Klic trobente

Michael Moore je bušije z antibushevskim dokumentarcem Fahrenheit 9/11 tako razkačil, da so mu napovedali vojno - že nekaj mesecev ga oblegajo, rušijo in minirajo, štelajo spletne strani, ki štejejo njegove "napake", pozivajo k bojkotu, Bush starejši pa ga je razglasil za "gnusobo". Kar ne pomaga - Fahrenheit 9/11 je postal orjaški poletni hit. Ni ga dokumentarca, ki bi se lahko pohvalil s takimi statistikami.

* Pridelal je dobrih 116 milijonov dolarjev.

* Vrteli so ga na več kot 2.000 platnih.

* Videlo ga je več kot 16 milijonov Američanov.

* Enajsti največji hit letošnjega leta.

Michael Moore, populistični Seabiscuit ameriške levice, je multiplekse spremenil v volišča. In na začetku oktobra bo Fahrenheit 9/11 privršal še na dvd. Točno - mesec pred volitvami. Busha bo kresnil še enkrat. Toda ironično - Moore ne pove nič novega. Bolje rečeno, pove le to, kar že vemo - da sta družini Bush in bin Laden finančno povezani, da Bushevo politiko orkestrira Savdska Arabija, da so bušiji prikrili savdsko vpletenost v 11. september, da je bila iraška vojna zločin, da temelji na lažeh, da Sadam ni bil povezan z al-Kajdo, da ni imel orožja za množično uničevanje, da ameriško zunanjo politiko vodijo naftne družbe, da so bušiji pred 11. septembrom ignorirali vsa svarila, da so nacionalno tragedijo zlorabili v politične namene, da je Bush skoraj polovico časa pred 11. septembrom preživel na počitnicah, da je brez vnaprej napisanega scenarija bos in da je bila "vojna proti terorju" le pretveza za napad na Irak. Z eno besedo: Moore je le vso antibushevsko subkulturo povezal v tragikomično zgodbo.

Trik je kakopak v tem, da Moore vse to pokaže. Ker noče prepričevati le prepričanih, se nad Busha spravi s filmom. Beseda ni konj - slika pač. Slika vidi več kot beseda. In to, kar počne Bush s Sadamom, počne Moore z Bushem. Moore, ki včasih izgleda tako, kot da nadomešča Johna Kerryja, ve, da za dober, efekten, prepričljiv film potrebuješ zelo izrazitega, arogantnega, diaboličnega negativca. Pozabite na Charltona Hestona, senilnega puškarja, ki ga je Moore mučil v dokumentarcu Bovling za Columbine, in pozabite na Rogerja Smitha, izmuzljivega direktorja General Motorsa, ki ga je mučil v dokumentarcu Roger & Me - Bush je perfektna tarča, ultimativni bad guy. Moore je sicer podprl predsedniško kandidaturo Wesleyja Clarka, toda ko je general odpadel, je rekel, da je voljan podpreti vsakogar, ki bo Busha spravil iz Bele hiše. In Fahrenheit 9/11 izgleda kot film, s katerim skuša Moore dobiti volitve in spremeniti svet. Ni prvi. In ni zadnji.

Bo ta film pomagal dobiti vojno?

Leta 1939 je Hollywood sklenil, da bo II. svetovno vojno dobil s filmi. Toda najprej je moral Ameriko spraviti v vojno. Amerika namreč do 7. decembra 1941 - do japonskega napada na Pearl Harbor - ni bila v vojni. Niti z Nemci, kaj šele z Japonci. Ker pa se je v Ameriki vila živahna debata med republikanci, ki so bili proti vojni, in demokrati, ki so bili za vojno, Hollywood ni vedel, kako naj prikazuje Nemce - če bi jih prikazoval kot zverine, bi se zameril republikanski publiki, če pa bi bil do Nemcev preveč strpen, bi se zameril demokratski publiki. Kar je bilo zoprno - Hollywood ni hotel izgubiti nobene publike. Zato je sklenil, da bo s sabo na vojno vzel vse - tudi republikance. Kar pomeni, da je moral Ameriko počasi in postopno prepričati, da je ameriški vojni angažma nujen. In neizbežen.

