Na robu človeških meja

Iz Aten se je minuli teden vrnila zadnja slovenska olimpijska odprava, športniki invalidi, ki so sodelovali na največji prireditvi za športnike invalide, paraolimpijskih igrah (POI). Igre v Atenah so bile za slovenske paraolimpijce spet zelo uspešne, saj je 29-članska odprava osvojila štiri kolajne. Zlato je v namiznem tenisu na invalidskih vozičkih osvojila komaj devetnajstletna Mateja Pintar, z dvema osvojenima medaljama pa je bila najuspešnejša slovenska tekmovalka atletinja Tatjana Majcen, ki je osvojila bron v suvanju krogle in srebro v metu kopja, kjer je bila nekaj minut lastnica svetovnega rekorda. Srebrno kolajno, že tretjič zapored, pa je osvojil tudi veteran Franc Pinter. Bera odličij bi bila z malce sreče lahko tudi večja, saj so naši paraolimpijci osvojili tudi štiri četrta mesta.

Paraolimpijske igre še zdaleč niso več le športno druženje. Življenje paraolimpijcev postaja vse bolj podobno življenju profesionalnih športnikov. Trener slovenskih atletov, ki so nastopili na POI v Atenah, Ivan Markež je ob prihodu v domovino povedal, da je konkurenca v atletiki postala tako velika, da morajo tekmovalci trenirati praktično dvakrat dnevno, če hočejo držati korak z najboljšimi. Samo na letošnjih POI so bili doseženi kar 304 novi svetovni rekordi. Po podatku, da je v Atenah nastopalo malce manj kot 4000 športnikov, ki so jim razdelili več kot 1000 medalj, se zdi, kot da je praktično vsak četrti ali peti paraolimpijec dobil kolajno. Toda večina paraolimpijskih športov je razdeljenih na kategorije glede na različne stopnje telesnih okvar in fizičnih težav športnikov. Na paraolimpijskih igrah pa lahko nastopi tako rekoč le elita, deseterica najboljših v vsaki kategoriji. "V bistvu bi v Atenah lahko sodelovalo več kot 20.000 športnikov, če ne bi bile tako ostre norme. Za nastop ni bila dovolj niti dosežena A-norma. Tako smo morali doma pustiti Franja Izlakarja, ki je imel izpolnjeno A-normo v atletiki. Organizatorji so naredili omejitve, ker niso hoteli financirati večjega števila tekmovalcev. Pri sedeči odbojki je recimo lahko nastopilo le 6 ekip. Prve tri ekipe s svetovnega prvenstva in tri najboljše iz posamičnih regij. Ekip pa bi bilo lahko precej več. Če bi upoštevali A- in B-norme, bi Slovenija imela precej večjo reprezentanco," pravi vodja slovenske atenske odprave Branko Mohorko. Omenjeni Franjo Izlakar pa se je na dosedanjih POI redno uvrščal med najboljšo trojico, v svoji zbirki ima tudi dve zlati medalji.

Discipline

Glavna razlika med klasično poletno olimpijado in olimpijado športnikov invalidov so seveda športne discipline. POI ima nekaj povsem svojih športov. V balinanju tekmujejo športniki na invalidskih vozičkih in športniki s cerebralno paralizo. Powerlifting je dviganje uteži, kjer tekmovalci ležijo na klopi. Tako kot pri klasičnem dviganju uteži pa so tudi tu športniki razdeljeni po kilogramskih kategorijah. Golbal je igra z zvenečo žogo za slepe športnike. Ragbi na invalidskih vozičkih pa je najbrž najbolj groba moštvena igra na paraolimpijadi. Igra poteka na igrišču za košarko, žoga je podobna tisti za odbojko, cilji igre pa so takšni kot pri ragbiju. Na POI v Atenah so vlogo najbolj ragbi nacije uspešno obranili novozelandski "kiviji". Ostali športi so bolj ali manj izpeljanke klasičnih olimpijskih športov. Športniki z motnjami v gibanju se merijo v sedeči odbojki. Športniki na invalidskih vozičkih tekmujejo v globalno najbolj znani košarki na vozičkih, v sabljanju in tenisu na vozičkih. Slepi športniki igrajo tudi nogomet pet na pet igralcev, in sicer na nekoliko prirejenem igrišču. V Atenah je bilo to igrišče za hokej na travi. Posebnost nogometa za slepe in slabovidne je v tem, da imajo štirje igralci v slogu fair playa prevezane oči, medtem ko vratarji vidijo povsem normalno ali imajo manjše okvare vida. Njihova naloga pa je poleg branjenja gola tudi usmerjanje igralcev. Poseben šport, v katerem nastopajo le slepi in slabovidni tekmovalci, je edini borilni šport na POI, judo. Šport, rezerviran za tekmovalce s celebralno paralizo, pa je nogomet 7 na 7 igralcev, ki se prav tako igra na manjšem igrišču kot klasični nogomet. V ostalih športih, atletiki, plavanju, konjeništvu, lokostrelstvu, namiznem tenisu, streljanju, kolesarstvu, pa so športniki invalidi razdeljeni v kategorije glede na stopnjo okvar hrbtenice, udov ali vida. V jadranju tekmujejo v posamičnem razredu 2.4 mR in v razredu sonar s po tremi tekmovalci. Slednji dobijo glede na stopnjo svoje okvare število točk (popolnoma slep osebe recimo tri točke), skupna vsota vseh treh tekmovalcev pa ne sme presegati 14 točk.

