Državni ekološki terorizem

Ministrstvo za zdravje je lani izdalo odredbo, s katero je v pitni vodi v ljubljanskem vodovodu dovolilo večjo količino strupov, kot je določeno z direktivo EU. Odredbo je izdal minister za zdravje dr. Dušan Keber in se pri tem skliceval na mnenje Inštituta za varovanje zdravja. Skupina z Metelkove, zbrana okoli enega največjih slovenskih ekoloških borcev, neodvisnega raziskovalca Antona Komata, je začela na upravnem sodišču upravni spor zaradi sporne odredbe in vložila ovadbe zoper odgovorne državne uradnike z ministrom za zdravje Dušanom Kebrom in tedanjim ministrom za kmetijstvo Francem Butom na čelu. Ovadbe je tožilstvo kmalu zavrglo. Upravno sodišče pa je pred nedavnim razsodilo, da je ministrstvo, ki za odločbo ni imelo podlage v zakonu, z njo kršilo načelo zakonitosti in na njem temelječo ustaljeno sodno prakso, po kateri so pravice in obveznosti državljanov določene le z zakoni. Minister Keber je na svojo roko zmanjšal pravice državljanov, to pa je v nasprotju z ustavo. Kako je sploh nstala zamisel o upravnem sporu zaradi odločbe ministra Kebra, smo se pogovarjali z idejnim vodjem "projekta" Antonom Komatom.

Na podlagi česa je ministrstvo za zdravje sploh sprejelo odločbo, da je v ljubljanskem vodovodu lahko prisotnih več strupenih snovi, kot jih dovoljuje zakonodaja EU?

Osnovna prevara je bila v strokovnih podlagah za Kebrovo odločbo, ki jih je pripravil Inštitut za varovanje zdravja (IVZ) oziroma njegov Center za zdravstveno ekologijo v sestavi Marija Seljak, Ivanka Gale in Peter Otorepec. Vsi trije so soodgovorni za zdravstvene posledice take odločitve. Mi smo strokovno podlago zelo pozorno prebrali. Nekaj tednov prej sem dobil zbornik, ki ga vsako leto izda mariborski Inštitut za varovanje narave. Tam opravijo meritve, napišejo interpretacijo in zbornik pošljejo na Inštitut za varovanje zdravja. To je državni monitoring, kolikor ga sploh je. V zborniku je bil komentar izrecno definiran kot ocena razmer, ne pa kot ocena tveganja. To je bistvena razlika. Ugotovil sem, da so na IVZ prepisali cele dele poročila in jih predstavili kot oceno tveganja. Še več, iz poročila so selektivno izbrali prav tisto, kar je manj nevarno. Poročilo so kasneje podpisali, kot da je njihovo avtorsko delo, in ga poslali ministru za zdravje Dušanu Kebru. Zraven so uporabili še dodaten trik. Po evropski direktivi je lahko koncentracija pesticida atrazina in njegovega razgradnega produkta desetilatrazina skupaj največ 0,1 mg na liter. IVZ pa je zadevo interpretiral tako, kot da je vsakega lahko do 0,1 mg. Dovoljeno količino so dvignili na 0,2 mg za vsakega posebej, to pa je pomenilo, da so kar početverili dovoljeno vrednost prisotnih strupov. Poleg uzurpacije poročila se je zgodila še namenska uzurpacija evropskega prava.

Kolikšna je skupna vrednost dovoljenega "koktajla" vseh pesticidov v vodi?

Pesticid in njegov razgradni produkt ne smeta skupaj preseči 0,1 mg. V poročilu so posebej obravnavali zgolj dva pesticida. Diklobenil, ki so ga 8 ton polili po ljubljanskih Žalah, in atrazin, ki ga je že tako ali tako preveč. Skupno dovoljeno količino obeh pesticidov in njunih razgradnih produktov so dvignili na 0,8 mg. Skupna vrednost vseh strupov v vodi pa po evropski direktivi ne sme preseči 0,5 mg. Pri nas so merili zgolj koncentracijo omenjenih dveh pesticidov. Na podlagi tega smo Kebrovo odločbo izpodbijali na upravnem sodišču in vložili kazensko ovadbo zaradi malomarnega ravnanja strokovnih služb in ministrstva, ker niso upoštevali najnovejših zdravstvenih dognanj in so kršili evropski pravni red.

