Chamber of Torture

John Kerry, zdaj demokratski senator in predsedniški kandidat, se je leta 1969 vrnil iz Vietnama - kmalu je začel agitirati proti vietnamski vojni. Postal je "Zimski vojak" in eden izmed mnogih "Vietnamskih veteranov proti vietnamski vojni", 22. aprila 1971 pa je v Washingtonu pričal pred senatno komisijo za zunanje zadeve, ki ji je predsedoval senator J. W. Fulbright. Kerry je uvodoma poudaril, da so nekaj mesecev prej v Detroitu v okviru "Preiskave Zimskega vojaka" zbrali pričevanja vietnamskih veteranov, ki so v jugovzhodni Aziji sodelovali pri vojnih zločinih - ti zločini so se dogajali z vednostjo oficirjev na vseh stopnjah poveljevanja. Kot je dodal Kerry: "Vietnamski veterani so tako še enkrat podoživeli grozote, v katere jih je prisilila Amerika." Potem je vsa ta pričevanja in vse te vojne zločine povzel v stavku, ki je postal legendaren: "Pripovedovali so zgodbe o tem, kako so včasih osebno posiljevali ženske, kako so rezali ušesa, kako so sekali glave, kako so žice s prenosljivih telefonov vezali na genitalije in potem skozi njih pošiljali elektriko, kako so sekali okončine, kako so razstreljevali telesa, kako so na slepo streljali civiliste, kako so v slogu Džingisa Kana rušili vasi, kako so za zabavo pobijali živino in pse, kako so zastrupljali živila in kako so na splošno pustošili podeželje Južnega Vietnama." Kerry ni puščal nobenega dvoma: "Amerika se sicer še ne zaveda, toda ustvarila je pošast." Specifično - milijone mož je izmojstrila v nasilju in "jim potem dala priložnost, da umirajo za največji nič v zgodovini". Vse je bilo izmišljeno, umetno: "Grožnje ni. Komunisti niso na tem, da zavzamejo naše McDonaldse."

V nadaljevanju je povzel še nekaj spoznanj o vietnamski vojni, ki bi jih lahko ameriški vojaki - "iraški veterani proti iraški vojni" - zdaj povzeli kot svoja spoznanja o iraški vojni:

* Vojna proti komunizmu je bila mistična.

* Administracija nas je zlorabila na najhujši možni način.

* Vietnamci niso hoteli biti ustvarjeni po naši podobi.

* Vietnamci nas niso imeli za osvoboditelje.

* Amerika je podpirala skorumpirane diktatorske režime.

* Vietnam so pustošili vietkongovci in Američani, Amerika pa je za vse krivila le vietkongovce.

* Amerika je mirno nasedala imidžu ameriškega vojaka, ki vietnamskim otrokom tala čokolade in čigumije.

* Vasi smo uničevali, da bi jih rešili.

* Izgubili smo moralni kompas.

* Življenja Vietnamcev so bila brez vrednosti.

* Nasedali smo pravljicam, da je sovražnik tik pred zlomom.

* Gledali smo, kako so ponarejali podatke o mrtvih.

* Uporabljali smo orožja, ki jih drugod, recimo v Evropi, ne bi.

* Umirali smo zato, da Richard Nixon ne bi bil prvi ameriški predsednik, ki je izgubil vojno.

* Umirali smo za napako.

* Kršili smo Ženevsko konvencijo.

In seveda, znova in spet - Vietnam je bil mučilnica. Chamber of Torture. Če berete pričevanja, ki so bila zbrana v okviru "Preiskave Zimskega vojaka", se kljub vsem grozljivkam, slasherjem, šokerjem, splatterjem in snuffom, ki ste jih videli, še vedno zgrozite. Ujetnikom so zavezali oči, jih prepasali z žico, jih spodvili v pozicijo fetusa, potem pa tekmovali, kdo jih bo vrgel dlje... ujetnike so "med zasliševanji" zvezane metali s helikopterjev... ujetnicam so s penisi "preiskovali" vagine, da bi videli, če slučajno kaj skrivajo... neki zajeti, smrtno ranjeni ženski so prebodli obe dojki, jo razkrečili in ji v vagino zabili najprej lopato, potem pa še drevesno vejo. In tako dalje. Vse huje. Kot bi tekmovali, kdo bo zagrešil hujši vojni zločin. Kot bi tekmovali, kdo bo bolj kršil Ženevsko konvencijo. Kot bi tekmovali, kdo bo zrušil rekord. Ja, vojna je iz njih naredila pošasti.

