Vege žar

Prva stvar, ki so jo čuti zaznali ob prihodu na gosto populirano mosteško ravnico, je bilo vabeče cvrčanje skupaj z milimi vonjavami pravkar pripravljanih kremenatlov in čevapov. Baraka s karnivorskim fast-foodom, del standardne izletniške ponudbe, pač ne bo prenehala obračati zoglenelih trupel samo zato, ker si je sobotno popoldne začasno prisvojila horda nekih vegetarijanskih prismuknjencev. "Ni panike," je zagorel čokat gospod v belem predpasniku odgovoril na vprašanje, ali so mu udeleženci piknika kakorkoli oklestili promet ali vsaj vzbudili kanček slabe vesti. "Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo hoteli jesti čevape."

Promet na zabasanem parkirišču je urejal siv gospod v uniformi, na kateri je kraljevala slika prijaznega zvedavega prašička in pod njo napis ŽIVALI SO MOJI PRIJATELJI; PRIJATELJEV PA NE JEM. Ta plemenita maksima je zrasla na prestižnem zelniku Georgea Bernarda Shawa, ni pa bil to v soboto niti slučajno edini tovrstni na prapor izrisani in na vidno mesto izobešeni utrinek. PRAVIČNA DRŽAVA SLONI NA UŽIVANJU SADEŽEV, KRIVIČNA NA MESOJEDSTVU, naj bi se bil svojčas pridušal Platon, Thomas Alva Edison pa je povedal, da je vegetarijanec in nealkoholik zato, da lahko bolje uporablja svoje možgane. ČE BI KLAVNICE IMELE STENE, NIHČE VEČ NE BI JEDEL MESA, je dognal Paul McCartney, nedaleč stran je plapolal Lev Nikolajevič Tolstoj: SOČUTJE JE VEDNO ENAK OBČUTEK, PA NAJ GRE ZA ČLOVEKA ALI ZA MUHO. Svojega osebnega favorita nisem zasledil, gre pa za Margaret Atwood, ki je v Surfacingu zapisala THE TROUBLE SOME PEOPLE HAD BEING GERMAN I HAVE BEING HUMAN.

Udeležba je bila videti več kot solidna. Predstavnikov Društva za osvoboditev živali in njihove pravice se zadnjič spomnim izpred nekaj mesecev, ko so v Ljubljani priredili tiskovno konferenco ob izidu slovenskega prevoda videokasete FLEISCH MACHT KRANK. Takrat sva se v pustih prostorih bežigrajske občine ob tem povodu zbrala cela dva novinarja in videti je, da so se organizatorji nekaj naučili: ljudje si ne želijo togih statistik in visokoletečih etičnih traktatov, dajte jim raje sončno sobotno popoldne, (četudi brezmesni) žar in kako fino glasno muziko, pa bodo neprimerno masovneje priromali in v trenutku nepazljivosti morda celo našpičili ušesa. Če bodo naslednjič v ponudbo vključili še kakšne nagice, so itak zmagali. V Mostecu je bilo vsekakor luštno, že prepričani praktikanti brezmesne kuhinje so se prijetno in nevsiljivo mešali z običajno sobotno klientelo, opoldne sta žgolela zaprisežena vegetarijanca Adi Smolar in Irena Vrčkovnik, od časa do časa se vam je prijazno nasmehnil kak hare krišna. Če ste hoteli, ste si lahko kupili posebno majico I'm perfect ali pa tako z motivom srečne kravice, ki se vam v balončku v obliki srčka iskreno zahvaljuje, ker je pač ne žrete.

Razsvetljenje

Za tiste, ki se niso prišli samo družit, so bila vrata odprta tudi za poseben sklop predavanj. Najbolje obiskano je bilo tisto, ki ga je daroval Petar Papuga, zdravilec iz Komende, ki znotraj slovenske alternativne medicine uživa ravno nekje toliko ugleda kot Rolls Royce na trgu svetovnega avtomobilizma. Spregovoril je o metodi, ki jo s pridom uporablja tudi znotraj svojega celostnega terapevtskega programa, torej o dietoterapiji, samozdravljenju s prehrano. Po njegovem - v praksi n-tisočkrat potrjenem - mnenju je vegetarijanstvo edina realna prihodnost preživetja človeštva, saj zdravje ob uživanju hrane, ki potem dolgo trohni v prebavilih, preprosto ni možno. "Ključ vegetarijanstva je v tem, da ga nikoli in nikomur ne skušaš vsiljevati. Vsak akt prisile je že v osnovi globoko nasproten glavnim izhodiščem vegetarijanstva in bo vsekakor lahko obrodil samo napačne sadove. Kdor se res ukvarja s svojim zdravjem, kdor je za to zares motiviran, bo slej ko prej sam ugotovil, kakšno, pogosto nepopravljivo škodo povzroča svojemu organizmu z uživanjem mesa."

