Iraška intifada

Kdor je videl film Skozi ogenj Nikaragve (1983), se verjetno dobro spomni epizode, v kateri nikaragvanski gverilci ameriškega fotoreporterja (Nick Nolte) odpeljejo v hribe, da bi fotografiral komandanta Rafaela, njihovega karizmatičnega liderja, ki je v očeh množic junak in simbol upora proti režimu diktatorja Somoze. Ko ga pripeljejo v skrito bazo, se izkaže, da je Rafael mrtev. Gverilci hočejo, da ga fotograf posname tako, kot da je še vedno živ: "Naredi ga živega!" Zavedajo se pač, da daje lider njihovemu boju v očeh domače in mednarodne javnosti kredibilnost, legitimnost in smiselnost. Brez liderja izgledajo le kot zblojeni, obupani ekstremisti, ki rušijo mir in terorizirajo Nikaragvo - z liderjem pa izgledajo kot borci za svobodo. Razlika med življenjem in smrtjo je sicer majhna, toda razlika med živim in mrtvim liderjem je ogromna. Še več - usodna. Pogubna za režim.

Tudi v Iraku je razlika med življenjem in smrtjo majhna, vse manjša pravzaprav, toda dejstvo, da je odporniško gibanje na lepem dobilo karizmatičnega liderja, živega, se razume, ne le kakega mrtvega mučenika, je za okupacijske sile katastrofa. Muktada al-Sader, šiitski klerik in radikal, vodja "Mehdijeve vojske", je namreč natanko to, kar je do sedaj manjkalo odporniškemu gibanju - obraz. Al-Sader je za iraški odpor to, kar je zvezdnik za film - sidro. Fokus. Identifikacijsko jedro. In v tem je bistvena razlika: konec je anonimnosti, konec je ameriškega spopada z anonimnim sovražnikom. Kot veste, so Bush in njegovi jastrebi do sedaj nenehno poudarjali, da gre v Iraku le za obupance, ki iz zased napadajo ameriške konvoje... le za malopridne ekstremiste, ki rušijo mir... le za infiltrirane plačance, ki terorizirajo Irak... le za "žepe upora". Zdaj se je vse spremenilo. Odporniško gibanje - odpor proti ameriški okupaciji - je dobilo jasnega in razločnega voditelja, ki ima ime, obraz in povsem očitno karizmo. Kar očitno ni brez konsekvenc. Da je za Busha to lahko pogubno, ni dvoma: z liderjem pač odporniško gibanje izgleda bolj kredibilno, bolj resno, bolj organizirano in bolj legitimno kot brez liderja. Iraški odpor proti okupaciji, ki so ga do sedaj rolali predvsem suniti, je čakal na višjo prestavo, okej, na nekoga, ki ga bo naelektril. In iraški gverilci, še posebej al-sadrovi privrženci, so verjetno komaj čakali, da bušiji rečejo: "Al-Sadra hočemo živega ali mrtvega!"

