Potrpežljivost in izkušnje

Brata Alhasan in Husein Salia sta dvojčka iz Gane, ki sta se pri 15 letih odločila, da postaneta pismena. V desetih letih sta opravila 17-letni šolski program in se odločila vrniti v rodno vas ter pripomoči k njenemu razvoju. V domači Larabangi sta ustanovila šolo in uvedla številne ukrepe v zvezi z zdravjem ter matično knjigo, s katero bodo imeli vaščani natančnejši pregled nad rojstvi in drugimi dogodki. Doslej so o natančni starosti ljudi lahko le ugibali in tudi dvojčka Salia ne vesta točno, kdaj sta rojena. Vas je po njuni zaslugi dobila elektriko, kar je druga največja pridobitev Komiteja za razvoj, kot svojo organizacijo uradno imenujeta. Obiskovalci iz Slovenije so vzpostavili nekakšen most prijateljstva in izmenjave, Larabango pa vključili v projekt Humanitas, ki omogoča slovenskim družinam in posameznikom sponzoriranje otrok ali botrstvo za čas šolanja. V dnevni sobi hiše popotnika Sama Košnika, ki gosti Huseina, je tudi odprt kamin. Sogovornik iz Afrike je naložil nekaj polen v kamin in dodal, da ga ognjišče vedno spomni na večere ob ognju, kjer si pripovedujejo zgodbe.

Prihajate iz ljudstva duhovnih učiteljev, zdravilcev in mirovnih pogajalcev, z obiskovalci iz Slovenije pa ste vzpostavili nekakšen most prijateljstva in kulturne izmenjave. Kako se je vse skupaj začelo?

Larabanga, od koder prihajam, je vas v ruralni pokrajini v Gani, ki je bila nekaj časa politično stabilna, zato se je tam lahko začel razvijati turizem. To območje naj bi bilo zanimivo in privlačno za turiste. Imamo enega od edinstvenih rezervatov za divje živali, ki je zelo velik in poln slonov. Imenuje se nacionalni park Moli. Turisti, ki prihajajo v park, gredo skozi Larabango, zaradi tega je v primerjavi z drugimi vasmi privilegirana in bolj razvita. Ima šolo, dovolj vode in podobno. Moj brat dvojček Alhasan in jaz imava srečo, da sva pridobila nekaj izobrazbe, ki nama pomaga pri organizaciji različnih projektov. Larabango sva povezala v skupnost z drugimi vasmi, organizirala razne projekte za razvoj in zadovoljitev potreb po vodi. Z ustanavljanjem šol sva hotela ljudi spodbuditi, da bi se zavedali, da je sodelovanje v skupnosti v njihovo korist. Eden od najinih ciljev je bil predstaviti oziroma vpeljati ekoturizem ali kulturni turizem. To poteka zadnjih dvanajst let.

Kaj pomeni ekoturizem?

Pomeni, da se ljudje zavedajo pomena naravnega okolja, predvsem ohranjanja divjih živali, in da to cenijo. Rezervat daje zaščito živalim, ki so jih prej lovili in pobijali. Midva z bratom ozaveščava lokalne prebivalce o pomembnosti njihove udeležbe pri ohranjanju okolja. Ljudi ne moreš prepričati, naj cenijo divje okolje, če jim ne pokažeš koristi. Ko turisti pridejo v rezervat, obiščejo tudi lokalne skupnosti, spoznajo prebivalce in njihov način življenja. To pa je kulturni turizem. Zaradi tega smo začeli projekte, ki so bili predstavljeni po vsem svetu, po državah, od koder prihajajo turisti, med katerimi so tudi Slovenci.

Kako sodelujete s Slovenci?

