11/9

Dan, ki bo ostal zapisan sramoti, je dan, ki bo ostal zunaj zgodovine

Ko je 11. septembra 2001 prvo letalo treščilo v Svetovni trgovinski center, je Bush floridskim otrokom v osnovni šoli bral zgodbice. In ko je v Svetovni trgovinski center treščilo drugo letalo, je še vedno sedel in bral. Nenadoma je z desne prikorakal Andrew Card, šef njegovega kabineta, in mu šepnil: "V Svetovni trgovinski center je treščilo še drugo letalo. Amerika je napadena." Šolska ekipa je visoki obisk ponosno posnela z videokamero, Michael Moore pa je zdaj vrhunce vključil v dokumentarec Fahrenheit 11/9. In kako je Bush reagiral, ko mu je šef kabineta sporočil, da je Amerika napadena? Točno, reagiral je odločno - obsedel je na stolu... nekaj časa nemo, zabodeno bolščal predse... potem pa v odsotnosti boljših idej mirno nadaljeval z branjem zgodbice o kozlu. WTC je gorel, Amerika je bila napadena, Bush pa je še kar bral - 7... 10... 15... 18 minut. Ni jasno, koliko časa še - različni viri pač ponujajo različne minutaže. Jasno je le, da je šolo zapustil šele pol ure po šepetu.

Moore sicer namiguje, da ta primer dokazuje, da je Bush brez vnaprejšnjega scenarija mrtev, toda hej - le zakaj bi bežal iz osnovne šole, če pa je prav šola idealno skrivališče. Teroristi ne ciljajo šol in otrok, ne. Mu je Card šepnil "Gospod, vi ste naslednji"? Nič, Bush je za vsak primer ostal v šoli. Na varnem. Med šolarji. Bolje rečeno - potuhnil se je med deco. Toda pred njim je bil tedaj še cel dan - preživel ga je tako, da se je skrival. V Washington, kaj šele v New York, se ni hotel vrniti. Z letalom so ga le selili iz ene vojaške baze v drugo. Kot veste, so bušiji potem celo pojasnili, zakaj se Bush ni takoj vrnil v Washington - ker ga je preganjalo teroristično letalo! Kar naj bi Bushu sporočile obveščevalne službe. Kako bi lahko Busha po ameriškem zračnem prostoru preganjalo teroristično letalo, sicer ni jasno, toda obveščevalne službe so potem to itak zanikale. O letalu, ki naj bi preganjalo Busha, ni bilo ne duha ne sluha. Kdo ve - morda je hotel Bush le v miru, na svoji plazmi, gledati, kako se ruši New York, grešno, babilonsko mesto, ki leta 2000 ni volilo zanj. Mesto, ki republikanskim predsedniškim kandidatom že tradicionalno ni naklonjeno.

Da so imeli republikanci svojo predvolilno konvencijo prejšnji teden v New Yorku, je vsekakor cinično. Iz treh razlogov. Prvič, Bush New Yorka ni zaščitil pred teroristi. Drugič, Bush je New York obiskal šele nekaj dni po napadu. In tretjič, bušijem že ves čas očitajo, da so tragedijo, ki se je zgodila 11. septembra 2001, zlorabili v politične namene - prejšnji teden so jo zlorabili še enkrat. Tokrat v predvolilne namene. Še huje - v New Yorku so Busha predstavljali kot zaščitnika Amerike. In New Yorka! O, še huje - konvencijo so predstavljali kot praznovanje poguma! In da bi bila mera polna, smer pa prava, niso mogli prehvaliti Busheve odločne reakcije po 11. septembru. Ni čudno, da je "železni" Rudy Giuliani, ki je 11. septembra 2001 de facto skrbel za reševanje New Yorka, nastopil že prvi dan - bušiji so pač hoteli, da bi bil čim bolj oddaljen od Busha, ki je nastopil šele zadnji dan konvencije. Bali so se, da bi zasenčil Busha, pogumnega komandanta, ki je za sabo potegnil nacijo. Niso hoteli, da bi Rudy izgledal bolj predsedniško kot Bush. Kar ni težko. Zlasti v New Yorku.

