Včasih trava, danes ekstaza

Skok v Evropsko unijo se je poveličeval in napihoval, ena od priložnostnih zabav pa se je končala s smrtjo dveh udeleženk. Šlo je za evroparti v Šempetru pri Gorici, ki sicer ne slovi kot rejverska romarska pot, tako da niti na poti tja niti na poti nazaj ni bil opažen povečan policijski nadzor za preverjanje obiskovalcev, kot je v navadi okoli Ambasade. Organizatorji so takoj po partiju trdili, da se je zabava "uspešno končala" in "po podatkih pristojnih služb je noč minila brez posebnosti". Nato smo ves teden poslušali razglabljanje populističnih medijev, ki so hvaležno pograbili zgodbo o dveh mladih žrtvah in za distribucijo tabletk neutemeljeno obtožili celo organizacijo, ki skrbi za ozaveščanje celonočnih plesalcev in njihovo zdravje. Težava vendarle ni v organizatorjih takšnih partijev in sorodnih organizacijah, ker ti dejansko ne morejo preprečiti uživanja nelegalnih drog. To so že zdavnaj dojeli tudi sami, saj sedaj skušajo zaslužiti celo z vodo, ki jo rejverji potrebujejo za nadomestitev tekočine, izgubljene s potenjem pri celonočnem plesu po zaužitju ekstazijev (v Gorici je mala plastenka vode stala 700 tolarjev, stranišče s pipami pa se je zamašilo prav na večer partija). Sicer so "bonboni" zaradi nizke cene vse bolj prisotni tudi med šolskimi urami ali kar tako, ob večerih, za boljše počutje. Danes ekstaza, včasih trava.

Travca in derivati

Prvotno je obstajala posthipijevska kadilska idila domačih sadilcev in kadilcev, ki so tu in tam prodali ščepec ali dva za kak priboljšek. Nato je kadilski bum v devetdesetih letih povzročil večje povpraševanje in z domačim pridelovanjem so se potrebe zadovoljile le deloma. Uvoz skunka in hašiša, ki se v severozahodnih evropskih mestih proizvajata in prodajata pollegalno, je kvalitativno in profitabilno najbolj priljubljena rutina domačih preprodajalcev. Tam je trg kadilskih in trdih drog ločen, pri nas pa še zdaleč ni tako.

Zadnjih nekaj let je posel kvarila cenena domača trava balkanskega izvora. To so najprej prodajali pod imenom albanka, po pravi kampanji prodajalcev dražjega blaga so jo preimenovali v bosanko, nazadnje pa prav ironično v kolumbijko. Ta je sprva prihajala v zabojnikih, s katerimi so pripeljali tudi po tri tone hkrati, cena pa je znašala povprečno od 200 do 500 tolarjev za gram osemenjene, grde zelenjave, ki pa je konstantno zadevala. Njen učinek je najslikoviteje opisal dolgoletni kadilec in preprodajalec: "Podobna je metadonu - ohranja konstantno zadetost."

Kolumbijke sedaj na trgu ni. Že nekaj mesecev oskrba peša predvsem zaradi vstopa Slovenije v EU in posledice tega - krepitve južne meje, ki je v letu dni postala ena bolj varovanih na tem planetu. Potem ko je lani poleti padlo kar nekaj kurirjev z večdesetkilogramskimi pošiljkami kolumbijke, je posel postal precej bolj tvegan, dobički pri teh količinah pa ne odtehtajo tveganja. Brez novega zabojnika pač ne bo poceni trave. Ko so v začetku leta začele kopneti zakopane zaloge, je trg začel hlastati po domači travi.

