Vladimir Putin

3,2-kilogramski Volodja zagleda luč sveta v zadnjem letu Stalinove vladavine - 7. oktobra 1952 v Leningradu. Strogi oče je delavec v tovarni, na skrivaj verna mama dela kot pometačica cest in bolniška strežnica. Od slavnih sorodnikov ima le deda, ki je nekoč kuhal Leninovi družini, kasneje v eni od dač Stalinu in nato še članom partije.

Vendar to ne vpliva na Volodjevo otroštvo, ki ga preživlja na tipičnem leningrajskem dvorišču. Po stopnišču bloka na Baskovem pereuloku 12 švigajo podgane, Volodja pa jih skupaj s sovrstniki preganja s palicami. "Na teh stopnicah sem za vedno dojel, kaj pomeni 'stisniti v kot'," kasneje pove biografom. Večjega glodavca prižene v kot.

"Ni imela kam pobegniti. Potem se je obrnila in me napadla. To je bilo nepričakovano in sem se zelo ustrašil. Zgodilo se je, da me je zasledovala podgana in ne jaz nje - dirjala je čez stopnice ... Vseeno sem bil hitrejši od nje in ji zaloputnil vrata tik pred nosom."

Med dvoriščnimi bitkami ugotovi, da je za dostojno preživetje potrebna fizična moč. V šoli se sprva ne odlikuje niti po disciplini niti po uspehu. Pridruži se boksarjem, kjer mu kmalu zlomijo nos. Zato se preusmeri k drugi, specifično rusko borilni veščini, "samoobrambi brez orožja", in nato k judu. Kot večina sovjetskih otrok sanja, da bo postal vojaški pilot ali mornar. Toda sovjetski propagandni filmi in literatura ga preusmerijo k obveščevalni službi. "Bil sem pod vplivom tega, kako lahko en človek doseže cilje cele armade. En sam obveščevalec je lahko odločal o usodi tisočev."

Poleg športnih uspehov v šolskem krožku za nemščino pokaže izredno nadarjenost za jezike.

Ob koncu osnovne šole se, da bi izvedel, kako postati obveščevalec, skupaj s prijateljem napoti v KGB. Tam najstniku neki stric razloži, da je za delo v KGB-ju treba končati univerzo, vedeti veliko o kemiji (tedaj je bila aktualna jedrska bomba) in znati jezike.

Putin že nestrpnemu stricu postavlja dodatna vprašanja - katero univerzo natančno. Stric: Katero koli. Putin: Katera pa je priporočljiva? Že jezni stric pa: Pravna!

Putin je v naravoslovju šibak, verjetno se zato po pogovoru v KGB-ju odloči za eksperimentalno srednjo šolo (gimnazijo) s poudarkom na kemiji, čeprav je ta na drugem koncu mesta. Tam pišejo spise tipa Kdaj se telegrafski drogovi spomnijo, da so bili drevesa. Svetlana Potapčuk se sošolca spominja kot zelo urejenega fanta, ki pa sošolcem ni dovolil, da bi prepisovali njegove domače naloge. "Govoril je, da se moramo sami potruditi." S sošolci v specializirani šoli se Volodja ne druži veliko, saj mu večino časa vzame šport - tedaj trenira že vsak dan.

Volodja opravlja dolžnosti "političnega informatorja": bere časopise in navsezgodaj zjutraj deklamira povzetke sošolcem. Je zelo resen fant. Puncam je všeč, celo predsednici komsomolske organizacije. Že od samega začetka srednje šole se načrtno pripravlja na sprejemne izpite za pravno fakulteto. Leta 1970 je sprejet na Fakulteto za pravo Leningrajske univerze, in to v prvem poskusu, kar zaradi velikega števila kandidatov sploh ni lahko.

Med študijem prepriča sošolca, da se mu pridruži na treningih. Na enem od teh si prijatelj zlomi vrat in nekaj dni kasneje umre. Putin po pričevanju očividcev joka na pogrebu in kasneje zapiše, da še zmeraj obžaluje, da ga je "okužil" s športom.