Republikanci so prejšnji teden okupirali New York. Na kvadratni meter je prišlo več republikancev kot kdajkoli. Videti je bilo tako, kot da so prišli osvobodit New York. Sporočilo republikanske konvencije se je itak glasilo: New York se lahko Bushu zahvali za svobodo, ki jo uživa! Hja, New York je zadišal po Bagdadu. Mesto je bilo prazno, evakuirano, ustavljeno. Prometa ni bilo. Videti je bilo le tri bloke - republikance, ki so prišli na konvencijo, pol milijona demonstrantov, ki so protestirali proti Bushu in vojni, in na tisoče robocopov, ki so republikance varovali pred demonstranti. In pred teroristi. Ista reč, kajti desni, probushevski mediji so demonstrante prikazovali kot ljudi, ki so proti Ameriki in za vpeljavo komunizma - in ki ogrožajo nacionalno varnost. Zakaj? Ker se mora policija ukvarjati z njimi, namesto da bi New York varovala pred terorističnimi napadi.

Kar je bil seveda le še en demagoški posmeh tragediji, ki se je zgodila 11. septembra 2001 - zakaj so republikanci konvencijo potem sploh organizirali v New Yorku, če pa so vedeli, da s tem le izzivajo teroriste in ogrožajo New York, ki ima en teroristični napad in eno mučeniško izkušnjo že za sabo? Kot da bi hoteli reči: okej, teroristi bodo morda resda spet napadli New York, toda tokrat smo vas vnaprej posvarili! Ne pozabite namreč, da so bušiji zadnje tedne in mesece stalno "svarili", da teroristi pripravljajo nov napad na Ameriko in da je napad tako rekoč neizogiben: al-Kajda bo udarila pred volitvami! Profilirali so teroriste, ki naj bi udarili in ki si že ogledujejo lokacije (New York!), jih povezovali (ta je linked s tem, ta z onim), iskali novega "Mohameda Atto" in sestavljali eksplozivno "zgodbo", ki bi jo morali teroristi le še potrditi. TV kanal Fox News je na dolgo in široko promoviral Paula L. Williamsa, "nekdanjega FBI-jevega konzultanta", ki v knjigi Osamino maščevanje (Osama's Revenge) "razkriva", da je Osama bin Laden od čečenske mafije kupil 20 nuklearnih bomb, da je večina teh bomb že v Ameriki in da v Ameriki "spi" tudi okrog 5.000 agentov al-Kajde, ki čakajo le še na bin Ladnov e-mail. Bušiji so napisali tako dober scenarij za napad na New York, da se teroristom sploh ni bilo treba prikazati - dovolj je bilo, da so jih nadomeščali demonstranti, pa so na odru stali vsi arhetipski liki velike predstave, ki jo neokonzervativci "režirajo" že tri leta: dobri vs. malopridni, patrioti vs. izdajalci, osvoboditelji vs. teroristi. Neokonzervativci, ki so za Ameriko to, kar je za Izrael Likud, so v zadnjih treh letih storili vse, da bi Ameriko spremenili v novi Jeruzalem, v katerem mora priti do "poslednje sodbe". Zgodovino so spremenili v alegorijo - v fikcijo.

Imitacija zgodovine

Leta 1992, še pod Bushem starejšim, je Francis Fukuyama, eden izmed glavnih ideologov neokonzervativne politike, objavil knjigo Konec zgodovine in zadnji človek (The End of History and the Last Man), ki je postala hit in mantra devetdesetih. Fukuyama je oznanil, da je ideološke evolucije človeštva konec - zmagala sta liberalna demokracija in prosti trg. Pika. Vse konkurenčne oblike vladanja - monarhije, fašizem, komunizem, hunte, zasebne diktature - so se zlomile, razpadle in se umaknile liberalni demokraciji (jasno, anglo-saksonski obliki liberalne demokracije), ki je zadnja stopnja v ideološki evoluciji človeštva. Zadnja oblika človeka. In ker liberalne demokracije ne žrejo defekti, iracionalnosti in protislovja, ki so žrli in razžrli druge oblike vladanja, je prišlo človeštvo do ideala, ki ga ni več mogoče izboljšati. Vsa vprašanja so dobila odgovore - principi liberalne demokracije so večni, nezgrešljivi, nepremagljivi. Človek je prišel do konca - zgodovine je konec. In to ne velja le za Zahod, ampak tudi za Vzhodno Evropo in Azijo, Južno Ameriko in Bližnji vzhod. Začela se je Univerzalna zgodovina človeštva, v kateri vse družbe čaka obljubljena dežela - liberalna demokracija.