* Leta 1939 so snemali filme, ki so razkrivali, da je Amerika prestreljena z nacističnimi vohuni (npr. Izpovedi nacističnega vohuna). Sporočilo je bilo jasno: glejte, politika izolacije je nevarna!

* Leta 1940 so ponujali filme, ki so opozarjali, da so vsi nacisti totalitaristi, toda obenem so poudarjali, da vsi Nemci niso nacisti (npr. Poročila sem se z nacistom). Sporočilo je bilo jasno: glejte, nacisti ogrožajo našo demokracijo, našo svobodo in naš način življenja!

* Leta 1941 pa so v Lovu na človeka oznanili, da so vsi Nemci malopridni. Evil. In da bi bilo sporočilo ja čimbolj jasno, je film režiral Nemec - Fritz Lang.

Ni kaj, od leta 1939, ko noben h'woodski studio ni hotel distribuirati britanskega filma Pastor Hall, ker je preveč realistično prikazoval nacistični teror in nacistična koncentracijska taborišča (heh, distribucijo je potem prevzel James Roosevelt, sin predsednika Franklina Delana Roosevelta!), do leta 1941, ko je svojo h'woodsko himno dobil vsak rod ameriške vojske, ko so se na vojno z vsem pompom odpravili vsi filmski žanri, tudi mjuzikli, in ko so šli demokracijo branit vsi najbolj neverjetni patrioti, celo Tarzan in gangsterji, se je vse spremenilo. In Hollywood, ki je v resnici le sledil ritmu Hitlerjevih katastrofalnih PR potez, se ni ustavil pred nobeno retorično figuro, niti pred sklepanjem po analogiji. Sporočilo Narednika Yorka, ki se je dogajal v jarkih I. svetovne vojne, je bilo jasno: kar so nam Nemci storili med I. svetovno vojno, nam lahko storijo tudi zdaj! Kakor je bilo tudi jasno sporočilo filma A Yank in the R.A.F., ki se je dogajal v Britaniji: kar Nemci počnejo Britancem, lahko storijo tudi nam! Roosevelt, ki je do volitev leta 1940 - s prijateljsko pomočjo Hollywooda - skrival svoj provojni impulz, je bil vzhičen, republikanci, v prostem času prerijski ksenofobi, pa so rohneli: "Ali boste svoje fante res poslali umirat za filmsko industrijo!?"

Toda še preden se je zaslišalo odmev, so Japonci že zbombardirali Pearl Harbor - in Amerika je bila v vojni. Vojni urad za informiranje (Office of War Information), vladna propagandna agencija, je h'woodske studie takoj pozvala, da naj si pred začetkom snemanja filma vedno najprej zastavijo vprašanje: "Bo ta film pomagal dobiti vojno?" Če je odgovor da, potem naj film posnamejo. Če je odgovor ne, potem naj scenarij vržejo v smeti. Za reciklažo. Začel se je pač čas varčevanja. Hollywood ni okleval: v filmu Mali Tokio, ZDA je vse ameriške Japonce razglasil za izdajalce in kolaborante japonskega cesarja, za fanatično in genocidno peto kolono, ki pripravlja napad na Ameriko in "konec dominacije belcev". Celo Vojnemu uradu za informiranje se je to zdelo pretirano, češ da FBI ni zasledil niti ene japonske sabotaže ali pa nelojalnosti, toda Japonci je niso nič bolje odnesli v drugih filmih: vedno znova so bili prikazani kot zver iz džungle, kot infantilni, patološki, kolektivno bolni, agresivni, genocidni, arogantni fanatiki, kot degenerirani, nemoralni, idiotski, zahrbtni, necivilizirani, brutalni, sadistični, psihopatski, morilski izrodi - streljali so ranjene, z bajoneti nabadali nemočne, trpinčili otroke, posiljevali ženske in tolkli po Rdečem križu. V Škrlatnem srcu so Japoncem siknili: "To vojno ste sami hoteli - in ne bo je konec, dokler vašega imperija ne zbrišemo z obličja zemlje!" Ni čudno, da so se v filmu Za vzhajajočim soncem že tudi sami Japonci zavedali, da so svinje: "Za božjo voljo, uničite nas, tako kot smo mi uničili druge, uničite nas, preden bo prepozno!"

