Zadnji rešitelj Srebrenice

Leta 1993 so Mladićeve enote obkolile Srebrenico, kazalo je, da bodo sledili množični poboji, potem ste za posrednika prišli vi in dosegli, da je Mladić ustavil napade. Leta 1995 se je zgodovina ponovila: srbske vojske so napadle bošnjaško enklavo, toda takrat ni bilo posrednika, ki bi preprečil največji pokol po drugi svetovni vojni. Zakaj?

To je bila velika drama. Naj pojasnim, nisem prepričal generala Mladića, naj opusti napad, temveč Miloševića. Že leta 1993 pa sem bil popolnoma prepričan, da bodo Srbi, če vstopijo v Srebrenico, pobili prebivalstvo, zakaj med srbskimi poveljniki je vrela jeza in sla po maščevanju zaradi pobojev, ki so jih v okoliških vaseh izvajale enote muslimanskega poveljnika Orlića. V Beogradu sem se torej sestal z Miloševićem iz oči v oči in mu kar naravnost rekel: "Vi ste prvi odgovorni, ker ste spustili z verige ta pohod sovraštva. Če boste dopustili zavzetje Srebrenice, boste imeli na vesti zločin, ki bo še večji od tistega v Vukovarju in ki vam ga svetovno javno mnenje ne bo oprostilo." Zakaj dve leti kasneje to ni bilo mogoče? Ker je takrat Mladić že ušel izpod Miloševićevega vpliva.

Če bi bili leta 1995 še poveljnik modrih čelad v Bosni?

Bil sem poveljnik modrih čelad leta 1993, bil sem odgovoren v Bosni, imel sem korespondenta v New Yorku, Kofija Anana, z njim sem bil neposredno v stikih. Na terenu je bil Stoltenberg, posebni odposlanec sekretarja Združenih narodov, ki pa je bil v Zagrebu oziroma Beogradu. Imel sem veliko avtonomijo pri odločanju, moj naslednik je ni imel več. Žal moram reči, da bi, če bi vedel, kaj se bo zgodilo leta 1995, že leta 1993 evakuiral prebivalce Srebrenice. Ne smemo pa pozabiti, da je bila Srebrenica ujetnik državnih interesov Sarajeva pod vodstvom Izetbegovića, za katerega je bila simbol odpora v očeh mednarodne javnosti. Če bi enklavo takrat evakuiral, bi me obtožili sodelovanja pri etničnem čiščenju.

Vseeno, gre za vprašanje več tisoč pomorjenih. Zakaj je vam uspelo, dve leti kasneje pa novi poveljnik modrih čelad ni preprečil pokola?

Na pot sem šel s tremi spremljevalci, z mano je bila ekipa belgijskih zdravnikov brez meja. Šel sem, ker sem bil takrat edini, ki je lahko prišel v obkoljeno Srebrenico. Dve leti kasneje je bil tam kontingent vojakov Združenih narodov, vendar ne sprejmem kritike glede ključne odgovornosti tedanjega poveljnika modrih čelad. Zatajila je Organizacija združenih narodov v New Yorku, sekretar Kofi Anan, ki ni verjel v nevarnost pokola.

Toda vi ste že leta 1993 govorili o realni nevarnosti pokola.

Ja, samo medtem se je na to pozabilo.

V obkoljeno Srebrenico ste prišli kot general, ponoči pa ste na skrivaj poskušali pobegniti mimo žensk, ki so v vas videle zaščitnika in so s telesi blokirale vaše avtomobile. Zakaj?

Nisem hotel biti ujetnik v mestu, pa sem sredi noči peš odšel iz njega, ker pa moj konvoj ni mogel za menoj mimo blokade teh žensk, sem se vrnil. Ta obroč je bil dirigiran iz Sarajeva, od Izetbegovića; ta je naročil, naj z otroki in ženskami blokirajo moja vozila. Nazadnje sem vendarle ostal in potem presodil, da je edini način, da zavarujem enklavo pred srbskim zavzetjem, če odidem v Beograd in prepričam Miloševića. Takrat me je poslušal, tako da sem se v Srebrenico vrnil že čez nekaj dni in mi je uspelo ustaviti srbske napade in odpraviti njihovo blokado, tako da je humanitarna pomoč spet lahko prihajala v mesto. Dosegel sem, da so se ženske in otroci, ki so to želeli, lahko umaknili iz Srebrenice. Hkrati je v mesto prišel kanadski korpus, ki je prevzel varovanje, ko se je muslimanska vojska razorožila.

Iz Bosne ste bili odpoklicani kot poveljnik modrih čelad. Zaradi solo akcije v Srebrenici?

Da, da, zagotovo. Zagotovo, v New Yorku in Parizu so se bali, da me Srbi ne bodo več sprejeli za razsodnika, ker sem se preveč angažiral v prid Muslimanov. To je bila zmota, to ni bilo res. Bil sem tudi v Bratuncu na pogrebu srbskih civilistov, ki so jih pobile enote Naserja Orlića. Na Palah so potem govorili, da ima Morillion prav, v Sarajevu pa je časopis Oslobođenje napisal "Pojdimo po Morillionovi poti".

Odstavila vas je torej neposlušnost nadrejenim?

Ne, nisem bil neubogljiv, ampak sem sam prevzel pobudo. To je niansa, pomembna.

Ste zaupali Mladiću?

Ne, obnašal se je kot Napoleon. Na Palah je izvedel puč, ko je zavrnil Vance-Ownov načrt. Če mu bodo kdaj sodili, mu bodo sami Srbi. Ta načrt je zagotavljal avtonomijo Srbske krajine na Hrvaškem in ugodnejšo politično delitev Bosne.

Tudi vi ste bili udeleženi pri puču proti francoski vladi, ko se je ta sklenila umakniti iz Alžirije.

To je bila napaka, saj sem se kot vojak vmešal v politiko.

Zdi se, da sta danes dve politiki do terorizma. Francija se poskuša pogajati z ugrabitelji.

V iraški drami, ja. Francija je poskušala rešiti svoje talce, Putin je rekel, da je tisti, ki pokaže šibkost, vedno poražen. Kaj reči danes? Po drami v Osetiji ne more nič opravičiti stotine mrtvih. Toda kriminalci so tisti, ki so zajeli talce. Bil sem v Afganistanu, kjer mi je Masud pokazal zaprte teroriste, pripadnike Al Kaide. Fanatiki s spranimi možgani. Z odgovorom najbrž ne boste zadovoljni.

Ali lahko primerjate francosko vojno v Alžiriji konec petdesetih let z rusko v Čečeniji?

Hmm, zanimiva ideja. Tam smo se borili za prebivalce, za številno francosko skupnost, za koncept Severne Afrike, ki je bila del Mediterana. Danes, 40 let kasneje, vidimo, da Evropa skuša znova vzpostaviti zveze s Severno Afriko; to ni bil kolonializem, to so bile velike sanje o skupnem Mediteranu. O Rusiji in Čečeniji vi najbrž veste več kot jaz, toda dejstvo je, da obstaja val panislamizma, ekstremisti, ki pojejo Alah Akbar. Taki režimi, kot je na primer talibanski, počnejo neumnosti in barbarstva. S finančno podporo se poskuša panislamizem širiti po vsem svetu. Težko pa bi z gotovostjo razsodil, ali gre v Čečeniji za tak panislamizem ali za partizanski boj za neodvisnost.