Četrta piramida

Svetilnik Faros, ki je stal na otočku v aleksandrijskem pristanišču, je veljal za eno izmed sedmih svetovnih čudes. Pa vendar Faros ni bil vzrok, da je antična Aleksandrija, le eno izmed nekaj deset mest, ki so dobila ime po Aleksandru Velikem, za skoraj 700 let postala kulturno in znanstveno središče sveta. Ta položaj je imela zaradi antične knjižnice, ki je hranila celotno znanje tedanjega sveta in kjer so delovali številni znanstveniki in pesniki. Po dokončnem uničenju knjižnice ob koncu četrtega stoletja je bila Aleksandrija tako rekoč "zbrisana" z zemljevida sveta. Polna življenja, ustvarjalnosti in s kozmopolitsko odprtostjo se je med letoma 1850 in 1950 ponovno "narisala" na svetovni zemljevid. Mesto, kjer so se mešali grški, italijanski, francoski in britanski vplivi, je postalo priljubljeno zbirališče in zatočišče svetovnih literatov. Aleksandrijski "belle epoque" se je po sto letih končal z egiptovsko revolucijo. Nekdanji sijaj in kozmopolitizem skušajo mestu danes vrniti z Bibliotheco Alexandrino, s ponovnim rojstvom Velike knjižnice, arhitekturnega bisera v obliki dvigajočega se diska, ki so mu ponosni domačini zaradi njegovih razsežnosti in zaradi izjemnosti že dali novo ime, četrta piramida.

Zgodovina antične knjižnice

Helenizem sta zaznamovala mrzlična zbirateljska strast in podrobno raziskovanje vsega, kar je tedaj veljalo za lepo in vredno. Potem ko so si po smrti Aleksandra Velikega njegovi generali diadohi razdelili imperij, so začeli med seboj tekmovati za ugled. Tekmovali so s kulturnimi ustanovami, z gledališči, izobraževalnimi središči in predvsem z ustanavljanjem in spodbujanjem rasti knjižnic, ki takrat niso bile le kulturne ustanove, temveč izrazita politična središča. Tako je leta 290 pr. n. š. prvi Aleksandrov naslednik v Egiptu, Ptolemaj I. Soter, ustanovil Veliko knjižnico (hemegale bibliotheke) v Aleksandriji, mestu, ki se je naglo razvijalo in napredovalo in je takrat imelo od pol milijona do milijon prebivalcev. Največje zasluge za ustanovitev knjižnice nepredstavljivih razsežnosti ima Demetrij Faleronski, Aristotelov učenec, učenjak in pisatelj, desetletni vladar Aten, ki je v Aleksandrijo prišel poučevati Ptolemajeve dediče. Skupaj sta ustanovila Museion, tempelj muz, boginj umetnosti, znanosti in književnosti, v katerem je delovalo kakšnih sto znanstvenikov. Del Museiona je bila tudi bogata knjižnica, v kateri sta si Ptolemaj I. in prvi aleksandrijski knjižničar Demetrij prizadevala zbrati vse knjige sveta. Aleksandrijska knjižnica je hitro pridobivala veljavo v Sredozemlju, ljubosumje in zavist drugih mest je takrat najbolje opisal Timon iz Filuza:

Mnogo je bednih pisunov v ljudstev bogatem Egiptu;

pričkajo se venomer - dobro jih muze rede.

Ptolemaj I. je sledil egipčanski tradiciji uvajanja novih kultov ob nastopu novih dinastij in nekaj let kasneje so zgradili še Serapisov tempelj - Serapeion. Kult Serapisa naj bi bil združil grško in egiptovsko mitologijo. Museionska knjižnica je rabila predvsem za znanstvene namene, serapeionsko pa so uporabljali svečeniki in je bila knjižnica starega tempeljskega tipa. Za zbiranje "vsega znanja starega sveta" so bila namenjena neomejena sredstva, posebno uspešna pri tem sta bila Ptolemaj II. Filadelf in Ptolemaj III. Everget. Slednji je uvedel tisto znamenito carino, ki je vsako ladjo, ko je pristala v Aleksandriji, preiskala, zaplenila vse knjige, ki jih je našla, in lastnikom vrnila prepise. Ptolemaj III. Everget si je iz Aten sposodil izvode številnih del grških tragikov in je kljub varščini 393 kilogramov srebra v Atene vrnil le prepise. Demetrij Faleronski ali Ptolemaj II. naj bi bil zbral tudi spise 72 židovskih pismoukov in naročil prvi prevod Stare zaveze v grščino - Septuaginto.

