Opice v raju

Skandinavski mit o nastanku sveta pravi, da je bila na začetku dežela vročine in dežela mraza, vmes pa sta nastala velikan in krava, ki je polizala led, in nastal je človek. V kitajski mitologiji je bil najprej kaos, potem je cesar južnega morja cesarju severnega morja vrtal sedem telesnih odprtin, pa se je severni cesar razpočil in nastal je svet, kot ga poznamo danes. Neka ragvedska himna nastanek sveta opisuje takole: ko so razkosali kozmično bitje Purušo, so iz delov njegovega telesa nastali vesolje, svet in seme na zemlji. Tibetanski budisti verjamejo, da svet nastane, obstaja in propade ter spet nastane. Eden izmed njihovih mitov o nastanku sveta pravi, da je bilo najprej neustvarjeno bitje, iz katerega je sijala bela svetloba, nato je iz njega nastalo leteče jajce, iz njega se je po petih mesecih izlegel človek, sedel na prestol sredi oceana in vzpostavil vesoljni red. Obstaja tudi različica tega mita, v kateri je bilo šest jajc, ki jih je znesla želva, ki je nastala iz bele svetlobe. Iz teh jajc se je rodilo šest kač, iz njih pa se je razvilo šest razredov živih bitij.

Kateri izmed teh mitov je pravi? Kako je nastal svet?

Odvisno od družbenega dogovora. Včasih je bilo zelo preprosto - duhovščina se je odločila, kako je nastal svet, in basta. Potem pa ... Ali je res moral živeti ta Darwin, ki je porušil mitični kreacionistični red? Od takrat v zahodni civilizaciji od časa do časa izbruhne boj med evolucionizmom in kreacionizmom. Toda to ni le boj med različnimi miti o stvarjenju sveta, temveč bitka ideologij: religija vs. ateizem. Zato je razprava vedno emocionalna, strastna, iracionalna, brez konca. V bistvu pa tudi žalostna, ker se evolucionizem, ena temeljnih znanstvenih teorij, povleče v močvirje mitologije.

Zadnja država, kjer je pred nekaj dnevi izbruhnila ta razprava, je Srbija. Tamkajšnja ministrica za šolstvo se je odločila, da bo iz učnih načrtov za osmi razred črtala evolucionizem. V učbenikih, ki so bili že natisnjeni, bo sicer še vedno pisalo, da se je človek razvil iz drugih, nižjih živalskih vrst, toda učitelji tega ne bodo smeli razlagati učencem. Tako se je odločila, ker meni, da je v tem, kar znanost ve o izvoru človeka, še veliko nejasnosti; da je Darwinova teorija dogmatska; njena odredba pa bo veljala do takrat, dokler ne bosta v učbenikih zapisana nauka o evolucionizmu in o kreacionizmu. V tem jo je podprl predsednik Centra za naravoslovne študije Miroljub Petrović, češ da ima njegova ustanova dokaze o tem, da stvarnik obstaja in da je vse, kar piše v Bibliji, res. Zanimivo je, da so v Srbiji leta 2000 na rudarsko-geološki fakulteti, smer paleontologija, imeli nenavadno sejo učiteljskega zbora. Razpravljali so o tem, ali sme Miroljub Petrović nadaljevati magistrski študij, ker je na televiziji v imenu fakultete zagovarjal kreacionizem. Profesorji so grajali njegove javne nastope, češ da so neznanstveni, in sklenili, da mora študij prekiniti. A, pa še ena bizarnost - ista šolska ministrica je odpravila tudi računalništvo v šestem razredu. Razlog: otroci ne smejo biti izpostavljeni sevanju. No, ministrici se je po vsem tem zamajal stolček.

Vest o srbski "evolucionistični reformi" pa je vseeno pljusknila v poročila vseh večjih evropskih medijskih hiš. Zakaj? Ker je v Evropi tak dekret bolj izjema kot pravilo. Evropa na splošno ni tako kreacionistično obsedena kot ZDA, kjer imajo učitelji pravico do "ugovora vesti" in jim ni treba razlagati evolucionizma, če tega ne želijo. Američani so sploh obsedeni z božjo genezo. Po raziskavi, ki jo je leta 1999 opravil Gallupov inštitut, je 45 odstotkov Američanov prepričanih, da je človeka ustvaril bog, in ne verjamejo v evolucionizem; 40 odstotkov Američanov verjame v evolucijo, ki jo je nadziral bog, a še vedno ne verjame v darvinistični evolucionizem; 10 odstotkov Američanov pa verjame v teorijo evolucije brez božjega posredovanja. Ne pomaga niti Ameriška akademija znanosti, ki je ob enem izmed sodnih postopkov za izgon evolucionističnih teorij iz šol objavila, da zahteva po enakopravnem obravnavanju evolucionizma in kreacionizma izraža temeljno nerazumevanje narave znanosti. Ne in ne.