Proti koncu študija družina Putin na loteriji zadene avto zaporožec. Zli jeziki se kasneje sprašujejo, ali ni to nagrada za Vladimirjevo sodelovanje z "organi". Kakor koli že, študent Putin postane voznik in navkljub občutku krivde zaradi prijateljeve smrti prvak večmilijonskega Leningrada v judu. Govori se tudi o poroki, vendar se Putin tik pred slovesnostjo odloči za samsko življenje in kasneje o predporočnem zapletu nerad govori z biografi.

V četrtem letniku študija ga povabijo na pogovor in mu predlagajo delo v "organih". Ponudbo sprejeme takoj, saj o represiji in drugih nevšečnostih ne razmišlja. Triindvajsetletni romantik najprej opravlja pisarniška dela, čez pol leta ga pošljejo na posebno izobraževanje. Nato pol leta dela v notranji obveščevalni službi, potem se izpopolnjuje na sedanji Akademiji zunanje obveščevalne službe v Moskvi. Že med študijem postane jasno, da ga pripravljajo na službovanje v Nemčiji.

V njegovi osebni mapi piše, da ima "zmanjšano občutljivost za nevarnost", z drugimi besedami, v kriznih situacijah je še preveč miren. To se je štelo za pomanjkljivost.

Na vprašanje prijatelja Sergeja Roldugina, kaj pravzaprav počne, Putin odgovori: "Sem strokovnjak za stike z ljudmi."

Vmes na gledališki predstavi spozna Ljudmilo Škrebnevo iz Kaliningrada, ki tisti čas dela kot stevardesa na notranjih letih in je v Leningradu na tridnevnem turističnem obisku. Ker zna Volodja dobiti vstopnice za vse mogoče predstave, se med njima stke prijateljstvo. Tudi drugi in tretji dan obiska gresta s prijatelji v gledališče. Dalj časa Ljuda ne ve, da njen fant dela za obveščevalno službo, tudi kasneje se doma le malo pogovarjata o njegovem delu. Poročita se leta 1983, ko je Ljudmila že študentka tretjega letnika Leningrajske univerze, kjer pridobiva znanje iz španščine in francoščine. Ženin, ki je pri 31 letih za prvo rusko poroko dokaj star, je na poročni fotografiji videti skrajno resen.

Leta 1985 na svet prijoka prva hči Marija. Druga hči Katerina se rodi leta 1986 v Vzhodni Nemčiji (Dresden), kjer so Putinovi vse do padca Berlinskega zidu.

Po desetih letih dela v KGB-ju v Sovjetski zvezi je delo v Nemški demokratični republiki za Putina redilno. S 75 kilogramov se zredi na 85 kilogramov, kakor sam pravi, predvsem zaradi piva. S čim natančno se ukvarja? Kot sam pravi z zbiranjem informatorjev, informacij o političnih strankah in trendih, z obdelavo podatkov ...

Očitno delo vseeno opravlja zgledno, saj v manj kot petih letih dvakrat napreduje na službeni lestvici. Dobi tudi odlikovanje za zasluge Nacionalno narodno armado NDR, o katerem Nemci kasneje sicer govorijo, da so ga dali vsakemu, tudi tajnici, da le ni delal pregrobih prekrškov.

Putinovi se leta 1990 vrnejo v domovino, kjer s polno paro poteka perestrojka. Vladimir Vladimirovič, podpolkovnik KGB-ja, se z veseljem vrne pod streho Leningrajske univerze, kjer začne pisati magistrsko nalogo iz ekonomije (mednarodna trgovina) in hkrati opravlja dolžnost pomočnika dekana univerze za mednarodno sodelovanje. Istega leta postane svetovalec predsednika leningrajskega mestnega sveta, član tima bodočega sanktpeterburškega župana Anatolija Sobčaka. Formalno je še vedno član komunistične partije in sodelavec KGB-ja in od tam redno dobiva plačo. Vseeno si za svojo pisarno v leningrajski mestni hiši naroči portret Petra I.

Leta 1991 postane predsednik komiteja za zunanje stike županstva Sankt Peterburga.

