Kaj žre Johna Kerryja?

Bush v sondažah vodi - John Kerry vse bolj zaostaja. Vse se je obrnilo na glavo, kar je mnoge šokiralo. Kaj se dogaja?

* Sredi februarja je Kerry vodil za rekordnih dvanajst točk: 55 vs. 43. Impresivno. Zdelo se je, da Busha že vrtijo na ražnju. To je bil pač čas, ko je Kerry mlel svoje demokratske predsedniške protikandidate in osvajal Ameriko.

* Na začetku marca je Kerry še vedno vodil za osem točk: 52 vs. 44. Demokrati so imeli nasmeh do Bele hiše. Zdelo se je, da je Kerry ujel trenutek in tempo. To je bil čas, ko je dokončno postal demokratski kandidat za predsednika.

* Že ob koncu marca se je vse obrnilo na glavo - Bush je povedel za štiri točke: 51 vs. 47. Brez panike, so rekli demokrati. Bush je čakal, da se pokaže, kdo bo njegov jesenski izzivalec - in ko je bilo jasno, da bo to John Kerry, je po njem udaril z vsemi topovi. V propagandne spote, ki so napadali, kompromitirali in blatili Kerryja, je zmetal milijone dolarjev. Da bo Bushev blitzkrieg stanjšal Kerryjeve ratinge, je bilo mogoče pričakovati. Vse je bilo torej pod kontrolo.

* Na začetku aprila je Bush vodil le še za tri točke: 48 vs. 45. Vidite, so rekli demokrati - Kerry je preživel Bushev blitzkrieg. Kar pomeni, da je povsem kredibilen predsedniški kandidat. Zdelo se je, da bo Kerry zdaj udaril in potegnil. In da mu bo Bush gledal le še v hrbet.

* Toda sredi aprila je Bush vodstvo povečal na pet točk: 51 vs. 46. Šit! Kerry je očitno obtičal. Ni udaril. Ni potegnil. Ne izgleda kredibilno. In ja - Bushu gleda v hrbet.

Bushu? To je noro, si rečete. Kako to, da Kerry zaostaja, nacija pa še vedno podpira predsednika, ki se ji je zlagal in ki bi moral izgubiti kredibilnost? Oh, in ratinge. Zaboga - pa saj v Iraku niso našli orožja za množično uničevanje! Pa saj se je izkazalo, da Irak pred vojno ni imel orožja za množično uničevanje! Pa saj se je izkazalo, da Irak ni bil povezan z al-Kajdo! Vidite, prav tu ždi Kerryjev problem št. 1: velik del Amerike vse to še vedno verjame. Nedavna sondaža je namreč pokazala, da 51% Američanov še vedno verjame, da je Irak pred začetkom vojne posedoval orožje za množično uničevanje... da jih 19% verjame, da so v Iraku našli orožje za množično uničevanje... da jih 49% še vedno verjame, da je bil Irak povezan z al-Kajdo... in da jih 50% še vedno verjame, da je Busheva administracija pred vojno javnosti posredovala točne podatke o iraškem orožju za množično uničevanje. Noro? Vsekakor. Srhljivo? Definitivno. Pogubno? Očitno - predvsem za Kerryja, ki je verjetno rezultate sondaže gledal tako začudeno kot vi.

