Apokalipsa za vedno

Bush starejši je Johna Kerryja nedavno primerjal z Jane Fonda. Pravzaprav ga je z njo izenačil: John Kerry = Jane Fonda. Jasno, stari Bush ne ljubi Kerryja, toda Jane Fonda ljubi še manj. A po drugi strani - le zakaj bi jo? V osemdesetih je proti njemu, tedanjemu ameriškemu podpredsedniku, in Ronaldu Reaganu, tedanjemu predsedniku, obrnila ves Hollywood. Kar niti ne bi bilo tako hudo, če bi proti njima obrnila le stare, že dobro znane h'woodske protirepublikance, toda proti njima ji je uspelo obrniti cvet h'woodske mladine, novo generacijo h'woodskih zvezdnikov, brat-packerje, nove idole ameriške mladine. Specifično: mlade zvezdnike in zvezdnice je gostila na svojem domu in z njimi debatirala o pogubnih efektih republikanske vlade in smislu angažmaja za pravične "stvari". In mnogi, recimo Rob Lowe, Meg Ryan, Judd Nelson, Eriz Stoltz, Sarah Jessica Parker, Robert Downey, Mary Stuart Masterson, Rosanna Arquette, Elizabeth Perkins in Daphne Zuniga, so postali del njene neformalne, prodemokratske Mreže (Network). Podpisovali so peticije, podpirali demokratske kandidate, elektrili mladino, lobirali za liberalne programe, hodili na predvolilne kampanje, potovali, marširali in fanatično agitirali. Da bi izgledali bolj zrelo, intelektualno in kredibilno, so si natikali očala. Jane Fonda je bila njihova junakinja, njihova inspiracija, njihov role model, še več, njihova Devica Orleanska - zanjo so bili voljni storiti vse. Njene besede so bile profetske. Daphne Zuniga je skušala Toma Cruisea celo prepričati, da naj doseže spremembo scenarija za Top Gun - pilot naj na koncu podvomi v smisel vojskovanja. In seveda - Rob Lowe je dobil ukor, ker je hodil s tajnico mračnega polkovnika Oliverja Northa.

V tem načinu in intenzivnosti indoktrinacije so stari Bush in drugi republikanci videli novo potrdilo, da je Jane Fonda le navadna ekstremistka. In nič drugega. Ko hočejo republikanci kakega svojega političnega nasprotnika umazati in inkvizicijsko raztrgati, vedno rečejo, da je ekstremist. Kar se v Ameriki vedno sliši srhljivo, še zlasti danes, v času malega Busha in "države nacionalne varnosti", ko je ekstremizem le sinonim za terorizem. Toda Jane Fonda se je izraz "ekstremistka" oprijel že davno prej, na začetku sedemdesetih, ko je svojo slavo tako rekoč čez noč prelevila v politično orožje - ko je z dr. Spockom agitirala za mir, hodila na protivojne marše, zbirala denar za Črne panterje, obiskovala zaprto Angelo Davis, protivojne vietnamske veterane in alternativne vojaške "kafetarije", bazirane pred vojaškimi bazami, lobirala proti Richardu Nixonu in organizirala potujoči protivojni show FTA (akronim za Free the Army... ee, Fuck the Army). Pogosto je imela na dan tudi po pet 45-minutnih govorov. Razglašala se je za socialistko ("brez ideologije"), skušala na vsak način končati vietnamsko vojno, obenem pa svarila: "To ni Amerika leta 1970. To je Berlin leta 1936 - in mi vsi smo Židje." Toda vsem je vzela sapo, ko je poleti 1972 za dva tedna odpotovala v Severni Vietnam, kjer je med drugim pozirala tudi na protiletalskem topu, ki je bil usmerjen proti ameriškim letalom, ameriškim pilotom pa prek radijskih govorov, ki jih je oddajala severnovietnamska, komunistična postaja, sporočala, da so le vojni zločinci, ki rušijo hiše, povzročajo uničenje, širijo teror in pobijajo nedolžne civiliste. "Nemci in Japonci, ki so v preteklosti zagrešili take vojne zločine, so bili obsojeni in usmrčeni." Rekla je: "Amerika ni rešitev za tiste, ki iščejo srečo." Rekla je: "Podpiramo boj vietnamskega ljudstva." Rekla je: "Kot razumem, imamo skupnega sovražnika - ameriški imperializem." In rekla je, da bodo ameriški vojni ujetniki v vietnamskih zaporih postali "boljši ljudje" - ko so se vrnili in povedali, da so jih Vietnamci mučili, jih je razglasila za "lažnivce in hinavce".