In seveda: to, da je al-Sader šiit, ne pa sunit, je za Busha še bolj pogubno. Kot rečeno, so se do sedaj okupatorjem z orožjem upirali predvsem suniti, kobajagi "Sadamovi ljudje", zdaj pa so na stran odpora stopili tudi šiiti, ki so trpeli pod Sadamovim represivnim škornjem, ki so Sadama sovražili in ki jim je ameriška invazija dišala po jutru, svobodi in takih rečeh. To kakopak Bushevo igro povsem spremeni. Zdaj namreč proti sebi nima več le sunitov, ki so ga sprejeli kot okupatorja, ampak tudi šiite, ki so ga sprejeli kot osvoboditelja. Kar je ironično. Ne, to je več kot ironično, še zlasti če upoštevate, da je al-Sader sin ajatole, ki ga je dal likvidirati Sadam Husein! Bushu je torej v enem samem letu uspel monumentalni podvig, no, čudež vseh čudežev - sunite in šiite je "združil"! In to dobesedno: šiiti in suniti so družno pakirali tovornjake, ki so v oblegano Faludžo furali humanitarno pomoč. Še več, šiitski gverilci so šli v Faludžo na pomoč sunitskim gverilcem. Oh, in še več - šiiti so darovali kri za sunite, ki so krvaveli v Faludži. In kar je za Busha najbolj zoprno: al-Sader, ki zahteva umik koalicijskih sil iz mest in osvoboditev vseh zapornikov (10.000!), je dobil nacionalno podporo. Prvič, šiitski liderji, vključno z ajatolo Sistanijem, šiitskim klerikom št. 1, ki mu gre vse bolj na živce, da so iraško ustavo napisali Bushevi odvetniki in da o obljubljenih svobodnih volitvah ni ne duha ne sluha, se od njega niso distancirali, kaj šele da bi njegovo početje obtožili (prej narobe, njihovo sporočilo okupacijskim silam je bilo jasno - ne dotikajte se al-Sadra!). Drugič, iraški policisti in na novo formirani bataljon iraške vojske se niso pridružili ameriškemu napadu na Faludžo. Tretjič, vstaji al-Sadrove milice so se v južnih mestih pridružile tudi rivalske šiitske milice, javno pa so ga podprli tudi sunitski uporniki. In četrtič, mnogi iraški politiki - tudi nekateri člani marionetne "iraške začasne vlade", Bushevi hišni ljubljenci - so ameriško obleganje Faludže obsodili ("ilegalno in totalno nesprejemljivo", "genocid" ipd.), dva pa sta celo odstopila. Šiitske vstaje ni moglo nič ustaviti, heh, niti ameriški kriki, da je al-Sader le polpismeni kriminalec brez podpore in s teokratskim kompleksom ajatole Homeinija. Sliši se neverjetno, toda hej - Bush je Iračane prelevil v nacijo! Nehote, se razume. Nenamerno. Ni vedel, kaj počne. Lepo prosim - le zakaj bi si sicer šiite tako bombastično odtujil? Le zakaj bi si sicer ob sunitski fronti na severu odprl še šiitsko fronto na jugu? Ne pozabite, da je pred invazijo na Irak Busheva vizija okupacije temeljila prav na predpostavki, da bodo šiiti, ki predstavljajo 60% iraške populacije, Američane vzeli za svoje - ja, bušijem je bilo jasno, da brez šiitov ni tranzicije.

Zdaj, ko je al-Sader iz marginalnega, obskurnega klerika mutiral v nacionalnega heroja in simbol boja proti okupatorju in ko so se šiitski in sunitski muslimani "združili" ter linije odpora raztegnili, hja, od Faludže (sunitski sever) do Nadžafa (šiitski jug), bo Bush zelo težko še rekel, da to, kar počne, počne v imenu iraškega ljudstva, in da se v Iraku bori proti terorizmu. Še težje bo rekel, da se mu v Iraku upirajo le "osamljeni ekstremisti", "tuji elementi", "Sadamovi lojalisti"... ee, "preostanki Sadamovega režima". In vse težje bo rekel, da se upira le manjšina Iračanov - in da je večina iraških "hearts and minds" na njegovi strani. Ko je s svojega teksaškega ranča sporočil, da gre v Faludži le za "divje tolpe, ki skušajo vzeti zakon v svoje roke", ko je v svojem radijskem govoru poudaril, da gre le za "kliko, ki hoče prevzeti oblast", in ko je v svojem TV govoru iraški upor spet povezal "s preostanki Sadamovega režima", je izgledal tako patetično kot ameriški vojaki, ko so v Faludži s sten - in v Bagdadu s podstavka, na katerem je nekoč stal kip Sadama Huseina! - trgali posterje Muktade al-Sadra, niti malo navdušenega nad Bushevim rimejkom Iraka. In da bi bila mera polna, so se al-Sadrovi posterji pojavljali tudi v sunitskih predelih Faludže, Bagdada in drugih mest.