Šit: če tako velik del Američanov še vedno verjame Bushevim lažem, potem Kerry jeseni tega ne bo mogel uporabiti proti njemu. Ne bo vžgalo. Prepričal bo le prepričane. In če bo predvolilna bitka tesna, bo prepričevanje prepričanih premalo za zmago. Sploh pa: če je Bush "prepričljiv" že pri taki fikciji, kot je iraško orožje za množično uničevanje, kako "prepričljiv" bo potem šele pri fikcijah, ki so empirično težje preverljive? A po drugi strani, če malce bolje pomislite, je reč še hujša, kot se zdi na prvi pogled: problem ni v tem, da tako velik del Amerike - kljub faktom, ki kažejo povsem drugače - še vedno verjame Bushevim lažem, fabrikacijam, dezinformacijam in mitom, ampak v tem, da Kerryju ni uspelo zrušiti Busheve kredibilnosti, pa četudi ima vse fakte na svoji strani. Ja, prav to je pri vsem skupaj najbolj noro! Enostavno rečeno: Kerry je imel Bushevo glavo na pladnju, heh, celo na tnalu, pa tega ni izkoristil. Ni šel do konca. Kar je bila huda taktična napaka. Ker je hotel v očeh javnosti izgledati kot "konstruktivni" gentleman, ki se ne zateka k napadom, blatenju in "negativnemu" marketingu, je ves čas poudarjal le, da podpira ameriške vojake in ameriško okupacijo Iraka - ježeš, namesto da bi Američanom stalno, iz dneva v dan, iz nastopa v nastop, dokazoval, da jih je Bush naplahtal, da je ta ekstremno draga vojna povsem nepotrebna in da ameriški vojaki umirajo po nepotrebnem. In ko je predel o tem, da bi on sam iraško situacijo reševal multilateralno, ne pa unilateralno, da bi potemtakem pridobil "odtujene" evropske zaveznice in Združene narode, je bil to le blowin' in the wind - bušiji so namreč medtem že začeli Ameriko prepričevati, da je za to, kar se dogaja v Iraku, kriva Evropa, ki je Ameriki obrnila hrbet (hej, poglejte Španijo!). In lepo prosim - kaj bi v luči te taktike sploh še preostalo Kerryju, če bi jeseni, še pred volitvami, v Irak prišli Združeni narodi? Z eno besedo: Kerry je pustil, da je percepcijo in interpretacijo vojne ugrabil Bush.

In tu ždi Kerryjev problem št. 2: računal je, da bodo to, kar bi moral storiti on, storili drugi! Računal je, da bodo Američane v to, da jih je Bush naplahtal, da je ta ekstremno draga vojna povsem nepotrebna in da ameriški vojaki umirajo po nepotrebnem, prepričali drugi. Namesto njega. Ali natančneje: računal je, da realnost dela zanj in da se bo Bush samouničil. In realnost je bila res tako dramatična in za Busha navidez tako pogubna, da je Kerry mislil, da si lahko privošči "konstruktivno" pasivnost - hej, glejte, nič mi ni treba narediti, Busha bo zjebal kontekst, ki ga je sam ustvaril! Kerry je nasedel realnosti, ki je bila res na njegovi strani - no, vsaj na videz. Samo pomislite: ameriški vojaki so padali iz dneva v dan, še zlasti aprila jih je padlo bistveno več kot katerikoli mesec prej... Irak se je prelevil v klavnico... iraško odporniško gibanje je bilo vse hujše... vojna se je razširila... "koalicija dobre volje" je začela izgubljati članice... in seveda - na trg so iz tedna v teden, kot po tekočem traku, heh, kot "naročene", padale bombastične, razkrivaške knjige o Bushevih lažeh, fabrikacijah in zavajanjih, ki jih niso pisali lunatični teoretiki zarot, ampak slavni, ugledni, kredibilni avtorji, "faktorji", tudi insiderji, nekdanji Bushevi uslužbenci. Te dni je Joseph Wilson, nekdanji diplomat in ambasador (tudi v Iraku), ki ga je Bush starejši leta 1991 razglasil za "pravega ameriškega heroja", objavil knjigo Politika resnice (The Politics of Truth), v kateri je razkrinkal laži, ki so pripeljale do vojne (ne, da je Irak v Nigru kupoval uran, ni res). Bob Woodward, ki je na začetku sedemdesetih razkrinkal Watergate in pokopal predsednika Richarda Nixona, je tik pred tem objavil knjigo Načrt za napad (Plan of Attack), v kateri je razkrinkal mračno zakulisje napada na Irak in "tajno vlado", ki jo vodi podpredsednik Dick Cheney. Tik pred tem je John W. Dean, nekdanji Nixonov pravni svetovalec, ki je zaradi afere Watergate celo sedel, objavil knjigo Huje kot Watergate (Worse Than Watergate), v kateri je miniral "skrivnostno", "nevarno" in "nedemokratično" Bushevo vlado, ki se zateka k starim Nixonovim trikom. Tik pred tem je Richard Clarke, nekdanji Bushev svetovalec za boj proti terorizmu, objavil knjigo Proti vsem sovražnikom (Against All Enemies), v kateri je razkril, da je Busheva administracija pred 11. septembrom ingorirala vsa svarila, da al-Kajda pripravlja napad na Ameriko. In tako naprej. In tako nazaj.