Ne, Jane Fonda ni bila le h'woodska dekoracija - postala je Hanoi Jane, Hanojska Jane, pojem ekstremistke. Nekateri so jo hoteli križati, ker da je "sovražniku nudila pomoč in uteho", Tajna služba, CIA, FBI in State Department so jo nadzorovali, ji odpirali pošto in jo šikanirali, republikanci so pozivali k bojkotu njenih filmov. Ja, Nixonova administracija je krenila v silovito protiofenzivo, toda obesila se je predvsem na vietnamsko mučenje ameriških vojakov - kredibilnost Jane Fonda so zbijali z brutalno torturo, ki da so ji bili izpostavljeni ameriški vojni ujetniki. Kar je bila seveda le diverzija: Nixonovi jastrebi so hoteli pozornost javnosti speljati stran od vojne - in predvsem stran od tistih vietnamskih veteranov, ki so se vračali domov, pripovedovali zgodbe o vojnih grozotah in agitirali proti vojni, za katero se je izkazalo, da ni samoobrambna. Nixonova administracija je hotela utajiti, ublažiti dimenzije vietnamske vojne. Ironično, take diverzije zdaj uporabljajo bušiji. Da Bush ne hodi na pogrebe ameriških vojakov, ki so padli v Iraku, in da se ne fotografira z ranjenci, vemo. Toda ko je v Iraku nedavno padel prelomni tisoči ameriški vojak, bušiji dolgo časa niso hoteli razkriti njegove identitete. Z razlogom: hoteli so, da bi ostal čim dlje anonimen in čim bolj abstrakten, da bi torej čim dlje ostal brez imena in obraza. Zakaj? Da ne bi slučajno postal simbol in mučenik protivojnega gibanja - da torej ne bi postal kronski dokaz, da je iraška vojna huda napaka. Nič, bušiji hočejo utajiti, ublažiti dimenzije iraške vojne.

Vojna kandidata

Toda prav po zaslugi - oh, ali pa po krivdi - Johna Kerryja in njegove kampanje je situacija v resnici še bolj zapletena. In še bolj ujeta v začarani krog. Za začetek, stari Bush ni rekel, da je John Kerry kot Michael Moore. Lahko bi to rekel. Pa ni. Kot veste, Moore v Fahrenheitu 9/11 Bushu počne to, kar bi moral Bushu početi Kerry. Ja, Moore skuša zrušiti Busha. Tako kot je skušala Jane Fonda zrušiti Nixona. Rekli boste: Moore izgleda kot Kerryjev surogat. Že, toda Kerry izgleda tako, kot da Busha noče zrušiti. Tudi Jane Fonda je izgledala kot surogat Georgea McGoverna, demokratskega predsedniškega kandidata - toda McGovern je bil proti vojni. Ni kaj, Kerry je očitno izgubil stik z realnostjo. Namesto da bi Busha napadal in mu težil z Abu Grajbom, norostmi "patriotske zakonodaje", iraškim orožjem za množično uničevanje, tisočim padlim ameriškim vojakom, izsledki neodvisne komisije, ki je preiskovala 11/9 in uradno ugotovila, da Bush ni upošteval svaril FBI-ja in CIE, ali pa vsaj s spletno stranjo One Thousand Reasons, ki zna brez problema našteti 1.000 Bushevih napak, se muči s pozo intelektualca, ki je nad vsem tem. Nad Bushem in umazanijo, ki jo pušča za sabo. Nad grozotami iraške vojne. In nad samo iraško vojno.