Ovadbo ste vložili lani, toda bila je zavržena?

Zanimivo je, da je tožilstvo ovadbo zavrnilo po nekaj mesecih. Minister Keber je odločbo izdal najprej za šest mesecev, nato pa novo še za tri leta. Po izreku sodbe upravnega sodišča bomo javno pozvali ministra Kebra, naj odločbo umakne, sicer bomo sprožili spor na ustavnem sodišču. Upravno sodišče je namreč razsodilo, da se z nobenimi podzakonskimi akti ne smejo spreminjati temeljni deli kateregakoli zakona. Zanimivo je, da je sodil tričlanski sodni senat višjih sodnikov ob sodelovanju višjega strokovnega sodelavca, doktorja prava. Tako pravno briljantno utemeljeni sodbi bo težko oporekati in prepričan sem, da taka sodba sodi v učbenike pravne prakse.

Sporno odločbo pa ste v roke dobili tik pred zdajci, ker so jo pristojni birokrati menda zavestno skrivali?

Prvo odločbo, ki jo je izdal Keber, smo dobili skorajda po čudežu, ker so jo skrivali. Vsi so se sprenevedali, da je nimajo. Novinarka POP TV Irena Pan jo je našla na mizi v Uradu za kemikalije in jo dobesedno izsilila. Odločbo smo dobili v roke šele ob pol šestih zvečer zadnji, trideseti dan, torej na dan, ko se je iztekel rok za pritožbe. Pritožbo smo potem spisali in oddali do polnoči istega dne. Največja težava je bila, ker nekateri nismo stanovali na območju, ki ga oskrbuje vodarna Hrastje. Sodišče bi zavrnilo našo pritožbo, ker ne bi imeli izkazanega pravnega interesa. Na Metelekovi sem med aktivisti v dobri uri zbral kar 85 podpisov.

V času, ko smo v Sloveniji sprejeli evropsko direktivo o prisotnosti strupov v pitni vodi, so se vsa pristojna ministrstva hvalila s svojo ekološko osveščenostjo. Takoj zatem pa je bila sprejeta sporna odločba, ki dovoljuje večjo prisotnost strupov v vodi.

Na problematiko vodarne Hrastje opozarjam že najmanj osem let. Država bi morala urediti, da okoliške kmetije nehajo kmetovati na tem območju. Zagotoviti bi jim morali dostojno rento za preživetje. Recimo tako, da jim podelijo vodno pravico, na podlagi katere lahko prično "kmetovati z vodo". Iz sedanjih onesnaževalcev bi postali najboljši varuhi vodozbirnega območja. Takšna je recimo praksa okoli velikih mest v ZDA in v Evropi. Kmetije imajo sedaj bistveno višji dohodek, mesta pa neoporečno vodo.

Tista polja v okolici vodarne Hrastje bi morebiti lahko spremenili tudi v zazidljiva zemljišča, ki bi jih kmetje dokaj dobro prodali ...

Zazidljivost je vprašljiva, ker morajo biti vzpostavljene posebne razmere, da ni kontaminirana podtalnica. Bistvena težava je, da bo sedaj legalno pravno 85.000 ljudi v Ljubljani ostalo brez pitne vode. To bo treba od nekod zagotoviti. Osnovna sanacija vodovodne rešitve severnega dela Ljubljane bi stala od 12 do 15 milijard tolarjev. Nekaj deset okoliških kmetij pa je pridelovalo po največ deset, morda dvajset ton koruze na leto. Kaj je to v primerjavi s 15 milijardami? Pesticide so polivali po njivah, ki so na prodnatem terenu, in vodnjak je bil uničen. Zdaj je tako kontaminiran, da bi se po naravni poti čistil najmanj 15 let. Ministra But in Keber sta ob vložitvi sklicala tiskovno konferenco, kjer sta pojasnila, da gre za politično odločitev. Sam sem spodbijal ravno politične odločitve, ki dajejo podporo nekaj deset kmetijam namesto 85.000 državljanom. S tem so kršena temeljna načela okoljske pravičnosti in človekovih pravic, to pa ni nič drugega kot državni terorizem.