V primerjavi z Japonci so Nemci izgledali skoraj kot zavezniki: bili so brutalni, toda njihova brutalnost je bila racionalna, navsezadnje, vedno so poslušali Brahmsa in Beethovena, recitirali Goetheja in Schillerja ter častili znanost - nacistični rasizem in antisemitizem, ki Hollywooda nista pretirano motila. Le zakaj? Rasizem je bil tedaj v Ameriki nekaj povsem normalnega. Nemci so bili bolj sprejemljivi kot Japonci - ker so bili beli. In ker niso ogrožali "dominacije belcev". Hollywood je predstavil in definiral sovražnika, toda Rooseveltu je pomagal spromovirati tudi vse nove, presenetljive, nepričakovane zaveznike. Ruse je v Severnici prikazal kot srečne, vesele, poskočne, razposajene demokrate, zaljubljene v svojo vlado, Kitajsko pa v Zmajevem semenu kot razsvetljeno, moderno demokracijo - kitajski vojaki so bili kultivirani, inteligentni borci za svobodo in človekove pravice. Hja, h'woodski filmi so Rooseveltove poteze bodisi potrdili ali pa anticipirali. In ker je imel Roosevelt filme na svoji strani, volitev leta 1944 ni mogel izgubiti. Bolje rečeno: filmi so mu pomagali dobiti volitve in vojno.

A po drugi strani - Roosevelt je tedaj že 10 let vedel, da je mogoče s filmi vplivati na izid volitev. Leta 1934 je namreč kandidaturo za guvernerja Kalifornije najavil sloviti pisatelj Upton Sinclair. Nerodno je bilo le to, da je bil socialist. In to hardcore socialist. Toda z odlično predvolilno kampanjo in reputacijo se je prebil skozi primarni krog volitev in dobil nominacijo demokratske stranke. Kar je bil znak za preplah. Kalifornijskemu establišmentu so se ježili lasje. Mediji in tekmeci so ga začeli serijsko razbijati: Komunist! Lunatik! Rdečkar! Vsi so se obrnili proti njemu - tudi sami demokrati, ki so ljudem svetovali, da naj raje volijo za republikanskega kandidata. Roosevelt zanj ni hotel niti slišati. Hollywood tudi ne - studio MGM je posnel serijo lažnih, zaigranih "dokumentarcev", čistih manipulacij, ki so prikazovale, kako se na Sinclairjeve predvolilne shode zgrinjajo horde radikalcev, komijev in podobnih teroristov. In Upton Sinclair, znan predvsem po romanu Džungla, v katerem je razkrinkal sanitarno bedo mesno-predelovalne industrije, je volitve izgubil.

V vrtincu - arijska verzija

Tudi Nemci so skušali vojno dobiti s filmi. Joseph Goebbels, ves majhen in neprivlačen, je bil velik cinefil. In ker je bil Hitlerjev minister za propagando, se je lahko filmu zelo približal, toda ne le filmu, ampak vsemu, kar je film obkrožalo, tudi bejbam - krasnim, bujnim, hormonskim filmskim starletam, ki jih je za potrebe svojih produkcij uvažal iz vseh koncev Evrope. To, da se je lahko med njimi nemoteno slinil, mu je dvignilo samozavest - počutil se je kot ultimativni tevtovski žrebec. Toda še bolj kot starlete mu je erekcijo krepil h'woodski spektakel V vrtincu (1939), ob katerem je sklenil - tudi Nemčija mora dobiti tak film! Pa naj stane, kar hoče! Reich je hotel pač razsvetliti. To kakopak ni bil problem - Goebbels je imel namreč vse v svojih rokah. Sam je potrjeval scenarije, sam je izbiral režiserje in sam jih je odpuščal - točno, sam je imel kontrolo nad vsemi aspekti filmske produkcije. Pod njegovo taktirko je Nemčija posnela več kot 1.300 filmov - in Goebbels je menda videl vse. Prvi. Vsaj tako je šel glas.