In res, teza o "koncu zgodovine" je postala himna in trademark devetdesetih. Ljudje so imeli občutek, da živijo zunaj zgodovine, pa četudi so njihovo dvorišče tresla stalna bombardiranja Iraka, balkanske vojne, Srebrenica in Ruanda. Če bi vprašali Fukuyamo, bi rekel, da so bile vse vojne, tragedije in katastrofe v devetdesetih le porodni krči liberalne demokracije, le davek na prilagajanje eni, enotni, unikatni, vseobsegajoči, zmagoviti, zadnji ideologiji - nihče ni rekel, da liberalna demokracija pride brez krvi. Nič, devetdeseta so bila le dolgo, slepo, brezciljno potrjevanje, da je "zgodovine konec". Kar je bilo kakopak v veliko uteho ljudem iz nekdanjega vzhodnega bloka, ki so jim govorili, da je zadnja stopnja v evoluciji človeštva komunizem. Precenili so Marxa - in podcenili Hegla. Potem pa se je 11. septembra 2001 portal na lepem odprl in iz paralelnega sveta je skočila kontra-ideologija: islamski radikali so napadli Ameriko in zrušili Svetovni trgovinski center, v katerem sta zgorela tudi mita o "zadnji stopnji v ideološki evoluciji človeštva" in "koncu zgodovine". Svet je "v šoku" spoznal, da obstajajo tudi druge močne in fanatične ideologije, alternativni pogledi na vladanje in zgodovino. "Konca zgodovine" je bilo konec. Prvič, h'woodska verzija liberalne demokracije je dobila džihadsko konkurenco. In drugič, na obraz liberalne demokracije - predvsem ameriške, a ne le ameriške - so padle avtoritarne in totalitarne sence, ki so pokazale, kako nečisto, agresivno, arogantno, nestrpno, fašistoidno in ogroženo je pravzaprav srce liberalne demokracije. Še več, glede na to, kako hitro je uspelo Bushu liberalno demokracijo spremeniti v nacionalistično teokracijo, smo se lahko vprašali to, kar se je v osemdesetih vprašal Jean-Francois Revel, ki ga v svoji knjigi - ironično! - navaja tudi Fukuyama: kaj če je demokracija le zgodovinska akcidenca?

Hja, 11. septembra 2001 je iz omare skočila zgodovina - with a vengeance! Jasno je bilo le dvoje: prvič, da je zgodovina, medtem ko je ni bilo, postala bolj kompleksna kot kdajkoli, in drugič, da je postala bolj nevarna kot kdajkoli. Mnogim se je stožilo po času hladne vojne, ki je bil precej bolj preprost, precej bolj obvladljiv, precej bolj predvidljiv in precej lažje razložljiv. In tudi precej manj nevaren. "Svet se je spremenil," smo poslušali. Drži, 11. septembra 2001 se je spet začela zgodovina, ki se itak ni nikoli končala. Zgodovini ne moreš zbežati, je nekoč rekel Abraham Lincoln - in res, na lepem so imeli vsi polna usta zgodovine. Obujali so patriotizem iz časov II. svetovne vojne in govorili o novi Veliki vojni. Sadam Husein je bil Hitler. 11. september 2001 je bil 7. december 1941. Napad na WTC je bil napad na Pearl Harbor. Bush je bil zdaj Winston Churchill, zdaj Sam Houston. Vojna proti terorju je bila "križarski pohod". Amerika je bila zdaj "rimski imperij", zdaj homeland. Nihče ni bil to, kar je bil, ampak nekdo iz preteklosti, reinkarnacija nekoga - zgodovinska oseba.

Hegel ni v Predavanjih o filozofiji zgodovine zaman opozoril, da se vse svetovnozgodovinske osebe pojavljajo dvakrat. Marx je v Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta dodal: "Pozabil je pristaviti - prvič kot tragedija, drugič kot farsa." Po 11. septembru so vsi igrali like - in si natikali kostume prejšnjih generacij. Kot bi rekel Marx: zaklinjali so duhove preteklosti, da naj jim služijo, izposojali so si njihova imena, bojna gesla in kostume, "da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine". Tako kot se je Luther maskiral v apostola Pavla, Louis Blanc v Robespierra in Ludvik Bonaparte v svojega strica, Napoleona Bonaparta, se je Bush maskiral v Churchilla, Houstona, Reagana, svojega očeta in svetega duha - tako kot Cromwell si je jezik, strasti in iluzije za svojo "vojno proti terorju" izposodil iz Starega testamenta. 11. september je, če naj parafraziram Marxa, "ustvaril okoliščine in razmere, ki so povprečni in groteskni osebnosti omogočile zaigrati vlogo junaka." Se je po 11. septembru spet začela zgodovina? Ne - po 11. septembru se je v resnici začela imitacija zgodovine. Iluzija zgodovine. Karikatura zgodovine.