Iskreno in resnično kot eden od direktorjev teh projektov povem, da s Slovenci sodelujemo močno in dinamično. Rad bi povedal, da ko sem prišel v Slovenijo in srečal človeka, ki ga nisem videl osem let, sem spoznal, da je najin odnos še vedno močan in živ. Nekaterih turistov, ki sem jih srečal lani, pa se komaj spomnim. Turistom poskušamo predstaviti našo kulturo in skupnost. Za slovenske goste smo zgradili posebno hišo na prostoru, kjer ni takšnih hiš. Vsak, ki pride za dan ali dva, ostane več dni in naše prijateljstvo se od devetdesetih let samo razvija. Ker imamo med Slovenci veliko prijateljev, smo se odločili za nekakšen most prijateljstva oziroma bratstva. Vsi v Larabangi smo namreč kot bratje.

To je vodilo tudi do ustanovitve društva Humanitas v Sloveniji, ki pomaga vašim ljudem.

Da, trenutno ima 29 naših otrok botre oziroma posvojitelje v slovenskih družinah; ti jim sponzorirajo šolanje. V nekaj dneh obiska v Sloveniji sem naštel 50 ljudi, ki so prijatelji Larabančanov.

Bi raje živeli v Sloveniji ali morda kje drugje na Zahodu?

Ne. Jaz pravim, da je najbolj zadovoljen tisti, ki ima dom. Hočem reči, da se nekateri ljudje lahko prilagodijo drugačnemu okolju in to postane njihov dom, vendar zase za zdaj vem, da ne bi mogel živeti nikjer drugje kot v Larabangi. Tam me čaka še veliko dela, za domače prebivalstvo, pa tudi za popotnike in turiste, ki jim predstavljamo svojo kulturo. Drugače pa mi je Slovenija všeč.

V čem se vaša vas razlikuje od drugih afriških krajev?

Larabanga ima poleg rezervata še druge edinstvene stvari, kot je najstarejša mošeja v Gani, ki je ena najstarejših v Zahodni Afriki. Je iz enajstega stoletja, ko se je konstituirala skupnost v Larabangi. Zgradili so jo muslimani, ki so prišli v te kraje pod Ibrahimovim vodstvom. Narejena je iz blata, trstja in lesenih palic, ki držijo konstrukcijo, vsako leto pa jo obnovijo.

V vasi imate menda tudi enega najstarejših koranov. Kako je prišel k vam oziroma kdo ga je prinesel?

Ker je bil Ibrahim islamski duhovni vodja, je potreboval tudi koran. Tisti čas jih je obstajalo le sedem, vsi pa so bili shranjeni daleč stran od Meke. Ibrahim je poiskal nasvet pri nekem starcu, prvotnem prebivalcu nekdanjega Zurijyirija. Izvedel je za kraj nedaleč od vasi, ki je že imel duhovni pomen. Tam je goreče molil, da bi koran prinesli v Larabango, in njegove molitve so bile uslišane. Mi verjamemo, da ga ni prinesel človek, ampak angeli. Kraj, kjer je Ibrahim molil in prejel koran, označuje Skrivnostni kamen. Služil je kot senčno počivališče tistim, ki so potovali po starodavni transsaharski trgovski poti. V petdesetih letih dvajsetega stoletja pa so gradili novo cesto, ki naj bi šla naravnost čez območje, ki ga je zasedal kamen. Toda vsakič, ko so pot očistili buldožerji, da bi pričeli gradnjo, so drugo jutro kamen spet našli tam. Spoznali so, da morajo cesto speljati okoli skale, ki je dobila svoj vzvišeni status v spomin na skrivnostno zaščito, ki jo uživa vas.

Kakšen status ima vaša vas na širšem območju in kaj pomeni Larabanga?

K nam prihajajo ljudje od vsepovsod po nasvete v zvezi z duhovnostjo, k zdravilcem in po nasvete za rešitev sporov, ki jih imajo z drugimi plemeni. Na splošno so pripadniki ljudstva Kamara, ki ga najdemo po vaseh in mestih Zahodne Afrike, visoko cenjeni kot duhovni svetovalci. Znano je, da so Gonje, bojevniki, ki so prišli iz Malija, s seboj pripeljali svoje glasnike, svetovalce, ki so se imenovali Larabange. Od šestih skupnosti Kamarcev, ki so potomci Arabcev, je skupnost Larabanga vodilna.