Z Veliko knjižnico in "sestrsko" serapeionsko knjižnico je Aleksandrija za naslednjih 700 let postala kulturno središče vsega Sredozemlja. Dominantno vlogo si je zagotovila tudi z monopolom nad papirusom, saj ga je Ptolemaj Everget preprosto prepovedal izvažati iz Egipta. Museionska knjižnica naj bi bila hranila od 700.000 do 900.000 katalogiziranih rokopisnih zvitkov ali 90.000 različnih del. Danes bi to pomenilo 125.000 knjig. V Aleksandrijo so prihajali številni znanstveniki in učenjaki, med njimi gramatik Zenodot iz Efeza, bibliograf in pesnik Kalimah iz Kirene, ki je napisal tablice Pinakes - prvi knjižnični katalog, kjer je dela razvrstil po temah in po avtorjih, Eratosten iz Kirene, ki je izredno natančno izračunal obseg Zemlje, Aristarh, matematik in astronom s Samosa, ki je prvi učil, da se Zemlja vrti okoli Sonca. Arhimed naj bi bil v Aleksandriji izumil svoj vijak, Herofil je definiral človeške organe in razvil teorijo o krvnem obtoku in osrednjem živčevju, Hiparh pa prvi izračunal trajanje sončnega leta z napako le šestih minut in pol. Knjižnica je hranila tudi dela Manetona, egiptovskega svečenika, ki je postavil osnove za kronologijo faraonskih dinastij, ki jo uporabljamo še danes, v njej so delovali tudi Teokrit, Evklid in drugi.

Po nekaterih podatkih naj bi bile aleksandrijsko knjižnico sestavljale tri zgradbe: Museion, Serapeion in dodatno skladišče v pristanišču. Slednje ali pa celo skladišče skupaj z Museionom, glede tega si viri niso edini, naj bi bilo žalostno usodo doživelo v požaru leta 47 pr. n. š., ko je v času aleksandrijskih vojn Julij Cezar dal zažgati ladjevje Kleopatrinega prvega moža, Ptolemaja XIII. Izgubo je kasneje delno nadomestil Mark Antonij, saj je Kleopatri zaradi njene naklonjenosti podaril 200.000 zvitkov iz pergamske knjižnice. Bili so še drugi požari, vendar sta knjižnici "zdržali" še dobrih 400 let. Moč rimskega cesarstva je začela pešati, denarja je primanjkovalo in leta 387 je cesar Teodozij ukazal zapreti vse poganske templje, s tem pa podpisal smrtno obsodbo za Serapeion in Museion, če je slednji takrat sploh še obstajal. Kljub temu je Serapeion kljuboval še do leta 391, ko ga je zažgala množica kristjanov pod vodstvom aleksandrijskega patriarha Teofila. Obstaja še ena teorija o uničenju knjižnice, ki pa je zelo malo verjetna in velja bolj za izmišljeno legendo. Konec sedmega stoletja naj bi jo bili med osvajalskim pohodom uničili Arabci. Legenda je znana predvsem po sklepu vojskovodje Amra ibn Al Asa o usodi knjižnice, ki pravi: "Če je v knjižnici tisto, kar je zapisano v Koranu, je nepotrebna, če pa je v njej kaj drugega, je škodljiva."

