Ogorčenje umaških ribičev

"V Evropsko unijo da, vendar ne s spuščenimi hlačami", "Začnimo imeti radi Hrvaško", "Slovenija - tumor Hrvaške".

S takimi in podobnimi napisi, razobešenimi na ribiških barkah, so ribiči zahodne Istre izrazili ogorčenje, če ne kar izlili ves svoj žolč na hrvaško vlado, predvsem pa na saborske poslance, ki so na predlog vlade 3. junija preložili začetek izvajanja zaščitne ekološko-ribolovne cone (ERC) na Jadranu v nedorečeno prihodnost oziroma dokler ne bo sklenjen dogovor o ribištvu med Hrvaško in Evropsko unijo.

Sicer miren protest je minulo soboto v Umagu organiziral sindikat hrvaških ribičev. Na približno 40 ribiških ladjah so okoli enajstih dopoldne ribiči najprej hrupno krožili po umaškem pristanišču, nato za krajši čas zapluli proti odprtemu morju oziroma nesojeni ERC, se vrnili in pristali v pristanišču. Predsednik sindikata hrvaških ribičev Luciano Bose pravi, da je bil tokratni protest le opozorilo hrvaški vladi. Če ta ne bo zaščitila hrvaških ribičev, lahko pričakuje vročo jesen, kar pomeni, da bodo takrat s svojimi čolni preprečili dostop do hrvaških pristanišč. Hkrati pa je navzočim zagotovil, da bo letos za spremembo v času turistične sezone in kislih kumaric v Piranskem zalivu mir.

To je naše!

Hrvaška je podlegla pritiskom Slovenije, čeprav slednja nima nikakršne pravice pri odločanju, je bil najpogostejši stavek v Umagu. "Slovenija nas vseeno izsiljuje, čeprav nima izhoda v mednarodne vode. Ne vem, kaj sploh zahteva," pravi Bose. Nadaljuje pa: "Imate pa sposobne politike, ki vsako našo vlado, ne glede na barvo, držijo v mat poziciji. Več kot sto nas je bilo danes tukaj. Le kakšna je to vlada, ki osem mesecev zatem, ko nekaj sprejme, tik pred zdajci izvajanje slednjega preloži? Takšna vlada ne more imeti nobene verodostojnosti pri svojih državljanih."

Skratka, med ribiči Novigrada, Umaga in Savudrije dobesedno vre. Trdijo, da je za nastalo situacijo kriva Slovenija, ki je v igro potegnila tudi Italijo. Dogodke okoli razglasitve ERC bi lahko v tem trenutku označili kot absurdne, če ne bi šlo za vprašanja, ki imajo lahko usodne posledice. Čeprav je veliko tistih, ki na takšne razsežnosti aktualne ribiške zdrahe opozarjajo že nekaj let, se slovenska in hrvaška politika do teh vprašanj obnašata podcenjevalno in s figo žepu. Odlašanje reševanja odprtih vprašanj in preračunjlivo zbiranje možnih negativnih in pozitivnih političnih točk sta ne nazadnje hrvaški sabor pripeljali do tega, da je sprejel zakon o razglasitvi ERC. "Sabor je tokrat dokazal, da je navadna štala," pravi Daniele Kolač, predsednik zadruge ribičev bujskega območja. Nadaljuje pa: "Tisti, ki so bili pred osmimi meseci za, so bili tokrat proti in obratno. Razjezilo nas je to sprenevedanje. Menim, da bi bila v tem primeru hrvaška politika lahko pogumnejša in razglasila ERC, saj ji to ne nazadnje omogoča mednarodno pravo." Dopolnil ga je Luciano Bosi, ki je o odločnosti sabora dvomil že pred osmimi meseci: "Politika je kurba. Vendar vedno upaš, da se ne bo obnašala ravno kot najbolj pokvarjena kurba in da bo pokazala nekoliko več razumevanja do naših težav, za ekologijo in zaščito morja in njegovih bogastev. V Evropo si želimo vsi, vendar ne brez hlač." Razvnete strasti so se hitro pomirile. Pa vendar ostajata trn v peti nedoločena meja na morju in pa dejstvo, da so časi, ko so lahko hrvaški ribiči napenjali lok do konca in svoji vladi popolnoma omejili manevrski prostor, za zdaj mimo, saj je prioriteta hrvaške in njene vlade vstop v EU. "Najprej moramo določiti mejo, šele nato se lahko pogovarjamo o sodelovanju. Če hočemo biti dobri sosedi, se moramo najprej spoštovati," pravi Bosi in dodaja, da to ni bil politični protest. "Mi nismo politiki. Ko nas dregnejo v nezaceljeno rano, je pač naša dolžnost, da reagiramo," je poudaril Bose. Zakaj pa so bili njihovi čolni opremljeni s transparenti, kot npr. Slovenija - tumor Hrvaške? "To je bil res malce ekstremističen transparent," priznava Bose. Nadaljuje pa: "Naš protest, ne glede na to, ni bil uperjen proti Sloveniji, temveč proti našim oblastem v Zagrebu. Poglejte, slovenski politiki opravljajo svoje delo odlično in ščitijo interese svojih ribičev. Naši pa, saj vidite, za nas jim je bolj malo mar. Priznam, da sem razmišljal, ali naj sploh dovolim razobesiti transparent. Zanimivo, da ste vsi opazili rak rano, vsi pa prezli transparent z napisom 'Volimo Hrvatsku', ki je moto hrvaških ribičev. Glede na to, da na obeh straneh Piranskega zaliva živimo Istrani, vam lahko zagotovim, da med nami ni konfliktov."