Križarski performans

In bolj ko Busheva administracija zavrača vse paralele med vietnamsko in iraško vojno, bolj se vračajo vietnamske slike - le kostumi so drugačni. Ko je Bush mislil, da bo relativno mirno popraznoval prvo obletnico svojega prvomajskega oznanila, da je "misija končana" in da je v Iraku konec "večjih vojaških operacij", je TV mreža CBS v svoji popularni oddaji "60 Minutes II" zavrtela posnetke ameriškega brutalnega mučenja, sadističnega trpinčenja, sarkastičnega zlorabljanja in ekstremnega spolnega poniževanja iraških ujetnikov, zaprtih v kompleksu Abu Ghraib pri Bagdadu. Dokaz, da se čistim ameriškim produktom, kot je recimo US Army, na koncu vedno zmeša. Ti posnetki so srhljivi, še več - degutantni. Iz štirih razlogov.

* Prvič - ker so zrežirani. Ameriškim vojakom in vojakinjam, članom 800. brigade vojaške policije, ki ji poveljuje ženska, generalbrigadirka Janis Karpinski, sicer rezervistka, se je očitno zdelo, da snemajo svoj mali film, svoj mali reality-show. Iraški ujetniki izgledajo kot inštalacije, kot dementna verzija socialističnih spartakiad - ameriški vojaki so njihova telesa formirali v "like". Recimo: zvezane in gole s kapucami na glavi so jih zložili v piramido. Tako si je body-art predstavljal gestapo. Dalje, silili so jih v simuliranje spolnih aktov, oralnega seksa in masturbiranja. Vojakinja s cigareto v ustih in prstom uperjenim proti Iračanu, ki masturbira, je izgledala kot dominatrix. Ali pa: Iračana s kapuco so postavili na škatlo, nanj pripeli elektrode in mu rekli, da ga bo scvrlo, če bo med elektrošoki skočil s škatle. Kaj je to - "sensitivity training"? Nič, ameriški vojaki so vse pomešali, toda skušali so ugajati. Hoteli so narediti vtis. Mislili so na efekt - mislili so na publiko. In da bi ja vse potekalo v čim bolj kontroliranem, "studijskem" okolju, so torturo snemali v neke sorte ateljeju - v Bloku 1A so namreč "izolirali" poseben, nepredušno zaprt prostor, hja, brez oken, zapor-v-zaporu, ki je postal njihov Hollywood.

* Drugič - ker vojaki v svojem početju uživajo. Še huje: fascinirani so nad sabo. In tega ne skrivajo: smejijo se, brezbrižno zabavajo, igrajo, dvigujejo prste. Vau! Thumbs-up! Zdi se jim, da je to, kar počnejo, prav - dobro, moralno, pravično, neoporečno. Vse pokažejo. Ničesar ne skrivajo. Ni kaj skrivati! Hočejo, da jih gledamo. Ko tam navdušeno pozirajo, se zdi, kot bi domačim pošiljali "lepe pozdrave iz Iraka". Brez občutka krivde. Kot da so hoteli izpolniti pričakovanja. Bolje rečeno - kot da so hoteli publiki izpolniti največjo željo. Izgledajo kot morbidna karikatura Bushevega oznanila "misija je končana", kot trivialna parodija ameriške okupacije Iraka in osvajanja iraških "hearts and minds". Politika = estetika. Tortura = tematski park. Manjkata le Wagner in vonj po napalmu.

* Tretjič - ker se vojaki obnašajo kot križarji. Njihovo početje je šovinistično, rasistično - zahodnjaki, kristjani spolno ponižujejo muslimane. Goli in zvezani Iračani pred oblečeno Američanko? Vojaki ne morejo reči, da niso vedeli, kaj počnejo. In lepo prosim - Iračan, ki stoji na škatli, izgleda kot imitacija križanja. So hoteli vojaki "posneti" svojo verzijo Gibsonovega Trpljenja Jezusa Kristusa? Točno, njihov "performans" ni nič drugega kot groteskna travestija Bushevega slogana, da je vojna proti terorju "križarski pohod".