Ideja

Zamisel za novo knjižnico se je leta 1972 porodila profesorju na aleksandrijski univerzi Mostafi Al Abadiju. Po predavanju o antični knjižnici je omenil, da univerza v Aleksandriji nima primerne knjižnice in da bi bilo smotrno začeti kampanjo za oživitev antične knjižnice. Zamisel je nekaj let kasneje postala projekt aleksandrijske univerze, ki pa ni kazal pretiranih znakov življenja vse do leta 1986, ko sta si nastanek nove knjižnice prisvojila Unesco in egiptovska vlada. Razpisali so mednarodni arhitekturni natečaj, na katerem je zmagal biro Snohetta iz Osla v sodelovanju z Avstrijcem Christophom Kappellerjem. Gradnja Bibliothece Alexandrine se je začela leta 1995, za arhitekturni biser v obliki nagnjenega diska, ki se kot sonce dviga s skoraj popolnoma istega mesta, kjer je stala antična knjižnica, so porabili 225 milijonov ameriških dolarjev. Polovico tega zneska je odštel Egipt, 65 milijonov so prispevale arabske države, drugo pa Unesco. Nastal je ogromen kulturni kompleks, ki v enajstih nadstropjih, štiri od teh ležijo pod morsko gladino, poleg številnih knjižnic in največje čitalnice na svetu obsega še center za povezavo z internetom, tri muzeje, pet raziskovalnih centrov, planetarij, šest galerij, oddelek za slepe in konferenčno središče. Museion naj bi bil menda zgrajen iz belega marmorja, streha Alexandrine pa je aluminijasta in steklena konstrukcija, ki omogoča izjemno osvetlitev glavne čitalnice z dnevno svetlobo. Južna fasada je obložena s ploščami iz sivega granita, v katere so vrezane črke 120 pisav sveta. Med gradnjo pa ni šlo brez zapletov in očitkov. Najpomembnejši med njimi je vsekakor ta, da mesta, kjer Alexandrina stoji, pred gradnjo niso temeljito arheološko raziskali. Tudi med samo gradnjo arheologi niso imeli pomembnejše vloge, buldožerji so tako rekoč čez noč uničili številne antične ostanke in le zgolj po naključju jim je uspelo rešiti nekaj izjemnih mozaikov. Glede na to, da je Aleksandrija, najbogatejše in najslavnejše mesto antičnega sveta, arheološko še vedno razmeroma neraziskana, lahko samo ugibamo, koliko zakladov je bilo uničenih in za vedno izgubljenih. Sicer pa ima Egipt pri tem že nekaj izkušenj, saj je eden izmed podobnih megaprojektov - asuanski jez - pogubil na desetine faraonskih templjev.