V Evropi so odstotki precej drugačni. Po raziskavi Project Planet, projekta Združenih narodov, v kreacionizem verjame 18 odstotkov Evropejcev. Med državami z največjim odstotkom kreacionistov so Švica, Velika Britanija, Norveška, Nemčija, Španija in Italija. Najmanj kreacionistov pa je na Danskem - le 9 odstotkov. V raziskavo niso bile vključene nove članice Evropske unije, a verjetno se je z vstopom Poljske odstotek evropskih kreacionistov povečal.

Toda kljub tej ateistični naravnanosti - vsaj kar se tiče nastanka sveta in človeka - se tudi v evropskih državah od časa do časa zgodi kreacionistična intervencija. Letos se je denimo že zgodila v Italiji. Tudi tam je ministrica za šolstvo Latizia Moratti iz učbenikov za srednje šole z dekretom izbrisala evolucijsko teorijo. Ah, ministrica je bila prizanesljiva - na univerzah bi lahko predavali o Darwinu. Le na to ni pomislila, kako bi potem mladostnike, ki bi jim vsa leta šolanja govorili o Adamovem rebru, prepričali o pametnih opicah. No, vsaj hotela je storiti tako. Pa so znanstveniki, profesorji in drugi intelektualci zagnali vik in krik in zbrali 50.000 podpisov pametnih glav na čelu z nobelovko Rito Levi Montalcini, ki so protestirale proti taki odločitvi. Začeli so celo izdajati revijo Darwin. Organizirali so Darwinov dan v šolah. In Darwin je lahko ostal.

Tudi na Nizozemskem, kjer po raziskavi Planet Project 20 odstotkov prebivalcev verjame, da je svet ustvaril bog, so pred leti na pobudo skupine krščanskih strank v parlamentu začeli razpravo o evolucionizmu v šolah. Čeprav je formalno cerkev ločena od države, je parlament sprejel zakon, da se iz zaključnih izpitov v srednji šoli izvzame evolucija. Po protestih Nizozemske znanstvene akademije (KNAW) so zakon preklicali. Še vedno pa je kar nekaj nizozemskih fakultet, kjer ne predavajo evolucijske teorije. Denimo na Amsterdamski svobodni univerzi so se raje odpovedali ustanovitvi oddelka za biologijo, kot pa da bi predavali o evoluciji. Ja seveda, univerza je zasebna in ortoprotestantska. Samo še zabavna podrobnost: na nizozemski zasebni cerkveni televiziji Evangelische Omroep (EO) predvajajo BBC-jeve dokumentarce, a cenzurirajo vse v zvezi z evolucijo in Darwinom: živalske vrste se denimo niso razvijale milijone, temveč le tisoče let.

Tudi naša soseda, Hrvaška, je imela pred leti hudo debato o evolucijskem nauku v šolah. V javnosti so se celo pojavljala taka vprašanja, kot so, zakaj hrvaška nacionalna televizija predvaja le dokumentarce, ki zagovarjajo evolucionizem, ne pa tudi takih, ki bi zagovarjali kreacionizem. Napadli so legendarnega urednika dokumentarnega programa na HRT Djela Hadžiselimovića, ki pa je odgovoril, da kreacionistični dokumentarci ne sodijo v znanstveno-izobraževalno uredništvo, temveč pod uredniško taktirko verskega programa.

Pa Slovenci?

Ne ustrašite se - pri nas se otroci v šoli še vedno učijo, da je človek nastal iz opic. Morebiti se moramo zahvaliti "napačnemu sistemu", toda v naših šolah je evolucionizem brez pardona del učnih načrtov. Po podatkih ministrstva za šolstvo je evolucijska teorija v vseh učbenikih biologije. Kaj pa "cerkvene" šole? Ne boste verjeli - tudi tam predavajo evolucionizem. Po zagotovilih ravnatelja Gimnazije Želimlje Petra Polca pri njih učijo biologijo po Darwinu. Brigita Brajkovič, profesorica biologije na Škofijski klasični gimnaziji, pravi, da poleg splošne Drawinove teorije z dopolnili sodobne znanosti pri biologiji poučujejo tudi kreacionizem, vendar ne po dnevih, kot piše v Svetem pismu. Omenjajo pa še druge teorije o nastanku sveta, denimo Aristotelovo. Sicer pa je kot biologinja prepričana, da je prava Darwinova razvojna teorija, na šoli pa dopuščajo možnost lastne izbire.

No, pa smo pri uradnem cerkvenem stališču. Pri Slovenski škofovski konferenci so nam razložili, da "katoliška cerkev med poučevanjem evolucijske teorije in naukom o stvarjenju sveta ne vidi nasprotja." Toda: "Katoliška cerkev pravi, da je evolucijsko teorijo možno sprejeti, vendar ji sama po sebi ne zadostuje, zato jo dopolni oziroma nadgradi s tem, da smisel in izvor stvarstva vidi v bogu stvarniku." Torej: "Cerkveni nauk o stvarjenju ni vezan na evolucijsko teorijo v tem smislu, da bi bil nauk odvisen od znanstvene teorije."