To je bil trenutek, ki so ga poklicni preprodajalci komaj čakali. Po teoriji zarote enega izmed relevantnih virov naj bi prišlo celo do sestanka največjih ljudi s srečo v vrečah, na katerem naj bi se bili dogovorili za skupno strategijo nastopa na donosnem trgu. Tudi če je zgodba iz trte izvita - domače trave je skrivnostno zmanjkalo. K temu je zagotovo pripomogla lanska katastrofalna suša, ki ni oklestila zgolj pridelka hrušk ali krompirja, ampak tudi kanabisa. Domače zaloge so bile zato manjše in so usahnile hitreje kot ponavadi. Tisto, kar se je prodajalo jeseni, je kotiralo od 600 tolarjev za gram povprečne do 1000 tolarjev za gram visokokakovostne "domačice". Sedaj je skoraj ni mogoče dobiti, vendar je pri tistih, ki vsega ne jemljejo zgolj kot posel, mogoče najti prgišče zelenjave za dan ali dva.

Med domače pridelovalce pa vse težje uvrščamo gojilce hiperhibridov trave pod konstantno umetno, ultravijolično svetlobo. Ti svoj pridelek pretežno prodajajo, njegova cena pa je ta trenutek skoraj enaka ceni uvoženega blaga, ki se na trgu prodaja pod blagovno znamko skunk - od 1500 do 1700 tolarjev pri prodaji na drobno. Za kakšnih sto gramov "smrdljivca", kolikor znaša mesečna doza kroničnega kadilca, boste odšteli najmanj okoli 120 tisočakov, podpisana pa sva podobno količino na amsterdamskem Cannabis Cupu v vlogi sodnikov morala testirati v slabih štirih dneh. Kadilska etika pravi: več ko imaš, več skadiš.

Strošek na enoto zadetka je podobno severno tudi pri hašišu, 1200 do 1700 sitnih za gram, pri njem pa igra veliko vlogo relativna konstantnost zadetka, saj po treh dneh rednega kajenja tako rekoč ne čutiš učinka mamila. Zatorej se nakupi večjih zalog večinoma ne obnesejo, saj je hašišev zadetek otopela introvertnost nasproti domačici, ki poživljajoče vrti domišljijo in vara čute. Dolgotrajno se sicer trenutno za boljši učinek obnesejo kombinacije manjših količin vseh kadil, a to je zgolj blažev žegen do jeseni.

Letošnja letina bo - po pričakovanjih, pripravah in trenutnih obetih s sadišč - precej bolj normalna od lanske, čeprav je pred mladimi bilkami dolgo, vremensko negotovo poletje. Vsekakor se je trg skupaj s kroničnimi kadilci v minulem letu prilagodil novim razmeram.

Ekstazi

Zaradi cenovne politike preprodajalcev mehkih mamil se je zgodilo, da so tabletke ekstazija postale veliko bolj dostopne od navadne trave. Ker so zakonsko vse prepovedane substance uvrščene v isto skupino, najstniki niti ne vidijo razlike med ekstazijem in konopljo. In ko so za nameček še sami dilerji ugotovili, da je čez mejo lažje pripeljati tisoč tabletk kot kilogram marihuane, se je trg pri nas popolnoma spremenil. V devetdesetih letih, na začetku slovenske elektronske scene, je bilo treba pri nas za tabletko odšteti okoli dva tisočaka, danes pa lahko vsak šoloobvezen otrok kupi poživilo tudi za 600 tolarjev ali včasih celo za manj. Temu so botrovali predvsem številni nelegalni laboratoriji po vzhodnih državah, ki pretežno oskrbujejo evropski trg, kak kilogram kemičnega drobiža pa kane tudi s prekooceanskih ladij.