* In četrtič - ker ameriški vojaki ujetim Iračanom počnejo to, kar jim je prej počel Sadam Husein. Ti posnetki torture lepo povzemajo vso perverznost Busheve politike. Naj vas spomnim: Američani so šli v Irak zato, da bi zrušili Sadamovo mučilnico... ee, "Saddam's Chamber of Torture"... ee, "Saddam's Chamber of Horrors" ("nobenih mučilnic več", je obljubljal Bush), toda potem so jo pustili odprto. Ha! Kakšna je razlika? Je bilo ameriško mučenje bolj humano? Bolj filmsko? Ni izključeno, da so Iračane mučili prav s Sadamovimi mučilnimi orodji. Navsezadnje, Abu Ghraib je zaporniški kompleks, v katerem so pod Sadamom potekala najbolj srhljiva mučenja in eksekucije - ja, Abu Ghraib je bil Saddam's Chamber of Torture! In da bi bila ironija popolna, je generalbrigadirka Janis Karpinski, ravnateljica zaporov, lani septembra obrambnemu ministru Donaldu Rumsfeldu med uradnim in prijateljskim obiskom navdušeno razkazovala Sadamove mučilne naprave.

Diktatura torture

Reakcija bušijev je bila dvofazna.

* Po eni strani so bili ogorčeni nad objavo posnetkov, češ da to minira "njihova prizadevanja v Iraku", ameriške vojake pa izpostavlja še večji nevarnosti. Da hočejo imeti bušiji kontrolo nad slikami iz Iraka, ni skrivnost. Logika je preprosta: kdor kontrolira slike vojne, kontrolira samo vojno. Zato so bili bušiji tako ogorčeni nad objavo posnetkov vojaških krst, zmasakriranih ameriških "privatnih" komandosov, letalskega bombardiranja Faludže in helikopterske eksekucije treh Iračanov ter nad imeni in slikami vseh padlih ameriških vojakov, ki jih je nedavno komemorativno pokazala - in na glas prebrala - TV mreža ABC.

* Po drugi strani pa so bili ogorčeni nad mučenjem - nad "gnusnim", "odvratnim", "malopridnim", "nesprejemljivim", "neameriškim" početjem ameriških vojakov. Bush je rekel, da je to "degutantno" in da ni v tem "niti malo užival". Kaj je hotel reči - da bi v tem lahko tudi užival? A po drugi strani, mar ni dal Bush v času svojega teksaškega guvernerstva hladnokrvno usmrtiti 152 oseb, kar je še vedno sodobni ameriški rekord? Mar ni povsem nekritično vpeljal Patriot Act, ki je zategnil demokracijo in svoboščine? Mar ni muslimane v Ameriki po 11. septembru podvrgel grobim kršitvam človekovih pravic? Mar se ni lizal z režimi, ki slovijo po mučenjih in hudih kršitvah človekovih pravic (Pakistan, Savdska Arabija, Izrael ipd.)? Mar ni mirno gledal, kako so v Guantanamu mučili, vezali, brili in poniževali muslimane, ujete borce al-Kajde? Mar ni mirno gledal obleganja Faludže in iraške "kolateralne škode"? Mar ni za umazane posle v Iraku najel nekdanje agente Mukhabarata, Sadamove tajne policije? Mar ni v Irak za ameriškega ambasadorja poslal Johna Negroponteja, ki je v času Reaganove administracije slovel kot "koordinator" vodov smrti, raztresenih po Hondurasu, Nikaragvi in Salvadorju? In mar ni za novega upravnika zaporniškega kompleksa Abu Ghraib poslal generalmajorja Geoffreyja Millerja, ki je do sedaj vodil Guantanamo in ki so mu Ženevska konvencija, konvencije Združenih narodov in mednarodno pravo očitno teksaška vas?