Kdaj je Kerry izgubil stik z realnostjo? Ironično - v trenutku, ko je začela njegova predvolilna kampanja na veliki zvon obešati njegovo "častno služenje v Vietnamu", njegovo vojno herojstvo, njegova vojaška odlikovanja, in ko je hkrati povsem zanemarila, zatajila in zavrgla njegovo protivojno agitiranje. Kot veste, se je Kerry po vrnitvi iz Vietnama, kjer je v delti Mekonga poveljeval hitremu čolnu, zelo aktivno in brezkompromisno pridružil protivojnemu gibanju. Še več, postal je simbol protivojnega protesta. Na vsak način je hotel končati vietnamsko vojno. Kot Jane Fonda. Leta 1971 je pred kongresno komisijo rekel: "Kako lahko od človeka zahtevate, da naj bo zadnji, ki bo umrl za napako?" Ta stavek ga je poslal med legende, toda zdaj, nekaj vojn kasneje, se hvali izključno s svojim vojskovanjem, ne pa tudi s svojo tedanjo spreobrnitvijo - s svojim sprevidenjem, da je vietnamska vojna huda napaka. Od tod je bil le korak do tega, da je rekel, da bi napad na Irak podprl, pa četudi bi vedel to, kar ve danes (da Irak ni imel orožja za množično uničevanje, da ni bil povezan z al-Kajdo in da ni neposredno ogrožal Amerike). Ergo: namesto da bi rekel, "vojna proti terorju da, iraška vojna ne, ker iraška vojna ni del vojne proti terorju", je taktično - v imenu večje kredibilnosti - raje pretiraval in zavzel provojno držo. In seveda - od tod je bil le korak do začaranega kroga in časovne zanke, ki je predvolilno Ameriko vrgla nazaj v Vietnam: na eni strani namreč zdaj stojijo vietnamski veterani (Swift Boat Veterans for Truth), ki Kerryju očitajo, da je svoje bojne rane in svoje vojno junaštvo prenapihnil (kar je podobno republikanskemu iskanju dokazov, da se je Bill Clinton leta 1970 iz protesta proti vietnamski vojni odrekel ameriškemu državljanstvu in prestopil v KGB!), na drugi strani pa stojijo tisti, ki Bushu očitajo, da svojega služenja v Nacionalni gardi, s katerim se je izognil vpoklicu v Vietnam, ni zaključil častno, da se je potemtakem v svojo alabamsko enoto preprosto nehal javljati.

Debata o iraški vojni se je prelevila v debato o vietnamski vojni, kar je vsekakor hecno. Bush in Kerry sta sredi iraške vojne obtičala v Vietnamu. Še bolj hecno pa je tole: vsi na lepem govorijo o služenju oz. nesluženju v Vietnamu in vsem se zdi na lepem zelo pomembno, kako sta se kandidata obnašala med vietnamsko vojno, toda nihče ne govori o samem Vietnamu, o sami vietnamski vojni - o grozotah, ki so se dogajale v Vietnamu. Zakaj se bušiji izogibajo resnici o vietnamski vojni, je na dlani - resnica o vietnamski vojni bi spremenila percepcijo iraške vojne. Če bi se namreč ljudje spomnili, kakšna klavnica je bil Vietnam (več kot tri milijone mrtvih Vietnamcev, skoraj 60.000 mrtvih ameriških vojakov, izbrisane vasi, uporaba napalma in kemičnega orožja), in če bi se spomnili, da so Američani vojno v Vietnamu izgubljali 10 let in jo potem tudi izgubili, bi Irak v njihovih očeh kmalu izgledal kot Vietnam - kot novi Vietnam, kot pravi Vietnam. Resnica o vietnamski vojni bi bila slišati kot resnica o iraški vojni. Za bušije bi bilo to kontraproduktivno, še huje - pogubno. Ali kot je rekel Noam Chomsky: "Bushevi zavezniki zanikajo vojne zločine v Vietnamu, da bi opravičili Irak."