In leta 1943, ko je bila Nemčija že v hudi defenzivi, ko so jo z ene strani tolkli Rusi, z druge pa Američani, tudi s stalnimi letalskimi bombardiranji, in ko je Italija že kapitulirala, je sklenil, da posname največji in najdražji nemški spektakel vseh časov, spektakel spektaklov - Kolberg. Film naj bi prikazal, kako so se prebivalci pruskega Kolberga pred mnogimi leti junaško in patriotsko uprli Napoleonovi vojski. Do zadnjega diha. Nič jih ni ustavilo - niti smrt. Goebbels je hotel poskrbeti za njihovo ponovno vstajenje. Hej, domovina jih je potrebovala! Bolj kot kdajkoli. No, vedno bolj. Za režiserja je hitro določil Veita Harlana, ki je leta 1940 zaslovel z zloglasnim antisemitskim filmom Jud Suess, kar je seveda tudi pomenilo, da bo v glavni ženski vlogi nastopila Harlanova žena, švedska starleta Kristina Soederbaum. Ne da je bilo to usodno - usodni v filmu so bili moški, ponosni in jekleni Prusi, branilci Kolberga, se razume.

Pakiranje pa se je vleklo in vleklo, tako da je bil Goebbelsov nadfilm leta 1944 še vedno le v predprodukciji. Nemčiji je šlo medtem le še na slabše. In seveda, masivno izkrcanje zaveznikov je bilo le še vprašanje časa... tedna... dneva... ure. Povsem jasno je bilo, da Nemčija vojno izgublja. Bolje rečeno, Nemčija vojne ni mogla več dobiti z vojsko - lahko jo je dobila le še s filmom. Ali kot je kasneje povedal Harlan: "Hitler in Goebbels sta morala biti obsedena. Prepričana sta bila, da jima bo film koristil bolj kot vojaška zmaga, kajti vanjo v racionalnem smislu nista več verjela. V filmski sanjski tovarni pa se čudeži dogajajo hitreje kot na fronti." In res, namesto da bi Hitler in Goebbels svoje vojake poslala na vzhodno fronto ali pa v Normandijo, sta jih za nekaj mesecev poslala na snemanje Kolberga, kjer so igrali pruske in francoske vojake. Namesto da bi sol poslala sestradanim Nemcem, sta jo uporabljala kot "sneg", ki pobeli oblegani Kolberg. In namesto da bi nemški vojni industriji ukazala, da naj noč in dan izdeluje naboje za fante na fronti, sta ji ukazala, da naj noč in dan izdeluje slepe naboje za fante v "Kolbergu".

Goebbelsov input je bil brezmejen - Harlanu je zapovedal, da mora biti film v barvah, ključne replike pa je glavnim junakom napisal kar sam, recimo: "Bolje da te živega pokopljejo, kot pa da se vdaš. Kolberg se ne sme predati!" Toda medtem ko je 187.000 nemških vojakov statiralo v "Kolbergu", so se zavezniki izkrcali v Normandiji. Nič hudega - Goebbels, ki je v svojem minulem delu vedno našel zvrhan koš razlogov za prepričanje, da so nemški vojaški uspehi produkt dobre propagande, je sklenil, da nemškim vojakom, ki so ždeli v obleganem francoskem mestu La Rochelle, kopije filma vrže kar s padalom. Upal je, da je mogoče tok zgodovine še spremeniti, da je mogoče vojno v zadnjem trenutku še dobiti - s čudežnim filmom. Kot veste, Goebbels vojne ni dobil. Niti nadfilm ni mogel pomagati. Toda zaradi tega nadfilma, čigar dolgo, epsko snemanje je delno paraliziralo nemško vojsko, se je vojna verjetno prej končala.