Da so ameriški vojaki "obraz ameriške sočutnosti", kot je rekla Laura Bush, ne drži več niti nafte, kaj šele vode. Vsekakor, vojna je iz ameriških vojakov naredila pošasti, ki se zdijo zdaj "degutantne" celo svojemu "kreatorju". Kot da je Bush rekel: okej, pojdite v Irak in počnite, kar hočete, samo ne kažite mi fotk - ker mi bo slabo! Ne, Bush nima pravice do tega, da mu je ob teh fotkah slabo. Dobro ve, da se v Iraku dogaja to, kar se je dogajalo v Vietnamu. In dobro ve, zakaj se je pred vietnamsko vojno skril v Nacionalno gardo.

Bush je sicer poudarjal, da vojaki, ki so mučili iraške ujetnike, ne predstavljajo ameriške vojske in da ameriške vojske ni mogoče soditi po dejanjih teh mučiteljev, njegovi generali pa so poudarjali, da v Iraku ne gre za "sistematično" mučenje ujetnikov, toda le dan po objavi posnetkov mučenja je sloviti Seymour Hersh v prestižni reviji New Yorker objavil članek Tortura v Abu Ghraibu, v katerem je pokazal, da ne gre za osamljen eksces, pri katerem je sodelovala le peščica, ampak da je mučenje iraških ujetnikov sistematično in da poteka z vednostjo nadrejenih oficirjev, vojaške elite. Ali natančneje: Hersh se je dokopal do strogo zaupnega vojaškega dokumenta, pravzaprav do 53-stranskega poročila generalmajorja Antonia Tagube, ki je vodil preiskavo o mučenju iraških zapornikov v kompleksu Abu Ghraib. V poročilu o preiskavi, ki jo je dokončal februarja in ki jo je sprožilo anonimno pismo nekega vojaškega policista (kasneje se je javil), ugotavlja, da so se v Abu Ghraibu lani - med oktobrom in decembrom - dogajale "sadistične, vulgarne in objestne zločinske zlorabe" in da teh "sistematičnih, ilegalnih zlorab" ni zagrešila le 800. brigada vojaške policije, ampak tudi druge enote, vključno s CIO, vojaškimi obveščevalci, prevajalci in paravojaškimi civilisti, specialisti za zasliševanje, sicer privatnimi kooperanti ameriške vojske.

Taguba poda tudi spisek najbolj ekstremnih tehnik mučenja: "Lomili so kemične žarnice, tako da je fosforna tekočina kapljala na ujetnike; na gole ujetnike so po kapljah spuščali hladno vodo; ujetnike so pretepali z metlami in stoli; ujetnikom so grozili s posilstvom; ujetnike so ranili, potem pa so jim ročno šivali rane; ujetnike so sodomirali s kemičnimi žarnicami in morda tudi s štilom metle; ujetnike so zastraševali s psi in celo pustili, da so enega zgrizli." Priloženo je tudi pričevanje ameriškega vojaka, ki je gledal, kako je moral en Iračan klečati, drugi pa mu je moral masturbirati v usta. In seveda - priloženo je pričevanje ameriškega vojaka, ki je gledal, kako so nekega Iračana izmučili do smrti, ga spakirali v vrečo, vrgli na led in njegovo truplo potem 24 ur pustili pod tušem. Ujetnikom so lomili voljo. Kako bodo zdaj Iračane prepričali, da je to del osvobajanja Iraka, je misterij.

Kaj se bo zgodilo z mučitelji? Menda jih bodo kaznovali. No, za začetek so jih spravili na varno - v Ameriko. Mednarodno kazensko sodišče jim itak nič ne more, pa tudi iraška sodišča za njih niso pristojna - v Iraku imajo imuniteto. Se jim lahko zgodi kaj hudega? Ne. Kot kaže, se bodo sklicevali na to, da niso bili seznanjeni z Ženevsko konvencijo. Če malce bolje pomislite, to niti ne bo slaba obramba - tudi sam Bush se že ves čas obnaša tako, kot da Ženevska konvencija ne obstaja. In kot kaže, bodo rekli, da so le izpolnjevali ukaze nadrejenih. V Nurnbergu to sicer ni vžgalo, toda zdaj so časi drugačni - poročilo o mučenju v Abu Ghraibu je bilo recimo oddano februarja, Bushu pa je slabo šele zdaj.