Ponovno rojstvo

Odprtje nove knjižnice so zaradi nemirov na Bližnjem vzhodu nekajkrat preložili, oktobra 2002 pa je po slovesnosti, ki so se je med drugimi udeležili egiptovski predsednik Hosni Mubarak, francoski Jacques Chirac, grški Kostas Stefanopulos, hrvaški Stipe Mesić in romunski Ion Iliescu, jordanska kraljica Rania in španska kraljica Sofija, štirinajst Nobelovih nagrajencev in številni drugi, končno odprla vrata. Tudi odprtje ni moglo miniti brez številih kritik. Čeprav se je med gradnjo knjižnice veliko držav odzvalo pozivu in podarilo številne knjige (nekatere so se znebile takšnih, ki jih nihče ni želel brati), Slovenija je prispevala Trubarjev Katekizem in Dalmatinovo Biblijo, so prve obiskovalce pričakale številne prazne police. Kljub ogromnemu znesku, ki je bil porabljen za postavitev arhitekturnega bisera, je zmanjkalo denarja za nakup knjig in knjižnica je ponovno rojstvo dočakala s približno 200.000 knjigami (v njej je prostora za osem milijonov knjig), danes pa jih ima skoraj še enkrat toliko. Prvi knjižničar Alexandrine Ismail Serageldin pravi, da ne bi imelo smisla, če bi bila knjižnica zaprta, dokler ne bi zbrali zajetnejšega števila knjig. Predvideva, da v srednjeročnem obdobju ne bodo presegli fonda dveh milijonov knjig, saj so se že na začetku posvetili predvsem zbiranju digitalnih del. V prihodnosti pa bo tehnologija povsem digitalna, je še dodal. Drugi očitek se je nanašal na cenzuro. Na začetku knjižnica v svojem fondu ni imela nekaterih del egiptovskega nobelovca Nagiba Mahfuza, kar je govorice o cenzuri le še okrepilo. "Cenzure v knjižnici ni, to je nesmisel," zatrjuje Ismail Serageldin. In dodaja: "Knjižnica je znamenje svobode, lahko dobimo katerokoli prepovedano knjigo na svetu. Seveda pa ni moja prednostna naloga, da bi kupoval prepovedane knjige." Tako kot je skrbel za antično knjižnico, tudi za Bibliotheco Alexandrino skrbi in jo financira "vladar". Egiptovski parlament je sprejel poseben zakon, ki določa, da je Alexandrina v neposredni pristojnosti predsednika države in ne lokalne oblasti. S tem se je knjižnica izognila strašni birokraciji, ki sicer vlada v Egiptu, in le tako lahko doseže Serageldinov cilj. Postati nov "svetilnik znanja", okno sveta v Egipt in egiptovsko okno v svet. Ponovno uvrstiti Aleksandrijo na svetovni zemljevid središč učenosti in znanja predvsem s sodobno tehnologijo, z zgraditvijo knjižnice za novo digitalno ero. Ismail Serageldin, nekdanji podpredsednik Svetovne banke in nesojeni generalni sekretar Unesca, je ob prevzemu knjižnice tudi spremenil delovne navade in način dela. Ta je sedaj bližji zahodnemu in popolnoma drugačen kot v vladnih ustanovah.

Zgodovina se ponavlja

Kot se za takšno sodobno stavbo z "vnetljivo" vsebino spodobi, ima Alexandrina vrhunski požarni sistem. Pred nevarnostjo požara naj bi novo knjižnico varovalo več kot 2500 detektorjev, 4500 kilometrov električnih povezav in 35 kilometrov cevi, požarne stene in v veliki čitalnici celo posebne požarne zavese, ki se ob požaru spustijo s stropa. Rokopisni oddelek je opremljen z gasilnim sistemom, ki za gašenje uporablja poseben gasilni plin. Kakor slaba šala se je zgodovina ponovila dopoldan, 2. marca 2003, ko je v četrtem nadstropju knjižnice, v administrativnem delu, izbruhnil požar. Požar so pogasili po 45 minutah, večje škode ni povzročil, 29 ljudi so prepeljali v bolnišnico zaradi zastrupitve z dimom in knjižnico popoldan ponovno odprli za javnost.

Drugače od nekdanjega "Pariza na Nilu", Kaira, ki je popolnoma prevzel orientalski videz, Aleksandrija ne more skriti, da je bila pred pol stoletja evropsko mesto. Za njen ponovni vzpon na svetovni zemljevid središč učenosti in znanja, da bo postala nov "svetilnik znanja", pa bo treba veliko več kot le ena sama sijoča zgradba. Samo mesto se ni spremenilo, in čeprav Alexandrino vsak dan obišče več kot tri tisoč domačih in tujih turistov, se na Aleksandrijo še vedno gleda kot na mesto, kjer Kairčani preživljajo poletne počitnice. Vprašljiv pa je tudi vpliv dragega središča učenosti, ki "misli" digitalno, na izboljšanje izobrazbe petinsedemdesetih milijonov prebivalcev, ki se ne otepajo le s šepajočim gospodarstvom, ampak tudi s tridesetodstotno nepismenostjo. Pa saj je bila tudi antična knjižnica odprta le za študente, znanstvenike in učenjake. Je že res, da takšni centri odličnosti za seboj "potegnejo" celoten narod, vendar med sprehodom po sijočih in snažnih hodnikih Alexandrine nisem mogel pozabiti na razmere v bližnji bolnišnici. Rešitev se zdi kot na dlani. Če se kakorkoli poškodujem, želim, da me operirajo in oskrbijo v knjižnici.