Dve vrsti ljudi

Tudi naša škofovska konferenca torej upošteva sodobne cerkvene trende prizadevanja za zbližanje znanstvene evolucije in božje geneze. Kakšna je pravzaprav zgodovina tega spora? Zahodna civilizacija je bila, vsaj kar se tiče mita o nastanku sveta, bolj ali manj enotno pleme vse do 19. stoletja. Pač bil je neki oče bog, ki si je izmislil vesolje in zemljo in gore in reke in živali in Adama ter nazadnje še Evo. Čeprav so se tudi prej pojavljale drugačne ideje o nastanku človeka. Filozof in zdravnik Giulio Cesare Vanini iz Puglie (1585-1619) je recimo menil, da človek izhaja iz štirinožnega prebivalca dreves. A v tistem času so bili heretiki še splošno prisotni, pa tudi grmade so še kdaj pa kdaj prižigali.

Od Darwina dalje so se teologi in znanstveniki vsaj kakšno stoletje hudo prerekali o tem, kdo ima prav. Zmešale so se znanost, religija, ideologija ... Dokler v prejšnjem stoletju le niso nekako sklenili miru in skušali najti morebitne skupne točke. Teologe je v tem podprl tudi Vatikan. Pij XII. je leta 1950 v encikliki Humani generis napisal, naj se teologi ukvarjajo z vprašanji vere, in dodal, da je treba razlikovati med dokazanimi dejstvi in raznimi hipotezami, ki so bolj ali manj verodostojne. A seveda s pripombo, da je takrat, ko so hipoteze v nasprotju z zapisanim v Bibliji, o njih mogoče razpravljati. Ergo: "Zaradi tega cerkvenim intelektualcem ni prepovedano - glede na sodobno stanje znanosti in teologije -, da bi bila teorija evolucije predmet njihovega raziskovanja in razprave." Pij XII. je tudi predstavil osnovna načela odnosa cerkve do evolucije: 1. o izvoru človeka naj razpravljajo znanstveniki ene in druge strani; 2. ta diskusija se nanaša le na izvor človekovega telesa, namreč na to, ali je nastalo iz neke prej obstajajoče organske materije ali ne. Duša ostaja dogma vere in jo ustvari neposredno bog.

Po drugem vatikanskem koncilu, kjer je bila začeta velika razprava o evoluciji in cerkvi, je šel korak naprej Janez Pavel II. Leta 1986 je v govoru na posvetovanju Krščanska vera in teorija evolucije skušal uskladiti obe strani: "Vera, ki pravilno dojema stvarjenje, in pravilno razumljena teorija evolucije nista tako nasprotni. Evolucija pravzaprav predpostavlja stvarjenje - stvarjenje v smislu evolucije se prikazuje kot dogajanje v času - kot creatio continua -, kjer bog postane viden očesu vernika kot stvarnik neba in zemlje." Istega leta je v govoru na Trgu sv. Petra dejal, "da s stališča teologije ne vidi prav nobene težave, če se nastanek človeka kot telesa tolmači na podlagi hipoteze o evoluciji". Torej: bog je ustvaril nebo in zemljo in gore in reke, Adam in Eva pa sta nastala iz opic (ki so verjetno živele v raju). Prav tako je s stališča teologije nedotakljiva človeška duša - ta je brez ugovarjanja božje delo. S tako držo je Vatikan vernikom dal možnost, da so še vedno verniki, čeprav se jim zdi teorija evolucije popolnoma ok.

Kakorkoli - eden izmed mitov zahodne civilizacije je tudi, da ima vsakdo pravico do svojega prepričanja. Pa naj verjame v božjo sapo, Adamovo rebro ali pametne opice. Za otroke pa je verjetno najbolje, da znanost ostane ločena od različnih ideologij.

Toda kaj, če Darwin vseeno ni imel prav? Frane Milčinski Ježek je bil že prepričan o tem: "Na veji opica sedela, bilo je v davnih, davnih dneh, in zeha tam, ker nima dela, in ozira se dol po tleh. A v travi palico opazi: 'To je orodje, pri moj duh!' In že z drevesa dol se splazi in s palico si služi kruh. Nenenene nenene nenene nenene, Darwin nima prav! Saj na sosednji rogovili je opica številka dve in čas se ji prav nič ne smili, ker z njim začeti kaj ne ve. A v travi palico zagleda: 'To je špancirštok, ni hudir!' In že na tleh je ta soseda in s palico gre na špancir." Zakaj torej Darwin nima prav? Ježek ima odgovor: "Ker človek ni eden, človeka sta dva: eden špancira, a drugi gara!" Ali ker človek ni eden, ampak sta dva: eden, ki verjame v boga, in drugi, ki ga zanika.