Vsakdo lahko prek sošolca pride do tabletke brez težav. Vedno se na šoli ve, h komu moraš stopiti, da kaj dobiš. Nihče pa mladim kupcem ne pove, da se učinka obeh drog drastično razlikujeta. Čeprav se marsikomu na prvi pogled zdi, da kajenje trave uspava, uživanje ekstazija pa poživlja, osreči in vrača pozabljene prvinske občutke, in je zato bolj naklonjen tabletki sreče, so posledice neprimerljive. Nekdo, ki si kupi deset gramov trave in jih za konec tedna pokadi v dvajsetih zvitih džojntih, ne škoduje svojemu organizmu in možganskim celicam tako trajno kot tisti, ki konec tedna pokonzumira dvajset tabletk. Vendar to najstnikov, ki izkoristijo vsak trenutek za beg pred suhoparno realnostjo, ne prepriča. K temu svoj delež dodajo tudi organi pregona, ki pišejo zasoljene položnice tistim, ki jih zasačijo s konopljo. Veliko varneje je torej pojesti tabletko, saj te pri tem početju tako rekoč nihče ne more zalotiti. Tako tisti, ki malce podrobneje poznajo rejversko sceno, niso presenečeni ob smrti dveh plesalk na goriškem partiju.

Že samo razpoloženje, predstavljeno v množičnih občilih, ki so stopnjevala evforijo pred vstopom v zahodne integracije, je kar pozivalo k veliki zabavi. Največje zvezde minimalistične tehno scene, kot sta Carl Cox in Umek, pa so dajale vedeti, da bo ozračje peklensko. Mladostniki so brez svojega vira zaslužka in vsi se ne morejo zanašati zgolj na žepnino, da bi pokrili stroške odhoda na megazabavo. Za dva dni rajanja je potrebno precej finančnih sredstev. Najprej je treba imeti sredstva za prevoz, nato za drago vstopnino, zastonj pa niso niti prepovedane substance. V dveh dneh, saj gre pravi zabavljač vedno še na after parti, je treba kaj pokaditi, da o osnovni drogi rejverjev, ekstaziju, niti ne izgubljamo besed. Vse skupaj nanese vsaj okoli 30 tisočakov. Zato marsikdo ubere najlažjo pot, po kateri se pride do denarja. Oskrbi se s kakšnimi petdesetimi tabletkami, ki naj bi jih na partiju prodal in si tako pokril stroške svoje zabave. Vendar dogodki ne potekajo vedno po načrtu in nazadnje se večkrat zgodi, da blago, namenjeno prodaji, pomalica skupaj s prijatelji. Ko zaflešira prvi ekstazi, popustijo vse zavore in propadejo vsi smeli podjetniški načrti. Nič več ni pomembno, saj je del plemena. Še preden popusti učinek ene tabletke, ga požrtnost že sili, da golta naslednjo. V tem dogajanju jo še najbolj poceni odnesejo punce, ki jim ni treba početi drugega kot držati usta odprta in tabletke kar letijo vanje. Kdo bi se v takem trenutku spomnil na matematiko! Po nekaj zaužitih ekstazijih ne morejo več slediti številu novih tablet, ki potujejo proti njihovim ustom.

Mlajši ko so obiskovalci prireditev, manj se kontrolirajo, saj to v življenju zanje ni pomembno. Pomembnejši je dober žur in veliko zaužitih ekstazijev. Skorajda ne mine večji tehno parti brez kakšnega zdravstvenega zapleta. Najpogosteje tistega, ki zaradi čezmernega uživanja pade po tleh, dokaj hitro spravijo na noge. K temu malo pripomorejo tudi prostovoljci iz DrogArta. Vsako leto pa je kakšen primer, ko se zapleti končajo s smrtjo, ponavadi mladih punc.

Prepoved partijev bi samo še bolj zapletla položaj, saj bi bili posledice in štetje trupel pogostejši na nenadzorovanih skrivnih in zasebnih zabavah. Ob zlajnani tezi o dekriminalizaciji in legalizaciji mehkih drog, predvsem kanabisa, samo še opomba: zabave željni bodo nehali goltati vse, kar jim pride pred usta, ko se bo spremenila filozofija ljudi in bo njihova ozaveščenost večja. Tega pa ni mogoče doseči z odloki, zakoni ali prepovedmi.