Vse te knjige so postale bestsellerji. O vseh teh knjigah se je na široko debatiralo. Vse te knjige so minirale Bushevo kredibilnost in kompetentnost. Je Kerry zajezdil val? Je zgrabil trenutek? Je izkoristil priložnost? Se je vključil? Je udaril? Ne, kje neki. Ostal je v zavetrju. Očitno si je rekel: kul, ker ga tolčejo drugi, ga meni ni treba! Ne vem, kaj je taktično bolj naivno - to, da misliš, da bodo Busha zrušile knjige, ali to, da misliš, da do ratingov vodi le "konstruktivna" poza? Kaj je namreč storil Kerry? Namesto da bi v tem zbijanju Busha našel svojo tržno nišo in svojo lego, je naciji prodajal "pozitivna" sporočila - saj veste, kako bo zrihtal več delovnih mest in kako bo zmanjšal brezposelnost. Problem je kakopak v tem, da mu to nacija itak verjame - ja, v tej točki dnevnega reda je nacija na njegovi strani. Pri ekonomiji in sociali je močnejši in kredibilnejši od Busha. Namesto da bi se izjasnil, namesto da bi potemtakem definiral sebe in Busha, je izgledal kot kandidat brez stališča. Še huje: namesto da bi se definiral, je pustil, da je Bush definiral njega!

Demantiraj to!

Tu ždi Kerryjev problem št 3: namesto da bi Busha prisilil v pisanje demantijev, je v pisanje demantijev Bush prisilil njega! Specifično: Bush in njegovi "surogati" - predvolilne reklame, Dick Cheney, republikanski funkcionarji, republikanski kongresniki, desni mediji, prorepublikanski kolumnisti ipd. - so ga stiskali, zvijali in napadali, tako da se je moral stalno braniti in zagovarjati. Vsak dan je začel z demantijem, kar pomeni, da je bil stalno v defenzivi - nenehno je moral pojasnjevati svojo preteklost. In še preden je kako reč dobro pojasnil, so že navrgli novo kost. Kerryjeva predvolilna kampanja se je prelevila v kolekcijo demantijev. Recimo:

* Očitali so mu, da je v kongresu glasoval proti financiranju nekaterih orožij, ki so pomembna za "vojno proti terorju" (rakete Patriot, bombniki B-2, letala F-16, helikopterji Apache, Tomahawki, križarke Aegis ipd.). In Kerry se je branil: glasoval sem proti financiranju nepotrebnega orožja, proti financiranju nuklearnega orožja, proti dvigovanju obrambnega budžeta, toda pred desetimi, dvajsetimi leti, ko se je končala hladna vojna, ne pa zadnje čase.

* Toda ko je bil ravno sredi demantiranja in dokazovanja, da so republikanci vse skupaj napihnili, so mu že očitali, da je glasoval proti financiranju neprebojnih jopičev, ki bi lahko ameriškim vojakom v Iraku rešili življenje. In Kerry se je spet branil: nisem glasoval proti neprebojnim jopičem, ampak proti prenapihnjenemu, nejasnemu Pentagonovemu finančnemu paketu, ki je kot eno izmed točk vključeval tudi neprebojne jopiče - in to v času, ko so bili vojaki že v Iraku, ko bi potemtakem jopiče že itak morali imeti.

* Toda ko je bil ravno sredi demantiranja, so mu že očitali, da je med vietnamsko vojno izdal domovino, ko se je iz odlikovanega vietnamskega veterana (Srebrna zvezda, Bronasta zvezda, tri Škrlatna srca) in vojnega heroja prelevil v protivojnega agitatorja. In Kerry je moral pojasnjevati, zakaj je po vrnitvi iz Vietnama obrnil proti vojni in vodil "protivojne vietnamske veterane".