A to še ni vse: Bush bo zdaj tudi vse težje skril trupla ameriških vojakov. In ameriških civilistov. V Faludži je Bushev embargo na snemanje ameriških trupel dokončno padel - ameriški mediji, še malo prej prvaki samocenzure, se preprosto niso mogli več izogniti vrečam za trupla, truplom, vojakom, ki molijo ob truplih svojih tovarišev, razmesarjenim vojakom, ki jih nesejo na varno, ožganim vojakom, ki bežijo iz razsutega tanka, in portretom padlih. Marinec s črno vrečo na ramah je postal metafora ameriške intervencije - ameriške izgubljenosti v "izgubljenem svetu". Nič, kritična masa je bila očitno presežena. In vse te slike so se zložile v protivojni film, ki utegne percepcijo vojne - in ameriške okupacije Iraka - tudi v Ameriki povsem spremeniti.

Ne pozabite Faludže!

Faludža - in ne le Faludža - je na začetku aprila res izgledala kot material za protivojni film: divje obleganje, eksplozije, streljanje, raketiranje, zasede, kordoni, barikade, dim, kaos, ruševine, klavnica, razstreljeni tanki, prestreljeni konvoji, sestreljeni helikopter Apache, ogorčenje, evakuacija dobre tretjine prebivalcev, pokol vernikov pred mošejo, juriši "Mehdijeve vojske", "Brigad mučenika Ahmeda Jasina" in "Mudžahedinskih brigad", pokopi na nogometnih igriščih, vletavanja novih in novih marincev, protiameriški grafiti (npr. "Na nebeška vrata bomo trkali z ameriškimi lobanjami"), širitev napadov v druga mesta in truma mrtvih, prerešetanih, izmaličenih civilistov - žensk, otrok, starcev. Ground Zero. Po nekaterih štetjih je v tistem fatalnem tednu umrlo 700 civilistov - po drugih štetjih pa še več, 900... 1.300... 1.500. In v tem času je na različnih lokacijah padlo tudi več kot 80 ameriških vojakov - v tako kratkem času jih še ni padlo toliko. Le za "črni vikend" jih je padlo 26! In seveda: iraški uporniki so partizanskim zasedam in samomorilskim napadom dodali novo taktiko - ugrabitve. Ugrabili so več kot 40 tujcev - Američanov, Britancev, Nemcev, Japoncev, Čehov, Turkov, Pakistancev, Bolgarov, Špancev, Italijanov, Nepalcev, Filipincev, Indijcev, Korejcev, Kitajcev, Rusov, Ukrajincev in 7 delavcev firme Kellogg Brown & Root, podružnice razvpite korporacije Halliburton, ki ji je do leta 2000 poveljeval sedanji ameriški podpredsednik Dick Cheney. Z ugrabitvami so skušali po eni strani internacionalizirati svoj boj, po drugi strani pa destabilizirati temelje "koalicije dobre volje", bolje rečeno, skušali so pospešiti odhod najbolj labilnih in skeptičnih koalicijskih enot. Izpust japonskih, italijanskih itd. talcev so, recimo, pogojevali z odhodom japonskih, italijanskih itd. vojakov iz Iraka - v nasprotnem primeru, so rekli, jih bodo žive scvrli. Tako kot so v sredo, 31. marca, v Faludži žive scvrli, izmaličili, linčali in razobesili štiri ameriške paravojaške varnostnike, rent-a-soldiers, katerih trupla so pred tem vlekli in razkazovali po ulicah - tako kot so leta 1993 somalski gverilci po ulicah Mogadiša vlekli iznakaženo truplo ameriškega pilota.