Imate za sosede pripadnike katerih drugih religij in kako se z njimi razumete?

V Gani najdemo različne religije, katerih pripadniki skupaj delajo in živijo v sožitju. Na primer muslimani povezujejo svoje religiozne prakse s starodavnimi, ki so jih prevzeli od staroselcev. V Gani pridejo muslimani na zabavo kristjanov in obratno, to imam zelo rad in mi je zelo všeč. Muslimani in kristjani iz Jordanije ali Izraela bi morali priti na ekskurzijo v Gano.

Larabanga ima še vedno upravno ureditev, ki se neposredno veže na tradicionalno strukturo. Prebivalci so zastopani skozi 12 glavnih hiš ali klanov vasi. V vasi imate poleg moških svetov starešin tudi ženske svete, ki izhajajo iz vsake hiše. Kakšna je razlika med njimi?

Poleg klanov in njihovih predstavnikov je zraven še imam ali duhovni vodja, ki je odgovoren za verske dejavnosti. Vsak vodja klana mora dobiti odobritev za svojo odločitev ali načrt pri ženskih voditeljicah.

Torej vaša vrsta islama ne temelji na patriarhatu?

Vedno pravim in bom govoril še naprej, da nikoli ni bilo dneva, ko bi moški vodil žensko. Poglejte predsednike po svetu, vse jih vodijo ženske. Poglejte mojega deda, ki je bil izjemno spoštovan in sposoben mož, ko pa je prišel domov, sem videl, koliko je prejel od svoje žene. Vedno je ženska vodila moškega, samo mi tega ne razumemo. Stvar naše kulture je bolj v izkušenosti. Ne glede na to, koliko znanja ima mlad človek, ne bo priznan za modrijana, dokler ne bo z leti pridobil dovolj izkušenj in s tem postal modrejši. Zelo cenimo starejše, ti edini lahko postanejo voditelji.

Kakšne vrste zabava poteka v vaši vasi?

Tradicionalne glasbene zabave z bobni in tiste z modernejšimi glasbenimi skupinami, s kitarami in z bobni. Osebno imam rajši tradicionalne bobne, na katere tudi sam igram.

Je spolnost pri vas zabava, razvedrilo?

Hi hi hi! Priti sem moral sem, da sem slišal, da je spolnost zabava, razvedrilo. Pomislimo, kaj je spolnost. Je zelo resna stvar, to bi morali upoštevati. Če hočemo, da bo otrok, ki se bo rodil, razumen ali pomembna oseba, je potreben pošten in iskren odnos v ljubezni, to pa se kaže tudi pri spolnosti. Če tega ni, bo otrok imel veliko razlogov za trpljenje. Spolnost ni samo zabava, je nekaj več v življenju.

Ste poznali svetovno znanega glasbenika Felo Kutija iz...

Iz Nigerije, ja, samo nisem ga nikoli osebno srečal.

Imel je 27 žena.

Ha ha, tega ne vem.

Mislite, da so ljudje zadovoljni s poligamijo?

Mislim, da je to v osnovi bedasta stvar. Tam, od koder prihajam, ima vsak posameznik svoje mnenje o tem. Oženiti se z eno partnerko je dobro in priporočljivo, v islamu pa imaš lahko štiri neveste. Pred islamom so ljudje imeli še več žena, kot Fela Kuti, ki verjetno ni bil musliman. Moje načelo je, da je v praksi pretežko spoznati več kot eno žensko - ali morda dve - in se poročiti z njo. Hkrati pa se sprašujem, ali ni bolje, če ljubice, ki jih ima kdo poleg žene, pripelje v hišo, tako da izvedo druga za drugo. Slednje sem videl pri svojem očetu, ki je imel dve ženi. Živeli so skupaj, srečni in zadovoljni. Če boš imel ženo in ljubico, ki bosta narazen, nikoli ne boš zadovoljen s sabo, ker boš vedno zlagan.

