasprotujejo postavitvi zelenih elektrarn?! A tako preprosto pač ni. Če zanemarimo dvomljiv energetski potencial vetrnih elektrarn, nestanovitno burjo in sklicevanje na subvencionirani Kjoto, naravovarstvenike motijo predvsem vetrnice. Postavitev teh naprav bi uničila "nacionalno naravno dediščino prve kategorije", predvidena gradnja pa bi bila za območje Volovje rebri uničujoča. "Gre za grob poseg v prostor, ki bi z industrializacijo neokrnjene narave nepopravljivo degradiral krajino." Člani koalicije opozarjajo, da vrteče se vetrnice ubijajo velike ujede, da bi bili zaradi elektrarn na Volovji rebri usodno prizadeti populaciji beloglavega jastreba in planinskega orla, da bi vetrnice zmanjšale življenjski prostor pri nas zavarovanih velikih zveri (po mnenju nekaterih naj bi takšen poseg pomenil tudi trajno zmanjšanje populacije risa za 10 odstotkov), poleg tega bi bila z gradnjo prizadeta območja suhih kraških travnikov, v katerih se pojavlja kar 31 rastlinskih vrst, ki so pri nas zaščitene z zakonom o varovanju narave. Naravovarstveniki ministra Kopača pozivajo, naj poišče druge lokacije za postavitev vetrnih elektrarn na degradiranih in naravovarstveno manj vrednih območjih. "Čeprav vetrne elektrarne izrabljajo obnovljiv vir električne energije, ob predpostavki, da se izkaže njihova elektroenergetska ekonomika, sodijo na že degradirana območja, ki imajo v nacionalnem in evropskem pogledu bistveno manjši naravovarstveni pomen."

Zanimivo pa je, da naravovarstveniki niso edini, ki opozarjajo na neustreznost Volovje rebri. V analizi prostorskih potencialov na Primorskem za postavitev vetrnih elektrarn

Inštituta za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji, narejeni po naročilu Elektra Primorske, se ocena ranljivosti narave na Volovji rebri bere, kot bi jo pripravil kakšen nepopustljiv naravovarstveni romantik. "Lokacija v celoti leži na naravno zelo ohranjenem območju ... gre za eno večjih sklenjenih območij ohranjene narave v Sloveniji, ki je zelo pomemben habitat številnih rastlinskih in živalskih vrst." Pri skupni oceni lokacije so ugotovitve nedvoumne. Lokacija na Volovji rebri "je z vidikov okolja tako slaba, da bi jo lahko ocenili za nesprejemljivo". Ta analiza pa ni edina, ki ministra Kopača opozarja na pasti zelene energije. Zavod za varstvo narave je k predlogu občinskega načrta Ilirske Bistrice, ki predvideva gradnjo vetrnih elektrarn, izdal negativno naravovarstveno mnenje, podobno je bilo mnenje agencije za okolje.

Nezaupljivi naravovarstveniki

Naravovarstvena koalicija se je seveda odpravila tudi k ministru Kopaču. Minister, ki je shizofreno razpet med zavezo postavljanja energetskih objektov za uporabo obnovljivih virov energije in argumentirana svarila naravovarstvenikov, jim je zagotovil, da bo ministrstvo izdalo negativno mnenje o občinskem lokacijskem načrtu. Seveda tistem, ki predvideva postavitev vetrnih elektrarn. A naravovarstvenikov Kopač ni pomiril, ministru predlagajo, naj na Volovji rebri razglasi začasno varovano območje. Po zakonu o ohranjanju narave lahko minister za območja z veliko naravno vrednostjo izda akt o začasnem zavarovanju, ki naj bi preprečil uničenje naravnih vrednot. Naravovarstveniki predvsem opozarjajo, da se lahko ministrstvo namenoma ali pa tudi ne ušteje pri rokih. Lahko bi se zgodilo, da bi vlada Naturo 2000 sprejela kasneje, kot bi potekel rok za izdajo mnenja o lokacijskih načrtih za vetrnice. "Tako se je začela absurdna dirka s časom in z lokalnimi kapitalskimi interesi, namesto da bi prostorske odločitve nacionalnega pomena sprejemali preudarno in ob tehtanju možnosti."

In minister Kopač? Kljub jasnim vprašanjem se je njegovo ministrstvo pravim odgovorom izognilo, zdi se mu, da ukrep začasnega zavarovanja zaradi Nature 2000 ni potreben. Na peticijo okoljevarstvenikov na prvi pogled odgovarja pomirjujoče. Tako so na ministrstvu zapisali, da ima gradnja vetrnic za okolje večinoma negativne posledice. "Gre pač za prepričanje, da tak energetski objekt na območje, ki ima status naravne dediščine in je predlagano za status naravne vrednote, ne sodi." Kljub naravovarstvenim zagotovilom pa niso znali pojasniti, kakšno bo mnenje o spremembi občinskega načrta, prav tako niso znali pojasniti, ali bo to mnenje v vladi sprejeto pred sprejetjem uredbe Natura 2000, ki bi Volovjo reber in tudi druga območja zavarovala pred podobnimi gradbenimi posegi, ali po njem.

Andrej Medved, koordinator koalicije, ministrovim zagotovilom ne verjame. "Od ministra nismo prejeli jasnega zagotovila, da bo upošteval mnenja svojih institucij za varstvo okolja in narave. Občina Ilirska Bistrica se na vse pretege trudi, da bi zadevo speljala še pred sprejetjem Nature 2000, ministrstvo še zdaj ni povedalo, kakšna bo vsebina sklepa o usklajenosti občinskih in državnih prostorskih aktov. Lahko se tudi zgodi, da bo ministrstvo namenoma pustilo, da zakonski rok 45 dni preteče, in s tem občini Ilirska Bistrica dalo zeleno luč za nadaljevanje postopka."

Kljub navidezni zapletenosti pa je zgodba o Volovji rebri zelo preprosta. Pravzaprav gre za klasičen razredni boj. Na eni strani nastopajo investitorji, ki v subvencioniranem pridobivanju energije vidijo hitro pot do zaslužka, na drugi strani so naravovarstveniki, ki opozarjajo, da bi pot do zaslužka nepopravljivo uničila naravo. Minister Kopač tako sploh nima težkega dela. Če resnično verjame svojim besedam o bogati naravi Slovenije in o odgovornosti za skupno evropsko dediščino, velikih belih katedral na pobočjih Volovje rebri ne bo.