Leto odločitve

Ko sta se 11. septembra 2001 stolpa Svetovnega trgovinskega centra zrušila, sem kliknil na spletno stran legendarnega, kultnega alternativnega newyorškega časopisa Village Voice, da bi videl, kako se to, kar sem gledal na TV, "vidi" z druge strani. Tam, kjer je sicer home page, je bila le orjaška fotografija Manhattna v dimu in ognju, pod njo pa velik napis: "Prasci, zdaj so vojno pripeljali še na naše obale." To je bilo vse. Okej, stavek je bil dvoumen, toda nobenega razloga ni bilo, da te dvoumnosti ne bi vzel zares - vojne na ameriške obale niso prinesli islamski teroristi, ampak so jo tja prinesle tudi vse tiste ameriške vojaške intervencije in tajne vojne na Bližnjem vzhodu. Village Voice je hotel reči: za nami je prišla zgodovina! Bush in njegovi so Ameriki in svetu ponudili povsem drugačno interpretacijo tega, kar se je zgodilo - drug za drugim so namreč poudarjali, da gre za iracionalno dejanje in da je bila Amerika napadena brez razloga. Skratka: nobene zgodovine. Bolje rečeno - 11. september je zunaj zgodovine. Če si to lahko predstavljate. No, ta dezinformacija je bila moralno in mentalno na ravni teorij zarote, ki so še isti dan obletele internet, recimo: "Nad Svetovnim trgovinskim centrom videli Antikrista!" Če ste tedaj dovolj hitro kliknili na spletno stran TV kanala Fox News, ste lahko videli tudi fotko. Ne da je bilo kaj drugače v poročilu neodvisne komisije, ki je preiskovala ozadje napada na Ameriko in ki je le potrdila inicialne ugotovitve Busheve administracije - da so napad zagrešili jamski človek brez mobitela in islamisti s poteklimi vizami, da je načrt nastal zunaj Amerike, da so teroristi trenirali v Ameriki in da so varnostno-obveščevalne službe zatajile. In zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo? Komisija ne najde nobenega razloga. Niti ga noče najti. Nobene zgodovine. Ja, tudi poročilo komisije je 11. september pustilo zunaj zgodovine.

To, kar se je zgodilo 11. septembra, ni imelo nobene zveze z zgodovino. Vsaj tako so rekli. Toda ironično - 11. september je bil monumentalno zanikanje zgodovine in obenem monumentalna afirmacija zgodovine. Ali natančneje: 11. september je bil resonančna točka sodobne zgodovine. V 11. septembru so se zgostile zgodovinske silnice, ki so se prvič ujele leta 1979. Ključ je leto 1979. Iz več razlogov:

* V Iranu februarja zrušijo proameriškega šaha, oblast pa prevzame ajatola Homeini, ki Ameriki prepreči dostop do nafte.

* V Iraku julija na oblast pride Sadam Husein, nekdanji protežiranec CIE.

* Islamski revolucionarji novembra v Teheranu ugrabijo ameriško ambasado.

* V Afganistanu se mudžahidi, ki jih skrivaj podpira in podžiga Amerika, vse bolj divje upirajo prosovjetskemu režimu - Sovjetska zveza tej ameriški tajni vojni nasede in decembra okupira Afganistan.

* Ker Ameriko zgrabi "naftna panika", okrepi svojo zvezo s Savdsko Arabijo, ki začne nadomeščati Iran in ki je po drugi strani tudi center vahabizma - najbolj skrajne oblike islamskega fundamentalizma, ki slovi po svojem stalnem pozivanju k sveti vojni.

* Med Iranom in Irakom se stopnjujejo napetosti zaradi mejnega kanala Shatt al-Arab.