Imajo ljudje pri vas veliko otrok?

Seveda, če imaš dve ženi ali več žena, je potem tudi več otrok. Pa tudi zato, ker ni družinskega načrtovanja in zdravil, ki bi preprečila večje število otrok.

Kakšno je vaše mnenje o kontracepciji?

Če se zavedaš, kaj delaš, ne vidim potrebe po njej.

Sprašujem, ker obstajajo predeli, kjer ljudje nimajo dovolj hrane in vode, otrok pa polno hišo?

Vem, to je odvisno od ravni razumevanja. Ko boš tem ljudem povedal za kontracepcijo, jo bodo odklonili, češ da je slaba, čeprav nekateri od njih niti ne vedo, kaj to je. Mimogrede, kontracepcija gre lahko tudi po drugi poti, kot sva prej omenila, po poti, da spolnost postane zabava. Nekateri mislijo tako zaradi kontracepcije, ker ni strahu pred kakršnimi koli negativnimi posledicami.

Znani ste tudi po šamanih ali zdravilcih tradicionalne medicine.

Da, v vsakem klanu so posamezniki, ki imajo takšno znanje. Naučijo se določenih verzov iz korana, ki jih uporabijo pri meditaciji, medtem ko uporabljajo zdravilne rastline. Del znanja o zdravilnih zeliščih so prevzeli od prvotnih prebivalcev, ki so imeli svoje načine zdravljenja in napovedovanja prihodnosti. Ta kombinirana uporaba več znanj je malamična praksa. Vsak, ki se je pripravljen učiti, lahko postane 'malami'.

Ali malamiki lahko zdravijo tudi duševne težave ljudi?

Seveda, povedal sem ti zgodbo, ki lahko tudi zdravi. Zdravljenje poteka skozi meditacijo. Treba je biti moder in ugotoviti težave pacienta, in če so psihične, je treba pripeljati njegov um v realnost in aktivirati njegovo vero. Tudi to je v domeni medicine.

Kakšna je razlika med tradicionalno in sodobno zahodnjaško medicino?

Tradicionalna medicina je nekaj, kar je zelo blizu človeku. Človek gre v gozd in nabere zelišča, potem pa si tudi sam pripravi zdravilo. Za zunanjega opazovalca bi lahko bilo videti kot priprava hrane. Tablete pa so druge vrste medicina, zanje niti ne veš, kaj vsebujejo, in zaradi tega ne verjameš njihovim učinkom. Najpomembnejša pri zdravljenju pa je vera, ker je zdravljenje stvar duha in zaupanja vanj. To ti da energijo, ki obudi moč za ozdravitev.

Poleg konkretne materialne pomoči, kot so šolske potrebščine, dresi in nogometne žoge, zbirate tudi denar?

Sovražim, če me imajo za nekakšnega berača, ne bi rad, da me vidijo tako. Programi in dejavnosti, s katerimi se ukvarja naša organizacija, združujejo veliko stvari. Govorim o razvoju naših ljudi in krajev, poleg tega pa to zajema tudi promocijo naše kulture, ki je lahko koristna za belce. Če primerjam naše šole s slovenskimi, smo mi seveda šele na osnovni ravni, hkrati pa predstavljam razmere, iz katerih prihajam. Ker štejem Slovence za prijatelje in ker verjamem, da velja tudi nasprotno, sprejmem vsako obliko prijateljske pomoči. Moj namen je ozavestiti ljudi in širiti dobro voljo.

Ta denar je torej porabljen za graditev infrastrukture prijateljstva?