V najbolj množičnih športnih disciplinah, kot je atletika ali plavanje, je različnih kategorij zelo veliko. Tako je lahko na koncu kar 8 zmagovalcev v teku na 100 metrov. Od tistih na vozičkih do tistih z eno amputirano nogo. Želja po zmagi pa je enako prisotna kot v vseh športih. Nekaterim gre zgolj za čast in slavo, drugje pa so v igri tudi denarne nagrade. Grki in Nizozemci naj bi svojim dobitnikom kolajn na paraolimpijadi izplačali enake denarne nagrade kot dobitnikom medalj na OI. Kitajska, gostiteljica prihodnje olimpijade in paraolimpijade, pa je začela veliko vlagati tudi v športnike invalide, kar se je poznalo tudi pri osvajanju medalj v Atenah. Kitajska je bila s 141 medaljami daleč v ospredju. Sicer pa je bil rekorderka po številu osvojenih odličij japonska plavalka Majumi Narita s sedmimi zlatimi medaljami in eno bronasto.

Doping in prevare

Letošnje POI tudi niso minile brez dopinških afer, raznih spletk in nenavadnih zgodb. Protidopinška komisija je odvzela več kot 600 vzorcev in sedem paraolimpijcev je bilo pozitivnih (v glavnem kolesarji, atleti in dvigovalci uteži). Veliko število kategorij pa je tudi kot nalašč za različne namerne ali nenamerne prevare. V eno takšnih zgodb je bila vpletena tudi Slovenka Tatjana Majcen. V suvanju krogle je tretje mesto osvojila češka tekmovalka, nato pa so ugotovili, da bi morala zaradi uporabe določenih gibov soditi v drugo kategorijo. Po uradni pritožbi so ji odvzeli medaljo in jo podelili Tatjani. Češka tekmovalka pa se je s svojim rezultatom znašla na dnu svoje prave kategorije. Še bolj kontroverzna zgodba se je zgodila v kategoriji pritlikavih ljudi, ki na paraolimpijadi tekmujejo samo v metih. Tekmovalke so se pritožile zaradi tunizijskih atletinj, ki sta osvojili zlato in srebro v metu kopja in diska, za nameček pa še postavili svetovna rekorda. Tekmovalki pa nista bolehali za pritlikavostjo, temveč sta bili zgolj nizki in drobni, s povsem normalnim telesnim razmerjem. Le v višino sta merili zgolj 125 centimetrov. Kljub vsemu pa sta bili za deset in več centimetrov višji od tekmic.

