Nepretrgani om

Blažena naj bo paralelnost naših svetov. Na večer, ko je celotna nacija za hip zadržala vzhičeno sapo ob uresničitvi tisočletnega sena, ko so se dokončno razprla nedra zibelke narodov, ko je umazani in smrdljivi Balkan dokončno mrknil kot zgolj slepa pegica na naših drugače navdušujočih zgodovinskih statistikah, ko je v harmoniji odjeknilo deset tisoč šampanjskih čepov in so od Lahov branjeni zrak prepojile tone pirotehničnih mašil, si je kakih dvajset stotnij naših sodržavljanov v Hali Tivoli rolalo nek povsem svoj film. Na velikem odru je namreč nastopila hodeča legenda, maestro Šri Činmoj, avtor preko 18 000 duhovnih pesmi, 1400 knjig in preko 100 000 mističnih slik, donator sedemstotih koncertov po vsem globusu ter the avtoriteta na področju meditativnih introspektivnih viž, ki po eni strani pomirjajo telo in dvigajo duha.

To je bil ravno dan, ko sem se lotil biografije Dennisa Nilsena, najplodovitejšega množičnega morilca v zgodovini Velike Britanije: ker sem knjigo odložil ravno na strani, ko ga namesto bobbyjev zaradi zamašene greznice v stanovanjski hiši razkrinkajo vodovodarji, ker je delčke svojih žrtev odplakoval kar po stranišču, mi je prišel večer harmonične pomirjajoče glasbe še kako prav. V Halo Tivoli sem vkorakal v trenutku, ko se je Carl Lewis na velikem platnu blazno navduševal nad tem, da je maestro Šri dvignil celega slona, čeprav posnetek samega dejanja ni zares prikazal. S stoli prekrita hala je bila zelo solidno zapolnjena: čeprav bi pričakoval, da se bo na za mainstream obskurno prireditev nakapljala zgolj običajna peščica ezocentrikov, je svoje nedvomno naredil tudi povsem prost vstop. Opaziti je bilo ogromno neke nežne obritoglave mladine, kar nekaj v identične bele majice odetih skupin, običajnih par gospa v sarijih, drugače pa povsem regularne sodržavljane in sodržavljanke, ki mnogo raje kot s samozadovoljnimi politiki sredi Prešerca vibrirajo s svetovnim ajatolo celostne harmonizacije. Izostal ni seveda tudi Ljubljančanom dobro znani bradati gospod, ki se po mestu tudi sredi najzahrbtnejšega snega sprehaja bos.

Maestro Šri ni samo umetnik meditacije, temveč tudi izjemen atlet, ki blazno rad podeljuje nagrade za prispevke k uravnovešanju sveta. Za razliko od Giannija Rijavca svojim recipientom ne tala glinastih golobčkov, temveč jih raje dvigne v zrak. Tako je v preteklosti že zavihtel neštete eminence, med njimi papeža, Nelsona Mandelo, mati Terezo, Desmonda Tutuja, šest generalnih sekretarjev OZN, Ravija Shankarja, Stinga, Roberto Flack in Steffi Graf, ob tej priložnosti pa je kot uvod v svoj koncert dobesedno povzdignil tudi pletoro naših velikanov, predvsem športnikov, med njimi Martina Strela in Gozdnega Jožata: dvigoval jih sicer ni neposredno z močjo misli in tudi ne z golimi rokami, temveč s pomočjo nekakšne elaborirane dvonadstropne fitnes-mašine: laureat se je postavil na platformo, pod katero je sedel maestro Šri, ki je potem kvadratek s celo težo z eno samo roko potisnil za pet centimetrov v zrak. “Velikega filozofa” Borisa Jelovška in njegovo ženo Marino je dvignil celo hkrati, z vsako roko enega, kar za gospoda, ki je že zdavnaj prekoračil sedemdeseto, nikakor ne more biti zasmehovanja vreden uspeh.

Sam koncert je potem potekel na tak izrazito minimalističen način: samo maestro in njegov trenutni inštrument, obvlada jih nemalo: od klasičnih kot sta recimo violina in čelo preko sitarjev, orientalskih lutenj in najrazličnejših frulic do čudnih glasbil, ki jih sploh ne znam opisati. Maestro s publiko vmes ni komuniciral, mogoče je kdaj samo malo zakašljal, inštrumente pa je menjaval z rotiranjem okrogle mizice na svoji levi, tako da mu dolgo ni bilo treba niti vstati s stola. Skladbe niso bile predolge in nikakor prekomplicirane, zaporedja preprostih osnovnih tonov, vsake toliko so bile pospremljene z besedili, praviloma nikoli zares prekinjenimi sekvencami harmoničnega ječanja. Občinstvo med štikli ni ploskalo, saj je bilo v imenu neprekinjenega meditativnega potenciala tako tudi naprošeno, prav tako je tisti del publike, ki ga Šrijeve viže niso pogladile naravnost po tretjem očesu, dvorano vljudno masovno zapuščal med kratkimi premori. Za vsakega takega, ki je površno odvrgel ponujeno mano in se po hitrem postopku vrnil v svet četrtkovih TV-specialov in kancerogenega crvtja, je z blaženo zaprtimi očmi obsedelo po štirideset disciplov, ki so pravkar odprli razglednico iz same centrale kozmičnega zena.

Moj najljubši del je bil, ko je čili gost stopil za miniaturne orgle in odtipkal poskočno melodijico, kot če bi Yoda ustvarjal glasbeno podlago h kakšni igrici za ZX Spectrum. Od običajnega nevrotičnega trzanja se mi je prvi umiril desni prstanec, kmalu so mu sledili še sosednji bratci in kaj kmalu je običajno breme odložilo tudi ostalo ogrodje. Do konca koncerta je misel, kako je Dennis Nilsen vestno in ljubeče sprehajal svojo enooko psičko Bleep, medtem ko mu je sredi dnevne sobe cel vikend ležalo truplo, katerega glava se je ravno kuhala na štedilniku, skorajda prenehala obstajati, vsem udeležencem pa nam je vsaj po mojem začelo še dodatno viseti dol, kaj ima ob finalizaciji tisočletnega sena v Novi Gorici povedati v zadnjem času tako topli in tako skrbni Tone Rop. Lahko bi rekli, da je šla prelomnost dneva mimo nas. Ko enkrat vsrkaš tako nepretrgano koncentracijo zena, ta ostane s tabo. Dve uri kasneje, ko to pišem, si drznem celo napovedati, da ne bom povsem poživinil, če mi že takoj jutri res groteskno podražijo banane.