Tako je. Sedaj v našem izobraževalnem centru, kjer se je začelo prijateljstvo s Slovenci in medsebojno zaupanje, stoji knjižnica s 1000 knjigami iz Slovenije, v angleščini. Seveda potrebujemo še več podpore, da bi se izobraževalni center še bolj realiziral.

Zakaj je tako pomembno, da vaši ljudje postanejo pismeni?

Za izobraženega postane razumevanje lažje in pogled na stvari jasnejši. To je eden od preprostih razlogov. Lepo bi bilo, če naši ljudje ne bi postali pismeni le v konfesionalnem okviru, gre za znanje branja korana, ampak bi bili tudi funkcionalno pismeni. Da bi znali brati in pisati v angleščini, ker pri tem zaostajamo za svetom.

Uporabljate tudi internet?

Naučil sem se ga uporabljati, čeprav nisem hodil v šolo za to. Če ga ne bi uporabljal, verjetno danes ne bi sedela skupaj in se pogovarjala, stvar globalizacije pač.

Imate v domačem kraju dostop do interneta?

To ne, imamo pa edini računalnik, ki je iz Slovenije. Morda je danes tam že tudi še en laptop od prostovoljca iz Grčije, ki dela z nami. Drugače hodimo v Tamali, glavno mesto severnega dela Gane, ki je oddaljeno 400 km.

Se strinjate s tistimi, ki govorijo o negativnih posledicah poseganja v naravni razvoj izvirnih kultur in s tem rušenja naravnega načina življenja z vsiljevanjem zahodne logike in načina mišljenja?

Meni se zdi, da lahko tako ali drugače zelo dobro sodelujemo. Brez predstave o zahodni kulturi verjetno ne bi cenili tega, kar imamo, svoje kulture, ki nam je še ostala. Poleg tega je kultura nekaj, kar se spreminja. Od trenutka, ko se rodiš, rasteš in se razvijaš. Cenim zahodnjake, ki prihajajo v Afriko in se seznanijo s kulturo, z načinom življenja. Navadno jim je pri nas všeč, to pa je za nas priložnost in spodbuda, da svojo kulturo ohranjamo. To, kar nam posredujejo mediji, kar vidimo na TV o tehnološkem napredku, avtomobilih, letalih, zbuja v nas napačna pričakovanja, drugače pa v tem ne vidim nič slabega. Afrika je bila dolgo pod vplivom kolonizatorjev in s tem pod vplivom kultur, ki niso del Afrike. Na primer krščanstvo, ki so ga nekateri Afričani sprejeli in ga prakticirajo. Torej je veliko slabih razlag oziroma razumevanja, kaj je kultura. Prisotnost drugih kultur pomeni pomoč, s katero je mogoče predstaviti svojo.

Imate kakšne izkušnje z večjimi dobrodelnimi organizacijami, na primer z Unicefom?

Od leta 1992, ko smo začeli projekt razvoja, smo imeli stike s številnimi organizacijami. Kdor pogleda v naše dokumente, vidi direktorje Unicefa na fotografijah z otroki. Rad bi povedal, da ima Unicef vse podatke o težavah, s katerimi se spoprijemamo, ni pa bilo sodelovanja z njihove strani. Ni bilo udeležbe pri reševanju težav z izobraževanjem, pri umirjanju sporov med različnimi skupnostmi in pri pomoči nacionalnemu parku. Dolgo sem bil prijatelj Unicefa v Tamali in videl, kako delajo. Mimogrede, 95 odstotkov ljudi trpi zaradi pomanjkanja pitne vode in oni to vedo. Bil sem v njihovih pisarnah, kjer na veliko uporabljajo računalnike, ven pa ne pride nič, tako da res ne vem, kaj počnejo. Zato smo se začeli povezovati z manjšimi, nevladnimi organizacijami in posamezniki, ker bi radi, da bi ljudje razumeli, da lahko kapljica vode pripomore k nastanku morja. Danes so razmere v Larabangi veliko boljše kot pred leti, saj smo zelo veliko dosegli. S potrpežljivostjo.