Na igriščih so padali tudi resni udarci. Med nogometaši s cerebralno paralizo je zavrel južnoameriški temperament in na polfinalni tekmi med Brazilijo in Argentino je izbruhnil množični pretep. Epilog tekme so bili trije izključeni Brazilci in en Argentinec. Brazilija pa se je kljub temu uvrstila v finale, kjer je kasneje klonila proti Ukrajini. Najbolj nenavadna zgodba na POI pa se je razpletala okoli španskega plavalnega šampiona Sebastiana Rodrigueza Velosa. Španci so bili po poročanju britanskega Guardiana v veliki dilemi, ali naj častijo športne uspehe dobitnika zlatih odličij na paraolimpijskih igrah ali naj ga ignorirajo zaradi njegove precej burne teroristične preteklosti. 47-letni Rodriguez je bil nekoč pripadnik levičarske teroristične skupine Prvi oktober (Grapo) in je 1983 sodeloval pri uboju pomembnega poslovneža Rafaela Padure in še v nekaterih drugih terorističnih akcijah. Dve leti za tem so ga aretirali in ga obsodili na 84 let zapora. Pozneje je v zaporu gladovno stavkal kar 432 dni, zaradi česar je postal paraplegik, saj ni mogel več uporabljati obeh nog. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja so ga izpustili iz zapora in se je preživljal kot prodajalec srečk. Športno slavo je doživel že na POI v Sydneyju, kjer je osvojil kar pet zlatih medalj. Toda tedaj je javnosti prodajal zgodbo, da je za njegovo invalidnost kriva prometna nesreča.

Druga plat Aten

S sklepno prireditvijo POI so se tudi končale olimpijske prireditve v domovini olimpijskih iger. Slovesnost je bila nekoliko okrnjena, saj zaradi žalovanja ni bilo tistega bolj zabavnega dela. V prometni nesreči sta namreč trčila avtobus in tovornjak, naložen s steklom, pri tem pa je umrlo sedem dijakov, ki so se v Aten peljali na ogled paraolimpijskih tekmovanj. Grki so namreč prav s šolsko mladino polnili tribune sicer precej praznih tekmovališč. Malce večje zanimanje je vladalo le za tekmovanja, kjer so nastopali grški tekmovalci. V nasprotju z Atenami pa so bile POI v Sydneyju zelo dobro obiskane. Veliko pripomb je bilo tudi na samo organizacijo iger, ki so jo Grki vzeli precej bolj z levo roko kot "prave" olimpijske igre. "V primerjavi s Sydneyjem ne vidim nobene izboljšave. Pri vseh stvareh smo imeli velike težave, predvsem nam je manjkala koordinacija. Poletno olimpijado je po naših podatkih pomagalo izvesti 10.000 tujih prostovoljcev, ki so koordinirali organizacijske zadeve. Na paraolimpijadi so zadeve skušali koordinirati Grki sami, toda njihova improvizacija je bila povsem neuspešna. Dva tekmovalca, ki sta spala v isti sobi, skorajda nista vedela drug za drugega. Vsak se je držal svojih pravil in srečevali smo se z mnogimi nepotrebnimi težavami," se težav v Atenah spominja Mohorko, ki je slovenske paraolimpijce vodil tudi v Sydneyju. Grki pa so bili sicer tradicionalno prijazni in so se ves čas smehljali. "Tudi njihovi prostovoljci so skušali pomagati, vendar niso mogli do odgovornih oseb. Konkretno se je to pokazalo pri voznikih. Potrebovali bi več voznikov, toda dobili smo le enega. Nato smo dobili še enega prostovoljca, ki je lahko delal le ponoči, saj je čez dan hodil v službo." Paraolimpijske igre so na nekaterih koncih sveta velik športni spektakel, ki ga spremljajo številni mediji. "V Atenah je bilo prisotnih prek 50 televizij, ki so kupile pravice, snemale in predvajale približno do 2 ure dnevno, kar je velik napredek," pravi Mohorko. No, velike ameriške televizijske postaje so po koncu OI pospravile svojo opremo in se vrnile domov na drugo stran Atlantika. OI v Atenah so bile tudi po hvalisanju vodilnega kadra RTV Slovenija največji projekt v njihovi zgodovini. Na OI so slovenski RTV-jevci celo skrbeli za prenose olimpijskega turnirja v hokeju na travi. Paraolimpijske igre pa pač tudi za RTV SLO niso bile tako zanimive. "RTV Slovenija je že spomladi sprejela odločitev, da pravic za prenose ne bo odkupila in tako ni bilo omogočeno snemanje tekmovanj. Sam pa mislim, da bi se šport invalidov lahko pokrival precej bolje. Obstaja veliko možnosti. Konec koncev se tu pokažejo meje človeške zmožnosti."