* Toda ko je bil ravno sredi pojasnjevanja, so mu že očitali, da se je leta 1971 med protestnim shodom pred Capitolom le blefersko pretvarjal, da je svoja vojna odlikovanja vrgel stran. In Kerry je moral pojasnjevati, da ni nikoli rekel, da je svoja odlikovanja vrgel stran, da je na svoja odlikovanja ponosen, da je stran vrgel le trakce svojih odlikovanj in da je leta 1971 stran vrgel le odlikovanja nekaterih svojih bojnih tovarišev (ker jih ni bilo na protestni shod, so mu rekli, da naj to stori v njihovem imenu, svojih pa ni imel s sabo, le trakce).

* Toda ko je bil ravno sredi pojasnjevanja, so mu že očitali, da je bilo njegovo vojno junaštvo lažno, da so bile njegove rane le praske, da jih je napihnil, da v resnici sploh ni bil ranjen, da si odlikovanj ni zaslužil in da je Škrlatna srca, ki jih vojaki dobijo za "prelito kri", dobesedno izsilil. In Kerry je moral spet pojasnjevati - da je bil res ranjen, da ima dokaze in priče, da ima v levi nogi še vedno šrapnel in tako dalje.

Skratka: Kerry se je s svojimi demantiji in pojasnjevanji ujel v republikansko igro. Kar je bilo seveda nor, že kar absurdno in samomorilsko: če kdo, potem je prav Bush ta, ki bi moral kaj pojasniti! Namesto da bi Bush pojasnjeval svojo preteklost, bližnjo (Florida, 11. september, link med Savdsko Arabijo in al-Kajdo, Enron, iraško orožje za množično uničevanje, Halliburton, Patriot Act ipd.) in daljno (zakaj ni šel v Vietnam, zakaj je pristal v Nacionalni gardi, zakaj svojih obveznosti do Nacionalne garde ni izpolnil ipd.), je svojo preteklost pojasnjeval Kerry. Cilj republikanske igre je dvojen. Po eni strani skušajo ustvariti vtis, da je Kerry pri vprašanjih obrambe premehak, da ogroža nacionalno varnost, da na "vojno proti terorju" nima odgovora, da ni dovolj patriotski in da ni sprejemljiv za vrhovnega poveljnika. Bolje rečeno: bušiji skušajo ustvariti vtis, da je Kerry v resnici "prikriti" protivojni predsedniški kandidat. Če bi jim to uspelo, bi bil Kerry izgubljen. Kot namreč veste, protivojni predsedniški kandidati v preteklosti - recimo Eugene McCarthy, George McGovern in oh, Robert Kennedy - niso prišli ravno daleč.

Po drugi strani pa skušajo bušiji ustvariti vtis, da je Kerry nenačelen in nekredibilen, da stalno spreminja svoja stališča, da se nikoli ne izjasni, da vse pove le napol in da vedno nekaj skriva, da je torej brez karakterja - glejte, stalno mora pojasnjevati, kaj je počel in kaj je rekel, vsakemu pojasnilu sledi novo pojasnilo, za vsakim pojasnilom se pokaže nova luknja, nova nejasnost in nova nekonsistentnost, pri njem si nikoli ne prideš "na čisto". Javno percepcijo Kerryja režirajo bušiji, ne pa sam Kerry. Zakaj? Ker jim je nasedel - hja, tako kot Al Gore leta 2000. Namesto da bi se Gore definiral sam, je pustil, da so ga definirali bušiji. Iz arhiva so potegnili nekaj njegovih povsem trivialnih izjav (recimo tisto, da je izumil internet, ali pa ono, da je bil model za film Ljubezenska zgodba), ki so postale dokaz, da pretirava in da je njegov karakter sporen. Namesto da bi Gore tudi sam napadal, se je mučil z demantiji. In lepo prosim - ker je Kerry v senatu že 20 let, je njegov glasovalni dosje tako zajeten, da lahko iz njega vsak dan potegnejo novo "nekonsistentnost", ki jo bo moral pojasniti ali pa demantirati.

Kerry si je verjetno rekel: do volitev je še dobrega pol leta - dovolj časa, da taktiko spremenim! Mnogi demokrati pa so si verjetno rekli: hja, do volitev je še dobrega pol leta - dovolj časa, da zamenjamo svojega predsedniškega kandidata!