Šef Liste za čisto pitno vodo Mihael Jarc, sicer največji slovenski borec proti džamiji, je zadnjič trdil, da naj bi bil med vlagatelji tožbe in da naj bi bil sodeloval z vami. Kot pravite, se je zlagal?

Jarca sem spoznal, ko me je nekoč poklical po telefonu in mi povedal, da ga zanima problematika vode in da so ga vrgli iz stranke NSi. Deloval je iskreno. Najprej sem mu pomagal, odprl je stojnico in zbiral podpise. Zbral je več kot 8000 podpisov. To je bilo dobro. Njegovo delo smo nekateri podprli, toda kmalu se je izkazalo, da Jarc ni nič drugega kot nekakšen satelit NSi. S svojo Listo za pitno vodo naj bi skušal pridobiti dodatne glasove volivcev in jih priključil NSi. Ko je začel kampanjo proti džamiji, smo bili popolnoma presenečeni. Med podpisniki v upravnem sporu Jarca ni bilo.

Ali ni malce patetično, da se Jarc spreneveda, laže in se javno hvali z dosežki drugih?

Izkoriščanje tako pomembne zadeve javne narave v zasebne politične namene se mi zdi podlo. Drugače bi bilo, če bi stala za njim cela stranka in se aktivno angažirala za reševanje vprašanja pitne vode, to bi še razumeli. Tako pa imamo občutek, da zbira proste glasove za svojo nekdanjo stranko. S pomočjo pitne vode je prišel v ljubljanski mestni svet. Problematiko gradnje džamije pa skuša izkoristiti, da bi prišel v državni zbor.

Slika bo jasna po državnozborskih volitvah. Sicer pa poglejte slovensko politično prizorišče, ki je najprej razbilo Zelene, sedaj pa se nekateri gredo salonsko zeleno politiko in se prostituirajo pred kamerami. To je sto svetlobnih let od zelene opcije ...

Kako pa je z drugimi vodovodi po Sloveniji? Razmere so najbrž še bolj kritične?

Dobil sem neuradno informacijo, da je še enajst vodovodov vložilo prošnje za prekoračitev. Toda po tem, ko smo vložili pravni spor in ovadbe, jim niso upali izdati dodatnih dovoljenj za prekoračitev. Večina jih je iz severovzhodne Slovenije. Imena bomo dobili šele v začetku maja. Konec aprila se izteče rok, v katerem mora vseh tisoč slovenskih vodovodov Inštitutu za varovanje zdravja predložiti podatke o kontaminaciji. Na podlagi zakona o dostopu do podatkov javne narave bomo zahtevali te podatke.

V Sloveniji pa je zagotovo spornih še precej več vodovodov kot le dvanajst izmed tisoč?

Predvideva se, da je več kot polovica vode kontaminirane, četrtina na meji, četrtina pa naj bi bila tisto, čemer pravimo pitna voda.

Inštitut za varovanje zdravja se je glede dovoljene kontaminiranosti pitne vode skliceval na merila svetovne zdravstvene organizacije WHO. Ta dovoli 20-krat večjo količino hormonskega motilca atrazina, ki je tudi kancerogen, v pitni vodi. Je EU uvedla pretirano stroge ukrepe?

WHO je pristojna za ves svet. Mi se ne moremo primerjati s tretjim svetom Afrike in Azije, kjer je strahotno pomanjkanje pitne vode. Dovoljene količine strupa v vodi so tako visoke zato, da ljudje sploh lahko kaj pijejo. ZDA pa so matična država proizvajalcev strupov, ki so zlobirali tako visoke dovoljene koncentracije. EU je sprejela normativ 0,1 mg, ker je takšna evropska politika. Evropska komisarka za okolje Margot Wallstrom je dejala, da je cilj okoljske politike "očistiti reke tako, da se bodo v njih lahko kopali otroci in rečno vodo tudi pili". Tudi to in predvsem to je Evropa in za tako Evropo se borimo.