Vlado Began, pravni zastopnik Društva, se je osredotočil na nekatere vidike pravnega varstva živali in še posebej na slovensko ustavo. Ta je po njegovih besedah ena modernih evropskih ustav z občudovanja vrednimi etičnimi normami, problem pa je, da je bila spisana tako rekoč izključno za človeka. Temu vsaj v teoriji garantira celo luksuz tipa osebno dostojanstvo ali nedotakljivost duševne integritete, živali pa kot da sploh ne obstajajo, zanje preprosto ni bilo poskrbljeno. O njih je govor v enem samem odstavku, in sicer, da se z vprašanjem mučenja živali ukvarja poseben zakon, kar več kot očitno ni dovolj, saj je položaj živali v naši družbi absolutno katastrofalen: proti njim se pravzaprav v tem trenutku vodi prava pravcata vojna. Po podatkih naše lovske zveze je bilo v samostojni Sloveniji samo v gozdovih in na polju pobitih prek milijon živih bitij, da o statistikah najrazličnejših klavnic in raziskovalnih laboratorijev raje sploh ne govorimo. Način, na kakršnega se rutinsko obravnavajo ti stotisoči bodočih kadavrov med svojo potjo do plačniške peristaltike, bi bil prebolesten tudi za najbrutalnejšo horor fikcijo.

Sam zakon, ki regulira mučenje živali, je sporen že pri osnovni definiciji tega mučenja: opredeljuje ga kot vsako ravnanje ali opustitev, ki povzroči trajno ali hujšo poškodbo posamezne živali. To med drugim pomeni, da so tisti nešteti akti začasnega trpljenja, ki ga živalicam povzročajo nezreli lastniki ali pogosto zgolj naključni mimobežniki, zakonsko čisto v redu. Usmrtitve so mirno dovoljene ne samo v prehranski namenski funkciji, temveč med drugim tudi za pridobivanje krzna, potrebe najrazličnejših naravoslovnih muzejev in obredne zakole. "To slednje nam torej pravi, da je v naši družbi verska svoboda postavljena nad pravico živih bitij do življenja - mi pa pravimo, da ni tako in da nikoli ne bi smelo biti tako."

Zaradi tega in tudi zaradi številnih drugih vprašanj bi bilo po mnenju predstavnikov Društva v slovensko ustavo za živali nujno čim prej eksplicitno zapisati tri nove pravice, in sicer osnovno pravico do življenja, pravico do življenja, primernega posamezni vrsti živali, ter pravico do živalskega dostojanstva. Pravna služba Društva je tovrstno pobudo že zdavnaj poslala v parlament, od koder, neznansko presenečenje, v vsem tem času niso dobili nobenega odgovora. Zdaj čakajo na izvolitev novega parlamenta, v katerega upajo, da bo izvoljenih čim več vegetarijancev, obrniti pa se nameravajo tudi na ustavno sodišče. Na vprašanje, kako imajo te reči urejene v tujini, odgovarjajo, da tega v bistvu ne vejo, ker jih tudi preveč ne zanima - pomembno je samo to, da vsaj pri nas zadeve uredimo tako, da bodo za vsa druga živa bitjeca vsaj približno znosne.

Kokoške, ki jih danes gojijo na tako majhnem prostoru, da jim sistematsko sežigajo kljune (drugače bi druga drugi iz čiste histerije v kletki izkljuvale oči), so nedvomno navdušene, ker v njihovem imenu nekdo vlaga vsaj neke pobude, pa četudi jih potem Borut Pahor in Feri Horvat mirno ignorirata. Da bo ljudstvo k vegetarijanstvu neprimerno prej napeljala skrb za zdravje lastne ritke kot milijon pričevanj o neizrekljivi krutosti, priča sama obiskanost obeh predavanj - prvo, zdravstveno, je pritegnilo polno dvorano zaskrbljenih in vseh po vrsti malce bolehno izgledajočih posameznikov, gospod Began pa je o finesah osnovne bivanjske etike razlagal maltene samo dvema punčkama in moji malenkosti. Kakorkoli že, tretje v sklopu predavanj (na temo "miroljubnega poljedelstva") se je začelo z malce zamude, to pa zato, ker je na glavnem odru pred tem kot presenečenje spregovoril sam zdravstveni minister, ki je dal udeležencem zbora na splošno zelo prav. Pristavil je, da ljudje vsekakor nismo genetsko prilagojeni na hrano, ki smo jo jedli zadnjih petdeset let, in da se od kamene dobe do druge svetovne vojne hrana ljudi gotovo ni spremenila toliko na slabše kot od druge svetovne vojne do danes.