Komite, ki je del administracije mesta, se je ukvarjal z vzpostavitvijo trgovine s tujino in to v pogojih, ko na to temo ni bilo prave zakonodaje. Pod Putinovim nadzorom v mestu zraste prva tovarna kokakole in nekaj tujih bank.

Leta 1994 postane namestnik župana štirimilijonskega Sankt Peterburga, toda leta 1996 ekipa Anatolija Sobčaka na volitvah izgubi. Čeprav je Sobčakov neuspeh deloma tudi Putinov neuspeh, ga povabijo v administracijo tedanjega predsednika Jelcina.

Putinova kariera v Kremlju je bliskovita: potem ko zamenja nekaj pomembnih stolčkov v administraciji predsednika Ruske federacije, ga leta 1998 imenujejo za direktorja KGB-ja, tedaj že preimenovanega v FSB. A le za kratek čas.

Avgusta 1999 postane predsednik vlade Ruske federacije in že 31. decembra v. d. predsednika države. "On ni maksimalist," poudari Boris Jelcin njegovo glavno lastnost, zaradi katere namesto sebe postavi za krmilo države tedaj javnosti le malo znanega Putina.

Lahko se le z začudenjem sprašujemo, zakaj "inkognito" vršilec dolžnosti predsednika po treh mesecih nadomeščanja Jelcina gladko premaga na volitvah. Čeprav v tem času obljubi, da bo pobijal teroriste tudi na straniščih, in se z vojaškim letalom odpravi v najbolj "vroče" kraje na Kavkazu.

Ruska publika ploska mlademu, energičnemu in neomadeževanemu Putinu. Predsedniku, ki v času predsedovanja nikoli ni na bolniški, redno smuča in plava, zna prek spletnih strani razlagati otrokom, kdo je pomembnejši, mama ali on, in ima labradorko Koni, katere kotitev spremlja ves svet, njenim mladičem pa vsa Rusija želi čim več zdravja. Ljubezen ljudstva mogočno raste vse do zmagovitih več kot 70 odstotkov, s katerimi je bil letos izvoljen v drugo. Pojavijo se čokoladni Putin, šolski zvezki s Putinovo fotografijo, pesem v čast Putinu, koledar "12 Putinovih razpoloženj", državljani želijo na lastno pobudo preimenovati ulice in jih poimenovati po njem, v Pskovu pa mu s samoprispevkom postavijo doprsni kip, a ga mestne oblasti kmalu odstranijo. Pristna ljubezen ljudstva do Putina je primerljiva le z ljubeznijo Rusije do carja.

Po pokolu v Severni Osetiji takoj napove radikalne spremembe sistema oblasti, pravzaprav perestrojko v "rikverc". S tem ubije dve muhi na en mah: prvič, pozornost medijev s pokola otrok preusmeri na birokratske novosti in, drugič, nihče mu ne more očitati, da ni storil nič. Med drugim pove, da se bodo proti terorizmu borile tudi enote prostovoljcev. Toda očitno je, da ima ruski predsednik tudi druge spremembe že dolgo v rokavu in da je le čakal na ugoden trenutek za razglasitev. O reformi na regionalni ravni je spregovoril že v prvem mandatu, vendar za tako hude novosti, kot je odprava volitev guvernerjev (predsednik jih bo odslej imenoval sam), preprosto ni imel dovolj moči. Poleg tega se za sedeže v parlamentu odslej lahko potegujejo le predstavniki političnih strank, samostojni kandidati so zunaj igre. Vso oblast prevzema predsednik. Čečeni pa na njegovo glavo razpišejo nagrado.

Projekcija: Po neuspešnem atentatu na ruskega predsednika v Čečeniji nedaleč od gruzijske meje "po nesreči" eksplodira manjša jedrska konica. ZDA takoj podprejo Rusijo v preventivni vojni proti svetovnemu terorizmu in odobrijo Putinovo vnovično izvolitev brez časovnih omejitev. Putin v zahvalo svetu na Rdečem trgu zgradi nov Ermitaž.