Gregor Cerar

22. 8. 2004  |  Mladina 33  |  Družba

Cerkev in olimpijske igre

V petek so se v Atenah začele 28. poletne olimpijske igre. O njih se je nedvoumno izrekel tudi Vatikan.

V času olimpijskih iger si papež želi predvsem miru. "Moja srčna želja je, da bi v tem svetu, ki ga danes pretresajo najrazličnejše oblike sovraštva in nasilja, ta pomembni športni dogodek postal miroljubno srečanje in promocija miru in razumevanja med ljudmi," je v poslanici pred začetkom oznanil Janez Pavel II. Povsem jasno je, da si tudi drugače noben normalen človek ne želi ponovitve olimpijskih iger iz Muenchna, ko je skupina palestinskih teroristov z imenom Črni september ugrabila in krvavo obračunala z nekaterimi izraelskimi športniki. V poznejši ponesrečeni policijski akciji so policijski specialci nekaj ugrabiteljev pobili in nekaj zajeli. Na koncu je bilo ubitih 11 izraelskih udeležencev olimpijade. Tri preživele ugrabitelje je Nemčija pozneje izpustila iz zaporov kot zamenjavo za ugrabljeno letalo. Po drugi strani ima sodobni šport tudi druge sovražnike, ne samo teroriste, za katere nameravajo poskrbeti na različne načine, tudi s protiletalskimi raketami patrioti in "hi tech" opremljenimi cepelini, ki bodo iz zraka opazovali grško prestolnico, temveč predvsem z dopingom in skrajno profesionalizacijo. Konservativni in previdni Vatikan si želi vrnitve v romantično coubertinovsko obdobje športa. "Mega milijonski zaslužki športnikov, uporaba ilegalnih poživil, nešportno obnašanje na igriščih in izven njih so pomagali k izkrivljenemu videzu pravega športnika, ki je zdrav duh, telo in razum," pravi ameriški duhovnik Kevin Lixey, sicer član Kristusovih legionarjev, konzervativnega katoliškega verskega reda. Lixey je namreč nedavno postal vodja novega vatikanskega urada Cerkev in šport, ki sodi pod papeški svet za laike. Cerkev je končno ugotovila, da šport obstaja, in Lixeyjeve izjave kažejo na to, da bo poskusila tudi na tem področju dati čim več moralnih nasvetov. In kakopak širiti svoj vpliv. Tako kar naenkrat izvemo, da je bil "Sveti oče vedno predan športu, tudi kot načinu oblikovanja osebnosti mladih ljudi", ugotavlja Lixey. Niso pa niti daleč stran slike, objavljene ob imenovanju papeža Wojtyle, ki je veliko smučal, plaval in hodil v hribe. Pred drugo svetovno vojno, v tridesetih, naj bi celo aktivno igral nogomet za neki poljski gimnazijski židovski klub. O uspehih anali ne poročajo. Sicer pa nogomet ni nobena neznanka niti za vatikanske prebivalce. Tako naj bi imeli za vatikanskimi zidovi že več kot trideset let amatersko ligo v malem nogometu osemnajstih moštev, ki se na koncu pomerijo za vatikanski pokal. Ekipe imenujejo po raznih svetnikih in junakih. Sodeluje pa tako rekoč vse osebje Vatikana: švicarska garda, knjižničarji, člani zbora Sikstinske kapele, sodelavci Radia Vatikan, varnostniki, muzejski delavci, poštni uradniki ... Za vatikanskimi stenami so včasih od molitve in dela utrujeni kardinali menda lahko odigrali kak teniški set ali dva. Papež je imel leta 2000 na rimskem olimpijskem stadionu mašo za športnike, pozneje pa so v tem okviru odigrali tudi nekakšno promocijsko tekmo zvezdnikov. Pred dvema letoma je recimo blagoslovil celotno ekipo Reala iz Madrida, ki ga je obiskala v Vatikanu, sicer pa obiski športnikov pred pomembnimi tekmami v Vatikanu niso nobena redkost. Pa tudi letošnja športna evforija v Vatikanu ni prva. Prvo takšno priložnost so izkoristili že na olimpijskih igrah v Rimu, ko je takratni papež Janez XXIII. blagoslovil vse udeležence olimpijade, razen Sovjetske zveze, ki se je blagoslovu odrekla. Komunistični Sovjeti so bili s 43 zlatimi medaljami vseeno daleč najbolj uspešna država na igrah. Letos se Rusi takšnega uspeha ne nadejajo, pa tudi za blagoslov tistim iz pravoslavnih držav je poskrbljeno drugače. Tako je vodja grške pravoslavne cerkve nadškof Kristodolus že blagoslovil grške športnike, ostali pravoslavni športniki pa bodo imeli zjutraj in zvečer v olimpijski vasi duhovno oskrbo. Duhovniki naj bi bili pravi poligloti, saj po zagotovilih govorijo vsaj en evropski in en slovanski jezik. Omenjeni grški nadškof je ob olimpijski priložnosti že izdal 10 olimpijskih zapovedi za svoje podrejene, v katerih zapoveduje pospravljanje cerkva, zmerno zvonjenje in pripravo turističnega reklamnega gradiva o grški pravoslavni dediščini in tradiciji.

Za konec pa se še za hip vrnimo k predsedniku vatikanskega urada Cerkev in šport. Linxeyjeva naloga naj bi bila širjenje krščanskih vrednot med športniki. Zanimivo je, da je bil tudi ta urad predstavljen skoraj sočasno z novimi tezami o ženskah. Pa vendar se zdi, da ima več skupnega s tem, kar se res dogaja v življenju: "Številni škandali, povezani z jemanjem poživil, ki že dlje časa obkrožajo kolesarstvo, atletiko in druge športe, ter povečano nasilje navijačev, predvsem nogometnih, so slabo vplivali na podobo športa pri mladih ljudeh. Papeževa pobuda zato stremi k odvračanju od negativnih podob športa," analizira Lixey in hkrati zatrjuje, da je le del športnikov izpostavljen dopingu. "Večina športnikov je poštenih in odličnih ljudi v vseh pogledih," so prepričani v Vatikanu, ob tem pa poudarjajo, da je človeško dostojanstvo pomembnejše od vseh stvari. "Trendi, ki so izvajanje nekaterih športnih disciplin odvrnili od izvirnih športnih idealov, nujno zahtevajo vrnitev prvotnih športnih vrednot na igrišča," meni urad Cerkev in šport. V vsaki njihovi trditvi pa je moč prebrati, kako zelo se približujejo športu. "V šport so vpleteni čisto vsi posamezniki. Ljudje se o športu pogovarjajo v lokalih, na avtobusih, otroci ga trenirajo. Cerkev pa mora biti del tega sveta." In to se ob milijardah ljudi, ki bodo spremljali olimpijske igre, kaže kot velika investicija v šport, ki ga omenjajo kot enega glavnih živčnih centrov današnjega sveta.