Toda tudi za Kerryja bi bila resnica o vietnamski vojni kontraproduktivna, celo pogubna. Bolje rečeno, Kerry se lahko hvali z junaškim služenjem v Vietnamu, toda pod pogojem, da nihče ne sprašuje, kaj je v resnici počel v Vietnamu - in ali je sodeloval pri grozotah in vojnih zločinih, ki jih je ameriškim vojakom očitala Jane Fonda. Je na slepo streljal na "nevidne tarče" in pobijal nedolžne civiliste? Je njegov čoln sodeloval pri uničevanju vasi in razvažanju "vodov smrti", ki so v okviru programa Phoenix "čistili" delto Mekonga? Ja, z vojno je tako kot s prešuštvom - hudič je v detajlih. Kerry se je ujel v začarani krog - tako kot Jane Fonda, ki je ameriške vojake razglašala za vojne zločince, obenem pa avtomatično "pomilostila" vse tiste, ki so se po vrnitvi iz Vietnama obrnili proti vojni. Kot da je šlo pri vietnamski vojni le za boj med tistimi, ki jim je "odpuščeno", ker so vojne zločine priznali, in tistimi, ki vojnih zločinov niso hoteli priznati. Toda ironično, prav Jane Fonda je sponzorirala preiskavo Winter Soldier, ki se je leta 1971 odvrtela v Detroitu, ameriškem heartlandu - tam se je namreč zbralo kakih 150 protivojno nastrojenih vietnamskih veteranov (Vietnam Veteran's Against the War), ki so tri dni podajali pričevanja o ameriških zločinih v Vietnamu. Vietnamski veterani so drug za drugim stopali pred mikrofon in razkrivali srhljive vojne grozote, ki so jih videli - ali pa pri njih celo sodelovali. Recimo:

"Moje ime je James Mackay. V Vietnamu sem služil med letoma 1968 in 1970. V tem času so naši helikopterji odhajali na iskalno-uničevalne misije in streljali na vse, kar so videli. Streljali so na vse strukture, na vse ljudi - na moške, ženske in otroke, ne glede na to, ali so bili oboroženi ali ne. Pobijali so živino in uničevali hrano. Uničevali so vse, kar je bilo človeškega. In da bi dokazali, da so pobili dovolj ljudi, je poveljnik enote ukazal, da naj naslednjič trupla pobitih Vietnamcev z višine 70 metrov zmečejo kar pred brigadni taktično-operativni center. In to so počeli, ne da bi bil kdo kaznovan. V smeti so nastavljali bombe, to pa zato, da bi eksplodirale in ranile moške, ženske in otroke, ki so brskali po teh smeteh."

Tri dni so se rolale zgodbe o posiljevanju, zastrupljanju, mučenju, požiganju, sekanju glav, rezanju ušes, trpinčenju genitalij, razstreljevanju trupel, pobijanju ujetnikov in rušenju vasi - in javnost je tedaj tudi prvič slišala, da so Američani v Vietnamu uporabljali kemično orožje (agent Orange). John Kerry, ki je bil v Detroitu le med publiko, tako da sam ni pričal, je malce kasneje pred kongresno komisijo predstavil ta dosje ameriških vojnih zločinov v Vietnamu: "Več kot 150 vojnih veteranov, ki so častno služili in bili za to v veliki večini tudi odlikovani, je pričalo o vojnih zločinih, zagrešenih v jugovzhodni Aziji. To niso bili osamljeni incidenti, ampak zločini, ki so se dogajali vsak dan s polno vednostjo oficirjev na vseh ravneh poveljevanja." Ni šlo le za psihopatske epizode - take so bile direktive. In Kerryju se je zdelo prav, da si Amerika neha lagati in da si pride na jasno: "Ko bodo tako čez 30 let naši bratje, ki so brez rok, nog ali pa obrazov, korakali po ulici in jih bodo otroci vprašali, kaj se jim je zgodilo, bodo lahko rekli - Vietnam. In s tem ne bodo mislili puščave niti umazanega obscenega spomina, ampak kraj, kjer se je Amerika končno spreobrnila in kjer so ji vojaki, kakršni smo, pomagali do spreobrnitve."

Zdaj, 33 let kasneje, smo priča remitizaciji vietnamske vojne - bolj ko se namreč Bush in Kerry utapljata v Vietnamu, bolj se ustvarja vtis, da je bila vietnamska vojna le vojna med tistimi, ki so služili v Vietnamu, in onimi, ki so se služenju v Vietnamu izognili. In dobro vemo, kaj pomeni remitizacija vietnamske vojne - mitizacijo iraške vojne. Do Ramba je le še korak. A po drugi strani - kaj če se to, kar počne Bush v Iraku, kvalificira za vojni zločin? In kaj če se za vojni zločin kvalificira to, kar je v Vietnamu počel Kerry? Mar to pomeni, da za Belo hišo kandidirata dva vojna zločinca?