Seveda so po mnenju ribičev za konflikte ob meji krivi politiki, ki dejanja skrajnežev izkoriščajo za nabiranje političnih točk pred volitvami. Pri reševanju mejnega vprašanja bi se lahko kaj naučili tudi iz zgodovine. Trst se npr. bučno pripravlja na 50. obletnico priključitve mesta k Italiji. Slovenija in Hrvaška pa sta, kot kaže, pozabili, da mineva tudi 50 let od priključitve zahodnega dela Istre oziroma nekdanje cone B STO k Jugoslaviji. Bolj kot Hrvatje bi se tega lahko veselili Slovenci, saj smo prvič v zgodovini prišli do morja, in ravno nedoločena morska meja med koprskim in bujskim območjem daje Sloveniji pravico do izhoda na odprto morje. S tem se hrvaški ribiči na protestu sicer niso strinjali. Prepričani pa so, da bi se lahko slovenski in hrvaški politiki zgledovali po nekdanji demokrščanski vladi, ki je ne glede na to, da je v Trstu in okolici izgubila ogromno volilcev, podpisala osimski sporazum, s katerim je bila meja med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo leta 1976 določena, čeprav ni bila nikomur všeč. Ali bi na kompromisno rešitev meje v Piranskem zalivu oziroma na sporazum o meji, ki sta ga podpisala Drnovšek in Račan, pristali tudi umaški ribiči?

"Absolutno," pravi Koleč, ki je ravno zaradi tega sporazuma pred dvema letoma skupaj z Joškom Jorasom zanetil vojno med državama. Nadaljuje pa: "Bomo vsaj vedeli, pri čem smo." Vendar nas ni pozabil opozoriti, da slovenski ribiči nimajo kaj iskati v hrvaškem morju. Začasni ribolovni sporazum, ki ga omogoča maloobmejni sporazum in našim ribičem dovoljuje ribarjenje do Novigrada, z vstopom Slovenije v EU po njegovem mnenju ne velja več.