Gospod minister

Za svojo čuječnost in predvsem dobro voljo je bil nagrajen z gromkim aplavzom, glavni špiker je vzkliknil: "No, to je pa gotovo muzika za naša ušesa!" Gospod minister mi je zaupal, da se v Mostecu na sobotno popoldne ni znašel po naključju, temveč je tja zavil z izrecnim namenom, da izrazi podporo tem novim sapicam na področju pravilne prehrane. Sam pravi, da mu za zdaj sicer še ne znese, da bi bil vegetarijanec, da pa je blazno pozoren na to, kaj jeŠ. Meso jeŠ praviloma dvakrat na teden, od tega enkrat ribe in drugič belo meso. "Hja, trudim se, ne? Večinoma mi uspeva, kar pa res pogrešam, so kakšne kakovostne restavracije s hitro zdravo hrano v središču mesta. Tudi v parlamentu ne moreš dobiti poštenega zelenjavnega sendviča - dobro, v bistvu ga lahko, ampak je to še vedno smatrano za posebnost in je po drugi strani tudi sendvič vedno enak. Nasploh je tako, da si gostinec zamisli vedno enako kumaro in papriko, pa že misli, da ima zelenjavni krožnik."

Kaj pa etična dimenzija cvrtja živih bitij? "Hja, temu delu pa težko v celoti pritrdim, kar pomeni, da bi lagal, če bi se pohvalil, da sem vegetarijanec tudi zaradi tega. Z etičnega vidika je na neki način vseeno, ali ubiješ eno žival ali sto tisoč, s čimer mislim povedati, da se vsekakor nima smisla kakorkoli hvaliti s tem, da jem meso samo dvakrat na teden. Vsekakor se mi zdi, da bomo šli vsi skupaj čedalje bolj v to smer." Ministru dimenzije smrtnega terorja nad pernatimi in krznatimi sobitji nikakor niso neznane, saj je o mučenju živali v živilskopredelovalni industriji svojčas veliko pisal tudi sam. "Težko pa si predstavljam, kako bi sprememba v absolutno vegetarijanstvo v tem trenutku vplivala na človeštvo. Danes imamo ta paradoks, da je meso cenejše kot zelenjava - in glede tega se pogosto nosim z drugimi ministri, ki zagovarjajo še večjo potrošnjo mesa. Jaz pa vem, da na tržnicah danes nimamo VSEGA SKUPAJ naprodaj toliko zelenjave, kot bi je morali po modernih dognanjih zaužiti minimalno."

Vege golaž

Piknik v Mostecu je bil vsekakor uspeh, organizatorji so se do četrte ure ponosno pohvalili, da so prodali več kot štiri tisoč vegetarijanskih obrokov. Vegetarijanskega golaža, carpaccia in pire je tako ali tako hitro zmanjkalo, zato sva s kolegom Krajncem poskusila vegetarijanski žar. Sama zelenjava me sicer ni navdušila (tako rekoč sami slabo začinjeni scvrti razhudniki), sta pa zato toliko bolj teknila seitanov zrezek in polpeta iz kdove česa. Poleg tega nama je obed toliko prijetneje minil v družbi gospe v najboljših letih, ki jo je kolega Krajnc iz čiste dobrote svojega srca posvojil med čakanjem v dolgi vrsti za žar in nama je med hrustljanjem čebule zaupala, da je srečna kot še nikoli v življenju in da si lahko dober novinar samo, če si tudi dober človek.

Nekaj podobnega, čeprav širše zastavljeno, sta proti koncu jeli razlagati dve najstnici v pankerski opravi na odru. "Na reklamnih panojih se veselo svetijo številke, najrazličnejše številke - na primer za kurilno olje, mobitele, avtomobile - za živali pa nobene. Moje sanje so, da bi na velikanskem reklamnem panoju pisalo ŽIVALSKA JAVNA AMBULANTA ali POLICIJA ZA ŽIVALI, pokličite 080 in potem ustrezna cifra!" je utopično potarnala prva, druga pa je apokaliptično napovedala: "Vlada ne vlaga v skrb za živali in preživetje narave, temveč raje daje denar za razvoj gospodarstva! Ampak kaj nam bo vse to gospodarstvo čez nekaj dvajset let, ko bo narava neusmiljeno udarila nazaj in nam z obrestmi povrnila vso to bolečino, ki smo ji jo prizadejali?! In kdaj vendar bomo že jemali današnji odnos do živali kot nazadnjaški absurd, tako kot danes recimo gledamo na mračne čase, ko moški in ženska še nista bila enakopravna?"

Dekletcema je ime Kristina in Žana, stari sta šestnajst in sedemnajst let, z vso dušo in telesom pa pripadata mladinski okoljevarstveni organizaciji Otroci zemlje, za katero sta se pohvalili, da šteje že šestdeset članov, čeprav jih je od tega, roko na srce, aktivnih mogoče deset. "Delamo načrt za rešitev sveta, da ohranimo njegove lepote tudi za bodoče generacije!" Aha, čudovito, in kako vam gre? "No ja, tako, zdaj smo nekje na sredini. Počasi gre." Ampak kaj, ko korporacije vse skupaj uničujejo tako hitro! "Ja, to je pa res. Imaš čisto prav. Morali bomo pohiteti!"