Toda nove članice bodo okoljski politiki EU le stežka sledile brez radikalnih potez. Vsaj glede na dediščino preteklosti.

Evropa želi radikalno očistiti okolje, in to je prav. V vodi ni politike, so le strupi, ti pa ne koristijo nikomur. Švedi so izpeljali nacionalni program za zmanjševanje uporabe pesticidov. Uporabo so zmanjšali na četrtino prvotne, pa pridelek zato ni nič manjši. Prepovedali so kozmetično in preventivno škropljenje, uvedli so odmerke glede na setveni načrt in povišali davke na pesticide. Zato pa imajo čisto vodo. Jugoslavija je tudi recimo imela dovoljeno koncentracijo 0,1 mg. Potem je bilo v osemdesetih letih Pomurje kontaminirano z atrazinom, ki ga je bilo dvajsetkrat preveč. In normo so dvignili na 2 mg. Podobno je sedaj naredil Keber. Dvignil je normo in strup je izpuhtel. Na Poljskem, v Romuniji, Bolgariji in Rusiji pa še vedno uporabljajo smrtonosni DDT, lindan in še druge strupe, ki so v EU že davno prepovedani.

Ali obstaja tudi črni trg "pesticidov", glede na to, da se očitno uporabljajo nekateri, ki so prepovedani?

Dobil sem informacije iz Prekmurja, da je organizirano tihotapljenje atrazina iz Hrvaške. Prepakirajo ga v 50-kilogramske vreče umetnega gnojila NPK. Nato pa zasebno vozijo po eno ali dve vreči prek meje. Kmetje ne potrebujejo velike količine atrazina, največ do 2 kilograma na hektar. Torej mora tudi na naši strani nekdo izvajati prepakiranje. Carina pa očitno tega ne nadzoruje. Pesticide bi morali prodajati le tistim, ki imajo status kmeta. Pri nas posamezniki recimo v primestnih naseljih obilno škropijo svojih pet drevesc ali pa deset vrtnic in zastrupljajo celo ulico. In če je cilj vrtičkarjev zdrava hrana in rekreacija v stiku z zemljo, res ne vidim smisla, da zastrupljajo tistih nekaj gredic.

Sporni atrazin se uporablja za zatiranje plevela pri koruzi. Koruza pa je poljščina, ki v Sloveniji prevladuje.

Že zdavnaj sem predlagal zamenjavo koruze s pšenico in z drugimi primernimi kulturami. Dogajajo se podnebne spremembe in zaradi nespametne politike smo sami dodobra izsušili Pomurje. Jasno je, da se zato pojavlja kmetijska suša, ki jo sproža predvsem koruza, in zaradi nje država vsako leto plača kmetom nekaj milijard tolarjev odškodnine. Pšenica je idealna, saj potrebuje poletno sušo, da klasje dozori. Koruza se pri nas neutemeljeno subvencionira, kajti uvažati moramo obe, koruzo in pšenico. Kmetje pač gojijo koruzo, ker ima večji hektarski donos in so zato ob suši upravičeni do večje odškodnine. Če bi gojili pšenico, bi ta normalno dozorela in ne bi dobili nobene odškodnine. Glavni krivec za tako neznosno stanje je katastrofalna kmetijska politika SLS. Ne morem se znebiti občutka, da je stranka z LDS pod mizo podpisala politični sporazum, s katerim je SLS dobila oblast nad celotnim podeželjem. Nekdanjega ministra za okolje Pavla Gantarja in sedanjega Janeza Kopača sem vprašal, kakšna ministra za okolje neki sta, če ministrstvo za kmetijstvo upravlja 95 odstotkov vseh slovenskih površin (60 odstotkov je gozdov, 22 odstotkov je travnikov in 12 odstotkov njiv). Poleg tega ima kmetijstvo še vso prehrano, ribe in divje živali. Pod okoljsko ministrstvo spadajo torej samo naselja, industrijske cone, avtoceste in rečna korita. V Sloveniji nimamo okolja, nimamo narave, nimamo biosfere, kot da je vsa Slovenija ena sama velika agrokemična farma.