Snemanje filma = orožje za množično uničevanje

John "Duke" Wayne se je II. svetovni vojni izognil, toda nikoli ni puščal dvoma, da jo je dobil on sam - v filmih. In s filmi. In ko je bilo vojne konec, jo je Duke še vedno dobival - v novih in novih filmih. Duke, eden izmed najbolj bučnih h'woodskih antikomunistov, je tudi trdil, da je Stalin leta 1949 na njegovo glavo razpisal nagrado. Hotel ga je likvidirati, zato je nadenj pošiljal svoje agente in ameriške komuniste, ki pa so jim vsi poskusi atentata spodleteli. Leta 1952 je atentatorje v studiu Warner razorožil kar sam! In zakaj ga je hotel Stalin likvidirati? Ker je bil prepričan, da je Duke tajno orožje ameriške vlade, hujše od atomske bombe! Stalin si je verjetno rekel: dokler je Duke živ, lahko Američani s filmi dobijo vsako vojno! In nekaj takega si je verjetno rekel tudi Duke, ko je leta 1952 sklenil, da bo vplival na volitve - s filmom, se razume. Da bi podprl Richarda Nixona, svojega političnega somišljenika, ki je tedaj - tako kot Duke - povsod videl komunistično zaroto, je posnel film Veliki Jim McLain, v katerem je igral agenta Kongresne komisije za protiameriške dejavnosti, ki na Havajih iztreblja peto kolono. In glej, no - film je sicer pogorel, toda Nixon je za 8 let postal ameriški podpredsednik. Duke je dobil vojno in rešil Ameriko. In ko je Nixon leta 1960 kandidiral za predsednika, je Duke osebno režiral Alamo, patriotski epos o ameriškem boju za svobodo in demokracijo. Duke je hotel reči: za ameriško nacionalno varnost lahko poskrbi le Nixon! Ni šlo - zmagal je John F. Kennedy. Stalin je v Dukeu videl preveč.

V predvolilne kampanje so se "zarotniško" - hja, z zelo političnimi filmi! - vključevali tudi liberalni, prodemokratsko nastrojeni Holivudarji. In tudi oni so običajno hudo pretiravali. Spomnite se le JFK-ja (1991) ali pa Ameriškega predsednika (1995), ki sta skušala podpreti kandidaturo oz. ponovno kandidaturo Billa Clintona. Prvega je posnel Oliver Stone, drugega pa Rob Reiner - oba sta zaprisežena liberalca. Oba sta zelo pretiravala. In oba sta imela verjetno občutek, da sta s filmom dobila volitve in spremenila svet. A po drugi strani - kaj drugega kot pretiravanje je bil sloviti film Fail-Safe (1964), v katerem je liberalni, prodemokratski Sidney Lumet pokazal, da lahko prehuda in preveč histerična obsedenost z nacionalno varnostjo pripelje do atomske vojne. Jasno, histerično obsedeni z nacionalno varnostjo so bili tedaj republikanci. Fail-Safe je v Belo hišo izvolil demokrata.

Toda sveta niso spreminjali le filmi, ampak celo snemanja filmov. Ko so leta 1960, na vrhuncu hladne vojne, v Normandiji snemali Najdaljši dan, spektakel o zavezniškem izkrcanju v Normandiji, so hoteli izkrcanje rekonstruirati v vsej bombastični veličini, zato so pripeljali trume ladij, tankov, letal in zvezdnikov, vključno z Johnom Wayneom, in vse razpoložljive vojake NATO pakta, ki so statirali. Snemanje je imelo tako zastrašujoče dimenzije (psihološka vojna, heh), da je začel vzhodni blok kmalu zatem graditi berlinski zid. Tak nadfilm je imel verjetno v mislih Bush, ko je po 11. septembru 2001 v Hollywood poslal svojega sla, ki je skušal h'woodske frajerje prepričati, da naj začnejo snemati patriotske filme o "vojni proti terorju".

Toda zdaj, tri leta kasneje, mu gredo filmi zelo na živce. A po drugi strani - ker je šampion smrtne kazni, se je verjetno onesvestil že leta 1988, ko je Errol Morris v dokumentarcu Tenka modra črta detektivsko dokazal, da je teksaški sodni mlin na smrt obsodil napačnega človeka, Randalla Adamsa, in da je teksaškega policaja v resnici umoril njegov nekdanji tovariš. Adamsa so rehabilitirali in spustili. Toda Aileen Wuornos, floridska serijska morilka, ki se ji je nedavno posvetil film Pošast, je leta 1992 storila hudo napako, ko je pristala, da Nick Broomfield o njej posname dokumentarec (Aileen Wuornos - prodajanje serijske morilke). Povedala mu je "preveč", tako da so to potem na sodišču uporabili proti njej. Deset let kasneje, tik pred eksekucijo, ji je po zadnjem intervjuju rekel: "Aileen, oprosti!" Le obrnila se je in pokazala džona. Ne njemu - Ameriki: "Ljudje, sabotirali ste me. Ste le nečloveška horda prascev in prasic. Leta 2019 vas bo itak napadel Irak."