Ironično, prav s tem srhljivim, brutalnim incidentom v Faludži, ki je ameriške desne medije - sicer brez razloga "moralno vzvišene" robotske vojne hujskače - pognal na histerični križarski pohod (krivce je treba pobiti, most je treba zrušiti ipd.), se je vse skupaj začelo, pa čeprav je treba izraz "začelo" tu jemati z rezervo. Nič, kar se zgodi v Iraku, ni namreč brez konteksta. Da je 31. marca, torej na dan onega grizlijevskega linča, v Bagdadu več kot 10.000 šiitov demonstriralo proti ameriški okupaciji in civilni upravi, ki je prepovedala izdajanje al-Sadrovega minornega tednika al-Hawza (znanega predvsem po tem, da je nenehno sarkastično mlel Paula Bremerja, ameriškega prokonzula), so vsi v glavnem spregledali, predvsem pa so vsi spregledali, da so marinci - kot je poročal londonski Guardian - le nekaj dni prej brutalno, helikoptersko obračunavali s Faludžo in pri tem pokončali 18 Iračanov, od tega najmanj 8 civilistov, kar je temperaturo v Faludži, utrujeni od okupacije in "kolateralne škode", dvignilo do vrelišča in erupcije. Ergo: linč štirih ameriških varnostnikov je bil le retaliacija za brutalne operacije marincev. In dalje: ameriška "kontraofenziva" - obleganje oz. "pacifikacija" Faludže, ameriški poskus, da bi prijeli krivce za linč varnostnikov - je bila le retaliacija za linč varnostnikov. Retaliacija za retaliacijo potemtakem. Logika je očitna: retaliaciji sledi retaliacija, ki ji sledi nova retaliacija, ki ji sledi nova retaliacija, ki ji sledi nova retaliacija... in tako v slepo neskončnost. Nasilje v Iraku se je spodvilo v začarani krog. Tako kot pri izraelsko-palestinskem konfliktu. Američanom se je v Iraku zgodila intifada. In kot gre rek - vrata pekla so se odprla.

In če pomislite, da je Bush že skoraj pred enim letom, 1. maja 2003, oznanil "konec velikih vojaških operacij", lahko le ugotovite, da ni imel pojma, v kaj se spušča in kaj ga čaka - Faludža in šiitska vstaja sta pokazali, da so velike vojaške operacije očitno šele pred njim, obenem pa sta tudi potrdili, da imajo tisti, ki pravijo, da je Irak Bushev Vietnam, vse bolj prav. Paralel med Irakom in Vietnamom je toliko, da bi lahko z njimi napolnil nadaljevanja Apokalipse zdaj, Voda smrti in Full Metal Jacketa: tudi v Vietnamu Američani niso vedeli, v kaj se spuščajo, tudi v Vietnamu niso predvideli tako hudega odporniškega gibanja, tudi v Vietnamu je vznik masivnega odporniškega gibanja Američane psihološko povsem destabiliziral, tudi v Vietnamu so ameriški vojaki stalno, kontinuirano padali, tudi v Vietnamu Američani civilnih žrtev niso šteli, tudi v Vietnamu je prišlo do eskalacije (v Irak bodo poslali nov kontingent vojakov, spopadi se širijo na šiitski jug), tudi v Vietnamu so vsak spopad prikazovali kot zmago, tudi v Vietnamu so se Američani ujeli v past ("quagmire"), tudi v Vietnamu so bili Američani brez "plana B" (oh, in brez izhodnega plana), tudi v Vietnamu jim ni uspelo osvojiti "ljudskih src" (in tudi v Vietnamu so stalno blefirali, da je večina Vietnamcev na njihovi strani), tudi iz Vietnama so hoteli narediti "demokracijo", ki bi bila zgled regiji, in tudi v Vietnamu so ves čas govorili, da bodo vojno dobili, pa četudi so fakti kazali drugače. In tako dalje.

Prav Faludža pa je tudi potrdila, da je iraška vojna res le produkt "vietnamskega sindroma". Zloglasni program "Phoenix" očitno še vedno živi: ameriški vojaki so v Vietnamu - ojačani s CIO in domačimi "skavti" - brutalno in bombastično vletavali v vietnamske vasi, jasno, pod pretvezo, da iščejo gverilce. Žrtev teh operacij je bila vasica My Lai - Američani so vleteli in vse vaščane pobili. No, produkt teh operacij pa je bil tudi dementni slogan, da je treba "mesto uničiti, če ga hočemo rešiti" - in žrtev tega slogana je bila zdaj Faludža. Bilo bi ironično, če bi jeseni po predsedniških volitvah iraško vojno podedoval John Kerry, vietnamski veteran, ki je leta 1971 pred Senatno komisijo za zunanje zadeve razkril, da so bili produkt teh operacij v Vietnamu rezanja ušes, sekanja glav in okončin, streljanja civilistov, razstreljevanja ljudi in radiranja vasi: "Ja, zagrešil sem taka grozodejstva kot ostali vojaki. Sodeloval sem pri iskalno-uničevalnih operacijah, pri požiganju vasi."