Na Bližnjem vzhodu se je torej čez noč vse spremenilo. Naslednje leto so se Irak, Iran, Afganistan, Savdska Arabija in Amerika še bolj prepletli: Irak je zaradi mejnih sporov napadel Iran, tako da se je začela vojna, ki je trajala 8 let, Amerika pa je teokratsko Savdsko Arabijo pod pultom prosila, da naj finančno in logistično podpre afganistanski, mudžahidski boj proti SZ in iraški boj proti Iranu. In res, Savdska Arabija je z blagoslovom vahabitskih klerikov v Afganistan poslala na tisoče islamskih fanatikov, freedom fighterjev, "afganistanskih Arabcev" - tudi 22-letnega Osamo bin Ladna, dediča gradbene korporacije Saudi Bin Ladin Group, ki je obogatela z izgradnjo savdskih avtocest, zidavo verskih objektov in obnovo Meke in Medine. Savdski Arabiji je ta globalni islamski angažma v Afganistanu, v katerega so savdski džihadisti pritegnili militantne islamiste s celega sveta, hudo ustrezal: savdski dvor, sicer tudi lastnik vse savdske nafte, se je namreč ustrašil, da bi se lahko islamska revolucija iz Irana razširila tudi v Savdsko Arabijo, zato je džihadskim fundamentalistom našel idealno tarčo - brezbožno SZ. Obenem pa mu je ustrezalo tudi podpiranje Iraka - Sadam Husein je z vojno blokiral tudi širitev iranske islamske revolucije. Tudi Ameriki sta obe fronti zelo ustrezali: s podpiranjem islamskih fundamentalistov so v Afganistanu izčrpavali SZ, ki je tako dobila "svoj Vietnam", s podpiranjem Iraka pa so izčrpavali Iran - a tudi sam Irak.

Da Irak ne bi prehitro zmagal, je Amerika skrivaj oboroževala tudi Iran. Amerika pač ni hotela, da bi v Zalivu kdo zmagal - niti Irak niti Iran. Kot je rekel Henry Kissinger: "Upajmo, da bosta obe strani izgubili." Zaliv je moral ostati brez velesile. Kar se je tudi zgodilo. Vsi so namreč izgubili - razen Amerike in Savdske Arabije: SZ se je leta 1989 potolčena umaknila iz Afganistana, Irak in Iran sta bila po vojni, ki se je končala leta 1988, povsem izčrpana, džihadski fundamentalisti, ki se jih je savdski dvor tako bal, pa so svoj bes 10 let sproščali v Afganistanu, daleč od dvora in naftnih polj. Ko pa je Sadam napadel Kuvajt, je hotel bin Laden svojo globalno mudžahidsko armado in džihad odpeljati v Irak - zrušiti je kanil brezbožnega Sadama in na oblast pripeljati šiite. Ker pa savdskemu dvoru ni bilo do širitve islamske revolucije, je bin Ladnovo ponudbo zavrnil. Še huje - savdski dvor je na pomoč raje poklical Ameriko!

Osama in njegovi džihadski mudžahidi, še včeraj protežiranci Amerike in Savdske Arabije, so izpadli iz igre. Čutili so se izigrane, prevarane, izdane: Ameriko so pozivali, da naj svojo vojsko umakne iz svete Savdske Arabije, MAK (Maktab al Kidamat), krovno organizacijo, ki jo je ustanovil bin Laden in prek katere je potekalo savdsko-ameriško financiranje džihadskega boja v Afganistanu, pa so prelevili v al-Kajdo, ki je v devetdesetih - s pomočjo financ, zbranih predvsem v Savdski Arabiji - orkestrirala serijo protiameriških bombnih napadov (Riad, Kobar, ameriški ambasadi v Tanzaniji in Keniji, rušilec Cole). Amerika in Savdska Arabija sta se spodvili v začarani krog nasilja:

* Amerika je ščitila Savdsko Arabijo,

* Savdska Arabija je ščitila džihadski fundamentalizem,

* džihadski fundamentalizem je napadal Ameriko.

In po 11. septembru je Amerika spet zaščitila Savdsko Arabijo - v napad je bil vpleten bin Laden, večina napadalcev je imela savdske potne liste in savdski dvor je sponzor islamskega fundamentalizma, toda ameriške oblasti so kljub temu pustile, da so v dneh po 11. septembru vsi člani savdskega dvora in družine bin Laden po hitrem postopku in skrivaj odleteli iz Amerike, kot pravi Craig Unger v knjigi Bushev dvor, Saudov dvor. Začaranemu krogu ni ne konca ne kraja. In 11. september ni bil nič drugega kot produkt tega začaranega kroga, v katerega sta se Amerika in Savdska Arabija ujeli leta 1979. Bolje rečeno: to, kar se je leta 1979 nenadoma zgostilo, se je 11. septembra 2001 nenadoma v vsej nedoločni ogromnosti sprostilo. Zgodovina.