MEDItalijani

"Saj sploh niste vi problem. Še manj pa vaša ribiška flota, ki jo lahko preštejemo na prste obeh rok. Nevarni so Italijani, ki so svoj del Jadrana že popolnoma izropali, sedaj pa hočejo uničiti še našega," pravi Nevio, ki o požrešnosti italijanskih ribičev, predvsem pa o njihovi enormno veliki floti, ni šparal besed. "S tem, ko je sabor preložil izvajanje ERC, je podpisal naš konec," pravi Bose. Nadaljuje pa: "To je najbolj ogrožena in devastirana cona v Jadranu. To so potrdili tudi v oceanografskem inštitutu v Splitu. Zato predlagamo triletni moratorij, s katerim bi na tem delu Jadrana, točneje v ERC, popolnoma prepovedali ribarjenje, da bi se lahko obnovil ribji fond. Za nas, ribiče, je morje eksistencialno vprašanje. Morda je za tiste, ki ne živijo z morjem, politično in največkrat tudi predvolilno obarvano. Za nas, ribiče, pa je predvsem vprašanje preživetja." Italijanski ribiči, ki so opremljeni s floto za ribarjenje na odprtem morju, namreč v tem delu Jadrana lovijo vse po vrsti brez prestanka vse leto, od morskih psov, jastogov, školjk, kvalitetne bele ribe ... "Le kaj bo ostalo za nas, če nam bodo Italijani pred nosom vse polovili," se sprašujejo umaški ribiči. Samo Gradež naj bi imel tolikšno ribiško floto, kot jo ima vsa Hrvaška. Poleg tega so predpisi, ki urejajo ribarjenje v Italiji in na Hrvaškem, različni. V Italiji so dovoljene koče z mrežami, ki imajo kar nekaj milimetrov ožji premer, s katerimi lahko polovijo celotne jate rib od odraslih do najmanjših rib. Školjkarji lahko hkrati vlečejo po dnu več grabelj, poleg tega pa imajo večje in močnejše barke. Glede na to, da so le redki hrvaški ribiči opremljeni za ribarjenje na odprtem morju, to je več kot 12 navtičnih milj od obale, se upravičeno bojijo, da bodo Italijani v kratkem preorali tudi njihovo polovico Jadrana, tako kot so svojo. "Tega ne bomo dovolili!" odločno odgovarjajo umaški ribiči.

"Oceno o tem, koliko časa je potrebnega za obnovo ribjega fonda, bi morali izdelati za to pristojni inštituti. Prepoved bi morala po našem mnenju trajati najmanj tri leta. Prepoved bi lahko tudi podaljšali, če bi menili, da je za obnovo ribjega fonda potrebnega več časa, oziroma bi lahko veljala samo delna prepoved, ki bi dovoljevala ulov samo določenih vrst rib, saj vemo, da se nekatere ribe zelo hitro reproducirajo, druge pa potrebujejo nekoliko več časa", pravi Bose. Priznava, da podrobne raziskave o tem, ali je ribji fond v Jadranu ogrožen, pravzaprav še ni. Vsi, ki se ukvarjajo z morjem, pa opažajo, da je rib manj oziroma da se jate v določenih delih Jadrana pojavljajo ciklično. "Najprej je treba ugotoviti, katere vrste rib so najbolj ogrožene in zaradi katere vrste ribarjenja je ribji fond ogrožen. Če se ugotovi, da je določena vrsta rib ogrožena zaradi kočarjenja, bi pač morali ta način ribarjenja preprosto prepovedati," pravi Bose.

Res je, da italijanski ribiči s svojo floto v nekaj letih prečistijo celotno Jadransko morje. Pa vendar, kljub dobrim, predvsem naravovarstvenim pobudam hrvaških ribičev ne moremo mimo tega, da je ribištvo kot vsaka druga gospodarska dejavnost predvsem denar. Danes 98 odstotkov celotnega ulova ribiči iz Istre izvozijo v Italijo. Npr. povprečen čoln za nabiranje školjk na dan z morskega dna pobere nekaj več kot 50 kg klapavic. Dva ribiča torej dnevno nabereta školjk za približno 400 evrov. Če sta na morju 20 dni na mesec, zaslužita bruto okoli 8000 evrov, kar pa ni zanemarljiva vsota.

Kakorkoli, ribiči se sklicujejo na analizo o stanju morja, ki so jo opravili na morsko biološkem inštitutu v Splitu. Slednja je pokazala, da je ribji fond najbolj ogrožen v mednarodnih vodah severnega Jadrana. Razlogi so jasni. V teh vodah poleg Italijanov, ki imajo daleč najmočnejšo floto v Sredozemlju, občasno ribarijo celo Japonci in Korejci, da Skandinavcev niti ne omenjamo. Z umaškimi ribiči se prav gotovo lahko strinjamo, da je tudi na morju treba uvesti pravila. Vendar naj pravila določijo vsi, ki to morje uporabljajo in ga imajo za svojega, ne pa, kot pravi Koleč: "Kako nam lahko vi prihajate ukazovat na naše dvorišče? Nihče vam ne bo prepovedal ribarjenja na odprtem morju, ne vam, ne Italijanom. Vendar boste na tem delu Jadrana ribarili po naših pravilih, ne po skupnih. Mednarodno pravo nam to dovoljuje."